Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Psp 559/2014

ECLI:SI:VDSS:2015:PSP.559.2014 Oddelek za socialne spore

invalidnost I. kategorije invalidska pokojnina
Višje delovno in socialno sodišče
10. februar 2015
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega bi bila pri njem delovna zmožnost popolnoma izgubljena in ne bi bilo več preostale delovne zmožnosti. Zato njegov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 30. 11. 2011 in št. ... z dne 13. 3. 2012 in se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 12. 10. 2011 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da invalidski komisiji prve in druge stopnje nista pravilno ugotovili zdravstvenega stanja tožnika, pri čemer je navedeno razvidno že iz dejstva, da se mnenji invalidskih komisij med seboj razlikujeta. Sodišče bi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja moralo ugotoviti, da tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje ni brez daljših prekinitev zmožen sedeti niti krajši čas, da s težavo hodi in pri hoji ni stabilen, desna noga mu kleca, da ne more dvigovati nobenih bremen, da poleg tega trpi bolečine v desnem kolku, kolenu in hrbtenici, zaradi katerih dela nikakor ne more opravljati niti 4 ure dnevno. Meni, da je že sam zaključek komisije, da je nekdo glede na zdravstveno stanje zmožen opravljati delo 4 ure, drugačen od zaključka komisija, da je nekdo glede na zdravstveno stanje, zmožen opravljati delo 8 ur v polnem delovnem času. Meni, da v medicinski dokumentaciji in v mnenjih invalidskih komisij njegovo zdravstveno stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj ne ustreza njegovim težavam in zmožnostim, kar je tožnik povsem argumentirano in utemeljeno uveljavljal v tem postopku. Ker dejansko stanje v postopku pred tožencem ni bilo ugotovljeno pravilno, je predlagal imenovanje sodnega izvedenca medicinske stroke in sodnega izvedenca za varnost, varstvo in zdravje pri delu, katerega pa naslovno sodišče kot dokaz v predmetnem postopku neutemeljeno ni izvedlo, zaradi česar je bilo poseženo tudi v tožnikovo pravico do sodelovanja v predmetnem postopku, kar je bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Sodišče zavrnitve dokaznega predloga z imenovanjem izvedenca za varnost, varstvo in zdravje pri delu sploh ni obrazložilo in se v tem delu ne more preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče navedena izvedenca tudi imenovalo, bi lahko na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja tudi ugotovilo, da tožnik že v času obravnave pred tožencem ni bil sposoben za pridobitno delo, pa tudi sicer je njegova zmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 %, pri čemer iz izpodbijanih odločb in mnenj komisije prve in druge stopnje to ne izhaja. Tudi iz izpodbijane sodbe nikakor ni mogoče ugotoviti za kakšno drugo delo naj bi bil tožnik sploh še sposoben. Glede na to, da je opravljal in bil usposobljen za varnostnika, je očitno, da že z omejitvami, ki jih je ugotovila invalidska komisija druge stopnje, ne more opravljati tega poklica in je zmožnost za njegov poklic zmanjšana za več kot 50 %. Tudi sodna praksa je že sprejela stališče, da v kolikor obstajajo neskladja med mnenji invalidskih komisij prve in druge stopnje in med priloženo medicinsko dokumentacijo glede odločilnih dejstev, sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga stranke, da se ta dejstva ugotovijo tudi z izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne specialnosti. Zavrnitev takšnega dokaza bi bila utemeljena le v primeru, če bi bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno z izvedbo drugih dokazov. Že razlike v mnenjih invalidskih komisij nedvomno izražajo potrebo po angažiranju neodvisnega izvedenca medicinske stroke, saj je tožnik prepričan, da glede na njegovo zdravstveno stanje, ki je razvidno iz medicinske dokumentacije, ni zmožen za nobeno pridobitno delo. Očita tudi kršitev določbe 287. člena ZPP, zaradi česar je nezakonita in nepravilna sodba. Obenem je po njegovem sodišče kršilo načelo materialne resnice, saj ni popolnoma in po resnici ugotovilo sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Tožnik nikakor ne more sprejeti odločitve sodišča prve stopnje, da je mnenje invalidske komisije pravilno in popolno, saj je mnenje invalidske komisije druge stopnje drugačno od mnenja invalidske komisije prve stopnje. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko tožnika v skladu s 60. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ni razvrstilo v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb v tožbi in v pripravljalni vlogi. Sodišče bi se moralo opredeliti do tega, da tožnik zaradi posledic bolezni in poškodbe ni sposoben opravljati nobenega pridobitnega dela in tudi ne dela, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi, delovnim izkušnjam in usposobljenosti. Že iz obrazložitve mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 28. 2. 2012 je razvidno, da je pri tožniku ugotovljena znatna prizadetost desnega kolena, desnega kolka in pomembno izražena atrofija mišičja desne spodnje okončine, obrabna bolezen ledvene hrbtenice z lumbalgijo in splošni bolečinski sindrom. Iz takšnih ugotovitev pa ne izhaja, da je tožnik zmožen za delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, kjer opravlja delo sede in kjer nima opravka z bremeni nad 5 kg. Tudi sicer pa je iz medicinske dokumentacije, še posebej iz izvida B. d.o.o. z dne 16. 8. 2013 in izvida Splošne bolnice A. z dne 6. 5. 2013 razvidno, da invalidska komisija druge stopnje ni celostno ugotovila bolezenskega in poškodbenega stanja tožnika, saj je med drugim iz navedenih izvidov razvidno, da je pri tožniku po operaciji nastopil izrazit Sudeckov sindrom, ki je bil prisoten že pred tem, česar vse pa invalidska komisija druge stopnje in toženec nista ugotovila in upoštevala. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnika in tako ni z ničemer odgovorilo na ugovore in pomisleke. Meni, da rigorozne omejitve kažejo na resnost njegove invalidnosti in da pri njem ni preostale delovne zmožnosti, absolutno pa ne v njegovem poklicu. Tožnik ima le 8 razredov osnovne šole in opravljen tečaj za monterja avtomobilske linijske proizvodnje, zato glede na svojo izobrazbo, delovne izkušnje varnostnika od leta 1998 dalje do prenehanja zaposlitve v letu 2011 ter usposobljenost za takšno delo, ni zmožen več opravljati dela v svojem poklicu. Vztraja, da nobenega dela fizičnega delavca, za katerega je usposobljen, zaradi bolezni ne more opravljati niti nobenega pridobitnega dela. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev. Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitve določbe 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ter 287. člena ZPP.

Skladno z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče skladno z določbo 213. člena ZPP samo odloči, kateri dokazi naj se izvedejo ter pri tem postopa po določbi 287. člena ZPP oziroma jih zavrne in navede, zakaj jih je zavrnilo. Zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem samo po sebi še ne pomeni kršitve določb postopka, če sodišče razumno oceni in argumentira vse razloge za zavrnitev takšnega dokaza.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke. Zakaj sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem za varnost, varstvo in zdravje pri delu, pa mu že glede na predmet spora, ni bilo potrebno posebej obrazlagati. V zvezi s predlogom za izvedbo tega dokaza tudi tožnik ni navedel, katere okoliščine in dejstva naj bi se s tem izvedencem ugotavljala.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 13. 3. 2012 in ugotavljalo utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenemu zahtevku in ga na odpravo izpodbijanih odločb toženca z dne 13. 3. 2012 in z dne 30. 11. 2011 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnost in priznanje pravice do invalidske pokojnine, zavrnilo.

V 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljeni skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po prvi alineji drugega odstavka se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti ter po tretji alineji citirane določbe v III. kategorijo, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazan dejanski stan iz prve alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in razlogi za odpravo dokončne odločbe toženca z dne 13. 3. 2012. Glede na predloženo medicinsko dokumentacijo in ugotovitve ter predloge posameznih specialistov, pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega bi bila pri njem delovna zmožnost popolnoma izgubljena in ne bi bilo več preostale delovne zmožnosti.

Tožnik uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti predvsem zaradi težav z nogo. Kot je razvidno iz izvidov osebnega pregleda, ki sta ga na invalidski komisiji druge stopnje dne 28. 2. 2012 opravila specialista ortoped in internist, gre pri tožniku za znatno prizadetost desnega kolena, desnega kolka in pomembno izraženo atrofijo mišičja vse desne spodnje okončine. Izvor takšnega stanja je poškodba izven dela (ko je tožnik leta 2008 pri odskoku iz naložene prikolice dobil poškodbo desnega kolena), ugotovljena pa je bila še obrabna bolezen ledvene hrbtenice z lumbalgijo in splošni bolečinski sindrom. Tožnik je po mnenju invalidske komisije druge stopnje z ortopedskega vidika zmožen s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno za delo, ki se opravlja sede in kjer nima opravka z bremeni nad 5 kg.

Na osebnem pregledu je namreč internist pri tožniku ugotovil normalen krvni pritisk in stanje pljuč ter srca brez fizioloških zvokov. Prav tako nevrofiziolog dne 22. 6. 2011 po kliničnem pregledu ni našel znakov okvare perifernega in osrednjega živčevja, je pa menil, da je glavni problem v desnem kolenu. Enako kot nevrofiziolog je menila tudi fiziatrinja 1. 6. 2011. Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu je specialistka medicine dela, prometa in športa 6. 7. 2011 bila enakega mnenja, hkrati pa, da je nujna vključitev tožnika v zaposlitveno rehabilitacijo.

V izvidih osebnega pregleda, opravljenega na invalidski komisiji druge stopnje in v medicinski dokumentaciji, ki jo je sodišče povzelo in ugotovilo, da nihče od zdravnikov, ki so tožnika obravnavali predvsem zaradi težav s kolenom in bolečinskim sindromom, ni bil mnenja, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti in popolna izguba delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje imelo dovolj objektivne podlage za zaključek, da pri tožniku ni podano stanje iz prve alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. V obravnavanem primeru sta bili invalidski komisiji v predsodnem postopku glede tožnikove delovne zmožnosti res različnega mnenja, saj je bila invalidska komisija prve stopnje 12. 10. 2011 mnenja, da je pri tožniku od 12. 10. 2011 zaradi posledic poškodbe izven dela in bolezni v razmerju 50 % proti 50 % podana III. kategorija invalidnosti. Tožnik je s polnim delovnim časom in delovnim naporom zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki se opravlja izmenično stoje in sede, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, dvigovanjem in prenašanjem bremen do 7 kg. Invalidska komisija druge stopnje se je dne 28. 2. 2012 strinjala z ugotovljeno kategorijo invalidnosti, datumom nastanka in vzrokom, spremenila pa je fizične razbremenitve pri delu in dodala še časovno razbremenitev. Takšno ugodnejše mnenje je invalidska komisija druge stopnje podala potem, ko je tožnika še v ustrezni sestavi specialistov osebno pregledala in se na ta način prepričala ne samo o naravi, ampak zlasti o teži zdravstvenih težav in o tem, ali obstoja s strani tožnika zatrjevana popolna nezmožnost za delo.

Tožnik se z ugotovitvami specialistov v izvidih oziroma v medicinski dokumentaciji in z mnenjem invalidske komisije ne strinja in vztraja, da zdravstveno stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Vendar ne navaja konkretnih razlogov, zaradi katerih dejansko stanje ne bi bilo pravilno in popolno ugotovljeno in sicer ne navaja konkretnih izvidov ali ugotovitev specialistov, iz katerih bi bilo razvidno drugačno stanje, kot ga je ugotovila invalidska komisija druge stopnje in ki bi vzbujali resen dvom v pravilnost podanega mnenja. Edino v takšnem primeru bi bil utemeljen razlog za izvedbo dokaza z izvedencem. Samo po sebi dejstvo, da je invalidska komisija druge stopnje spremenila fizične razbremenitve pri delu in dodala časovno razbremenitev, pri čemer takšno mnenje ne odstopa od ugotovitev specialistov, ne predstavlja takšnega dokaza oziroma razlog z izvedbo dokaza z izvedencem, pri čemer v izvidih specialisti pri tožniku ne ugotavljajo popolne izgube delovne zmožnosti. Z dokončno odločbo z dne 13. 3. 2012 je toženec prvostopno odločbo z dne 30. 11. 2011 spremenil in tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela v razmerju 50 % proti 50 % ter mu priznal pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki se opravlja sede in kjer nima opravka z bremeni nad 5 kg, s skrajšanim delovnim časom 4 ure od 12. 10. 2011 dalje.

Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 28. 2. 2012 in za to navedlo ustrezne razloge in sicer, da je upoštevano mnenje ortopedov glede fizičnih razbremenitev, dodana pa je še časovna razbremenitev. Takšno mnenje je tudi ugodnejše za tožnika in ni v nasprotju z medicinsko dokumentacijo oziroma je skladno z medicinsko dokumentacijo, saj iz vseh izvidov, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo ne izhaja, da pri tožniku ni podana preostala delovna zmožnost, saj so predlagane omejitve pri delu, ni pa ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti.

Pri tožniku je bila torej ugotovljena preostala delovna zmožnost, zaradi česar pritožba že iz vsebinskih razlogov, zlasti pa iz formalnih razlogov (337. člen ZPP) neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ugotavljajo poklicne invalidnosti in tožnika na tej podlagi razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Neutemeljen je prav tako pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo načelo materialne resnice in da ni tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na izvid B. d.o.o. z dne 16. 8. 2013 in izvid SP A. z dne 6. 5. 2013 ter rezultate teh izvidov, ker sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe, to je do 13. 3. 2012. Dokumentacija in izvidi pridobljeni po tem datumu, še zlasti, če izkazujejo novo in drugačno stanje so lahko le predmet novega postopka, za katerega je pristojen toženec in ne sodišče. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je zaradi neuspešne pritožbe v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia