Jedro

Tožnik je bil v v spornih obdobjih pri toženi stranki obvezno zavarovan kot samozaposlena oseba v smislu določb prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Ker za ti obdobji kot s.p. ni imel plačanih prispevkov, ju na podlagi 191. člena ZPIZ-1 tako tožena stranka kot sodišče utemeljeno nista upoštevali med obdobji zavarovanja, ki so bila pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. 3017365 z dne 12. 1. 2012 in št. 13-3017365 z dne 8. 12. 2011. Hkrati je zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine od 17. 3. 2011 dalje s plačilom le-te od navedenega datuma po njeni odmeri po višini, za nazaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da tožnik niti 17. 3. 2011 in niti ob izdaji zavrnilnih odločb ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine v smislu določb 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), upoštevaje, da za obdobje od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in za obdobje od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 kot samostojni podjetnik (v nadaljevanju s.p.) ni imel plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem se je sklicevalo tudi na tovrstne ugotovitve že v predhodnih sodnih postopkih.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da je glede podlage tožnikovega zavarovanja in glede plačila prispevkov sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno do izdaje dokončne odločbe tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in se v njej pavšalno sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče nezakonito ni upoštevalo sodbe sodišča prve stopnje v zadevi Ps 833/2003, da tožnik v času od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 kot s.p. ni ustvarjal dohodka in ga je zato Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije (v nadaljevanju zavod za zaposlovanje) zavedel v evidenco brezposelnih oseb s pravico do prejemanja denarne pomoči. Za obdobje od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 pa sodišče neutemeljeno ni upoštevalo delnega plačila prispevkov v višini 217,77 EUR in 214,33 EUR iz naslova pobota preveč plačane dohodnine v naslednjih letih. Sicer pa tudi v tem obdobju kot s.p. tožnik ni pridobival dohodka in bi moralo sodišče upoštevati določbe prvega odstavka 16. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB), in dejstvo, da je bil tožnik na zavodu za zaposlovanje prijavljen kot brezposelna oseba. Drugačno določanje zavarovalnih podlag je bilo nično, kar bi moralo sodišče upoštevati že po uradni dolžnosti. Zato bi moralo sodišče tožniku to obdobje všteti v pokojninsko dobo na podlagi določb drugega odstavka 193. člena ZPIZ-1. Če bi sodišče pravilno upoštevalo navedeni obdobji, bi ugotovilo, da je tožnik ob uveljavljanju pravice do pokojnine 17. 3. 2011 že presegel 40 let pokojninske dobe, kar je bilo ob njegovi starosti izpolnjen pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zaradi neupoštevanja navedenih obdobij sodišču očita tudi kršitev ustavnih pravic.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožnik bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v reviziji ni določno opredelil. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

7. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik ob dopolnitvi starosti 60 let, 7 mesecev in 11 dni na dan uveljavljanja pravice do starostne pokojnine in ob dopolnitvi pokojninske dobe v skupnem trajanju 35 let, 10 mesecev in 18 dni (skupaj z upoštevanjem povečane zavarovalne dobe in dodane dobe za čas služenja vojaškega roka in za preostali čas prijave pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve) ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pri tem je tožena stranka že v sporni odločbi pojasnila, da bi ob teh pogojih pokojninske dobe na podlagi določb ZPIZ-1 tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine pri dopolnjeni starosti 62 let in 10 mesecev, to je 7. 6. 2013. Pri tem sta tako tožena stranka kot sodišče ugotavljala, da se v pokojninsko dobo ne moreta vštevati obdobji od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007, ko je bil tožnik pri toženi stranki vključen v zavarovanje kot samozaposlena oseba s statusom s.p., pa za ti obdobji ni imel plačanih prispevkov.

8. Kolikor tožnik v reviziji ponovno zatrjuje, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 vsaj delno pokriti s pobotom preveč plačane dohodnine za leto 2008 in 2009, je sodišče pravilno ugotovilo, da je davčna uprava ta poplačila na podlagi določb 73. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) utemeljeno pobotala s takrat že nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neplačanih prispevkov, tako da dejansko ni šlo za delno plačilo le-teh.

9. Na podlagi četrtega odstavka 194. člena ZPIZ-1 se v primeru spornih zavarovalnih obdobij vštevnost zavarovalnih obdobij, ki pri nosilcu niso evidentirana kot takšna, ugotovi pri zavodu z odločbo po postopku, ki velja za ugotavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, to je v ustreznem upravnem postopku (249. člen ZPIZ-1).

10. Iz dokaznih listin, na podlagi katerih je sodišče ugotavljalo, da je bila tožnikova zahteva za priznanje starostne pokojnine pravnomočno zavrnjena že v predhodnem sporu (sodba in sklep VDSS Psp 420/2009 z dne 28. 10. 2009 v zvezi s sodbo in sklepom Ps 3108/2008 z dne 14. 5. 2009), izhaja, da je tožena stranka že z odločbo P-3017365 z dne 12. 5. 2008 zavrnila tožnikovo zahtevo za vštetje časa prijave pri zavodu za zaposlovanje od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 v zavarovalno dobo. Z odločbo 3017365 z dne 9. 11. 2007 pa je ugotovila, da ima tožnik od 19. 3. 2002 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Obe odločbi sta očitno postali pravnomočni, saj tožnik ni niti zatrjeval in ne izkazal, da bi navedeni odločbi izpodbijal, niti z rednimi niti z izrednimi pravnimi sredstvi (1). Zato se ne more uspešno sklicevati na že predhodno sodbo delovnega in socialnega sodišča v zadevi Ps 833/2003, da je bil v prvem obdobju pri zavodu za zaposlovanje prijavljen kot brezposelna oseba s pravico do denarne pomoči, kar naj bi predstavljalo zakonsko podlago za vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in da je bil v času od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, kar naj bi bila podlaga za priznanje pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine v smislu drugega odstavka 193. člena ZPIZ-1. 11. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno štelo, da je bil tožnik v spornih obdobjih od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 pri toženi stranki obvezno zavarovan kot samozaposlena oseba v smislu določb prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Ker za ti obdobji kot s.p. ni imel plačanih prispevkov, ju na podlagi 191. člena ZPIZ-1 tako tožena stranka kot sodišče utemeljeno nista upoštevali med obdobji zavarovanja, ki so bila pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Tudi ničnost upravne odločbe se na podlagi 4. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugotavlja pred organom, ki jo je izdal, oziroma pred drugim ustreznim upravnim organom.