Jedro

Po 36. členu ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine, če sta izpolnjena dva pogoja, tako pogoj starosti kot pogoj pokojninske dobe in sicer se lahko zavarovanec upokoji pri starosti 58 let pod pogojem, da ima 40 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 63 let, če ima najmanj 20 let pokojninske dobe. Navedenih pogojev tožnik ne izpolnjuje. Za sporno obdobje, ko je bil tožnik s.p., namreč nima plačanih prispevkov. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 12. 1. 2012 in št. ... z dne 8. 12. 2011 in se mu prizna pravica do starostne pokojnine od 17. 3. 2011 ter da je toženec dolžan o odmeri in višini pokojnine odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo in tožniku v istem roku izplačati vse od 17. 3. 2011 dalje zapadle zneske starostne pokojnine, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki mu jih je dolžna izplačati v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). Obenem je z drugo točko izreka odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo najprej vložil sam tožnik, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz Ustave RS in iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, pritožbo pa je tožnik vložil tudi po pooblaščencih, zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da mu nezakonito, protipravno, protiustavno ni priznan čas samozaposlitve od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 2. 2002 do 21. 12. 2007, kot dodana doba, ker ta obdobja še niso všteta v pokojninsko dobo, ne kot zavarovalna doba in ne kot dodana doba. Navaja, da je bil v relevantnih obdobjih kot samozaposleni prijavljen v evidenci brezposelnih oseb in ni imel dohodka oziroma dobička. Nadalje iz predloženih dokazov DURS-a izhaja, da za obdobje od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 ne dolguje nobenih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar po njegovem pomeni, da so bili plačani prispevki kot samozaposlenemu, saj mu je bil presežek za dopolnilno dejavnost vrnjen. Ne strinja se tudi z DURS-om, da so bile pobotane obresti. Nadalje sodišče prve stopnje ni razrešilo predhodnega vprašanja, niti ni prekinilo postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Vztraja, da so mu do sedaj očitno kršene človekove pravice in temeljna svoboščina. Zato zahteva odstranitev škodne nevarnosti in vzpostavitev zakonitega stanja.

V pritožbi po pooblaščencih pa vztraja, da se mu skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti obdobje od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 šteje v pokojninsko dobo. Ne drži, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine od 17. 3. 2011 dalje. Sodišče ni pravilno uporabilo določb 193. člena ZPIZ-1 in 1. odstavka 16. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Iz dopisa DURS-a z dne 26. 7. 2011 izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 zavarovan kot prejemnik denarne pomoči in ne iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, kot napačno zaključuje sodišče. Navedeno potrjuje tudi odločba DURS-a z dne 27. 8. 2008. Nadalje zatrjevano dokazuje tudi potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 11. 12. 2012, iz katerega izhaja, da je bil tožnik v predmetnem obdobju tudi prijavljen v evidenci brezposelnih oseb. Upoštevaje navedeno in določbo 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 ter določbo 1. odstavka 16. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, bi se tožniku tudi to obdobje moralo šteti za izpolnitev pogojev pokojninske dobe in za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče tudi ni upoštevalo odločbe DURS-a z dne 21. 6. 2011, iz katere izhaja, da je DURS ugotovil, da ima tožnik za obdobje od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 poravnane vse prispevke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj mu je preveč plačane prispevke celo vrnil. Sodišče prve stopnje je za navedeno obdobje tudi zmotno zaključilo, da to obdobje pravilno in zakonito ni bilo upoštevano pri izračunu pokojninske dobe, ker tožnik nima poravnanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot samostojni podjetnik. Enako je sodišče nezakonito zaključilo glede obdobja od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007. V tem obdobju je bil tožnik prav tako prijavljen v evidenci brezposelnih oseb in je zato po njegovem mnenju tudi to obdobje potrebno upoštevati pri izpolnjevanju pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče tudi ni upoštevalo odločbe DURS-a z dne 19. 11. 2007, iz katere izhaja, da je davčni organ odločil, da se tožniku za del tega obdobja ne odmerijo prispevki za socialno varnost, razen tega pritožba izpostavlja tudi določbo 18. člena ZPIZ-1 in meni, da je sodišče ni pravilno upoštevalo. Sodišče prve stopnje je prav tako zmotno vrednotilo navedbe in dokaze tožnika o pobotu preveč plačane dohodnine za leto 2008 in 2009 glede na dopis DURS-a z dne 26. 7. 2011. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da so bile s preveč plačano dohodnino pobotane zgolj obresti iz naslova neplačanih prispevkov. Sodišče tudi neutemeljeno ni upoštevalo navedbe tožnika, da glede očitanega neplačila prispevkov pred DURS teče postopek št. ..., v katerem tožnik smiselno zatrjuje enako kot v predmetnem sporu. Sodba prav tako ne vsebuje obrazložitve v zvezi s trditvami tožnika glede predhodnega vprašanja v tej zadevi. Tožnik je namreč predlagal, da sodišče odločitev v predmetnem postopku odloži do dokončne in pravnomočne odločitve v postopku DURS-a in do pravnomočne odločitve v zadevi opr. št. II P-3130/2012 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Meni, da odločitev v obeh zadevah predstavlja predhodno vprašanje za predmetno zadevo. Tožnik uveljavlja tudi procesno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in sicer zaradi zavrnitve dokaznega predloga za njegovo zaslišanje. Sodišče navaja, da je predlog z zaslišanjem tožnika zavrnilo kot nepotreben, ker je ocenilo, da je bilo dejansko stanje na podlagi listinske dokumentacije dovolj razjasnjeno. Priglaša stroške pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena, ker ni izvedlo predlaganega dokaza, niti mogoče ugotoviti očitanega kršenja tožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 1. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 8. 12. 2011, sporno pa je, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostno pokojnine od 17. 3. 2011 in sicer je sporno vštevanje v pokojninsko dobo obdobje od 4. 6. 1971 do 26. 6. 1974, ter obdobje od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007. S citiranima izpodbijanima odločbama je namreč toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostno pokojnine, ker je ugotovil, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Po 36. členu ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let in 40 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 63 let in 20 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 65 let in 15 let pokojninske dobe.

Glede na citirano določbo zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine, če sta izpolnjena oba pogoja, tako pogoj starosti kot pogoj pokojninske dobe in sicer se lahko zavarovanec upokoji pri starosti 58 let pod pogojem, da ima 40 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 63 let, če ima najmanj 20 let pokojninske dobe. Navedenih pogojev pa tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zahtevo pri tožencu za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil 18. 3. 2011. Tedaj je tožnik, rojen 7. 8. 1950, dopolnil 60 let in 7 mesecev starosti in ne 63 let oziroma 62 let in 10 mesecev, če bi se mu starost skladno s 402. členom znižala za toliko mesecev, za kolikor se mu je doba štela s povečanjem. Glede na dopolnjeno starost pa bi tožnik moral dopolniti najmanj 40 let pokojninske dobe. Tega pogoja ne izpolnjuje in mu tudi tekom sodnega postopka ni uspelo dokazati, da ima za obdobje od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 plačane prispevke, skladno z določbo 191. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se stanje glede plačila prispevkov v času od 1. 1. 2010 do 17. 3. 2011 v ničemer ni spremenilo. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo listinsko dokumentacijo, na katero se sklicuje pritožba in sicer konkretne odločbe in dopise DURS-a, to je dopis št. ... z dne 26. 7. 2011, odločbe št. ... z dne 27. 8. 2008, št. ... z dne 21. 6. 2001 in št. ... z dne 19. 11. 2007 in dopise zavodov RS za zaposlovanje, konkretno z dne 11. 12. 2012. Iz citiranega dopisa DURS-a z dne 26. 7. 2011 res izhaja, da je DURS preveč plačano dohodnino za leto 2008 in za leto 2009 v skupnem znesku 431,90 EUR pobotal s prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 19. 3. 2002 dalje. Vendar pa je v odločbi št. ... z dne 19. 6. 2012 (priloga B1) jasno navedeno, da so bile s preveč plačano dohodnino za leto 2008 v znesku 217,77 EUR in za leto 2009 v znesku 214,13 EUR plačane oziroma pobotane zamudne obresti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 19. 3. 2002, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje ter dodatno, da iz dopisa DURS-a z dne 30. 11. 2011 izhaja, da za čas od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 nima poravnanih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik za čas od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niti v delnem znesku, prav tako jih ni plačal za čas od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000, kar je bilo ugotovljeno že v predhodnih pravnomočno končanih sodnih postopkih.

Brez podlage je tudi zavzemanje pritožbe, da se tožniku obdobje od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 v pokojninsko dobo všteva na podlagi 2. odstavka 193. člena ZPIZ-1, ko je bil prijavljen kot iskalec zaposlitve. Po potrdilu Zavoda RS za zaposlovanje z dne 11. 12. 2012 (priloga A40) je bil tožnik prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje od 28. 7. 1997 do 21. 12. 2007 in od 4. 1. 2008. Vendar je bilo v že pravnomočno zaključenih postopkih ugotovljeno, da je imel tožnik v obdobju od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 priglašeno opravljanje samostojne dejavnosti (odločba z dne 12. 5. 2008, priloga A20 ter odločba št. 3017365 z dne 9. 11. 2007, priloga A22). Zaradi tega dejstva je tudi delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Ps 3018/2008 z dne 14. 5. 2009 ponovno odločanje o statusu tožnika v navedenih obdobjih zavrglo, to odločitev pa je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. Psp 420/2009 ter v sodbi in sklep opr. št. Psp 195/2011 z dne 23. 6. 2011. Pritožba se prav tako neutemeljeno sklicuje na določbo 18. člena ZPIZ-1, da bi sodišče v skladu s to določbo štelo, da v času od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 ni opravljal samostojne dejavnosti, ker v letih od 1999 do 2007 ni dosegel dobička iz naslova opravljanja dejavnosti in da posledično ni bil dolžan plačati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Brez podlage in neutemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, da teče postopek št. ... glede očitanega neplačila prispevkov, prav tako neutemeljeno pa pritožba navaja, da sodba ne vsebuje obrazložitve v zvezi s trditvami tožnika, da zadeva opr. št. II P-3130/2012 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani predstavlja predhodno vprašanje. To vprašanje nedvomno ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev v sporni zadevi, saj je v skladu s 63. členom ZDSS-1 sodišče dolžno upoštevati dejansko stanje do dokončne odločbe, za kar pa v zadevah, na katere se sklicuje pritožba, če sploh še niso rešene, ne gre.

V obravnavanem primeru pa tudi ni podana procesna kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče dokaz z zaslišanjem tožnika pravilno štelo kot nepotreben, saj je bilo tudi po stališču pritožbenega sodišča dejansko stanje na podlagi listinske dokumentacije dovolj razčiščeno.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in glede stroškov pritožbe, v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.