Jedro

Pritožnica na glavni obravnavi zavrnitvi dokaznega predloga za poizvedbo pri slovenskem konzulatu v Moskvi ni ugovarjala. Zato je glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludirana (prvi odstavek 286.b člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v pritožbi pa niti ne navaja okoliščin, ki bi ji preprečevale, da bi kršitev uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, to je še na glavni obravnavi.

Pritožnica z golimi navedbami o stresu, ki naj bi ga doživljala zaradi postopka, in o nevednosti glede relevantnosti njenega zdravstvenega stanja za odločitev o priznanju mednarodne zaščite, ni izkazala opravičljivih razlogov za to, da je dejstva v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem navedla šele v pritožb. Te njene pritožbene navedbe v povezavi s predhodnimi navedbami v postopku za priznanje mednarodne zaščite pa so tudi neprepričljive.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 796/2024-14 z dne 26. 4. 2024 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 796/2024-14 z dne 26. 4. 2024 se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6220/2023/6 (1221-02) z dne 9. 4. 2024, s katerim je ta organ zavrgel tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnica predana Kraljevini Španiji kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.1 Kot neutemeljen je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 9. 4. 2024 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Zavrglo je tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Presodilo je, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Pritrdilo je ugotovitvi toženke, da je Kraljevina Španija v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito. Poudarilo je, da tožničine navedbe v zvezi z ravnanjem z živalmi v Kraljevini Španiji ne izkazujejo pomanjkljivosti v tamkajšnjem azilnem sistemu. Glede navedb o okrutnem ravnanju z ljudmi je presodilo, da so povsem neizkazane. Kot nedokazane je Upravno sodišče zavrnilo tudi tožničine navedbe o tem, da ji bodo v primeru predaje Kraljevini Španiji na roke nadeli lisice in jo odpeljali s policijskim vozilom, kot nedokazane in nekonkretizirane pa je zavrnilo njene navedbe, da so pogoji v azilnih domovih tam na splošno zelo slabi. Ker je ocenilo, da za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno, zakaj je tožnica v Rusiji pridobila španski vizum in ne slovenskega, je zavrnilo njen predlog za poizvedbo na slovenskem predstavništvu v Moskvi glede izdaje vizumov. Kot nerelevantne je nadalje zavrnilo tudi tožničine navedbe o integraciji v slovensko družbo. Ker tožnica ni izkazala težko popravljive škode, je Upravno sodišče zavrnilo njen predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, naj sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in je v tem času ne izroči Kraljevini Španiji.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo in sklep (I. in II. točko izreka sodbe in sklepa) vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ter sklep spremeni tako, da tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da bi Upravno sodišče moralo ugoditi pritožničinemu dokaznemu predlogu in opraviti poizvedbo o načinu in možnostih pridobitve vizuma Republike Slovenije v Moskvi. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru podani zakoniti razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga, ki jih je Upravno sodišče navedlo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Dejstvo, ki ga je s tem dokaznim predlogom pritožnica želela dokazovati, namreč za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno. Pritožnica z izvedbo predlaganega dokaza ne bi mogla dokazati obstoja ovir za predajo Kraljevini Španiji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, kot jih je zatrjevala v tožbi. Tudi sicer Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnica na glavni obravnavi zavrnitvi dokaznega predloga za poizvedbo pri slovenskem konzulatu v Moskvi ni ugovarjala. Zato je glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludirana (prvi odstavek 286.b člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v pritožbi pa niti ne navaja okoliščin, ki bi ji preprečevale, da bi kršitev uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, to je še na glavni obravnavi.

7. Pritožnica je šele v pritožbi navedla, da je zanjo izjemno pomembno, da se izogiba vročemu podnebju in potovanju z letalom. V mladosti je imela operacijo prirojene srčne napake, katere posledica je deformirana pljučna konstrukcija. Jemati mora presnovna zdravila in biti vodena (opazovana) pri kardiologu. Pritožbi je priložila tudi izvid svojega zdravnika v Rusiji. Teh dejstev ni navedla že prej, ker je bila v stresu zaradi obravnavanega postopka in niti ni vedela, da je to relevantno. Pot v Kraljevino Španijo, ki se bo izvedla ravno z letalom, bo lahko ogrozila njeno zdravje oziroma življenje.

8. Vrhovno sodišče poudarja, da sme pritožnik v pritožbi skladno z določbo prvega odstavka 74. člena ZUS-1 navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji.

9. Pritožnica po presoji Vrhovnega sodišča opravičljivih razlogov za to, da je dejstva v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem navedla šele v pritožbi, z golimi navedbami o stresu, ki naj bi ga doživljala zaradi postopka, in o nevednosti glede relevantnosti njenega zdravstvenega stanja za odločitev o priznanju mednarodne zaščite, ni izkazala. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju pa so njene pritožbene navedbe v povezavi s predhodnimi navedbami v postopku za priznanje mednarodne zaščite tudi neprepričljive.

10. Iz listinske dokumentacije spisa izhaja, da je pritožnica v prošnji za mednarodno zaščito sama navedla, da je najprej odšla legalno z letalom preko Turčije v Španijo. Vrhovno sodišče poudarja, da ni življenjsko logično, da bi se pritožnica sama izpostavila tveganju potovanja z letalom, če bi to lahko ogrozilo njeno zdravje oziroma celo življenje, še toliko manj pa, da bi si sama (o.p. ki se po lastnih navedbah izogiba vročemu podnebju) za ciljno destinacijo izbrala prav Španijo, ki jo po dveh mesecih ni zapustila zaradi vročega podnebja, ampak ker naj bi vedela, da s prošnjo za azil tam ne bo uspešna. Glede predložene zdravstvene dokumentacije, ki je neprevedena,2 Vrhovno sodišče ugotavlja, da je le iz dveh listin razviden datum, in sicer 3. 7. 2018. Gre torej za dokumentacijo staro skoraj šest let, ki ne izkazuje pritožničinega sedanjega zdravstvenega stanja. Pritožnica tudi ne zatrjuje, še manj pa izkaže, da bi v obdobju več kot osmih mesecev, odkar je vstopila v Republiko Slovenijo, kjer se je po lastnih pritožbenih navedbah "dodobra asimilirala", v zvezi z zatrjevanim zdravstvenim stanjem, ki naj bi terjalo vodenje pri kardiologu, poiskala pomoč ustreznega specialista. Tudi sicer pa Vrhovno sodišče ne more mimo dejstva, da je bila pritožnici v postopku za priznanje mednarodne zaščite zagotovljena ustrezna pravna pomoč, saj jo je že ob vložitvi tožbe, pa tudi na glavni obravnavi zastopala pooblaščena odvetniška družba.

11. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

**K II. točki izreka**

12. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

13. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožničine pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnica s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

14. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 V prilogi A10 so tri listine v ruskem jeziku, tem pa je priložena ena listina v slovenskem jeziku, naslovljena "Prevod zdravniških izvidov".