Jedro

Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito Kraljevina Španija, je določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki med drugim določa, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2, in 3. Drugi odstavek 12. člena Dublinske uredbe pa med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala. Pristojni organ Kraljevine Španije je pristojnemu organu Republike Slovenije tudi posredoval odgovor, da je Kraljevina Španija v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predana Kraljevini Španiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo, najkasneje pa v šestih mesecih od 7. 11. 2023 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnica pri toženi stranki vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica v postopku predložila identifikacijski dokument s fotografijo, zaradi česar je ugotovljena njena istovetnost. V Republiko Slovenijo je vstopila na podlagi veljavnega vstopnega vizuma tipa C, izdanega na predstavništvu Kraljevine Španije za dobo 90 dni in veljavnostjo od 28. 6. 2023 do 10. 10. 2023 z namenom turističnega obiska. Tožena stranka je iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da tožnica v evidenco še ni bila vnesena niti kot prosilka niti kot tujka. Tožena stranka je v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe posredovala pristojnemu organu Kraljevine Španije prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnice in 7. 11. 2023 prejela odgovor, da je Kraljevina Španija v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito.

3.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3. Drugi odstavek 12. člena Dublinske uredbe pa med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen če je bil vizum izdan v imenu druge države članice.

4.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožene stranke podrobno povzema, kaj je tožnica povedala na osebnem razgovoru.

5.Tožena stranka je po preučitvi vseh izjav tožnice ugotovila, da iz njih ne gre sklepati, da ji bodo v primeru predaje Kraljevini Španiji na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Kraljevini Španiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. V zvezi z njenimi navedbami, da ji zaradi njenih načel Republika Slovenija bolj ustreza, ker imajo tukaj do otrok, ljudi in živali človeški odnos, v Kraljevini Španiji pa obstaja korida, ona pa je vegetarijanka in proti okrutnemu ravnanju z ljudmi in živalmi, tožena stranka meni, da te izjave ne dokazujejo nobene pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Kraljevini Španiji, obenem pa ocenjuje, da so tožničine težave v zvezi z okrutnim ravnanjem z ljudmi povsem neutemeljene, saj ni podala nobenega razloga ali primera, na podlagi katerega bi lahko utemeljeno sklepali, da Kraljevina Španija z ljudmi ravna okrutno, kot to izhaja iz njene izjave, podane na osebnem razgovoru. Dejstvo, da v Kraljevini Španiji obstaja korida, v nobenem smislu ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu niti nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ki bi ga bila lahko sama deležna. V zvezi s tožničino izjavo, da je na spletnih portalih zasledila, da v Kraljevini Španiji ruske prosilce zavračajo in jih pošiljajo nazaj v Rusko federacijo, pa tožena stranka želi poudariti, da je tožnica navedla samo imena spletnih portalov, ni pa predložila nobene konkretne navedbe spletnih strani, ki bi lahko služile kot neizpodbiten dokaz za sprejem odločitve v dublinskem postopku, ki bi v kakršnemkoli smislu izkazoval, da predaja prosilke Kraljevini Španiji ni ustrezna. Pri primeru njene prijateljice, ki jo omenja, je šlo za to, da je le ta v času študija legalno prebivala v Kraljevini Španiji na podlagi dovoljenja, ki si ga je pridobila na podlagi študija. Dejstvo, da si ne more urediti dovoljenja za prebivanje po končanem študiju, oziroma si ga ureja celo v pritožbenem postopku, pa nima povezave z azilnim sistemom v Kraljevini Španiji. Za svojo izjavo, da ji je v azilnem domu v Ljubljani ruski prosilec A. A. povedal, da ji bodo po predaji v Kraljevino Španijo nadeli lisice na roke in odpeljali s policijskim vozilom in da so v Kraljevini Španiji v azilnem domu na splošno zelo slabi pogoji za prosilce, pa tožnica v postopku ni predložila nobenih konkretnih dokazil, s katerimi bi lahko te izjave podprla, zato te ne morejo imeti posebne dokazne vrednosti še posebej zato, ker tožnica tega ni doživela sama, ampak je to slišala od drugega prosilca. Nobene razumne podlage ni, da bi tožnico, če bi bila predana v Kraljevino Španijo, tam policija vklenila. V Kraljevini Španiji je v primerjavi z Republiko Slovenijo neprimerljivo več objektov, ki služijo za namen nastanitve oseb, ki so v postopku mednarodne zaščite, ki se med seboj razlikujejo. S prezasedenostjo pa se ukvarjajo vse evropske države. Kraljevina Španija ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato predaja v to državo Evropske unije ni sporna. Kraljevina Španija je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnica ob predaji v Kraljevino Španijo podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile tako ravnanje.

6.Tožnica v tožbi navaja, da je povedala, da so v Kraljevini Španiji pomanjkljivosti v azilnem sistemu. Tam še vedno obstaja tako imenovana korida. Sama je vegetarijanka in je proti okrutnemu ravnanju z ljudmi in živalmi. Zaradi tega ne želi bivati v Španiji zaradi svojih načel. V Sloveniji pa imajo do otrok, ljudi in živali človeški odnos. Španski vizum je prejela zgolj zato, ker je v Moskvi delala v vizumskem centru Italije, ki se je imenoval B. Od sodelavca je izvedela, da se najhitreje pridobi ravno španski vizum. V Sloveniji je izvedela, da ji bodo, če jo bodo poslali v Španijo, nadeli lisice na roke in jo odpeljali s policijskim vozilom. Pogoji v azilnih domovih v Španiji so na splošno slabi. Slovenija pa vizumov ruskim državljanom sploh ne izdaja. Ni ji preostalo drugega, kot da pridobi vizum kake druge države. Poleg tega tožnica ostro zavrača vsakršno nasilje, pa naj bo nad ljudmi ali nad živalmi. Zaradi tega je njen razlog, da Španija ni primerna država za odločanje o njeni prošnji za mednarodno zaščito, ker tam še vedno prirejajo krvave bikoborbe, povsem na mestu. V nasprotju z njeno življenjsko filozofijo je, da bodo o njenih pravicah odločali ljudje, ki se z navedenim okrutnim ravnanjem z živalmi strinjajo ali ga tolerirajo. Poleg tega se je v petih mesecih že integrirala v slovensko družbo. Dobila je zaposlitev kot receptorka v ljubljanskem hotelu s posredovanjem Zavoda RS za zaposlovanje, si uredila davčno številko, se vpisala v tečaj slovenskega jezika in si za daljši rok pridobila prebivališče. To kaže na to, da je bila Slovenija njena ciljna država. Če sodišče tožbi ugodi, bo postala dejavni član slovenske družbe. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in prošnjo za mednarodno zaščito obravnava, podrejeno pa, naj sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7.Hkrati s tožbo tožnica vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in v tem času tožnice ne izroči Kraljevini Španiji. Če se izroči Kraljevini Španiji in se izkaže, da je njena tožba utemeljena, bo utrpela nepopravljivo škodo, saj bo v tem primeru že podvržena neprimernemu ravnanju in neustrezni obravnavi s strani španskih organov. Tožnici bodo v primeru izročitve Kraljevini Španiji in posledično Ruski federaciji kršene človekove pravice. V primeru, da bi slovenski organi tožnico še pred odločitvijo v tem sporu izročili, potem ta spor izgubi smisel, saj ni verjeti, da bodo španski organi, če tožnica s tožbo uspe, tožnico vrnili v Slovenijo. Po drugi strani pa ne bo nikakršne škode, če se tožnica zadrži v Sloveniji še za čas trajanja tega postopka.

8.S predložitvijo stroškovnika tožeča stranka smiselno zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da navedbe o tem, da v Španiji še vedno obstaja tako imenovana korida, ne dokazujejo nobene pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Kraljevini Španiji. Tožeča stranka ni podala nobenega razloga ali primera, ki bi kazal na okrutno ravnanje z ljudmi. Nadalje pojasnjuje, da je povsem nerelevantno, katera je bila ciljna država tožeče stranke, saj si tožeča stranka ne more izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito. Prošnjo mora obravnavati le ena država, to pa je tista, ki je glede na merila iz poglavja III Dublinske uredbe za to odgovorna. Tožnica tudi ni predložila nobenih konkretnih dokazil o tem, da ji bodo, če jo bodo poslali v Kraljevino Španijo, tam nadeli na roke lisice in jo odpeljali s policijskim vozilom. Tega sama ni doživela, ampak je to samo slišala od drugega prosilca. Osebe, ki so predane v dublinskih postopkih v Španijo, imajo zagotovljen dostop do azilnega postopka in sprejemnih objektov in ni nobene razumne podlage, da bi tožnico, če bi bila predana v Kraljevino Španijo, tam policija vklenila. Povsem posplošena je ocena, da v Kraljevini Španiji na splošno obstajajo slabi pogoji za prosilce, ki so nastanjeni v azilnih domovih, in predstavljajo kršitev EKČP, saj je v Kraljevini Španiji v primerjavi z Republiko Slovenijo neprimerljivo več objektov, ki služijo za namen nastanitve oseb, ki so v postopku mednarodne zaščite. Nobena država članica ni ustavila dublinskih transferjev v Kraljevino Španijo, prav tako jih ni ustavil noben evropski organ. S prezasedenostjo v azilnih domovih pa se ukvarjajo vse evropske države. Tožnica v Republiki Sloveniji tudi na lastno željo ne biva v prostorih azilnega doma, ampak v hostlu, kar bi lahko razumeli, da ji tudi nastanitvene kapacitete prosilcev v Republiki Sloveniji niso ustrezne. V zvezi z navedbo, da se je tožnica že dodobra integrirala v slovensko družbo, pa tožena stranka odgovarja, da si tožnica ne more sama izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njene prošnje, ampak odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v navedeni zadevi dne 26. 4. 204 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnico. Tožnica je na zaslišanju povedala, da meni, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Kraljevini Španiji. V Rusiji je bila zaposlena v viznem centru Republike Italije in je izvedela, da Kraljevina Španija zavrača prošnje za dovoljenja za prebivanje in tudi prošnje za azil, ker ima precejšnje gospodarske težave. Na vsak način skuša ruske državljane vrniti nazaj v Rusijo. Nadalje je tožnica opisala razloge, zakaj je zaprosila za španski in ne za slovenski vizum. Za določila Dublinske uredbe tedaj ni vedela. V Španiji je prebivala dva meseca. Za azil ni zaprosila zato, ker je vnaprej vedela, da bo neuspešna. Od znancev in prijateljev je slišala, da je Slovenija najbolj ugodna država. V Sloveniji dela v nekem lokalu, ima tudi pogodbo z njim, Zavod za zaposlovanje ji je plačal tudi tečaj slovenskega jezika. V Sloveniji ima odprt tudi bančni račun in dodeljeno davčno številko.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito Kraljevina Španija, je določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki med drugim določa, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2, in 3. Drugi odstavek 12. člena Dublinske uredbe pa med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala. Pristojni organ Kraljevine Španije je pristojnemu organu Republike Slovenije tudi posredoval odgovor, da je Kraljevina Španija v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Kraljevina Španija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

Tožnica v tožbi smiselno izpodbija stališče, da za predajo Kraljevini Španiji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

V zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da sta tako Sodišče Evropske unije kot tudi Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe).

Tožnica v tožbi utemeljuje sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki v Kraljevini Španiji s tem, da v Španiji še vedno obstaja tako imenovana korida in da ker je sama vegetarijanka in je proti okrutnemu ravnanju z ljudmi in živalmi, zaradi teh svojih načel ne želi bivati v Španiji. Navedbe v zvezi z ravnanjem z živalmi ne izkazujejo pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Kraljevini Španiji, navedbe glede trditev, da se okrutno ravna z ljudmi, pa so po presoji sodišča povsem neizkazane.

Nadalje svoje trditve o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem sistemu v Španiji tožnica utemeljuje tudi s tem, da če bo predana Španiji, ji bodo tam na roke nadeli lisice in jo odpeljali s policijskim vozilom ter da so pogoji v azilnih domovih v Španiji na splošno zelo slabi. Trditve o tem, da ji bodo nadeli lisice, so po presoji sodišča prav tako nedokazane, saj se tožnica sklicuje zgolj na to, da je to slišala od znanca v Sloveniji, sodišče pa je že pojasnilo, da je mogoče sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu izkazati na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih podatkih, ki pa izhajajo, kot je bilo že pojasnjeno, zlasti iz sodb ESČP, sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Iz enakih razlogov sodišče šteje za neizkazane tudi trditve o tem, da Kraljevina Španija zavrača prošnje za azil in da na vsak način skuša ruske državljane vrniti nazaj v Rusijo.

Tudi tožbene trditve o tem, da so pogoji v azilnih domovih v Španiji na splošno zelo slabi so nekonkretizirane, s tem v zvezi pa sodišče meni, da se s prostorsko stisko v azilnih domovih soočajo tudi druge države članice EU, vključno s Slovenijo.

Tožnica v tožbi navaja in je tudi na zaslišanju na sodišču opisovala, zakaj je v Rusiji pridobila španski vizum in ne slovenskega, vendar sodišče ocenjuje, da je za presojo obravnavanega primera to nerelevatno, zato ni sledilo predlogu tožeče stranke na glavni obravnavi za poizvedbo na slovenskem predstavništvu v Moskvi glede izdaje vizumov. Dejstvo je, da je vizum izdala Kraljevina Španija in da je poteklo manj kot 6 mesecev od poteka veljavnosti vizuma do podaje prošnje za mednarodno zaščito, kar pa je tista pravno relevantna okoliščina, zaradi katere je odgovorna država članica za reševanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito Kraljevina Španija.

Za ta upravni spor pa tudi niso relevantne tožbene navedbe, kjer tožnica opisuje, kako se je že integrirala v slovensko družbo. Ne glede na to, da je tožnica v Sloveniji dobila zaposlitev, da si je uredila davčno številko in se vpisala v tečaj slovenskega jezika, je morala tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevati merila, kot jih določa Dublinska uredba glede določanja odgovorne države članice, to pa je glede na navedena merila (12. člen Dublinske uredbe) Kraljevina Španija.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

Tožnica težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da če bo izročena Kraljevini Španiji, bo že podvržena neprimernemu ravnanju in neustrezni obravnavi s strani španskih organov in da če bi bila že izročena Španiji bi ta sodni postopek izgubil svoj smisel, ker ni verjeti, da bodo španski organi tožnico v primeru, da s tožbo uspe, vrnili Republiki Sloveniji.

Nevarnost neprimernega ravnanja v primeru predaje tožnice Kraljevini Španiji je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega bi bila vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja v primeru, da bi tožnica do konca upravnega spora s tožbo uspela, mogoča, saj Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljenega po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bila tožnica že predana Kraljevini Španiji, bi jo v tem primeru Kraljevina Španija ponovno vrnila Republiki Sloveniji. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica ni izkazala težko popravljive škode.

K točki III izreka:

Tožeča stranka je s predložitvijo stroškovnika smiselno zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče v zvezi s tem opozarja na določilo prvega odstavka 11. člena ZMZ-1, ki določa, da imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnice po pooblaščenem odvetniku, ki je vpisan v imenik svetovalcev za begunce, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrglo.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.