Jedro

Tožena stranka v pritožbi upravičeno izpostavlja, da je sodišče v I/2 točki izreka odločilo mimo tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje na način, kot ga je predlagal izvedenec. Odločitev sodišča je v nasprotju z določili materialnega prava, saj v primeru, kadar je motilno dejanje mogoče odpraviti na več načinov, tožeča stranka ne more zahtevati, sodišče pa ne zavezati tožene k določenemu ravnanju, ki bi bilo po presoji izvedenca najbolj optimalno, ampak je tudi v takšnem primeru potrebno prepustiti izbiro ustreznega ukrepa toženi stranki. Izvedeni ukrepi pa morajo ustrezati strokovnim standardom in pravnim pravilom, ki veljajo v času izvedbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I./2. in I./3. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

„Tožene stranke so same oziroma po izpolnitvenih pomočnikih solidarno dolžne tožečima strankama na lastne stroške vzpostaviti prvotno stanje nepremičnine k. o. X, parcela 883/2 in sicer tako

- da bo na severnem delu te nepremičnine od dovozne poti proti robu brežine vzpostavljena prvotna horizontalna tlorisna površina v izmeri najmanj 20 m² na način, da bo pas horizontalnega zemljišča, ki se razprostira od vinske trte na vzhodu zemljišča do armirano betonskega podesta na zahodu zemljišča po celotni dolžini širok 3 metre in bo zemljišče poravnano utrjeno ter zatravljeno,

- da bo na zemljišču na površini med dovozno potjo in robom brežine v pasu, ki se razprostira od vinske trte na vzhodu zemljišča do armirano betonskega podesta na zahodu zemljišča zagotovljena trdnost, stabilnost in opora, vse v roku šest mesecev, da ne bo izvršbe.

II. Pritožba tožene stranke zoper I./1. točko izreka se zavrne in se sodba v izpodbijani I./1. točki izreka potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka se ugodi. Odločitev o stroških postopka se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.034,51 EUR stroškov postopka v 15-ih dneh pod izvršbo.

IV. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna plačati 1.334,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15-ih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v I. točki tožbe in toženi stranki v prihodnje prepovedalo vsako poseganje v nepremičnino tožnikov k. o. X, parcela 883/2, razen kolikor bo to potrebno za vzpostavitev prvotnega stanja, kot je opredeljeno v II. točki izreka sodbe, in poseganje v brežino, ki razmejuje nepremičnino 883/2 k. o. X od nepremičnin parcele 873/5, 873/1, 871/1, vse k. o. X, v kolikor bi zaradi posega sosednja nepremičnina parcela 883/2 k. o. X last tožnikov, izgubila trdnost, stabilnost ali oporo. V II. točki izreka sodišče ni sledilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala vzpostavitev v prvotno stanje nepremičnine k. o. X, parcela 883/2 tako:

- da bo na severnem delu te nepremičnine od dovozne poti proti robu brežine vzpostavljena prvotna horizontalna tlorisna površina v izmeri najmanj 20 m² na način, da bo pas horizontalnega zemljišča, ki se razprostira od vinske trte na vzhodu zemljišča do armiranega betonskega podesta na zahodu zemljišča, po celotni dolžini širok 3 m in bo zemljišče poravnano, utrjeno ter zatravljeno,

- da bo neposredno po robu brežine, ki poteka od severovzhodnega vogala do armirano betonskega podesta, na zahodu zemljišča, v ravni liniji, posajena nizka živa meja iz pušpana,

- da bo na zemljišču na površini med dovozno potjo in robom brežine v pasu, ki se razprostira od vinske trte na vzhodu zemljišča, do armirano betonskega podesta na zahodu zemljišča, zagotovljena trdnost, stabilnost in opora.

2. Sodišče je odločilo, da so toženci dolžni vzpostaviti stanje nepremičnine parc. št. 883/2 k. o. X na način, kot ga je izvedenec A. A. v izvedenskem mnenju z dne 25. 4. 2019, ocenil kot najbolj primernega - to je: s podprtjem previsov konglomeratne police, trajno stabilizacijo zgornjega dela nad konglomeratom pod prvotnim naklonom, kot je bil pred posegom, z armirano zemljino v kombinaciji s površinsko stabilizacijo oziroma protierozijsko zaščito BVS „zid“ in „žepki“ ter zemljino zatraviti s prekritjem površin konglomerata z gostejšimi sidranimi mrežami, z odstranitvijo drevesa s konglomeratne police pod betonsko teraso z vodnjakom, podbetoniranjem betonske plošče terase, odvodnjavanjem in zaščito ograje proti padcem v globino. Kar je zahtevala tožeča stranka drugače ali več, je sodišče zavrnilo in posledično odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 3.700,03 EUR s pripadki.

3. Odločitev sodišča sta s pritožbo izpodbijali obe stranki.

4. Tožena stranka izpodbija sodbo v celoti iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da dogovor o posegu z dne 24. 3. 2014 med pravdnimi strankami ni bil sklenjen. Če bi tožnika posegu nasprotovala, bi poklicala pristojne institucije, ali pa bi se vsaj umaknila, ne pa pri posegu aktivno sodelovala. Odstranjeno zemljino je odpeljal tožnik, pri tem mu je s traktorjem pomagal sosed. Iz elektronskega sporočila z dne 7. 4. 2014 ni mogoče zaključiti, da med pravdnima strankama dogovor ne bi bil sklenjen, ampak ravno nasprotno, da so se sporazumeli v zvezi s sanacijo. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, je napačno, posledično je napačen materialno pravni zaključek, da so toženci vznemirjali lastninsko pravico tožnikov oziroma da niso izkazali, da njihovo ravnanje ni bilo protipravno oziroma da imajo do ravnanja, ki povzroča tožeči stranki vznemirjanje, pravico zaradi dogovora s tožnikom. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja zakaj je prišlo do podora dne 5. 1. 2014 in ali je bil dne 24. 3. 2014 izveden poseg nujen, kar bi izključilo protipravno ravnanje tožencev. Brežino je nasipaval tožnik, ker jo je oblikoval prestrmo, je povzročil nevarno situacijo, zato krivde, da je 5. 1. 2014 prišlo do podora, ni moč pripisati toženi stranki. Poseg 24. 3. 2014 je bil nujen. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. In končno, sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je v II. točki izreka tožeči stranki prisodilo nekaj drugega, kot je zahtevala, in ni odločilo o vzpostavitvi prvotnega stanja v skladu z zahtevkom tožeče stranke, ampak o vzpostavitvi novega, občutno izboljšanega stanja, s čimer je tožbeni zahtevek nedvomno prekoračilo. Sodišče nikakor ni prisodilo nekaj manj, kot je zahtevala tožeča stranka, saj zahteva od tožencev obsežnejši obseg del, kar bo tudi občutno dražje. Odločba je tudi neizvršljiva, ker je za vzpostavitev prvotnega stanja potrebno izdelati projekt, pridobiti upravno dovoljenje in ustrezna soglasja različnih organov, česar sodišče ni upoštevalo.

5. Tožeča stranka iz vseh razlogov po 383. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) izpodbija odločitev o stroških postopka in predlaga, da se ji priznajo vsi stroški, ki so ji nastali na prvi stopnji v znesku 8.034,51 EUR. Ni uspela zgolj z delom restitucijskega zahtevka glede zasaditve žive meje iz pušpana, zato njen uspeh nikakor ni le 70 %, kot je to odločilo sodišče, ampak najmanj 92 %.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

7. O pritožbah tožeče in tožene stranke zoper sodbo Okrajnega sodišča ... je Višje sodišče v Ljubljani prvič odločalo 1. 12. 2021, v sklepu pod opr. št. I Cp 1139/2021. Pritožbama je ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; odločitev o stroških pritožbenega sodišča je pridržalo za končno odločbo.

8. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pritožbo na Vrhovno sodišče in predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje (357.a člen ZPP). V obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker ni odločilo o vzpostavitvi prvotnega stanja, kot se je dejansko glasil tožbeni zahtevek, ampak je odločilo v skladu s predlogom izvedenca o vzpostavitvi novega, očitno izboljšanega stanja. Če je bilo sodišče mnenja, da je bila vzpostavitev prejšnjega stanja na način, kot ga je predlagala tožeča stranka, s strokovnega vidika nesprejemljivo, neodgovorno in pravno neutemeljeno, bi moralo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti in o zadevi vsebinsko odločiti.

9. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke ponavlja, da je skladno s sodno prakso v tožbenem zahtevku opisala stanje, kakršno mora biti doseženo, način ravnanja, kako to doseči, pa je prepustila toženi stranki. Ta lahko izbere varianto, ki jo je kot najbolj optimalno predlagal izvedenec, ali pa vzpostavi prvotno stanje na drugačen način, ki je s stališča geotehnične stroke sprejemljiv in odgovoren.

10. Vrhovno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo z obrazložitvijo, da mora o zadevi praviloma dokončno odločiti pritožbeno sodišče in da je razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve istemu sodišču izjema, ki se lahko uporabi v primerih, kadar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti.

11. Pritožbeno sodišče je v ponovljenem postopku 3. 5. 2023 sledilo mnenju Vrhovnega sodišča ter opravilo primerjavo vsebine postavljenega tožbenega zahtevka v II. točki izreka tožbe s tistim, kar je prisodilo sodišče prve stopnje v točki I/2 izreka sodbe. Primerjava med izrekoma skupaj z obrazložitvijo izvedenskega mnenja daje podlago za prepričljiv zaključek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker se je od več možnih načinov vzpostavitve prvotnega stanja odločilo samo za enega in s tem toženi stranki odvzelo možnost izbire, na kakšen način bo vzpostavila prvotno stanje, čeprav iz izvedenskega mnenja sledi, da je prvotno stanje mogoče vzpostaviti na več načinov.

12. Bistvo toženčevega vznemirjanja tožnikove lastninske pravice je po navedbah tožeče stranke v tem, da je zaradi posegov v brežino na severnem delu svoje nepremičnine, od dovozne poti proti robu brežine, zaradi podora zemlje in posega tožencev z namenom, da bi zmanjšali naklon nabrežine, izgubila najmanj 20 m² horizontalne tlorisne površine zemljišča v pasu, ki se je razprostiral od vinske trte na vzhodu zemljišča do armiranega betonskega podesta na zahodu, v širini 3 metrov. Zato je na podlagi določila 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved poseganja v nepremičnino, razen kolikor bo to potrebno za vzpostavitev prvotnega stanja, zagotovitev trdnosti, stabilnosti in opore terena in po robu brežine, ki poteka od severovzhodnega vogala do armiranega betonskega podesta, na zahodu zemljišča, v ravni liniji, posaditi nizko živo mejo iz pušpana.

13. V postopku na prvi stopnji ni bilo spora o okoliščini, da je tožeča stranka zaradi podora in posega tožencev izgubila del svoje parcele, kot je opisan v izreku tožbe, sporno pa ostaja, ali izvira vzrok za podor iz ravnanja tožeče ali tožene stranke in ali je tožena stranka imela soglasje tožeče stranke za sanacijo nabrežine, oziroma ali je bil poseg nujen zaradi zavarovanja življenja in premoženja stanovalcev hiš pod nabrežino.

14. Kot sledi iz izvedenskega mnenja, je bila pred posegom tožene stranke v brežino ta stabilna. Stabilnost so zagotavljali leseni tramovi, med katerimi se je razrasla vegetacija. Ko je tožena stranka začela odstranjevati vegetacijo, grmičevje in drevesa, je to imelo za posledico predčasen podor področja, ki bi brez posegov tožene stranke, ob manjšem osipanju zemljine in krušenju konglomerata, obstalo v prvotnem stanju tudi več desetletij, dokler ne bi hlodovina, ki je nabrežini dajala oporo, popolnoma strohnela in propadla. Neposredni vzrok za podor torej izvira iz sfere tožene stranke.

15. Gradbeni posegi, katerih posledica je bil podor, so bili opravljeni v letu 2014, ko je že veljal SPZ. Absolutna narava lastninske pravice daje lastniku pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico (99. člen SPZ). Ravnanje tožene stranke je protipravno, ker nabrežine ne sme sanirati na način, da poseže v nepremičnino tožeče stranke in zmanjša horizontalno tlorisno površino v izmeri najmanj 20 m². Ravnanje tožene stranke ima vse elemente protipravnosti, razen če dokaže, da je za nastalo posledico imela soglasje tožeče stranke.

16. Pritožbeno sodišče v celoti sledi zaključku sodišča prve stopnje, da izpovedba enega od tožencev, da ga je tožnik obtožil, da mu želi ukrasti zemljo, ne daje podlage za zaključek, da se je tožnik strinjal, da izgubi nekaj kvadratnih metrov horizontalnega zemljišča pred svojo stanovanjsko hišo. Dejstvo, da je tožnik po posegu tožene stranke odstranjeno zemljino, ki je padla na zemljišče tožene stranke, odpeljal, pa ne more pomeniti nič drugega kot to, da je očitno odpeljal tisto, kar je štel za svoje. Da dogovora o načinu sanacije in posledicah pred njeno izvedbo med strankama ni bilo, dokazuje tudi elektronsko sporočilo prvotoženega z dne 7. 4. 2014 v prilogi A53 s pisnim predlogom pogodbe o sanaciji v prilogi A41.

17. Ko je tožena stranka pod nabrežino zgradila stanovanjske hiše, je bila zaradi njihove varnosti dolžna z ustreznimi podpornimi ukrepi dolgoročno stabilizirati previsne konglomeratne stene. Ker iz izvedenskega mnenja sledi, da je to nevarnost mogoče odpraviti tudi brez trajnega posega v zemljišče tožeče stranke, ravnanje tožene stranke v razmerju do tožeče ni pravno dopustno.

18. Odločitev sodišča, da je tožena stranka protipravno posegla v njeno lastninsko pravico in da je zato dolžna vzpostaviti stanje, kot je bilo pred njenim posegom, temelji na dokazni oceni s strani tožene stranke predlaganih dokazov in njihove ocene, ki je skladna z 8. točko ZPP. Ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da ima ustrezno pravno podlago za poseg v tožnikovo lastninsko pravico, je sodišče pravilno na podlagi določila 99. člena SPZ zavarovalo tožečo stranko pred posegi v lastninsko pravico v bodoče tako, da je prepovedalo vsako poseganje v njeno nepremičnino k. o. X, parcela 883/2, razen kolikor bo to potrebno za vzpostavitev prvotnega stanja. Utemeljeno je prepovedalo tudi poseganje v brežino, ki razmejujejo nepremičnino tožeče in toženih strank, v kolikor bi zaradi posegov tožnikova nepremičnina izgubila trdnost, stabilnost ali oporo.

19. Upravičeno pa tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je sodišče v I/2 točki izreka odločilo mimo tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje na način, kot ga je predlagal izvedenec A. A. Odločitev sodišča je v nasprotju z določili materialnega prava, saj v primeru, kadar je motilno dejanje mogoče odpraviti na več načinov, tožeča stranka ne more zahtevati, sodišče pa ne zavezati tožene k določenemu ravnanju, ki bi bilo po presoji izvedenca najbolj optimalno, ampak je tudi v takšnem primeru potrebno prepustiti izbiro ustreznega ukrepa toženi stranki. Izvedeni ukrepi pa morajo ustrezati strokovnim standardom in pravnim pravilom, ki veljajo v času izvedbe.

20. Ker je tožeča stranka pravilno oblikovala tožbeni zahtevek tako, da je opisala stanje, kakršno mora biti doseženo, izbiro načina vzpostavitve prvotnega stanja pa materialno pravilno prepustila tistemu, ki je vznemirjal lastninsko pravico, se je pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku odločilo, da je tožbeni zahtevek na vzpostavitev prvotnega stanja, za katerega v pritožbenem postopku niti ni sporno, kakšno je pred posegom tožene stranke bilo, utemeljen (353. člen ZPP). Postavljenemu tožbenemu zahtevku je ugodilo tudi v I./2. točki izreka, razen v delu na zasaditev žive meje, ker je ob odsotnosti pritožbe tožeče stranke v zavrnilnem delu sodba pravnomočna.

21. Po spremembi sodbe v II. točki izreka se pokaže, da tožeča stranka s tožbo ni uspela le v delu, ki se nanaša na ponovno zasaditev žive meje iz pušpana. Zaradi tega dela posebni stroški postopka niso nastali, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške pravdnega postopka, ki jih je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Specifikacija priznanih stroškov je razvidna iz stroškovnika v spisu. Pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka je utemeljena, zato ji je potrebno ugoditi in odločitev o stroških postopka v II. točki izreka spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 8.034,51 EUR stroškov pravdnega postopka v petnajstih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22. Tožena stranka je s pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cp 1139/2021 z dne 1. 12. 2021 v celoti uspela, zato je upravičena do stroškov pritožbe v znesku 935,00 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z OT in ZST-1, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.

23. V ponovljenem postopku pred pritožbenim sodiščem je tožeča stranka v celoti uspela s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, zato je iz tega naslova upravičena do stroškov v višini 335,06 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z OT in ZST-1, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.

24. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zoper odločitev po temelju propadla, zoper odločitev o načinu vrnitve v prejšnje stanje pa uspela, zato je upravičena do polovice potrebnih stroškov v višini 1.469,00 EUR, ki jih je sodišče odmerilo skladno z določili ZST-1 in OT in glede na uspeh 50 % toženi stranki iz tega naslova priznalo 735,00 EUR.

25. Po opravljenem pobotu potrebnih in priznanih stroškov v pritožbenem postopku je sodišče presežek v višini 1.334,00 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki v 15-tih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 99

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.