Jedro

Tožnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal, tudi glede datuma prenehanja delovnega razmerja ne. Ker mu je to pravnomočno prenehalo 31. 8. 2006, ni pravne podlage za priznanje pravice do plače po tem datumu.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in mu na podlagi ugotovitve o trajanju delovne dobe pri toženi stranki, priznalo tako razliko v odpravnini kot plače za čas daljšega odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožbeni zahtevek za plačilo plač za čas od 31. 8 do 30. 11. 2006 zavrnilo. Tožnik je uveljavljal izplačilo plač po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi pri tem uveljavljal tožbeni zahtevek v zvezi z nezakonitostjo podane redne odpovedi o zaposlitvi glede datuma prenehanja pogodbe. To pomeni, da mu je delovno razmerje prenehalo z datumom, navedenim v redni odpovedi, to je 31. 8. 2006 in mu ne pripadajo plače po pravnomočnem prenehanju delovnega razmerja.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije, ker gre za pomembno pravno vprašanje, ki sta ga sodišči rešili v nasprotju z obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča, na katero se tudi izrecno sklicuje. Navaja, da je res uveljavljal le denarne zahtevke, saj mu je bila odpoved vročena že 23. 6. 2006 in je rok za izpodbijanje njene nezakonitosti potekel. Zastaralni rok za denarne zahtevke pa še ni potekel. V sodni praksi se je v sporih bivših delavcev tožene stranke izoblikovalo stališče, da delavci nimajo pravnega interesa za vložitev tožbenega zahtevka glede spremembe oziroma razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na dolžino odpovednega roka.

4. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) niso podani. Tožnik uveljavlja razlog iz prve alineje prvega odstavka navedenega člena: da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V skladu s petim odstavkom 367. b člena navede opravilne številke zadev, kjer je dejansko šlo za podobne spore bivših delavcev tožene stranke.

5. Vendar je treba najprej ugotoviti, da je šlo v večini navedenih primerov (in tudi še več podobnih) za drugačno odločitev, ki je temeljila na drugačnem tožbenem zahtevku. Delavci niso uveljavljali le denarnih zahtevkov, temveč so izpodbijali tudi odpoved v delu, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja. V sporih so uspeli in je sodišče na podlagi ugotovitve delovne dobe odločilo o pravilnem datumu prenehanja ob upoštevanju zakonito določenega odpovednega roka. To je imelo za posledico tudi ugoditev tožbenemu zahtevku za priznanje plač za čas tako ugotovljenega trajanja delovnega razmerja. V tožnikovem primeru pa gre za drugačno dejansko in pravno situacijo. Tožnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal, tudi glede datuma prenehanja delovnega razmerja ne. Ker mu je to pravnomočno prenehalo 31. 8. 2006 ni pravne podlage za priznanje pravice do plače po tem datumu.

6. Predvsem pa Vrhovno sodišče v citiranih odločitvah ni sprejelo stališča v zvezi s tistim delom pravnomočnih sodb, s katerimi so bile tožbe tožnikov zavržene. Tožniki namreč revizij niso vlagali. Stališče sodišča druge stopnje pa v navedenih zadevah tudi ni tako, kot ga navaja predlog. Sodišče je namreč štelo, da ni podan pravni interes za tožbeni zahtevek zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, kolikor se nanaša na ugotovitev dejstev. Priznalo pa je tožnikom pravni interes za tožbeni zahtevek, kakršnega so (prav tako) uveljavljali: ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ker zaradi zmotne ugotovitve delovne dobe odpovedni rok – in posledično datum prenehanja delovnega razmerja – ni bil zakonito določen.

7. Vrhovno sodišče je glede na navedeno predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).