Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik storil prvo izmed štirih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev, ki je sama po sebi zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za kršitev, ki je povezana z ravnanji tožnika po tem, ko je bil dne 20. 9. 2013, v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta z njegovim vozilom storjen prekršek. Tožnik je z aktivnostmi, ki jih je začel dne 15. 10. 2013, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi tega prekrška, dosegel pri toženi stranki stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek, s tem dejanjem pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1 in kršil tudi navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št....z dne 12. 11. 2014 nezakonita, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 26. 9. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom mesečnih plač v višini 3.028,56 EUR mesečno, od tega zneska obračunati in plačati prispevke in davke po zakonu, neto znesek plače pa do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec izplačati tožniku, vključno z zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, ter tožniku povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku neupravičeno zavrnilo njegov ugovor o pavšalnosti očitkov in neobrazloženosti obvestila o nameravani izredni odpovedi in sklepa o izredni odpovedi in napačno razlogovalo, da naj bi bil sestavni del obvestila in odpovedi tudi Poročilo A., v katerem so očitki konkretizirani. Obvestilo obrazložitve sploh ne vsebuje, obrazložitev sklepa pa je pavšalna in ne vsebuje opisa kršitve, zato je bila kršena tožnikova pravica do obrambe in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Delodajalec je dolžan vse očitke delavcu navesti in obrazložiti v obvestilu in nameravani izredni odpovedi in sklepu o izredni odpovedi, pri tem pa se ne more sklicevati na priloge. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi razpravno načelo oz. je ugotavljalo kršitev izven očitkov delodajalca, saj je v nasprotju z očitki delodajalca ugotavljalo, da naj bi tožnik lažno prikazoval dejstva z namenom, da bi se izognil odgovornosti za storjeni cestnoprometni prekršek. Tožena stranka je tožniku očitala le, da se je želel izogniti odgovornosti lastnika vozila za storjeni prekršek. Prvostopenjsko sodišče je kršilo določbo 8. člena ZPP, saj je njegova dokazna ocena pristranska in nepravilna. Sodišče ne bi smelo odreči verodostojnosti pričam zaradi malenkostnih razlik v izpovedbah, saj so bile zaslišane šele po štirih letih od dogodkov. Tri priče so potrdile tožnikovo prisotnost na delu dne 20. 9. 2013, tožena stranka pa ni predložila zanesljivega dokaza, da tožnik takrat ni bil prisoten na delu. Dejstvo, da tožnik v službi ni prižgal računalnika, ne more zadostovati za zaključek, da ga ni bilo v službi. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje B.B., C.C. in dokazni predlog za pridobitev poročila, ki je bilo poslano na Generalni urad D. in tako podalo vnaprejšnjo dokazno oceno. Zlasti zato, ker nobena od strank ni trdila, da bi tožnik svoje službene zadeve kritičnega dne opravljal kje drugje in ne iz prostorov tožene stranke. Sodišče je neutemeljeno odvzelo verodostojnost priči E.E.. Obrazložitev sodišča v zvezi s F. je protispisna, v zvezi s tem je tožnik predložil tudi članek z dne 20. 9. 2013. Sodišče prve stopnje se do tega dokaza ni opredelilo. Neutemeljeno je sklicevanje na to, da naj bi bil tožnik s to pričo prijatelj, saj se zasebno ne družita. Sodišče tudi neutemeljeno izpostavlja, da se tožnik na to pričo ni skliceval v postopku notranjega nadzora in postopku izredne odpovedi. Tožnik se ne strinja niti z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, vezano na izpoved priče G.G.. Dokazno breme, da tožnik kritičnega dne ni bil na delu in da naj bi komu prikrival dejstva in ga spravljal v zmoto, je na toženi stranki, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je kršilo procesno pravilo o dokaznem bremenu. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje priče H.H., ki bi lahko izpovedal o okoliščinah tožnikovega storniranja dopusta. Sodba je neustrezno obrazložena v delu, kjer sodišče kot ključen dokaz šteje tožnikovo postopanje glede stornacije dopusta in naknadnega evidentiranja njegove prisotnosti na delu. Postopanje tožnika ne more predstavljati dokaza, sploh ne ključnega, zato gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti tudi do tega, da je tožnik v istem letu storniral tudi druge termine dovolilnic (npr. 11. 9. in 13. 9.), kar kaže na to, da je šlo za običajen postopek. Priča I.I. je potrdila, da so izpise ur prejemali sredi meseca za prejšnji mesec in tudi, da je bilo nekaj vsakdanjega, da so uslužbenci pozabljali kartice za evidenco delovnega časa in so to kasneje urejali. Zato ni nenavadno, da je tožnik nepravilnosti v zvezi z izpisom ur za september 2013 urejal med 15. 10. in 17. 10. 2013. Tožnik ni selektivno prikazoval informacij in ni uporabil zvijač, o tem, da je šlo za običajno postopanje pri delodajalcu, pa sta izpovedali I.I. in J.J.. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje po stališču pritožbe izhaja, da je sodišče najprej sprejelo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in nato iskalo razloge za potrditev svoje vnaprej sprejete odločitve. Toženka bi lahko predložila posnetke video nadzora, a tega ni storila. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja, ki ga je vložil tožnik, saj je takratna direktorica K. že 23. 1. 2014 pisala Generalnemu uradu D. o spornosti tožnikove prisotnosti na dan 20. 9. 2013, o zadevi pa je bil seznanjen tudi direktor H.H., ki bi ga sodišče lahko zaslišalo, a je dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Najkasneje v januarju 2014 je pričel teči rok za podajo izredne odpovedi, tožena stranka pa ni pojasnila, katere bistvene okoliščine naj bi izvedela šele po januarju 2014. Sodišče je nepravilno zaključilo, da je nepomembno, da je bil tožnik oproščen očitkov kaznivega dejanja goljufije. Obstoj oprostilne kazenske sodbe utemeljuje tožnikove navedbe, da zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije niso podani. Tožnik v pritožbi prilaga tudi sodbo, ki je bila izdana po zaključku glavne obravnave v predmetni zadevi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in ustrezno obrazložilo, izpodbijana sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni opredelilo do članka o F., ker vsebina tega članka ni pomembna za odločitev v tem sporu. Za odločitev v obravnavani zadevi tudi ni bistveno, ali je in kolikokrat je v letu 2013 tožnik storniral druge termine dovolilnic za koriščenje letnega dopusta, kar naj bi dokazovalo, da je to običajen postopek. Sodišče prve stopnje se do tega utemeljeno ni opredelilo, saj se v tem sporu ne odloča o tem, ali je tak postopek pri toženi stranki običajen ali ne, ampak se ugotavlja, ali je bil tožnik 20. 9. 2013 na delu ali ne.

6. Tožnik s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge za zaslišanje prič H.H., B.B. in C.C. ter pridobitev poročila, ki je bilo poslano na Generalni urad D., uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.

7. Izvedene dokaze in razloge za zavrnitev predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje naštelo in pojasnilo v 4. in 12. točki obrazložitve sodbe. Med drugim je navedlo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo, ker je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo dejstva, ki so odločilna za razsojo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča zaslišanje B.B. ni bilo potrebno, saj za odločitev ni bistveno, ali je tožnik tistega dne imel urejeno preusmeritev elektronske pošte na službeni mobilni telefon in zasebni mail. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z argumentom prvostopenjskega sodišča, da poročilo K., ki naj bi bilo poslano na GU D. po 20. 9. 2013 ne bi dokazovalo, da je tožnik prav spornega dne 20. 9. 2013 urejal zadeve v zvezi z odpravo težav s telefonsko centralo, še posebej, ker se lahko zadeve urejajo telefonsko kjerkoli in ne le v prostorih tožene stranke. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča pa tožnik za zaslišanje C.C. sploh ni podal predloga. Glede na navedeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pravilnost zavzetih stališč pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

8. Pravilna je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da ni bilo potrebno niti zaslišanje H.H.. V zvezi s stornacijo dopusta (in naknadnega evidentiranja njegove prisotnosti na delu) je sodišče prve stopnje namreč zaslišalo J.J. in I.I., ki sta navedeni opravili izvedli po zaprosilu tožnika. H.H. je izvedel le formalno potrditev stornacije, zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo njegovo zaslišanje.

9. Tožnik v pritožbi napada tudi dokazno oceno sodišča, s katero se ne strinja in uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Kršitev 8. člena ZPP je podana, če dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter celovita, ne pa tudi, če je vsebinsko neprepričljiva. Dokazni oceni sodišča prve stopnje pa ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala navedenih procesnih zahtev, ki jih izraža 8. člen ZPP.

10. V primeru, da se tožnik ne strinja s samo dokazno oceno, pa tega ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb postopka. Kot bo navedeno v nadaljevanju, je dokazna ocena tudi pravilna in vsebinsko prepričljiva, zato se pritožbeno sodišče z njo v celoti strinja. Iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je svojo odločitev sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka sprejelo vnaprej in šele nato iskalo razloge za svojo odločitev.

11. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo in ugotavljalo kršitev izven očitkov iz odpovedi. Zaključek sodišča, da se je tožnik izognil plačilu globe za storjen cestnoprometni prekršek namreč ni v nasprotju z očitkom tožene stranke, da se je skušal izogniti odgovornosti lastnika vozila za storjeni prekršek.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev pravilna.

13. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 26. 9. 2014, Komisija za pritožbe pri Vladi RS pa je zavrnila pritožbo zoper odpoved in jo potrdila s sklepom z dne 12. 11. 2014. Izpodbijana odpoved je bila tožniku podana na podlagi 33. in 154. člena ZJU ter 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), skladno s katerima lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku med drugim očitala, da je, da bi dosegel protipravno premoženjsko korist in se razbremenil odgovornosti za prekršek, storjen z njegovim vozilom dne 20. 9. 2013, z aktivnostmi, začetimi dne 15. 10. 2013, po tem ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi tega prekrška, dosegel pri toženi stranki stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek. S tem dejanjem je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), saj je z lažnim prikazovanjem dejstev, prikrivanjem, selektivnim informiranjem in spravljanjem v zmoto, z namenom, da bi se razbremenil odgovornosti za cestnoprometni prekršek in plačila globe in si pridobil tudi premoženjsko korist v višini plačila za delo in povračila stroškov prevoza na delo, spravil v zmoto toženo stranko, da mu je izplačala plačilo za delo in stroške prevoza, ter sodišče, da je v škodo proračuna RS, kamor se stekajo plačila izrečenih glob za cestno prometne prekrške, postopek zoper njega ustavilo. Tožena stranka je tožniku v sporni odpovedi sicer očitala še tri druge kršitve, ki niso predmet pritožbene presoje, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik storil le eno izmed štirih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev.

14. V tem sporu je prvostopenjsko sodišče odločalo drugič. S sodbo, opr. št. I Pd 174/2015 z dne 16. 9. 2015 je tožbeni zahtevek zavrnilo (ker je ugotovilo, da je tožnik storil dve od očitanih štirih kršitev), pritožbeno sodišče pa je s sodbo, opr. št. Pdp 112/2016 z dne 16. 6. 2016 tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 246/2016 z dne 21. 3. 2017 na revizijo tožnika zaradi ugotovljene kršitve tožnikove pravice do izjave (ker niso bile zaslišane priče L.L., E.E. in G.G.), razveljavilo obe sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

15. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odpoved utemeljena. Ugotovilo je, da je tožnik storil prvo izmed štirih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev, ki je sama po sebi zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za kršitev, ki je povezana z ravnanji tožnika po tem, ko je bil dne 20. 9. 2013, v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta z njegovim vozilom storjen prekršek. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje z aktivnostmi, ki jih je začel dne 15. 10. 2013, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi tega prekrška, dosegel pri toženi stranki stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek, s tem dejanjem pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1 in kršil tudi navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, zato skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

16. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Kot je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, prične rok za podajo odpovedi teči, ko se z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, seznani predstojnik delodajalca, ki ima pooblastila za odločanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To je bila v obravnavanem primeru v.d. generalne direktorice M.M., ki je pojasnila, da se je s kršitvami, ki se tožniku očitajo, seznanila s prejemom poročila službe za notranji nadzor, kar je bilo dne 11. 8. 2014. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je subjektivni rok za podajo odpovedi pričel teči že 23. 1. 2014, ko je takratna direktorica K. Generalnemu uradu D. pisala o ugotovitvah v zvezi s tožnikovo (ne)prisotnostjo na delovnem mestu dne 20. 9. 2013 in navedla, da ne morejo podati jasnega odgovora Okrajnemu sodišču v Postojni, Oddelek za prekrške, ali je bil tožnik dne 20. 9. 2013 na delovnem mestu fizično prisoten od 7.25 do 13.30 ure. Ta dopis je bil namreč šele podlaga za podrobnejšo raziskavo dogodkov, ki jo je opravila služba za notranji nadzor pri D., svoje ugotovitve pa podala v poročilu z dne 11. 8. 2014. Glede na navedeno je bila sporna odpoved podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka, kot je sodišče prve stopnje obširno in pravilno pojasnilo v 19. točki sodbe.

17. Iz sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga pod A6) in obvestila o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (B2) izhaja, da so bili očitki tožniku konkretizirani. Obveščen je bil, da mu namerava tožena stranka zaradi štirih očitanih mu kršitev, ki so bile natančno opredeljene in v nadaljevanju tudi obrazložene, izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, pred tem pa ga vabi na zagovor. S sklepom o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil spoznan za odgovornega teh štirih kršitev, o katerih je bil obveščen in bil v zvezi z njimi vabljen na zagovor, v obeh dokumentih pa so bila navedena posamezna ravnanja, ki se mu očitajo, in tudi znaki kaznivih dejanj, ki jih je s svojimi ravnanji izpolnil. S tem je tožena stranka izpolnila dolžnost iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1, skladno s katerim mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev (ki je bila zadostna in ustrezna) pa je še dodatno dopolnila oziroma utemeljila s Poročilom A., v katerem je bil naveden še podrobnejši opis posameznih kršitev in je bil priložen obema dokumentoma. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da obvestilo ne vsebuje obrazložitve kršitev in da je bila obrazložitev sklepa o izredni odpovedi pavšalna, pa tudi tožnikovo sklicevanje na to, da mu je bila zaradi tega kršena pravica do obrambe in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik storil očitano kršitev. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče ne bi smelo odreči verodostojnosti pričam zaradi malenkostnih razlik v izpovedbah. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev sprejelo na podlagi skrbne presoje vseh dokazov skupaj, in tudi ob upoštevanju logičnih življenjskih izkustev, zato se pritožbeno sodišče s sprejeto dokazno oceno v celoti strinja. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilno oceno sodišča prve stopnje o tem, katera priča je izpovedala verodostojno in katera ne, saj je sodišče prve stopnje razloge za svojo oceno ustrezno utemeljilo. Izpovedi G.G. ni verjelo ravno zaradi negotovosti in neprepričljivosti, saj ni znal pojasniti, kaj sta s tožnikom spornega dne urejala, njegova izpoved pa se tudi ni skladala s tožnikovo. Tudi izpoved E.E. se v nekaterih delih ni skladala s tožnikovo, pritožbeno sodišče pa kot utemeljen sprejema tudi dvom, da tožnik te priče (ki bi lahko pomembno vplivala že na izid delovnopravnega postopka pri delodajalcu) ni omenjal ne v postopku notranjega nadzora in tudi ne v postopku izredne odpovedi pri delodajalcu. Prvostopenjsko sodišče je v okviru ocene verodostojnosti posameznih prič utemeljeno upoštevalo tudi, da je tožnik s pričama E.E. ter G.G. v prijateljskem odnosu.

19. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni predložila (zanesljivega) dokaza, da tožnika spornega dne ni bilo na delovnem mestu. Toženka je namreč to dejstvo dokazovala s celotnim sosledjem dogodkov oziroma tožnikovih aktivnostih po 15. 10. 2013, ko je bil tožnik obveščen o prekršku, ki je bil storjen z njegovim vozilom spornega dne, ter z dejstvom, da spornega dne tožnik ni prižgal računalnika. Postopanje tožnika v zvezi s stornacijo dopusta in naknadnega evidentiranja njegove prisotnosti na sporni dan je sodišče prve stopnje ob upoštevanju logičnih razlag in splošnih življenjskih izkustev utemeljeno štelo kot odločilno v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo dejstvo, da je tožnik dopust, odobren za 20. 9. 2013, storniral šele po prejemu plačilnega naloga z globo za prekršek po 3. točki 7. odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP, Ur. l. RS, št. 109/2010 in naslednji), ki ga je prejel 11. 10. 2013, dne 18. 10. 2013 pa je zoper ta plačilni nalog vložil ugovor. Postopek stornacije letnega dopusta za 20. 9. 2013 je tožnik izpeljal šele slab mesec kasneje, in sicer v obdobju od prejema plačilnega naloga do vložitve ugovora zoper njega. Sodišče prve stopnje je torej o tem, ali je tožnik dne 20. 9. 2013 bil na delovnem mestu, presodilo na podlagi celotnega dokaznega postopka, v okviru katerega je zaslišalo tožnika, priče in vpogledalo v listinsko dokumentacijo in sprejelo prepričljiv zaključek, da tožnika tega dne na delu ni bilo.

20. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da za odločitev v tem sporu ni pomembno, če je bil tožnik v kazenskem postopku oproščen očitkov kaznivega dejanja goljufije. Delodajalec v postopku izredne odpovedi ugotavlja le, ali je delavec z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zato mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, postopek pri delodajalcu tudi poteka ločeno od kazenskega postopka, skupno je le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 110. čl. ZDR-1 ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer delodajalec ne odloča o obstoju kaznivega dejanja.

21. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da obstaja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka, je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zahtevek za reintegracijo in reparacijo utemeljeno zavrnilo.

22. Glede na to, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.