Jedro

Glede na dejansko podlago toženki ni mogoče očitati odgovornosti za neizvrševanje spornih pogodbenih obveznosti po pogodbi o preužitku.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Pravni prednik tožnikov A. A. je s tožbo z dne 15. 11. 2012 od sodišča zahteval, naj razsodi, da se pogodba o preužitku z dne 6. 9. 2014, sklenjena med pravdnima strankama z notarskim zapisom SV ... , razveže in naj tožena stranka vrne tožeči izročene nepremičnine in ji izstavi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, sicer bo to listino nadomestila sodba. Po smrti prvotnega tožnika sta v pravdo vstopila njegova dediča in dne 26. 11. 2015 spremenila tožbo tako, da sta zahtevala izpolnitev prvotnega zahtevka v korist dedičev A. A. in vrnitev spornih nepremičnin v njegovo zapuščino.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 11. 2016 in dopolnilno sodbo z dne 13. 7. 2017 zavrnilo vse tožbene zahtevke in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ni uspela dokazati trditev, da toženka od sklenitve pogodbe o preužitku v l. 2004 dalje, ni izpolnjevala svojih obveznosti, A. A. pa ni izražal želje po pomoči (oz. naj bi pomoč celo odklanjal) in ni kazal znakov obnemoglosti vse do leta 2013. Čeprav glede na vsebino pogodbe toženkina obveznost, da poskrbi za ogrevanje in čiščenje prostorov, ni bila vezana na tožnikovo obnemoglost, je sodišče ugotovilo, da bi toženka pomoč zagotovo nudila, če bi (prvotni) tožnik izrazil potrebo po njej oz. če je ne bi odklonil. Zato naj bi bil on sam odgovoren za to, da toženka pogodbe v tem delu ni izpolnjevala. Sodišče je zaključilo, da bi bilo ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic nepošteno, da bi imela pogodbena stranka pravico zahtevati razvezo pogodbe, čeprav so razlogi za neizpolnjevanje pogodbe na njeni strani.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ter tožeči stranki naložilo v plačilo pritožbene stroške tožene stranke.

**Povzetek revizijskih navedb**

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga obsežno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje naj ne bi odločilo o prvi in drugi točki primarnega zahtevka, ki sta ga tožnika postavila v vlogi z dne 26. 11. 2015 (da se pogodba o preužitku razveže, in da je tožena stranka dolžna dedičem po umrlem vrniti navedene izročene nepremičnine in jim izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis). Materialnopravno zmoten naj bi bil zaključek obeh nižjih sodišč, da je prvotni tožnik odklanjal pomoč toženke in s tem odklanjal izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Presoja nižjih sodišč naj bi bila napačna tudi zato, ker sta sodišči pri presoji pogojev za razvezo izhajali iz pravil o izročilni pogodbi, in ne o pogodbi o preužitku. Bistvo slednje je v obstoju nasprotne dajatve ali storitve. Dokazni postopek naj bi pokazal, da toženka svojih pogodbenih obveznosti nikoli ni izpolnjevala. Sodba pritožbenega sodišča naj ne bi imela pravilne dokazne ocene in ne vsebinsko utemeljenih razlogov; razlogi naj bi bili nejasni in v nasprotju s samo vsebino pogodbe o preužitku ter v nasprotju s ključnimi izjavami strank in prič. Pritožbeno sodišče se naj ne bi opredelilo do pritožbenih navedb, da je toženka v ponovljenem postopku izpovedala prilagojeno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo samo do izpovedi toženke in nekaterih prič, drugih pa sploh ni upoštevalo, in da se sodišče ni opredelilo do jasne vsebine pogodbe o preužitku. Zato naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8., 14 in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Le če bi preužitkar s fizičnimi ovirami odklanjal pomoč, bi se toženka lahko sklicevala na to, da do izpolnitve pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani preužitkarja. Revizija v nadaljevanju povzema vsebino izjav toženke in zaslišanih prič.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Odločitev o reviziji**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 8. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki ne morejo biti predmet (ponovnega) preizkusa pred revizijskim sodiščem (tretji odstavek 370. člena ZPP), je mogoče strniti v naslednje točke: - toženka je s prvotnim tožnikom dne 6. 9. 2004 sklenila pogodbo o preužitku, s katero se je slednji zavezal toženki v last in posest izročiti svoj solastninski delež 10/12 na nepremičninah, toženka pa se je zavezala, da mu bo do smrti nudila brezplačno dosmrtno stanovanje v stanovanjski hiši, prosto gibanje po tej hiši in celotnem posestvu ter prosto sprejemanje obiskov, ogrevan, razsvetljen in očiščen stanovanjski prostor, vso prehrano in to najmanj pet obrokov dnevno, po potrebi dietno prehrano po navodilih zdravnika in od takrat dalje, ko tožnik ne bo več pri močeh, da bi sam skrbel za gospodinjstvo, bolniško nego, pomoč in oskrbo na domu, vključno z ogrevanjem prostorov, pospravljanjem, prezračevanjem, beljenjem, čiščenjem, pranjem, likanjem, vse na stroške toženke, v primeru zdravstvene ali starostne obnemoglosti pa tudi kritje stroškov domske oskrbe (nad tožnikovo mesečno pokojnino), organizacijo in kritje stroška pogreba in oskrba groba; - prvotni tožnik je bil še do leta 2012 sam sposoben opravljati opravila pri hiši in izvajati osnovne življenjske aktivnosti; - prvotni tožnik je odklanjal toženkino pomoč, med drugim tudi ob obisku predstavnika CSD dne 23. 5. 2012; - toženka in prvotni tožnik sta bila ves čas od sklenitve pogodbe v medsebojnih stikih (vsaj enkrat tedensko, bodisi pri njej, ali pa ga je toženka peljala v gostilno na kosilo), v katerih je on suvereno izražal svojo voljo glede pomoči (tako, da je izražal željo, da toženka njegovim sorodnikom ne pove za obstoj pogodbe o preužitku, in da bo sam poskrbel zase); - da prvotni tožnik ni želel, da bi toženka prihajala k njemu domov na obiske, ker je njegova sestra C. C. ni imela rada; - v spornem obdobju je za ogrevanje, razsvetljavo in čiščenje prostorov skrbel prvotni tožnik sam in njegova sestra; - toženka bi prvotnemu tožniku svojo pomoč v obliki skrbi za ogrevanje in čiščenje prostorov sama ali prek tretjih oseb zagotovo nudila, če bi on izrazil potrebo po takšni pomoči oz. je ne bi odklonil. 9. Upoštevajoč navedeno dejansko podlago revizijsko sodišče pritrjuje zaključku sodišč prve in druge stopnje, da toženki ni mogoče očitati odgovornosti za neizvrševanje spornih pogodbenih obveznosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razvezo pogodbe o preužitku (potrjena s strani pritožbenega sodišča) materialnopravno pravilna (drugi odstavek 568. člena OZ oz. 120. člen Zakona o dedovanju, ki je veljal v času sklenitve sporne pogodbe).1 Ni res, da sta nižji sodišči sklenjeno pogodbo obravnavali kot izročilno. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na določbe OZ o pogodbi o preužitku in poudarilo, da zavezi preužitkarja za prenos lastninske pravice stoji nasproti prevzemnikova zaveza, da bo preužitkarju ali kateri drugi osebi nudil določene storitve ali dajatve.2 Takšno materialnopravno presojo je potrdilo sodišče druge stopnje.3

10. Nekateri od revizijskih razlogov, ki naj bi se po navedbah revidentov nanašali na zmotno uporabo materialnega prava (ki je dovoljena), predstavljajo grajo dejanske podlage sodbe, kar (po tretjem odstavku 370. člena ZPP) ne more biti predmet revizijskega preizkusa. To velja za očitke, da prvotni tožnik ni odklanjal toženkine pomoči, in da toženka ni izkazala nobene pripravljenosti za izpolnjevanje svojih pogodbenih obveznosti. Tudi drugačna dokazna ocena izvedenih dokazov (izpovedi strank in zaslišanih prič), ki jo revizija uveljavlja kot domnevno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je natančno povzelo izpovedbe prič in jih med seboj primerjalo ter navedlo prepričljive razloge za to, katerim verjame in katerim ne. Pritožbeno sodišče je takšni dokazni oceni pritrdilo. Revizijski očitek, da so ugotovitve v izpodbijani sodbi v nasprotju z izvedenimi dokazi, tako ni utemeljen. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana.

11. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni odločilo o delu primarnega zahtevka. S prilagoditvijo 1. in 2. točke primarnega zahtevka v vlogi z dne 26. 11. 2015 je tožeča stranka le prilagodila posamezne navedbe v zahtevku4 (da se razveže pogodba sklenjena med med pravdo umrlim A. A. /.../ in je tožena stranka dolžna dedičem po umrlem A. A. /.../). O tem zahtevku (čeprav brez modifikacije) je sodišče odločilo s svojo sodbo z dne 8. 11. 2016. Glede novo postavljenih zahtevkov (3. točka primarnega zahtevka in podredni zahtevki) pa je sodišče odločilo z dopolnilno sodbo z dne 13. 7. 2017. 12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožeča stranka toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.695,80 EUR, kar obsega nagrado za postopek po tar. št. 3300, materialne stroške po tar. št. 6002 in 22% DDV.

1 Prim. odločbe VSRS II Ips 1119/2008 in II Ips 765/2006. 2 Prim. 10. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 3 9. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. 4 V smislu tretjega odstavka 184. člena ZPP.