Jedro

Morebitno napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku izdaje predmetne delne denacionalizacijske odločbe glede okoliščin obstoja funkcionalnega zemljišča na sporni nepremičnini, je mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, ni pa mogoče uporabiti določbe 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP za to, da bi se v postopku za izrek ničnosti odločbe izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno s to odločbo.

Pravno odločbe ni mogoče izvršiti, če ima odločba, ki se izvršuje, tako nedoločen izrek, da je zaradi tega ni mogoče izvršiti, te nepravilnosti pa v upravnem postopku tudi naknadno ni mogoče odpraviti. Da je bila predmetna delna denacionalizacijska odločba v zemljiški knjigi že izvršena, saj je zemljiškoknjižno sodišče že opravilo vknjižbo lastninske pravice v korist denacionalizacijskih upravičencev, med strankam niti ni sporno. Morebitno neupoštevanje načela vrstnega reda vpisov s strani zemljiškoknjižnega sodišča, kar zatrjujeta tožnika, pa ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil: - da se predlog za izrek ničnosti delne odločbe Upravne enote Ljubljana št. 362-247/1993-180 z dne 17. 6. 2008 zavrne (1. točka izreka); - da se 1. točka izreka odločbe Upravne enote Ljubljana št. 362-247/1993-273 z dne 25. 10. 2011 odpravi in nadomesti tako, da se glasi: „1. Predlogu se ugodi in se dovoli obnova denacionalizacijskega postopka, ki se nanaša na podržavljeno parc. št. 114/1, stavbišče v izmeri 1602 m2, vpisano v vl. št. 13, k.o. …, po parcelaciji št. 2520/5 k.o. …, in sicer v obsegu, da se družbi A. d.o.o., …, kot stranskemu udeležencu omogoči udeležba v postopku.“ (2. točka izreka); - da se pritožba zoper sklep Upravne enote Ljubljana št. 362-247/1993-282 z dne 10. 1. 2012 zavrne (3. točka izreka); - da se zahteva družbe B. d.o.o. in A.A. (tožnikov) za povrnitev stroškov postopka odločanja o predlogu za izrek ničnosti odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 17. 6. 2008 zavrne ter da se zavrne zahteva B.B. za povrnitev stroškov postopka odločanja o pritožbi zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 25. 10. 2011 (4. točka izreka). V obrazložitvi v zvezi z zavrnitvijo predloga tožnikov za izrek ničnosti navaja, da je predlog za izrek ničnosti zgrajen na predpostavki, da je parc. št. 2520/5 k.o. … funkcionalno zemljišče stavbe z naslovom …, ki stoji na parc. št. 2520/1, vendar pa to nujno ne drži. Dejstvo je, da po podatkih, razvidnih iz spisa, stavbi z naslovom … funkcionalno zemljišče v vsej zgodovini še ni bilo določeno. Tožnika predlog opirata tudi na 217. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), smiselno enako določbo pa vsebuje tudi prvi odstavek 190. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Dalje navaja, da so imetniki pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču (večstanovanjske) stavbe (v etažni lastnini) z dnem uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) postali solastniki tega zemljišča, vendar pa je kljub temu v obravnavanem primeru bistveno to, da meje funkcionalnega zemljišča obravnavane stavbe nikoli niso bile določene, zato po prepričanju upravnega organa ni mogoče z gotovostjo trditi, da parc. št. 2520/5 k.o. … predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi z naslovom …. Upravni organ prve stopnje je torej z odločbo, katere ničnost tožnika zahtevata, v korist denacionalizacijskih upravičencev odločil o vzpostavitvi lastninske pravice na zemljišču, za katerega je mogoče, da je (njegov del) v solasti lastnikov posameznih delov stavbe z naslovom … (kar bi pomenilo kršitev tretjega odstavka 16. člena ali drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen), vendar pa to v tem trenutku ni gotovo, niti ni bilo gotovo v času izdaje odločbe. Odločbi očitati nezakonitost (in celo ničnost) na podlagi dejstva, ki je verjeten, ni pa izkazan, ni mogoče. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v sodbi U 1147/95 z dne 19. 2. 1999 je vprašanje, kateri del stavbne parcele je funkcionalno zemljišče, pomembna okoliščina, ki v denacionalizacijskem postopku predstavlja del dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti, če se zahteva vrnitev v naravi. Predmetni denacionalizacijski odločbi je torej mogoče očitati nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično morebitno kršitev 16. ali 32. člena ZDen, kar pa še ne more biti razlog za njeno razglasitev za nično. Na enak način odgovarja na pritožbeno sklicevanje na 217. člen ZGO-1. Dalje navaja, da ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni podan. Upravni organi so namreč, razen v primerih iz 5. člena ZDen, stvarno pristojni, da odločajo o zahtevah za denacionalizacijo (54. člen ZDen). Ker je bila nekdanja parc. št. 114/1 k.o. … podržavljena na podlagi predpisa iz 9. točke 3. člena ZDen, je bila Upravna enota Ljubljana pristojna, da v upravnem postopku odloči o njeni denacionalizaciji. Prav tako pa meni, da ni podan niti ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Pri tem poudarja, da je odločba o denacionalizaciji, s katero se v korist upravičenca vzpostavi lastninska pravica na nepremičnini, sama po sebi akt, s pravnomočnostjo katerega je vzpostavljena lastninska pravica v korist upravičenca. Lastninska pravica upravičenca se z odločbo o denacionalizaciji namreč vzpostavi na originaren način z njeno pravnomočnostjo, tega pravnega dejstva pa ni treba (in ni mogoče) posebej izvršiti. Vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi ima tako zgolj publiciteti učinek, ne pa tudi konstitutivnega. Do neizvršljivosti vzpostavitve lastninske pravice v pravnem smislu pa sploh ne more priti. Ne glede na navedeno pa izpostavlja, da je pristojno sodišče lastninsko pravico pri parc. št. 2520/5 k.o. … že vpisalo v korist denacionalizacijskih upravičencev, zato ni mogoče trditi, da v tem smislu odločba ni izvršljiva. Tožnika trdita tudi, da je v dejanskem smislu neizvršljiva 2. točka izreka obravnavane delne denacionalizacijske odločbe. V zvezi s tem navaja, da iz spisnega gradiva ni razvidno, kdaj je bila nameščena ovira za dostop na zemljišče. Datum sklenitve delilnika parkirnih mest na dvorišču večstanovanjske hiše … kaže na to, da so dogovori o uporabi zemljišča potekali pred izdajo obravnavane delne denacionalizacijske odločbe. Sklepati je torej mogoče, da je bila ovira nameščena v času, ko je bilo zemljišče formalno še v družbeni lastnini in ko brez „titularja“ družbene lastnine oziroma vseh imetnikov pravice uporabe te ovire ni bilo mogoče namestiti na zakonit način. Po mnenju upravnega organa bi bilo tako dejansko izvedljivo, da zavezanka najprej vzpostavi zakonito stanje, nato pa zemljišče izroči v posest. Glede dejanske izvršljivosti še ugotavlja, da predlog delilnika parkirnih mest sam predvideva souporabo zemljišča (namenitev parkirnih mest) v korist denacionalizacijskih upravičencev. To pomeni, da so stranke (ali predlagatelji) delilnika že sami omogočili denacionalizacijskim upravičencem dostop na zemljišče, tako da poseben akt izročitve s strani zavezanke niti ne bi bil potreben. Tudi iz tega razloga delne denacionalizacijske odločbe ni mogoče šteti za neizvršljivo. Četudi pa bi bila, skladno s stališčem v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 1107/99 z dne 28. 3. 2001, 2. točka izreka predmetne delne denacionalizacijske odločbe razglašena za nično, tožnika ne bi dosegla tega, za kar si pravzaprav prizadevata, to je priznanje solastninske pravice na zemljišču, ki predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi …, saj bi v takšnem primeru 1. točka izreka predmetne delne denacionalizacijske odločbe ostala v veljavi, kar bi pomenilo zgolj to, da zavezanka (občina) ni imela (nima) dolžnosti izročiti zemljišča v posest denacionalizacijskim upravičencem, vzpostavitev njihove lastninske pravice na zemljišču pa bi ostala v veljavi. V nadaljevanju obrazložitve odgovarja tudi na trditev tožnikov, da na parc. št. 2520/5 k.o. … stoji nadstrešek, in sicer pred vhodom v njun poslovni prostor. V zvezi s tem navaja, da tožnika nista pojasnila trditve, da je nadstrešek njun. Kot je razvidno iz predlogu predloženih fotografij, je ta nadstrešek spojen s stavbo. Pri čemer ni jasno, kdaj je bil postavljen, kdo ga je postavil in ali je imel za njegovo postavitev pridobljena vsa iz javnopravne in civilnopravne sfere temelječa soglasja, ali gre za samostojni objekt ali za sestavni del celotne stavbe, ali gre za skupni del stavbe ali posameznega dela, ali stoji nadstrešek na parc. št. 2520/5 ali na parc. št. 2520/1 k.o. … ali celo na obeh, gre za gradnjo čez mejo nepremičnine, ali za nelegalno gradnjo, ki ji po predpisih o graditvi objektov grozi odstranitev. Pojasnjuje tudi, da je s predmetno delno denacionalizacijsko odločbo odločeno o vzpostavitvi lastninske pravice na parc. št. 2520/5 k.o. …, kar skladno s prvim odstavkom 18. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pomeni vzpostavitev lastninske pravice na prostorsko odmerjenem delu zemeljske površine z vsemi njegovimi sestavinami (objekti ali deli objekta). Če je upravni organ napačno ugotovil relevantna dejstva glede te nepremičnine in posledično napačno uporabil materialno pravo (ZDen), bi to lahko bil razlog za izpodbijanje odločbe s pritožbo in nekaterimi izrednimi pravnimi sredstvi, ne more pa biti to razlog za izrek ničnosti, saj je lastninska pravica v korist upravičencev originarno vzpostavljena s pravnomočnostjo odločbe. Dalje meni, da je treba upoštevati, da je bila predmetna delna denacionalizacijska odločba izdana v letu 2008, ko je veljal SPZ, ki (ponovno) vzpostavlja načelo superficies solo cedit, medtem ko sta bili odločbi o denacionalizaciji, katerih ničnost je presojalo Vrhovno sodišče v sodbah I Up 1109/2004 in X Ips 748/2006, izdani v času uporabe Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih. Slednji je, tako kot Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, določal, da je primarni objekt lastninske pravice na nepremičnini objekt, zemljišče, na katerem stoji, pa deli pravno usodo objekta. Ker je bila predmetna delna denacionalizacijska odločba izdana v času veljavnosti SPZ, ji ni mogoče očitati neizvršljivosti, pač pa morebiti le napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabo ZDen. Ker je po povedanem upravni organ ugotovil, da zatrjevanih razlogov za izrek ničnosti ni, je na podlagi 280. člena ZUP odločil, da se predlog za izrek ničnosti zavrne. V zvezi z odločitvijo pod točko 4. izreka izpodbijane odločbe pa navaja, da sta tožnika zahtevala povrnitev stroškov za predlog za izrek ničnosti. Citira prvi odstavek 113. in prvi odstavek 114. člena ZUP ter navaja, da sta tožnika z vložitvijo predloga za izrek ničnosti začela postopek presoje njunega predloga. Iz tega razloga lastne stroške tega postopka nosita sama. Posebni stroški pa organu niso nastali, prav tako njihove povrnitve niso zahtevale ostale stranke postopka.

Tožnika vlagata tožbo, ker sta prepričana, da je bil nezakonito in nepravilno zavrnjen njun predlog za izrek ničnosti delne odločbe o denacionalizaciji, zato vlagata tožbo zoper 1. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe. V tožbi navajata, da so bila tudi po podržavljenju spornega zemljišča na tedanji parc. št. 114/1 k.o. …, ki je bila podržavljena leta 1958, stavbna zemljišča v mestih družbena lastnina, lastnik stavbe pa je imel na tem zemljišču pravico uporabe oziroma lastniki posameznih delov stavbe skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stavba stoji in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Ta pravica se je prenašala le skupaj z lastninsko pravico na stavbi. Pravice na zemljišču so torej sledile pravici na objektu. Noben kasnejši predpis ni posegel v pridobljene pravice etažnih lastnikov in tudi ni omejil njihovih pravic na funkcionalnem zemljišču. Pravica uporabe se je transformirala v lastninsko pravico z uveljavitvijo ZNLDL. Tedaj so etažni lastniki pridobili na funkcionalnem zemljišču solastninsko pravico, pri čemer je solastniški delež vsakega sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši (12. člen takratnega SZ). Tudi po lastninjenju solastninska pravica na funkcionalnem zemljišču ostaja lastninsko podrejena lastninski pravici na posamezni etaži in ne dovoljuje samostojnega razpolaganja (112. člen SPZ). Enako stališče je sprejela tudi sodna praksa tako glede opredelitve funkcionalnega zemljišča, kot glede lastninjenja in razpolaganja s tem zemljiščem (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 262/2009). S parcelacijama v letih 2004 in 2008 se je prvotna gradbena parcela razdelila na parc. št. 2520/1 – stavbišče, 2520/5 – dvorišče in še dve drugi parceli. Vse novo nastale parcele so bile še naprej v solastnini vseh etažnih lastnikov hiše …. Tako po prepričanju tožnikov ne more biti nobenega dvoma, da parc. št. 2520/5 – dvorišče pripada etažnim lastnikom večstanovanjske hiše na parc. št. 2520/1 in glede na določbo tretjega odstavka 16. člena ZDen ne more biti (v celoti) vrnjena upravičencem do denacionalizacije. Glede na to, da so v konkretnem primeru ostale neizpodbite trditve tožnikov, da je celotno zemljišče parc. št. 2520/5 – dvorišče neposrebno in izključno namenjeno redni rabi stavbe … za dostopne poti, dovoze in parkirne prostore in da stavba brez tega zemljišča ne more normalno funkcionirati, je očitno neutemeljen pomislek upravnega organa, da morda parc. št. 2520/5 ni nujno funkcionalno zemljišče stavbe na parc. št. 2520/1. To izhaja že iz samega dejstva, da sta obe navedeni parceli nastali iz nekdanje skupne parc. št. 114/1, ki je pred podržavljenjem obsegala stavbišče stavbe … in na njej pripadajoče funkcionalno zemljišče. Poleg tega so imeli pred parcelacijo parc. št. 114/1 lastniki stavbe, ki stoji na njej, v zemljiški knjigi vpisano solastninsko pravico na celotni parc. št. 114/1 – tudi na delu, iz katerega je nastala parc. št. 2520/5. Z izdajo odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča se po prepričanju tožnikov pravni položaj lastnikov stavbe ne bi spremenil. Zato je nebistveno, da meje funkcionalnega zemljišča niso bile posebej določene. V zvezi z uveljavljanjem razlogov po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP navaja, da je bilo z delno denacionalizacijsko odločbo z dne 17. 6. 2008 v upravnem postopku odločeno v zadevi iz sodne pristojnosti oziroma v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Z vrnitvijo funkcionalnega zemljišča parc. št. 2520/5 v izključno last in posest denacionalizacijskim upravičencem, ki so sicer manjšinski etažni lastniki, je upravni organ razlastil ostale etažne lastnike, ki so bili po samem zakonu in tudi po stanju v zemljiški knjigi solastniki vrnjene parcele. Za tako ravnanje ni nobene podlage ne v ZDen, ne v kakšnem drugem predpisu. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 719/2000 ter na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1633/08, v kateri je to pritrdilo Vrhovnemu sodišču, da vprašanje delitve predmetne nepremičnine med solastniki v naravi ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka, temveč je lahko predmet sporazumnega ali sodnega urejanja civilnopravnih razmerij med solastniki po končani denacionalizaciji. V nasprotju s tem stališčem je upravni organ z delno denacionalizacijsko odločbo posegel v dotedanja razmerja med etažnimi lastniki tako, da je solastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču na parc. št. 2520/5 odvzel vsem tistim etažnim lastnikom, ki niso bili obenem tudi upravičenci do denacionalizacije. V zvezi z uveljavljanjem razlogom za izrek ničnosti delne denacionalizacijske odločbe po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP izpostavlja, da le-te ni mogoče izvršiti. Čeprav je sodišče v zemljiški knjigi že opravilo vknjižbo lastninske pravice v korist denacionalizacijskih upravičencev, to še ne pomeni, da je bila odločba zares izvršena. O tej vknjižbi sodišče namreč ni obvestilo tožnikov, čeprav sta že pred izdajo delne denacionalizacijske odločbe predlagala vknjižbo solastninske pravice na tedanji parc. št. 114/1, sedaj parc. št. 2520/5. Ob upoštevanju načela vrstnega reda bi moralo sodišče najprej odločiti o predlogu tožnikov, šele nato pa poskusiti izvršiti delno denacionalizacijski odločbo. Izpostavljata pa tudi, da je delna denacionalizacijska odločba povsem neizvršljiva v 2. točki izreka, saj ob izdaji delne denacionalizacijske odločbe v letu 2008 in tudi kasneje zavezanka te parcele ni imela v posesti. Na njej ni parkirala, niti je ni uporabljala za dostop ali dovoz do večstanovanjske hiše …, prav tako tega zanjo ni izvrševal nihče drug kot imetnik ali kot neposredni posestnik. Tudi sicer zavezanka nima ključev od količkov, na katerih je priklenjena veriga na uvozu na dvorišče, pa tudi ne ključev od količka, s katerim se preprečuje parkiranje na parkirnem mestu tožnikov. To je razvidno tudi iz dogovora, sklenjenega na začetku leta 2007, ko so se etažni lastniki večstanovanjske hiše … dogovorili o uporabi parkirišča, sedaj parc. št. 2520/5. Izpostavlja, da bi z izvršitvijo delne denacionalizacijske odločbe tožnika izgubila pet parkirnih mest, ostala pa bi tudi brez možnosti dovoza in dostopa do poslovnega prostora, ki je urejen preko parc. št. 2520/5. Vrnitev funkcionalnega zemljišča le nekaterim etažnim lastnikom je v nasprotju s prepovedjo ločenega razpolaganja z etažno lastnino po prvem odstavku 112. člena SPZ. V očitnem nasprotju z enotno in ustaljeno sodno prakso je stališče izpodbijane odločbe, da pri odločbi o denacionalizaciji, s katero se vzpostavi lastninska pravica, ni mogoče uveljavljati ničnostnega razloga neizvršljivosti zato, ker je taka odločba izvršena že s pravnomočnostjo odločbe (sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 584/2004, I Up 1109/2004, I Up 1343/2003 in X Ips 748/2006). Nenazadnje pa opozarjata tudi, a imata pri vhodu v njun poslovni prostor v pritličju večstanovanjske hiše postavljen nadstrešek, ki v celoti stoji na parc. št. 2520/5. Z delno denacionalizacijsko odločbo je bilo upravičencem vrnjeno le zemljišče, ne pa tudi omenjeni nadstrešek v lasti tožnikov. Tudi to dejstvo predstavlja nepremostljivo oviro za izvršitev delne denacionalizacijske odločbe. Glede na to, da se na parc. št. 2520/5 nahajata kar dva objekta – parkirišča in nadstrešek, ki nista v izključni lasti denacionalizacijskih upravičencev, temveč v solastnini vseh etažnih lastnikov hiše …, delne odločbe o denacionalizaciji ni mogoče izvršiti niti v pravnem niti v dejanskem pogledu (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 1109/2004 in X Ips 748/2006). Sklicevanje upravnega organa na načelo superficies solo cedit, ki ga je uveljavil SPZ, pa je v popolnem nasprotju s konceptom lastninjenja in denacionalizacijo nepremičnin v družbeni lastnini. V vseh teh primerih je lastništvo nad zemljiščem odvisno predvsem od lastninske pravice na objektu, ki stoji na zemljišču. Gre za obrnjeno načelo superficies solo cedit. Poleg tega pa je ZDen lex specialis v razmerju do SPZ. Tudi sicer ni nobenega stvarno upravičenega razloga za uveljavitev diametralno nasprotne pravne ureditve ali sodne prakse v postopkih denacionalizacije po več kot 20 letih. Takšna sprememba bi pomenila kršitev načela enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic v postopku, saj potek časa sam po sebi ne more biti razlog za neenako obravnavanje primerov, ki so si v svojem bistvu podobni in so se tudi začeli sočasno obravnavati tako, da se razlikujejo le glede trajanja postopka. Vsekakor pa po prepričanju tožnikov izvršitev odločbe o denacionalizaciji z vpisom novega lastnika v zemljiško knjigo ni ovira za ugotovitev obstoja ničnostnega razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, če na zemljišču stoji objekt v lasti tretjega (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 584/2004). Izpostavljata pa tudi, da denacionalizacijski upravičenci lahko souporabljajo parkirišče izključno zato, ker so tudi sami etažni lastniki stavbe, ne pa na podlagi delne denacionalizacijske odločbe z dne 17. 6. 2008. Zato delilnik parkirnih mest ni dokaz o izvršitvi delne odločbe, pač pa dokazuje kvečemu obstoj funkcionalnega zemljišča in pravico uporabe tožnikov na njem. V zvezi s povrnitvijo stroškov upravnega postopka citirata prvi odstavek 114. člena ZUP in zahtevata, da jima denacionalizacijski upravičenci povrnejo stroške za vložitev predloga za izrek ničnosti delne odločbe o denacionalizaciji, ki so bili priglašeni v predlogu. Sodišču predlagata, da po izvedbi predlaganih dokazov (listinski dokazi, ogled na kraju samem, zaslišanje tožnikov in postavitev izvedenca geodeta, ki naj poda izvid in mnenje o tem, na kateri parceli se nahaja nadstrešek pred poslovnim prostorom tožnikov v pritličju večstanovanjske hiše …) tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo v 1. in 4. točki izreka ter izreče za nično delno denacionalizacijsko odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-247/1993-180 z dne 17. 6. 2008, denacionalizacijskim upravičencem naloži povrnitev njunih stroškov upravnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa naloži povrnitev njunih stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravni spis zadeve.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba v 1. in 4. točki izreka, ki jo s predmetno tožbo izpodbijata tožnika, v celoti pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Prepričan je, da toženka s svojim ravnanjem tekom izdaje izpodbijane odločbe ni z ničemer kršila določb postopka, prav tako je pravilno in v celoti upoštevala določbe materialnega prava ter pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. V nadaljevanju odgovora na tožbo odgovarja na posamezne tožbene navedbe. Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne. Priglaša tudi stroške postopka.

Stranka z interesom A. d.o.o., Ljubljana v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe tožnikov v zvezi z obstoji ničnostnih razlogov v celoti utemeljene, saj je bilo z delno denacionalizacijsko odločbo z dne 17. 6. 2008 poseženo v lastninsko pravico solastnikov nepremičnine vl. št. 13 k.o. … tako, da jim je bila odvzeta obstoječa lastninska pravica na delu stavbnega zemljišča parc. št. 114/1 (po parcelaciji del, ki je dobil parc. št. 2520/5). Potrjuje tudi, da so resnične vse navedbe tožnikov glede medsebojnih razmerij etažnih lastnikov objekta. Poudarja, da je B.B. dobro znano, da se del zemljišča s sedanjo parc. št. 2520/5 že vseskozi, že 20 let, uporablja kot parkirišče, pri čemer ima vsak etažni lastnik točno določeno in med lastniki dogovorjeno število svojih parkirnih mest. Preostali del parc. št. 2520/5 uporablja B.B. za gostinsko dejavnost kot letni vrt gostilne C.. Sodišču predlaga, da tožbi tožnikov ugodi in odpravi 1. točko izreka izpodbijane odločbe.

Stranka z interesom MOL na tožbo ni odgovorila.

Tožnika sta vložila še dve pripravljalni vlogi, v katerih odgovarjata na navedbe strank v postopku, prav tako sta pripravljalni vlogi vložili tudi stranki z interesom B.B. ter A. d.o.o., v katerih ravno tako odgovarjajo na navedbe ostalih strank v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali obstajajo razlogi po 1. in 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek delne denacionalizacijske odločbe Upravne enote Ljubljana št. 362-247/1993-180 z dne 17. 6. 2008 za nično, kar uveljavljata tožnika.

Z navedeno delno denacionalizacijsko odločbo je upravni organ odločil, da se upravičencem do denacionalizacije vrne v last z vzpostavitvijo lastninske pravice del podržavljenega stavbnega zemljišča prvotne parc. št. 114/1 – stavbišče v izmeri 1602 m2 k.o. …, po parcelaciji parc. št. 2520/5 – dvorišče v izmeri 425 m2 k.o. …, vsakemu do pripadajočega solastninskega deleža (1. točka izreka) ter da je zavezanka za vrnitev s to odločbo denacionaliziranega premoženja MOL, ki je predmetno nepremičnino dolžna izročiti v posest upravičenki C.C. ter skrbnikom za posebne primere v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka).

Po določbi 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Določba 3. točke prvega odstavka istega člena ZUP pa določa, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti.

V delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga tožnikov za izrek predmetne delne denacionalizacijske odločbe z dne 17. 6. 2008 za nično po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, se sodišče v celoti strinja z razlogi, ki jih je navedel upravni organ v izpodbijani odločbi in se nanje, v izogib ponavljanju, v tem delu v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami glede obstoja ničnostnega razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa dodaja, da je bila odločba, katere ničnost uveljavljata tožnika, izdana v postopku denacionalizacije na podlagi določb ZDen. Za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo so, kot je pravilno pojasnil že upravni organ v izpodbijani odločbi, po določbi 54. člena ZDen pristojni upravni organi, saj v konkretnem denacionalizacijskem postopku ni šlo za zahtevo iz 5. člena ZDen, za odločanje o kateri je na podlagi 56. člena ZDen pristojno sodišče, kar niti ni sporno, saj tožnika tega ne zatrjujeta. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 719/2000, v kateri gre za drugačno dejansko stanje, kot v obravnavani zadevi, pa tožnika tudi ne moreta uspeti. Zatrjujeta sicer, da sporna parc. št. 2520/5 k.o. … predstavlja funkcionalno zemljišče k večstanovanjski stavbi na naslovu …, vendar pa le-to nikoli ni bilo odmerjeno. Morebitno napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku izdaje predmetne delne denacionalizacijske odločbe glede okoliščin obstoja funkcionalnega zemljišča na sporni parc. št. 2520/5 je mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, ni pa mogoče uporabiti določbe 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP za to, da bi se v postopku za izrek ničnosti odločbe izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno s to odločbo. Tako sodišče sodi, da je tožbeni ugovor tožnikov, da je upravni organ razlastil ostale etažne lastnike oziroma da jim je odvzel solastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču na sporni parc. št. 2520/5 k.o., neutemeljen. Prav tako se tožnika ne moreta uspešno sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1633/08, v kateri tudi ne gre za situacijo, kot je obravnavana.

V zvezi z vprašanjem obstoja razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek delne denacionalizacijske odločbe za nično pa sodišče pojasnjuje, da je ta ničnostni razlog podan, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti, pri čemer gre za objektivno neizvršljivost odločbe. Neizvršiljivost odločbe pa je lahko pravna ali dejanska (primerjaj: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 756). Pravno odločbe ni mogoče izvršiti, če ima odločba, ki se izvršuje, tako nedoločen izrek, da je zaradi tega ni mogoče izvršiti, te nepravilnosti pa v upravnem postopku tudi naknadno ni mogoče odpraviti. Da je bila predmetna delna denacionalizacijska odločba v zemljiški knjigi že izvršena, saj je zemljiškoknjižno sodišče že opravilo vknjižbo lastninske pravice v korist denacionalizacijskih upravičencev, med strankam niti ni sporno. Morebitno neupoštevanje načela vrstnega reda vpisov s strani zemljiškoknjižnega sodišča, kar zatrjujeta tožnika, pa ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Dejansko pa odločbe ni mogoče izvršiti, če je objektivno neizvršljiva. V obravnavanem primeru po mnenju sodišča ne gre za objektivno nezmožnost izvršitve. Tožnika sicer zatrjujeta obstoj funkcionalnega zemljišča k stavbi na naslovu … na sporni parc. št. 2520/5 k.o. …, da denacionalizacijska zavezanka MOL te parcele nikoli ni imela v posesti ter da se na tej parceli nahajata dva objekta, ki sta v solasti etažnih lastnikov hiše …, in sicer parkirišče in nadstrešek. Vendar pa, kot že navedeno, funkcionalno zemljišče k tej stavbi nikoli ni bilo odmerjeno, prav tako ni razčiščeno dejansko stanje glede postavitve nadstreška. Zato po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za dejansko stanje, kot v sodbah, na katere se sklicujeta tožnika v tožbi. Kot že povedano v točki 12 te sodbe pa je morebitno napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku izdaje predmetne delne denacionalizacijske odločbe glede okoliščin obstoja funkcionalnega zemljišča na sporni parc. št. 2520/5 in glede postavitve nadstreška, mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, ni pa mogoče nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ugotavljati v postopku za izrek odločbe za nično. Sodišče še dodaja, da upravni organ v postopku denacionalizacije ne ugotavlja, kdo ima dejansko posest določene nepremičnine. Zato sodi, da ni podan niti uveljavljani ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Sodišče se sicer strinja s tožnikoma, da sklicevanje upravnega organa v izpodbijani odločbi na načelo superficies solo cedit ter da njegovo stališče, da pri odločbi, s katero se vzpostavi lastninska pravica, ni mogoče uveljavljati ničnostnega razloga neizvršljivosti, ni pravilno. Vendar glede na vse zgoraj navedeno to ne more vplivati na odločitev v zadevi.

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je odločba v izpodbijanem delu zakonita, vendar deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi. Glede na zgoraj zavzeta stališča je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov (zaslišanje tožnikov, ogled na kraju samem in postavitev izvedenca), saj za odločitev v zadevi niso relevantni. Zato je odločilo brez oprave glavne obravnave.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.