Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu III Ips 62/2015 z dne 31. 8. 2016, kot že predhodno navedeno, zavzelo stališče (15. točka obrazložitve), da tožeča stranka v primeru izkazane domnevne baze (ob sklicevanju na domnevo) subjektivnega pogoja izpodbojnosti, svoje insolventnosti (oz. insolventnosti stečajnega dolžnika) ne rabi dokazovati, lahko pa upnik neobstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti dokazuje tudi z dokazovanjem, da dolžnik ni bil insolventen. V tej zvezi pritožbeno sodišče še pripominja, da tudi sicer ne vidi prepričljivega argumenta za pravilnost sklepanja, da izkazanost domnevne baze subjektivnega pogoja izpodbojnosti hkrati izkazuje tudi obstoj same insolventnosti stečajnega dolžnika in da le-te tožeča stranka v teh primerih ne bi bila dolžna posebej zatrjevati in dokazovati. Edini primer, v katerem bi bilo tovrstno trditveno/dokazno breme stranke olajšano, so domneve insolventnosti iz 14. člena ZFPPIPP, za tak primer pa v obravnavanem gospodarskem sporu ne gre.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek:

(1) v razmerju med stečajnim dolžnikom, družbo R d.o.o., - v stečaju (v nadaljevanju: stečajni dolžnik) in toženo stranko (v nadaljevanju: toženko), na razveljavitev učinka opustitve vložitve ugovora stečajnega dolžnika zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 9073/2017 z dne 6. 2. 2017 (v nadaljevanju: sklep o izvršbi z dne 6. 2. 2017), ki bi ga stečajni dolžnik lahko vložil v času od 25. 2. 2017 do vključno 6. 3. 2017, proti vlagatelju predloga za izvršbo, družbi T d.o.o. - v stečaju (v nadaljevanju: družba T d.o.o. - v stečaju, dne 7. 6. 2018 izbrisana iz sodnega registra);

(2) v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženko ter v razmerju do stečajne mase stečajnega dolžnika, na razveljavitev učinka pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 6. 2. 2017,

(3) v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženko ter v razmerju do stečajne mase stečajnega dolžnika, na razveljavitev učinka Prodajne pogodbe z dne 17. 10. 2017, sklenjene med toženko in družbo T d.o.o. - v stečaju, h kateri je soglasje s sklepom o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe opr. št. St 5301/2014 z dne 23. 10. 2017 podalo Okrožno sodišče v Mariboru;

(4) na ugotovitev, da zoper stečajnega dolžnika ne obstoji terjatev toženke v skupni višini 1.048.469,48 EUR iz naslova pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 6. 2. 2017, ki je prijavljena s strani toženke v stečajni postopek stečajnega dolžnika, ki se vodi pod opr. št. St 3847/2017 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

Hkrati je še odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 12.243,07 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno meni, da sodišče prve stopnje v novem sojenju samovoljno ni upoštevalo stališč pritožbenega sodišča, zavzetih v sklepu I Cpg 35/2021 z dne 31. 3. 2021 in je v sedaj izpodbijani sodbi vztrajalo pri stališčih iz razveljavljene sodbe z nekaj novimi, a vsebinsko praznimi stavki ter nekritičnim sklicevanjem na primera sodne prakse. V nadaljevanju pritožba obsežno in argumentirano nasprotuje presoji sodišča prve stopnje v zvezi s pogoji izpodbojnosti dejanj stečajnega dolžnika. Glede pogoja insolventnosti primarno meni, da je bilo trditveno in dokazno breme na strani toženke, podredno pa sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ocenilo, da tožnik ni podal ustreznih navedb v zvezi z insolventnostjo stečajnega dolžnika. V kolikor pa je že menilo, da so njegove navedbe pomanjkljive, bi ga moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na dopolnitev (navedbe toženke o tem so bile presplošne), česar sodišče prve stopnje ni storilo. V zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ponovno naredilo napako, ker je spregledalo, da je prav opustitev vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi bilo tisto dejanje, ki je povzročilo, da je sicer neutemeljena/fiktivna/neobstoječa terjatev obstala/preživela in sedaj še vedno obstoji. V zvezi z neobstojem terjatve toženke je sodišče prve stopnje napačno razumelo in pravno presodilo ugovor ogroženosti stečajnega dolžnika, prav tako je pravno zmotno presodilo pravne posledice v Kupoprodajni pogodbi z dne 22. 4. 2016 dogovorjene are, kar pritožba vse podrobneje argumentira. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, saj je vzpostavljen dvom o nepristranosti sodnice, ki je do sedaj vodila postopek na prvi stopnji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe argumentirano prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in v zadostni meri ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP v nadaljevanju te obrazložitve presodilo zgolj tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnik kot upnik stečajnega dolžnika na podlagi 271. člena ZFPPIPP izpodbija njegovo opustitev vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi z dne 6. 2. 2017, ki je posledično postal pravnomočen, nadalje zahteva razveljavitev učinka Prodajne pogodbe z dne 17. 10. 2017, katere predmet je bila terjatev po pravnomočnem sklepu o izvršbi in posledično še ugotovitev neobstoja (te) prerekane terjatve toženke.

7. S prvo sodbo v tej zadevi (I Pg 202/2019 z dne 23. 5. 2019) je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo v celoti primarno na podlagi presoje, da niso izpolnjeni pogoji izpodbojnosti pravnih dejanj (opustitev) stečajnega dolžnika, prav tako pa je ocenilo, da zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve toženke ni utemeljen (tudi) iz razlogov, ker tožniku ne gre slediti v smeri, da je stečajni dolžnik kot kupec premoženja družbe T d.o.o. - v stečaju upravičeno odklonil plačilo kupnine po Kupoprodajni pogodbi z dne 22. 4. 2016 zaradi ugovora ogroženosti po določbi 102. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), kot tudi ne glede njegovih stališč o pravnih posledicah v tej pogodbi vsebovanega dogovora o ari. Na podlagi tožnikove pritožbe je pritožbeno sodišče navedeno odločbo razveljavilo zaradi ugotovljene neustrezne materialnopravne obravnave določenih vprašanj, kot tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Kot izhaja iz obrazložitve sedaj izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v novem sojenju odpravilo ugotovljeno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nasprotje v razlogih sodbe), vztrajalo pa je pri v prvi sodbi zavzetih pravnih stališčih, ki jih je nekoliko dopolnilo z dodatnimi razlogi.

9. Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da je pri ponovni presoji predmetne zadeve (zlasti aktualne sodne prakse glede vprašanja dolžnosti zatrjevanja in izkazovanja insolventnosti kot pogoja izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika) prišlo do določenih drugačnih zaključkov oz. stališč, kot jih je zavzelo v svojem predhodno citiranem razveljavitvenem sklepu, t.j. do takšnih, ki pritrjujejo razlogovanju sodišča prve stopnje in ki sami po sebi narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Kot izhaja iz točk 11. do vključno 13. obrazložitve sklepa I Cpg 35/2021 z dne 31. 3. 2021, je pritožbeno sodišče glede vprašanja dokazovanja insolventnosti ob sklicevanju na sodbo in sklep VS RS III Ips 62/2015 z dne 31. 8. 2016 izpostavilo, da v primerih, ko se tožeča stranka pri dokazovanju subjektivnega pogoja izpodbojnosti opre na domnevo (to je tožnik v obravnavani zadevi storil) zadošča, da dokaže domnevno bazo, insolventnosti stečajnega dolžnika pa ji ni treba posebej dokazovati. Posledično je sodišču prve stopnje naložilo ustrezen (drugačen) preizkus tega pogoja izpodbojnosti.

11. Sodišče prve stopnje je to vprašanje obravnavalo v 19. do vključno 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je v tej zvezi vztrajalo pri svojem stališču, da so zakonske domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz tretjega odstavka Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventosti in prisilnem prenehanju1 (v nadaljevanju: ZFPPIPP) namenjene le lažjemu dokazovanju (obstoja) tega pogoja za izpodbijanje pravnih dejanja stečajnega dolžnika, niso pa izkaz o obstoju njegove insolventnosti, kar naj bi izhajalo tudi iz sklepov VS RS III Ip 93/2014 z dne 19. 5. 2015 in III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016).

12. Pritožbeno sodišče je poleg citiranih primerov sodne prakse preučilo tudi ostale javno objavljene odločbe slovenskih višjih sodišč in VS RS, v katerih je v bilo obravnavano vprašanje (izkazovanja) insolventnosti kot pogoja izpodbojnosti in pri tem ugotovilo naslednje:

13. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu III Ips 62/2015 z dne 31. 8. 2016, kot že predhodno navedeno, zavzelo stališče (15. točka obrazložitve), da tožeča stranka v primeru izkazane domnevne baze (ob sklicevanju na domnevo) subjektivnega pogoja izpodbojnosti, svoje insolventnosti (oz. insolventnosti stečajnega dolžnika) ne rabi dokazovati, lahko pa upnik neobstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti dokazuje tudi z dokazovanjem, da dolžnik ni bil insolventen. Posebne dodatne argumentacije za takšno stališče, razen sklicevanja na sklep VS RS III Ips 144/1998 z dne 11. 2. 1999, revizijsko sodišče v tej odločbi ni ponudilo.

14. Pregled aktualne sodne prakse (sprejete v oz. po času izdaje odločbe III Ips 62/2015) je pokazal, da je kljub jasnosti in nedvoumnosti izraženega stališča VS RS v citirani odločbi, to stališče ostalo „osamljeno“, saj pritožbeno sodišče ni našlo nobenega drugega primera sodne prakse, ki bi navedenemu stališču sledil. Nasprotno, sodna praksa je šla v smeri potrebnosti dokazovanja insolventnosti, pri čemer je dokazno breme v tej zvezi na tožeči stranki (praviloma je to stečajni dolžnik) in ne na upniku, v čigar korist je bilo izpodbojno dejanje opravljeno.

15. Pritožba v tej zvezi sicer utemeljeno izpostavlja, da sklep VS RS III Ip 93/2014 z dne 19. 5. 2015, na katerega se opira sodišče prve stopnje, ne potrjuje stališča sodišča prve stopnje in da ne gre za odločbo, izdano v (povsem) primerljivi zadevi. VS RS se namreč v tej zadevi sploh ni ukvarjalo z vprašanjem trditvenega in dokaznega bremena glede insolventnosti v primerih zatrjevanih zakonskih domnev o izpolnitvi subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Ne gre pa spregledati logične argumentacije iz te odločbe (15. točka obrazložitve), da je potrebno v primeru, če je to sporno, najprej ugotoviti, ali je bil stečajni dolžnik v času izvedenega pravnega dejanja insolventen, šele po ugotovitvi, da je bil insolventen, pa se je sploh mogoče spraševati o obstoju subjektivnega pogoja, torej o tem ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, za insolventnosti vedela ali bi zanjo morala vedeti. Navedeno je mogoče razumeti v smislu ločenosti (samostojnosti) obeh pogojev za izpodbijanje oz. ločenosti (ter vrstnega reda) dokazovanja enega in drugega pogoja.

16. Druga odločba, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, t.j. sklep VS RS III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016, pa je v nasprotju s prepričanjem pritožbe primerljiva in uporabljiva pri odgovoru na vprašanje dolžnosti dokazovanja insolventnosti. Pri tem ni odločilno, kar izpostavlja pritožba, da so v citirani odločbi pojasnila oz. razlogi VS RS v tej zvezi postranski (drži, da je bila revizija v tej zadevi dopuščena v drugi smeri, t.j. glede vprašanja, ali je obstoj insolventnosti samostojen pogoj izpodbijanja in ali se je sodišče dolžno v primeru prerekanja tega pogoja s strani upnika do tega vprašanja opredeliti), bistveno je, da je mogoče iz razlogov citirane odločbe razbrati določeno stališče. To pa je nedvoumno razvidno iz njene 12. točke obrazložitve, zlasti v delu, ki glasi: „Breme dokazovanja dolžnikove (in)solventnosti je za upnika, v obravnavanem primeru za toženo stranko, brez dvoma prehudo, saj je zelo verjetno, da s podatki o dolžnikovem finančnem položaju v določenem časovnem obdobju ne razpolaga...“. Čeprav iz revizijske odločbe nadalje ni neposredno razbrati (je pa to pojasnjeno v razlogih odločbe sodišča druge stopnje v tej zadevi, t.j. sodbe VSL I Cpg 140/2015 z dne 26. 3. 2015), se je v navedenem gospodarskem sporu tožeča stranka glede dokazovanja subjektivnega pogoja izpodbojnosti sklicevala na dve domnevi: (1) neobičajnost izpolnitve obveznosti in (2) v zadnjih treh mesecih pred začetkom stečajnega postopka opravljena dejanja. Gre torej za povsem primerljivo zadevo kot je tukaj obravnavana.

17. Stališče, da je potrebno v primeru spora o tem, ali je bil stečajni dolžnik v času storitve (opustitve) izpodbijanih pravnih dejanj insolventen, to dejstvo posebej dokazovati in da je trditveno ter dokazno breme v tej zvezi na tožeči stranki, je razvidno tudi iz sodbe VSL I Cpg 1352/2016 z dne 22. 3. 2017 in iz sodbe VSL I Cpg 801/2016 z dne 12. 4. 2017. V obeh citiranih primerih se je tožeča stranka v posamezni zadevi glede obstoja subjektivnega pogoja opirala na zakonsko domnevo, in sicer v zadevi VSL I Cpg 1352/2016 na neobičajen način plačila, v zadevi VSL I Cpg 801/2016 pa na dejstvo oprave izpodbijanih dejanj v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka.

18. Glede na izpostavljene primere sodne prakse, ki kot povedano ni sledila stališču VS RS iz sodbe in sklepa III Ips 62/2015 z dne 31. 8. 2016, je tudi pritožbeno sodišče spremenilo svoje predhodno stališče o zadevni problematiki, temelječe na tej revizijski odločbi. V tej zvezi pritožbeno sodišče še pripominja, da tudi sicer ne vidi prepričljivega argumenta za pravilnost sklepanja, da izkazanost domnevne baze subjektivnega pogoja izpodbojnosti hkrati izkazuje tudi obstoj same insolventnosti stečajnega dolžnika in da le-te tožeča stranka v teh primerih ne bi bila dolžna posebej zatrjevati in dokazovati. Edini primer, v katerem bi bilo tovrstno trditveno/dokazno breme stranke olajšano, so domneve insolventnosti iz 14. člena ZFPPIPP, za tak primer pa v obravnavanem gospodarskem sporu ne gre.

19. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena glede insolventnosti kot samostojnega pogoja izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika utemeljeno presojalo, ali je tožnik temu svojemu bremenu zadostil in pravilno ocenilo, da ne (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nasprotne pritožbene navedbe (o domnevnih številnih trditvah in dokazih tožnika v zvezi z insolventnostjo stečajnega dolžnika) so tako neutemeljene; gre zgolj za poskus tožnika navedbe, s katerimi je v postopku na prvi stopnji utemeljeval obstoj (drugih) pogojev izpodbojnosti oz. s katerimi je pojasnjeval okoliščine v zvezi z neutemeljenostjo terjatve toženke, po sili razmer „podrediti“ kateremu izmed stanov insolventnosti (trajnejša nelikvidnost ali dolgoročna plačilna nesposobnost), vendar očitno neuspešno oz. neutemeljeno.

20. Pritožba v tej zvezi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se v novem sojenju ni opredelilo do trditev tožnika v zvezi z insolventnostjo, čeprav je tožnik že v svoji prejšnji pritožbi z dne 9. 12. 2020 kot zmotno grajal oceno sodišča prve stopnje o pomanjkanju navedb in dokazov glede insolventnosti in v tej zvezi izpostavil relevantne trditve in dokaze. Dejstvo, da je tožnik v prejšnji pritožbi izpostavil določene navedbe, za katere je (zgrešeno) menil, da je z njimi zatrjeval insolventnost, čeprav tega, kot je že zgoraj pojasnjeno, dejansko ni, sodišču prve stopnje v tej zvezi ni nalagalo posebne dolžnosti (dodatne) opredelitve, poleg ocene, ki jo je glede navedb tožnika podalo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišču se namreč ni potrebno opredeljevati do vseh navedb in dokazov strank, temveč zgolj do tistih, ki so pravno relevantne oz. niso očitno neutemeljene. Povedano drugače, sodišče prve stopnje se v novem sojenju ni bilo dolžno opredeljevati do stališča pritožbe, da se določene navedbe tožnika nanašajo na insolventnost stečajnega dolžnika, če temu očitno ni tako. V tem oziru zato zadošča (vnovična) ocena sodišče prve stopnje, da (drugih) trditev in dokazov glede insolventnosti stečajnega dolžnika v obdobju, v katerem so bila izvedena izpodbojna dejanja, tožnik ni podal. 21. Prav tako je neutemeljen „podredni“ pritožbeni očitek sodišču prve stopnje glede opustitve dolžnega materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) v zvezi z domnevnim pomanjkanjem trditev in dokazov tožnika o insolventnosti stečajnega dolžnika.

22. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je na to pomanjkljivost opozorila že toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2020, zaradi česar sodišče prve stopnje ni bilo dolžno (dodatno) posredovati s pozivom na dopolnitev trditev in predložitev dokazov. V tej zvezi ne gre pritrditi pritožbenemu stališču, da so bile navedbe toženke v tej zvezi preveč splošne oz. pavšalne, da bi sodišče prve stopnje odvezovale oprave materialnega procesnega vodstva. Ne gre namreč spregledati, da je trditveno in dokazno breme v tej zvezi na tožniku, ki glede insolventnosti ni podal v bistvu nobenih trditev/dokazov, zaradi česar tudi od toženke ni bilo moč pričakovati oz. zahtevati kakšnega argumentiranega prerekanja (neobstoječih) trditev, prav tako pa toženka za svojo navedbo, da stečajni dolžnik ni bil insolventen ni bila dolžna podajati nobenih dokazov, ker to ni njeno breme v tej zadevi.

23. Poleg tega, kot je prav tako utemeljeno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je tožnik očitno zaznal toženkin očitek glede pomanjkljivosti v podlagi glede insolventnosti, saj je v naslednji pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2020 (na str. 6 te vloge, list. št. 89 spisa) tem navedbam toženke nasprotoval kot „pravno popolnoma nerelevantnim“ (torej ne kot presplošnim ali pa kot neutemeljenim) zaradi njegovega sklicevanja na določbo drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP in na domnevo subjektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. točki tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Že tedaj je tožnik očitno (sicer pravno zmotno) menil, da insolventnosti stečajnega dolžnika ni dolžan posebej zatrjevati in izkazati ter v tej zvezi ni podal nobenih dodatnih navedb (za vsak primer, torej če njegovo stališče ne bi obveljalo).

24. Pritožba se v tem kontekstu sklicuje na sklep VS RS III Ips 93/2014 z dne 19. 5. 2015, ob upoštevanju stališč katerega bi bilo po mnenju tožnika potrebno tudi v obravnavanem gospodarskem sporu izvesti dolžno materialno procesno vodstvo, čemur pa po oceni pritožbenega sodišča ne gre pritrditi. Citirana zadeva namreč v tem pogledu ni primerljiva s situacijo v predmetni zadevi. Drži sicer, da je tam tožena stranka obrazloženo in z dokazi podprto ugovarjala insolventnosti stečajnega dolžnika, ni pa ugovarjala, da so bile navedbe/dokazi nasprotne, torej tožeče stranke, v tej zvezi nezadostne oz. pomanjkljive, zaradi česar bi bilo sodišče dolžno opraviti materialno procesno vodstvo, če bi ocenilo, da so le-te pomanjkljive.

25. Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal insolventnosti kot splošne predpostavke izpodbojnosti pravnih dejanj (opustitev) stečajnega dolžnika, ki mora biti (za uspeh s takšnim zahtevkom) podana kumulativno s preostalim(a) pogojem(a) izpodbojnosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek v točki 1. (razveljavitev učinka opustitve vložitve ugovora stečajnega dolžnika zoper sklep o izvršbi) in 2. (razveljavitev učinka pravnomočnega sklepa o izvršbi) že iz tega razloga neutemeljen.

26. Tožbeni zahtevek v točki 3. (razveljavitev učinka Prodajne pogodbe z dne 17. 10. 2017, sklenjene med toženko in družbo T d.o.o. - v stečaju), je kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje (24. in 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) neutemeljen že iz razloga, ker pri tem pravnem dejanju ne gre za dejanje stečajnega dolžnika in ga kot takega torej ni mogoče izpodbijati. Tem razlogom izpodbijane sodbe pritožba sploh konkretizirano ne nasprotuje.

27. V posledici neutemeljenosti zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika pa je neutemeljen tudi (še preostali) del zahtevka na ugotovitev neobstoja terjatve toženke (točka 4. zahtevka), saj po pravilni presoji sodišča prve stopnje iz 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (ki ji pritožba niti konkretizirano ne nasprotuje) glede na določbo šestega odstavka 275. člena tožnik v takšni pravdi ne more uspeti, če ne izkaže kumulativno utemeljenosti tako zahtevka na izpodbijanje pravnega dejanja stečajnega dolžnika, s katerim je bila terjatev pridobljena, kot tudi zahtevka na ugotovitev neobstoja terjatve.

28. Ker je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz doslej navedenih razlogov, pritožbenemu sodišču ostalih pritožbenih razlogov ni bilo potrebno obravnavati, saj tožniku ne bi mogli pomagati do uspeha v tej zadevi.

29. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

1 „Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen:(1.) če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika, ali (2.) če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka.“