Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca v okoliščinah obravnavnega primera, po katerih so obstajale pomembne razlike med mnenji invalidskih komisij, predstavlja kršitev revidentove pravice do izjave. Revident v obravnavani zadevi ni imel možnosti dokazati, da so ugotovitve, ki so izhajale iz sicer nasprotujočih si mnenj invalidskih komisij, napačne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 30. 11. 2011 in z dne 13. 3. 2012 ter za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 12. 10. 2011 dalje in za priznanje invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama pri tožniku ugotovila invalidnost III. kategorije in mu z delovnimi omejitvami priznala pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Med odločbama tožene stranke na podlagi mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje obstajajo razlike glede določitve omejitev pri delu in trajanju dela (invalidska komisija I. stopnje in prvostopenjski organ tožene stranke sta med drugim ugotovila, da lahko tožnik kot invalid III. kategorije dela polni delovni čas z omejitvami). Sodišče je zavrnilo dokazna predloga za postavitev izvedencev medicine in za varnost, varstvo in zdravje pri delu, ker sta bili mnenji invalidskih komisij v skladu z zdravstveno dokumentacijo in ker sta se mnenji razlikovali le glede razbremenitev na delovnem mestu. Zato je tožnik sposoben opravljati delo z omejitvami in (še) ni popolnoma nezmožen za pridobitno delo, kar bi pomenilo invalidnost I. kategorije in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pojasnilo je, da ne more upoštevati izvidov po končanem postopku pri toženi stranki, saj je novo dejansko stanje lahko predmet novega postopka. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta se strinjali o odločilnem dejstvu kategorije invalidnosti, glede datuma nastanka invalidnosti in vzroka zanjo. Komisija II. stopnje je za tožnika podala ugodnejše mnenje, pri katerem je upoštevala strožje omejitve pri delu in drugačno časovno razbremenitev.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da so razlike med mnenjema invalidskih komisij glede dela sede (prej izmenično sede in stoje), glede dvigovanja bremen do 5 kg (prej 7 kg) in glede časovne razbremenitve do 4 ure dnevno (prej brez omejitve). Glede na te razlike bi moralo sodišče tožniku omogočiti, da preveri ugotovitve komisij s sodnim izvedencem medicinske stroke. Invalidske komisije so organ tožene stranke in plačane z njene strani, tožnik pa nima možnosti izpodbiti pravilnosti njihovih mnenj, saj je bil njegov predlog za postavitev izvedenca neutemeljeno zavrnjen. V obravnavani zadevi obstajajo neskladja med mnenjema invalidskih komisij o odločilnih dejstvih. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi predlog za postavitev izvedenca za varnost, varstvo in zdravje pri delu. Sodišče ni upoštevalo izvidov z dne 16. 8. 2013 in 6. 5. 2013, s čimer mu je bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Zahtevek za razvrstitev v invalidnost I. kategorije vsebuje tudi zahtevek za priznanje pravic na podlagi II. kategorije invalidnosti, česar pa sodišči nista preizkusili.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija utemeljeno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bila revidentu z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (1).

7. Prvostopenjski organ tožene stranke je z odločbo z dne 30. 11. 2011 na podlagi mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 12. 10. 2011 ugotovil, da je revident invalid III. kategorije od 12. 10. 2011 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in bolezni v razmerju 50 % : 50 %. Po tej odločbi je bil zmožen s polnim delovnim časom za drugo delo v svojem poklicu oziroma za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: izmenično stoje in sede, le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 7 kg. Drugostopenjski organ tožene stranke je z odločbo z dne 13. 3. 2012 na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 28. 2. 2012 spremenil odločbo v delu, ki se nanaša na razbremenitve. Tako je bila revidentu priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer se delo opravlja sede in kjer nima opravka z bremeni nad 5 kg, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 12. 10. 2011. Z odločbo z dne 13. 3. 2013 je bilo še odločeno, da bo tožena stranka o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo.

8. Že v predsodnem postopku je prišlo do pomembne razlike med mnenjema invalidskih komisij I. in II. stopnje ter s tem posledično v delu do različnih odločb tožene stranke. Tako je prvostopenjski organ priznal revidentu le pravico do dela na drugem delovnem mestu, kar mu je omogočalo dodatno le pravico do nadomestila za invalidnosti. Drugostopenjski organ tožene stranke pa je na podlagi drugačnega mnenja invalidske komisije II. stopnje ugotovil, da lahko revident dela le s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu, kar pa je revidentu omogočilo pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine namesto pravice do nadomestila za invalidnost iz prvostopenjske odločbe. V mnenjih komisije je še najmanj pomembna razlika glede dviganja bremen med 5 kg in 7 kg, nekoliko pomembnejša o delu le sede po drugostopenjski odločbi, najpomembneje pa je, da revident po mnenju invalidske komisije II. stopnje ne more delati polni delovni čas, temveč le 4 ure dnevno. Glede na to, da revident meni, da ni zmožen delati niti 4 ure dnevno oziroma da je popolno nezmožen za pridobitno delo, je navedena razlika pravno pomembna in kaže na precejšen razkorak med mnenjema invalidskih komisij o posledicah revidentovih zdravstvenih težav na njegovo preostalo delovno zmožnost. Prav razhajanje mnenj invalidskih komisij o predvidenih posledicah za revidentovo delo utemeljuje večjo pozornost sodišča pri preverjanju ugotovitev tožene stranke. Revident je predlagal postavitev izvedenca, ki bi preveril pravilnost ugotovitev invalidskih komisij, vendar je bil njegov dokazni predlog zavrnjen.

9. Sodišče druge stopnje je zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca utemeljevalo z dejstvom, da se mnenji invalidskih komisij ne razlikujeta glede kategorije, vzroka in datuma invalidnosti, temveč le v neodločilnem dejstvu določenih razbremenitev. Po presoji revizijskega sodišča pa gre v obravnavani zadevi pri spreminjanju omejitev pri delu za pomembno spremenjene dejanske zaključke, ki temeljijo na mnenju strokovnih organov. Ugotovljeno zmanjšanje delovne zmožnosti iz običajnih 8 ur dnevno na 4 ure dnevno (ob isti zdravstveni dokumentaciji) je znatna in ob ostalih drugačnih ugotovitvah invalidske komisije II. stopnje upravičuje razumen dvom revidenta v pravilnost ugotovitev tožene stranke, kar pa lahko preveri le oseba z ustreznim znanjem, tj. v sodnem postopku imenovan izvedenec. Spremenjene omejitve namreč nakazujejo, da je lahko vprašljiv tudi zaključek o kategoriji invalidnosti, saj lahko strožje omejitve pri delu v določenem poklicu dejansko v mejnem primeru ustrezajo II. ali celo I. kategoriji invalidnosti, ker zavarovanec dela v določenem poklicu po sicer grobo začrtanih omejitvah invalidskih odločb v realnih razmerah preprosto ne more opravljati. Že priznanje pravice do delne pokojnine po drugostopenjski odločbi tožene stranke namesto pravice do nadomestila za invalidnost iz prvostopenjske odločbe kaže na pomembne pravne posledice, ki lahko sledijo iz samo na videz obrobnih ugotovitev o razbremenitvah.

10. Sodišče sicer ni dolžno ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca v vseh primerih nestrinjanja strank z mnenji invalidskih komisij. Dolžno pa je to storiti, ko dokazni predlog vsebuje utemeljene pomisleke glede pravilnosti in jasnosti dejstev in ocen teh organov. Tako je mogoče razumeti tudi nedavno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 77212/12 z dne 8. 10. 2015 (Korošec proti Sloveniji). Ker sodišče dokaznemu predlogu ni ugodilo kljub razumnemu dvomu v pravilnost odločitve tožene stranke zaradi različnih mnenj invalidskih komisij glede pomembnih dejstev, čeprav sta invalidski komisiji razpolagali z enako zdravstveno dokumentacijo, je revidentu odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev (243. člen v zvezi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca v okoliščinah obravnavnega primera, po katerih so obstajale pomembne razlike med mnenji invalidskih komisij, predstavlja kršitev revidentove pravice do izjave. Revident v obravnavani zadevi ni imel možnosti dokazati, da so ugotovitve, ki so izhajale iz sicer nasprotujočih si mnenj invalidskih komisij, napačne.

11. Revizija sicer neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče upoštevati izvide, ki jih je revident pridobil po dokončnem postopku pri toženi stranki in ki se niti ne nanašajo na dejansko stanje pred izdajo dokončne odločbe tožene stranke. Predmet presoje tega socialnega spora je le dejansko stanje, ki ga je lahko za svojo odločitev upoštevala tožena stranka ob izdaji izpodbijanih odločb. 12. Revizija tudi neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev zaradi domnevno neustreznega materialnega procesnega vodstva, češ da bi moralo sodišče revidenta pozvati h konkretizaciji tožbenega zahtevka glede II. kategorije invalidnosti. Z ugotovitvijo invalidnosti III. kategorije in priznanjem pravic na tej osnovi je odpadla morebitna pravna podlaga za ugotavljanje invalidnosti II. kategorije, saj se kategorije invalidnosti med seboj izključujejo in je lahko pri zavarovancu ugotovljena le ena od njih.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bo ugotovil, kakšno je bilo zdravstveno stanje revidenta do izdaje dokončne odločbe tožene stranke in kako je to zdravstveno stanje vplivalo na njegovo delovno zmožnost. 14. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Revizija sicer formalno uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, vendar je tozadevno brez razlogov.