Jedro

Bilo bi nepravilno, če bi se pri naročilu pridobitve zavarovalnine mandat cepil na fazo, ko odvetnik pri zavarovalnici poda pravno argumentirano zahtevo za pridobitev zavarovalnine in ločeno na fazo izplačila zavarovalnine (oziroma po stališču pritožbe naj bi šlo za dva ločena pravna posla). Iz vidika posla, ki ga mora odvetnik opraviti, gre za neločljivo povezana opravila. Šele s prejemom denarja na strani oškodovanca je posel pridobitve zavarovalnine zaključen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženec plača znesek v višini 89.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2012 dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan tožencu v celoti povrniti stroške tega postopka (točka II izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča, da naj bi toženec v obravnavani zadevi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Toženec je pridobitev odškodnine s strani italijanske zavarovalnice za tožnika opravil na podlagi pooblastila z dne 13.9.2012, ki mu ga je predložil oče tožnika, čeprav je vedel oziroma moral vedeti, da podpisa na pooblastilu ni napravil tožnik, saj je tožnik tetraplegik. Toženec trditev očeta tožnika, da tožnik nima TRR računa, ne bi smel sprejeti kot resničnih, če bi ravnal skrbno. Toženec je podpis tožnika na pooblastilu z dne 13.9.2012 overil kot avtentičnega oziroma pristnega, čeprav za takšno ravnanje niso bili izpolnjeni ustrezni pogoji. Nedopustno je, da toženec nikoli sploh ni niti poskusil vzpostaviti stika s tožnikom. Toženec bi moral podvomiti v pristnost izjave socialne delavke iz junija 2012. Toženec je postopek pridobitve odškodnine izvedel kot tožnikov pooblaščenec. V tem svojstvu je na svoj TRR tudi prejel zavarovalnino. Gre za protipravna ravnanja toženca pri overitvi listine in nevzpostavitvi kontakta s tožnikom. Toženec je pri pridobitvi odškodnine sicer ravnal brez pooblastila tožnika, vendar je takšno njegovo ravnanje tožnik naknadno odobril. Mandat toženca je bil s prejemom nakazila zavarovalnice na fiduciarni račun toženca zaključen. Toženec bi moral tožnikov denar izročiti tožniku, vendar navedenega ni napravil, zaradi česar je tožnik vložil tožbo v predmetni zadevi. Tožnik je naknadno odobril ravnanje toženca na podlagi pooblastila z dne 13.9.2012, ni pa odobril pravnega posla oziroma ravnanja toženca, ki je v tem, da je odškodnino nakazal na TRR očeta tožnika. Pri ravnanju toženca gre za dva različna pravna posla (en posel je pridobitev odškodnine tožniku, drug posel pa je nakazilo tožnikovih denarnih sredstev očetu tožnika). Stališče sodišča, da gre zgolj za en pravni posel, je zmotno. Tožnik meni, da je toženec svoja ravnanja opravljal na podlagi dveh različnih pooblastil, od katerih sicer nobeno ni bilo resnično oziroma nobeno ni bilo podano s strani tožnika. Nikjer v pooblastilu z dne 13.9.2012 ni določeno, da je toženec pooblaščen tudi za izplačila denarnih zneskov na kakršnekoli račune tretjih oseb in seveda tudi na TRR račun očeta tožnika. Na to kaže tudi to, da je oče tožnika tožencu v decembru 2012 predložil nov dokument z dne 13.12.2012, v katerem je zapisano, da naj bi tožnik pooblastil toženca, da odškodnino s fiduciarnega računa nakaže očetu tožnika in ne tožniku. Navedeni dokument je očiten dokaz, da v predmetni zadevi obstajata dve različni pooblastili za dve različni pravni dejanji ter gre očitno za dva različna pravna posla. Pooblastilo odvetniku za pridobitev odškodnine običajno oziroma po naravi stvari ne obsega tudi pooblastila, da bi se odškodnina nakazovala neki tretji osebi. Tožnik ima zato možnost naknadno odobriti zgolj en sam posel toženca in ni primoran naknadno odobriti le oba zgoraj navedena posla oziroma obe zgoraj navedeni ravnanji toženca skupaj, kot je to v napadeni sodbi zmotno zaključilo sodišče. Tožnik se je odločil odobriti samo en pravni posel, s katerim je toženec pridobil odškodnino za tožnika, posla nakazila odškodnine toženca očetu tožnika pa tožnik ni odobril in ga ne odobrava. Sodišče je dejansko stanje v zadevi ugotovilo nepravilno, obenem pa je nepravilno uporabilo materialno pravo ter tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

3. Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema skrbno in prepričljivo dokazno oceno in pravne zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je le to podalo v točkah 28 do 35 obrazložitve sodbe. Pritožba jih ne omaje. Pritožba med drugim sodbo izpodbija tudi z navedbami o potrebni skrbnosti toženca pri preverjanju pristnosti pooblastila, pri sprejemu razlage očeta tožnika glede odprtega TRR računa tožnika, vzpostavitvi stika s tožnikom, preverjanju izjave socialne delavke iz junija 2012. Vsa navedena dejstva se nanašajo na neposlovno odškodninsko odgovornost toženca, za katero pa sodišče prve stopnje ni imelo pristojnosti, da bi jo presojalo, saj je vezano na odločitev Okrožnega sodišča v Novi Gorici v povezavi z odločitvijo Višjega sodišča v Kopru, da sodišče Republike Slovenije tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi ne sme presojati. Zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo navedb pritožbe, ki se nanašajo na odškodninsko podlago.

6. Kot relevantno tako ostane le še vprašanje, ali so utemeljene pritožbene trditve o dveh ločenih pravnih poslih in dopustnosti odobritve le enega izmed njiju. Pritožbeno sodišče tudi glede tega vprašanja sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo nepravilno, če bi se pri naročilu pridobitve zavarovalnine mandat cepil na fazo, ko odvetnik pri zavarovalnici poda pravno argumentirano zahtevo za pridobitev zavarovalnine in ločeno na fazo izplačila zavarovalnine (oziroma po stališču pritožbe naj bi šlo za dva ločena pravna posla). Iz vidika posla, ki ga mora odvetnik opraviti, gre za neločljivo povezana opravila. Šele s prejemom denarja na strani oškodovanca je posel pridobitve zavarovalnine zaključen. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri nakazilu denarja očetu tožnika ne gre za asignacijo. Pritožba tovrstnega zaključka sodišča prve stopnje obrazloženo ne napade. Zgolj dejstvo, da se v spisu nahajata tako pooblastilo z dne 13.9.2012 kot z dne 13.12.2012 (oboje na A16), še ne pomeni, da je šlo za dva pravna posla. V bistvenem gre za enotno delovanje neupravičenega zastopnika, ki je obsegalo tako naročilo glede pridobitve zavarovalnine kot tudi to, kam naj se ta zavarovalnina nakaže. Z odobritvijo zastopani v resnici naknadno podeli zastopniku upravičenje za zastopanje z enako vsebino, kot je vsebina izjave volje, ki jo je zastopnik že izjavil in pri tem ni imel upravičenja za zastopanje. Zgolj delna odobritev pogodbe po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni možna in ni upoštevna, zato je šteti, da takšna delna odobritev tožnika ni veljavna in je zato takšna pogodba neobstoječa in ne ustvarja nobenih učinkov. Pogodba, katere izpolnitev je tožnik zahteval (mandat), ne obstoji, zato tožbeni zahtevek za izpolnitev na njeni podlagi ni utemeljen.

7. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami