Jedro

Pri presoji, ali ima kršitev, ki se očita delavcu, tudi vse znake kakšnega kaznivega dejanja, sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo poda delodajalec (lahko takšne pravne kvalifikacije niti ne poda), pač pa je vezano na opis kršitve oziroma okoliščin, ki jo opredeljujejo. Pravilna kvalifikacija delavčevega ravnanja oziroma presoja, ali so v ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja, sodi na področje pravilne uporabe materialnega prava.

Tožnik je z napeljevanjem dosegel naknadno lažno spremembo evidence delovnega časa, ki jo mora toženka voditi kot delodajalec in nato to evidenco uporabil kot resnično v prekrškovnem sodnem postopku. Sam je v tem postopku predložil spremenjeno registracijo delovnega časa, po zaprosilu sodišča pa je njegovo prisotnost na delu potrdila še toženka, ponovno na podlagi evidence delovnega časa, ki jo vodi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 12. 11. 2014 ter reparacijski in reintegracijski zahtevek. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeno podana glede na določbo 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ker je sredi oktobra 2013 v evidenci delovnega časa za nazaj dosegel stornacijo letnega dopusta za 20. 9. 2013 in za ta dan vpis prisotnosti na delu, čeprav ga tega dne ni bilo v službi, s čimer je kršil delovno obveznost in s kršitvijo izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po določbi 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). Z lažnim alibijem se je želel izogniti odgovornosti za storjen cestnoprometni prekršek dne 20. 9. 2013. Na ta način je oškodoval proračun RS za zagroženo globo, delodajalca pa za plačilo za delo in stroške prevoza na delo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je bil že očitek v obvestilu o nameravani odpovedi in odpovedi preveč pavšalno obrazložen. Sodišče je pri dokazni oceni zmotno ugotavljalo, kdo je bil storilec cestnoprometnega prekrška. V dokazni oceni se je opiralo na nepomembne detajle, zaradi česar ni verjelo izpovedbam tožnikove žene ter prič T. in G. Nezakonito so bili zavrnjeni dokazni predlogi za zaslišanje prič Ž., P. in S. ter za pridobitev poročila toženke. Tožnik je že pred tem storniral dovolilnice, zato je šlo za utečen postopek naknadnih sprememb. V kazenskem postopku je bil oproščen očitkov kaznivega dejanja goljufije, kar kaže na neobstoj znakov tega kaznivega dejanja. Odpoved je bila podana prepozno, saj je direktorica območne enote tožene stranke že 23. 1. 2014 pisala Generalnemu uradu o spornosti njegove prisotnosti na delu dne 20. 9. 2013. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 246/2016 z dne 21. 3. 2017, s katerim je ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sodišču prve stopnje naložilo, naj v novem sojenju tožniku omogoči dokazovanje z zaslišanjem prič T. I. (žene tožnika), I. T. in Z. G. Sodišče je v ponovljenem postopku upoštevalo napotek, zaslišalo navedene priče in glede na ostale izvedene dokaze naredilo dokazni zaključek, ki je bil v bistvenem delu enak kot v predhodnem postopku.

8. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik dne 20. 9. 2013 koristil letni dopust, ko je bil z njegovim vozilom storjen cestnoprometni prekršek, zaznan s tehničnimi sredstvi. Dne 15. 10. 2017 je pri toženki dosegel za nazaj lažno spremembo prisotnosti na delu za 20. 9. 2015, dne 17. 10. 2013 pa je dosegel spremembo registracije prisotnosti v službi (v urah oziroma minutah). Spremenjeno registracijo delovnega časa je 18. 10. 2013 predložil sodišču v postopku o cestnoprometnem prekršku, v katerem se je branil, da v času storitve prekrška ni vozil svojega vozila, ker naj bi bil v službi. Sodišče, ki je odločalo o prekršku, je po dodatni poizvedbi pri toženki odločilo v njegovo korist. Toženka je po tem, ko je to ugotovila, tožniku očitala, da jo je namenoma preslepil, da mu je odobrila letni dopust za nazaj za dan, na katerega ni delal, in sicer zato, da bi se izognil plačilu globe za storjeni prekršek. Tožniku je bila 10. 9. 2014 zaradi njegovega ravnanja izredno odpovedana po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (drugostopenjski sklep Komisije za pritožbe 12. 11. 2014), ker naj bi imela kršitev delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja goljufije (211. člen KZ-1).

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz revizijskih navedb glede izpodbijanja dokaznega zaključka o tožnikovi odsotnosti z dela 20. 9. 2013 izhaja predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo sodišče druge stopnje, vendar to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Sodišče je v ponovljenem postopku zaslišalo priče, ki jih v predhodnem postopku neutemeljeno ni zaslišalo ter njihove izpovedbe zadostno obrazloženo ocenilo v luči drugih izvedenih dokazov (8. člen ZPP). S tem je bila odpravljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v prvotnem postopku. Nov očitek (ki ga predhodno tožnik ni uveljavljal), da je bila ista kršitev storjena zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič S., Ž. in P. ter za pridobitev poročila, ki je bilo poslano na Generalni urad FURS-a, ni utemeljen. Sodišče je ustrezno pojasnilo, kdaj so lahko dokazni predlogi zavrnjeni in zakaj so bili zavrnjeni, čemur je sodišče druge stopnje utemeljeno sledilo. S presojo soglaša tudi revizijsko sodišče. Zaslišanje D. S., ki naj bi izpovedal, da ni izvajal pritiska na M. R. in K. Ž., je sodišče upravičeno zavrnilo zato, ker je zaslišalo ti dve delavki, ki sta dogodek neposredno zaznali oziroma, ker naj bi izpovedal o dejstvu, o katerem je že zaslišalo J. A. in S. H. Priče B. Ž. ni zaslišalo, ker dejstvo, o katerem naj bi izpovedala, ni bilo odločilno (ali je imel preusmerjeno elektronsko pošto na službeni telefon in zasebni e-mail oziroma ali je bilo to dovoljeno v spornem obdobju), dokaza z vpogledom v poročilo Generalnemu uradu pa ni izvedlo, ker ni bil primeren (tudi, če bi bili problemi z delovanjem telefonske centrale izkazani, to ne bi dokazovalo tožnikove prisotnosti na delu). Zaslišanja E. P. ni predlagal, zato je očitek, da je sodišče kršilo postopek, ker je ni zaslišalo, neutemeljen.

11. Odločilno v dokazni oceni sodišča je dejstvo, da tožnik 20. 9. 2013 sploh ni prižgal službenega računalnika ter da se stornacija letnega dopusta povsem ujema s časovnim potekom procesne obrambe tožnika v sodnem postopku glede storitve cestnoprometnega prekrška. Tožnik si je začel za nazaj (po skoraj enemu mesecu) urejati letni dopust in potrdilo o prisotnosti na delu za 20. 9. 2013, in sicer potem, ko je bil seznanjen z očitanim prekrškom za ta dan. Lažno potrdilo o prisotnosti je takoj uporabil v sodnem postopku glede očitanega cestnoprometnega prekrška, ki naj bi bil storjen istega dne z njegovim avtomobilom. Ob teh dejstvih obrazložena neprepričljivost v zaslišanjih prič T. I. (žene tožnika), I. T. in Z. G. nikakor ni nerazumna v smislu kršitve določbe 8. člena ZPP o celoviti dokazni oceni, kar skuša prikazati revizija.

12. Materialno pravo glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zmotno uporabljeno.

13. Ne drži revizijski očitek o neobrazloženosti izredne odpovedi in predhodnega obvestila o nameravani odpovedi. Tožniku je bilo v obeh aktih delodajalca na ustrezen način predstavljeno, česa je obdolžen, tako da mu je bila primerno omogočena obramba pred očitki tožene stranke.

14. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj pravočasna, saj je v. d. generalna direktorica, ki je pri toženi stranki pooblaščena za podajo odpovedi, za tožnikove kršitve izvedela, ko je dne 11. 8. 2014 prejela poročilo službe za notranji nadzor. Zato je bila odpoved dne 10. 9. 2013 podana še znotraj subjektivnega 30-dnevnega roka (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). S seznanitvijo s poročilom je tožena stranka dobila dovolj kakovostne informacije, da se lahko to dejstvo šteje za trenutek ugotovitve razloga za odpoved. Za ugotovitev odpovednega razloga se namreč ne šteje že vsaka informacija, ki jo o delavčevem ravnanju prejme delodajalec. Zato obvestilo Generalnemu uradu o sumljivem ravnanju tožnika s strani vodje tožnikove enote ni predstavljalo dokumenta, na podlagi katerega je toženka ugotovila odpovedni razlog, saj je ravno zaradi dvoma sprožila interno preiskavo.

15. Revizija neutemeljeno relativizira naknadno stornacijo dopusta, češ da je šlo pri toženki za ustaljeno prakso. Okoliščine konkretne stornacije drugačno razlago razumno izključujejo.

16. Revizija sicer utemeljeno uveljavlja, da pri ugotovljenem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja goljufije po določbi 211. člena KZ-1, vendar gre pri tem le za napačno materialnopravno presojo, ki na samo pravilnost odločitve ni vplivala. Tožnikovega izogibanja plačilu globe z namernim neresničnim navajanjem dejstev, podkrepljenim z listinami, ki vsebujejo podatke o teh neresničnih dejstvih, ni mogoče pravno opredeliti kot pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma povzročitve škode (v smislu opredelitve kaznivega dejanja goljufije), saj gre za navajanje dejstev, podkrepljenih z listino, v prekrškovnem postopku, v katerem ima storilec pravico do obrambe. Ta pa v slovenskem pravnem redu od storilca ne zahteva, da v svojo obrambo navaja zgolj dejstva, ki so resnična, in predlaga dokaze, glede katerih bi moral biti vsaj v dobri veri1. Zato izogibanje plačilu globe ne more predstavljati protipravne premoženjske koristi kot znaka kaznivega dejanja goljufije. Prav tako pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja tožnikov namen izogibanja plačilu globe, očitno, da njegovo ravnanje ni bilo usmerjeno v pridobitev plačila prejemkov iz delovnega razmerja oziroma ni izkazan njegov namen protipravne pridobitve teh prejemkov.

17. Lahko pa je iz tožnikovega ravnanja, kot izhaja iz opisa očitane kršitve, mogoče razbrati znake kakšnega drugega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali ima kršitev, ki se očita delavcu, tudi vse znake kakšnega kaznivega dejanja, namreč sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo poda delodajalec (lahko takšne pravne kvalifikacije niti ne poda), pač pa je vezano na opis kršitve oziroma okoliščin, ki jo opredeljujejo. Pravilna kvalifikacija delavčevega ravnanja oziroma presoja, ali so v ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja, zato sodi na področje pravilne uporabe materialnega prava.

18. Iz opisa ravnanja (v odpovedi, katere sestavni del je Poročilo Službe za notranji nadzor), ki se je tožniku očitalo kot kršitev delovne obveznosti izhaja, da je imel 20. 9. 2013 dopust. Istega dne je bil z njegovim vozilom storjen cestnoprometni prekršek. Tožnik je po tem, ko je izvedel, da je bil prekršek odkrit, in sicer skoraj mesec dni po spornem dnevu, pričel z aktivnostmi za razbremenitev odgovornosti, to je za pridobitev lažnega alibija. Le tega naj bi potrdila evidenca prisotnosti na delu. Dne 15. 10. 2013 je vpisal v evidenco storno dopusta. Istega dne je to odobril D. S., takratni direktor Davčne uprave X. Istega dne je tožnik v evidenco vpisal še „pozabljena registracija“, ki jo je namestnica direktorja S. H. odobrila 17. 10. 2013. Na podlagi odobrenih dovolilnic je bila nato spremenjena evidenca delovnega časa in zanj za 20. 9. 2013 naknadno izveden ročni vpis prihoda na delo (ob 7.25 uri) in odhoda (ob 13.10) z dela. Po ureditvi stanja v registraciji delovnega časa je nato tožnik 18. 10. 2013 Okrajnemu sodišču v Postojni, Oddelku za prekrške, skupaj z zahtevo za sodno varstvo predložil izpis iz registracije delovnega časa. Po pozivu je Davčna uprava X. na podlagi evidence delovnega časa sodišču sporočila, da je bil tožnik 20. 9. 2013 na delu prisoten od 7.25 do 13.10. 19. Takšno dejansko stanje je po izvedbi dokazov ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in je bilo podlaga za odločitev sodišča druge stopnje.

20. Evidenca delovnega časa je dokumentacija, ki jo mora voditi delodajalec po določbi 3. alineje 12. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006 in naslednji). Evidenca je namenjena odločitvam delodajalca v zvezi s pravicami, ki jih mora zagotavljati delavcem, in davčnemu nadzoru v zvezi s tem. Kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino, stori kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Po določbi drugega odstavka istega člena stori to kaznivo dejanje, kdor lažno poslovno knjigo, listino ali spis uporabi kot resnično ali kdor uniči, skrije, precej poškoduje ali kako drugače napravi neuporabne poslovne knjige, listine ali spise iz prejšnjega odstavka.

21. Tožnik je z napeljevanjem2 dosegel naknadno lažno spremembo evidence delovnega časa, ki jo mora toženka voditi kot delodajalec in nato to evidenco uporabil kot resnično v prekrškovnem sodnem postopku. Sam je v tem postopku predložil spremenjeno registracijo delovnega časa, po zaprosilu sodišča pa je njegovo prisotnost na delu potrdila še toženka, ponovno na podlagi evidence delovnega časa, ki jo vodi. V obravnavni zadevi je bil ugotovljen tako naklep za ponareditev poslovne listine kot tudi nagib zanjo (izogibanje plačilu globe), ki pa sicer ni (več) znak tega kaznivega dejanja. Tožnikova kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ima torej vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin, zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

22. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.

23. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Tako npr. lažno pričanje v lastno korist v kazenskem oziroma prekrškovnem postopku ni kaznivo (drugi odstavek 284. člena KZ-1). 2 Kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga storil sam (prvi odstavek 37. člena KZ-1).