Jedro

Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja izplačilo plač (nadomestil plače) po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi pri tem uveljavljal tožbeni zahtevek v zvezi z nezakonitostjo podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi (češ da mu je tožena stranka v odpovedi določila prekratek odpovedni rok). Ker tožnik v tem delu odpovedi ne izpodbija in ne zahteva priznanja delovnega razmerja za naprej, mu je delovno razmerje prenehalo z datumom, navedenim v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Od tega datuma dalje pa ne more biti več upravičen do prejemkov iz delovnega razmerja (plače oz. nadomestila plače).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako da se zavrne tožbeni zahtevek pod točko 1, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 31. 8. 2006 do 30. 11. 2006 obračunati bruto znesek plač v višini 3.481,42 EUR in sicer v mesečnih zneskih: - 1.160,47 EUR z zapadlostjo 16. 10. 2006, - 1.160,47 EUR z zapadlostjo 16. 11. 2006, - 1.160,47 EUR z zapadlostjo 16. 12. 2006, in od teh bruto zneskov obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplačati tožeči stranki s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 631,84 EUR.

V preostalem (2. točka) se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 31. 8. 2006 do 30. 11. 2006 obračunati bruto znesek plač v višini 3.481,42 EUR in sicer v mesečnih zneskih z zapadlostjo od 16. dne v mesecu ter od bruto zneskov obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplačati tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (1. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v višini 8.894,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.053,06 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (3. točka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil tožnik prevzet k novemu delodajalcu in sicer prvič po stečaju delodajalca 12. 5. 1993 in nato še enkrat dne 11. 11. 1996, kar naj bi bila podlaga za ugotovitev daljše delovne dobe tožnika pri toženi stranki, kot jo je tožena ugotovila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo pravočasno predlaganih prič B.O., J.C., je storilo bistveno kršitev postopka. Te priče bi namreč izpovedale, da ni nihče delavcem, ki so se po 1. 4. 1993 zaposlili pri družbah V. d.d. prej V.I. d.d. in V.K. d.o.o., zagotovil, da se jim bo upoštevala delovna doba pridobljena pri V.C. d.o.o. oziroma V. d.d. in V.K. d.o.o., kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, kot da delavci niso spremenili zaposlitve. Družba V.K. d.o.o. ni prevzela delavcev na podlagi sporazuma s prejšnjim delodajalcem. Sklepi stečajnega upravitelja so bili sprejeti po uvedbi stečajnega postopka in torej po prenehanju delovnega razmerja tožniku. Sicer pa tudi tedanji tožnikovi delodajalci niso sklenili sporazuma o prevzemu delavcev, kot ga je kasneje opredelila SKPG iz leta 1993. Prevzem delavcev v aprilu 1993 sploh ni bil mogoč, saj ni bilo splošnega akta, ki bi v skladu s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja določal pogoje in primere, v katerih je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu. Pritožba meni, da ni nikakršne kontinuitete, če ni ne pravnega nasledstva ne prevzema delavcev. Družba V.K. d.o.o. je zgolj najela sredstva za proizvodnjo papirja od V.C. d.o.o. - v stečaju, nikoli pa ni prevzela proizvodnje in zaposlenih podjetja V.C. d.o.o., ki je šlo s 1. 4. 1993 v stečaj. Proizvodnja V.K. d.o.o. v stečaju je zajemala tudi proizvodnjo papirja in druge obrate, proizvodnja celuloze pa je zajemala le tretjino vseh zaposlenih. Ni torej šlo za prevzem po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti, ki je začela veljati šele 1. 7. 1993, torej po zaposlitvi tožnika pri V.K. d.o.o.. Pred tem zakonske podlage za prevzem niti ni bilo. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje zaposlitev pred 1. 4. 1993 oziroma pred 11. 11. 1996, ko se je tožnik na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi zaposlila pri toženi stranki, za zaposlitev pri istem delodajalcu in je pomanjkljivo opredelilo pojem delovnopravne kontinuitete. Pozitivno pravo, ki je veljalo v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (26. 6. 2006), instituta kontinuitete ne pozna. Prevzema delavcev po stečaju delodajalca tožnika v aprilu leta 1993 ni bilo, kasneje pa je bil prevzem delavcev na podlagi 11. člena SKPgd urejen tako, da so vsi delavci prešli k novemu delodajalcu brez svoje volje in na podlagi odločitve delodajalca ob predhodnem soglasju sindikata. V tem sporu je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik k novim delodajalcem vedno prehajal s sklepanjem novih pogodb o zaposlitvi, torej po svoji volji in ne na podlagi zakona oziroma sklepa delodajalca, kot je to določal 11. člen SKPgd. V ZDR/2002 institut delovnopravne kontinuitete sploh ni opredeljen, saj je ta zakon eksaktno navedel primere, ko je potrebno v delovno dobo delavca všteti tudi delovno dobo pridobljeno pred zaposlitvijo pri zadnjem delodajalcu in sicer pravno nasledstvo delodajalcev in prenos podjetja. Tako je izpodbijana sodba povsem v nasprotju z določbami sedaj veljavnih, kot tudi preteklih zakonov in je napačna in brez prepričljive pravne obrazložitve. V pritožbi tožena stranka predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami za tožečo stranko.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala vse navedbe tožene stranke, saj je naziranje tožene stranke, da ne gre za pravno kontinuiteto zaposlitev tožeče stranke od T. n.sol.o. K. pa vse do vključno delovnega razmerja s toženo stranko, napačno. Tožena stranka je v postopku oporekala le temelju tožbenega zahtevka, sama višina pa med strankama ni bila sporna. Navaja, d aje sodišče že v večih zadevah zoper toženo stranko odločilo tako kot to izhaja iz te sodbe, kar je vilo potrjeno tudi v revizijskem postopku. Sodišče je izvedlo vse relevantne dokaze potrebne za odločitev, sicer pa sodišču ni potrebno izvajati vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Iz dokaznega postopka v tem sporu izhaja enako, kot je bilo ugotovljeno v sporu opr. št. Pd 138/2004, v katerem je bila sodba sodišča prve stopnje potrjena s sodbo Višjega sodišča, opr. št. Pdp 1166/2006 in revizija tožene stranke s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008 zavrnjena, to je, da je dejansko šlo za prevzem delavcev in ohranitev vseh njihovih pravic, kar bi lahko enačili tudi s prevzemom delavcev na delo v drugo organizacijo oz. delodajalcu. Nenazadnje je tudi sodišče prve stopnje ta tožnika ugotovilo, da je šlo za krajše prekinitve dela pri tožniku iz razloga na strani delodajalca (nekaj delavcev je bilo nekaj dni doma nekaj pa še to ne) zaradi izvedbenih oziroma organizacijskih aktivnosti delodajalca. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, zatrjevanih v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Najprej je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedbo teh dokazov s sklepom kot nepotrebno zavrnilo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da izvedba teh dokazov, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ni bila potrebna, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tako je sodišče prve stopnje postopalo skladno s členom 285. ZPP, stranki je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato te kršitve ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka kljub večkratni zamenjavi delodajalca treba šteti, da tožnik od 4. 4. 1967 ni spremenil zaposlitve. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z listinami, so naslednje: tožnik se je dne 4. 4. 1967 zaposlil v T. n.sol.o. K.. Kasneje se je podjetje preimenovalo v V.K. d.o.o. (v nadaljevanju ... d.o.o.). Iz tožnikov delovne knjižice izhaja, da mu je datum prenehanja zaposlitve z dne 1. 4. 1993 vpisala družba V.K. d.o.o., nad katero je bil 1. 4. 1993 uveden stečaj. Vendar pa je tožnik po krajši formalni prekinitvi bil zaposlen v V.I. d.d. od dne 12. 5.1993, nato delo nadaljeval v V. d.d. in delo zaključil v I. d.o.o., kjer ima tudi zaključeno delovno knjižico v V.V.K. d.d. dne 21. 8. 2006. Tožniku je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26. 6. 2006. Tedaj (do vključno 30. 6. 2006) se je še uporabljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), ki je v 2. odstavku 42. člena določala, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta po določbah ZDR na delovno dobo pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen) in pravica do odpravnine (109. člen).

Med strankama ni bilo sporno, da je obdobje od 4. 4. 1969 do 1. 4. 1993 obdobje zaposlitve pri istem delodajalcu. T. n.sol.o. K., kjer se je zaposlil tožnik dne 4. 4. 1969 in podjetje V.K. d.o.o., kjer mu je dne 1. 4. 1993 prenehalo delovno razmerje, sta ista pravna oseba. DO T. n.sol.o. K. in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje V.C., p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27. 9. 1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19. 12. 1990. Preoblikovanje podjetja V.C., p.o. je bilo izvedeno na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 12. 12. 1990 in pogodbe o vlaganju, ki je bila istega dne sklenjena med tem podjetjem in družbo V.I. d.o.o..

Med strankama tudi ni sporno, da je bil tožnik od 11. 11. 1996 dalje zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz napolnjene delovne dobe pri delodajalcu. Zlasti pritožba izpostavlja vprašanje zaposlitve tožnika v družbi V.K. d.o.o. ter razmerje te družbe do družb V.K. d.o.o. in I. d.o.o.. Upoštevati je potrebno, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V času zaposlitve v V.K. d.o.o. dne 2. 4. 1993 sicer Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) še ni veljala, na kar pritožba utemeljeno opozarja, vendar pa je določba 15. člena ZTPDR zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe tudi pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno pa tudi SKPgd, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika), se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, kakor tudi v zadevah opr. št. VIII Ips 194/2009, VIII Ips 197/2009, VIII Ips 215/2009, vse z dne 5. 10. 2009, zato je sklicevanje pritožbe na odločitev v zadevi opr. št. Pdp 447/2004 neutemeljeno, saj ne gre za identičen primer. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja.

Z datumom 1. 4. 1993 je bil nad družbo V.K. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožniku in vsem ostalim delavcem že na podlagi zakona delovno razmerje prenehalo (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ 84/89). Delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, so se po dogovoru med sindikatom ..., Vlado Republike Slovenije in Skladom Republike Slovenije za ... zaposlili v dveh družbah – V.P. d.o.o. in V.d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V.K. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19. 4. 1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe V.K. d.o.o. ustanovitev treh novih družb – prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje (priloga iz spisa opr. št. Pd 138/2004). Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo V.P. d.o.o., ki je bila ustanovljena dne 16. 7. 1992, proizvodnja celuloze pa na družbo V.I.- d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena že 18. 1. 1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, to izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, pa tudi pogodbe med V.K. d.o.o. v stečaju in I. d.o.o. z dne 18. 7. 1996. Za odločitev je odločilnega pomena razmerje med družbo V.I. d.d., kasneje V. d.d. in I. d.o.o..

Tako se pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvama tožnika v podjetju V.P. d.o.o. in I. d.o.o.. Do prehoda je prišlo dne 11. 11. 1996. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo I. d.o.o. in družbo V.K. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Odločilnega pomena je razmerje med družbami V. d.d., V.P. d.o.o. in I. d.o.o.. Z izvensodno poravnavo z dne 22. 10. 1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje celuloze v družbi I. d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, je delavce družbe V.P. d.o.o. in V. d.d. prevzela družba I. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo V.V.P. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da I. d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Nobenega dvoma ne more biti, da je prevzela tudi tožnika, saj je družba I. d.o.o. sklenila dogovor s sindikatom ... dne 12. 11. 1996, v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb V. d.d. in V.P. d.o.o. tako, da se njihove pravice ne bodo zmanjšale. Enako pa to izhaja tudi iz obvestila direktorja družbe V. d.d. z dne 25. 10. 1996 in iz 2. točke dnevnega reda sestanka med predsedstvom sindikata in prokuristom I. d.o.o. (zapisnik z dne 12. 12. 1996).

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu v 2. točki postavil tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval plačilo razlike v odpravnini v višini 8.894,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje do plačila. Pri toženi stranki in njenih prednikih je bil zaposlen od 4.4.1967 dalje tako da je do dneva prenehanja dopolnil več kot 38 let skupne delovne dobe. Pri izračunu in izplačilu odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR) tožena stranka tega ni upoštevala. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je ugotovilo delovno dobo po vpisih v delovno knjižico. Tako mu je dosodilo vtoževani znesek razlike odpravnine, saj je ugotovilo, da bi bil tožnik ob upoštevanju osnove, na podlagi katere mu je tožena stranka izplačala odpravnino razlika v odpravnini 8.894,85 EUR, pri čemer višina med strankama ni bila sporna, saj je tožnik pristal na izračun, ki ga je pripravila tožena stranka.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, pri čemer pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tožniku v 1. točki priznalo tudi plače za čas od 31. 8. 2006 do 30. 11. 2006 in navedlo, da tožena stranka tožniku dolguje še navedene plače iz razloga, ker bi morala upoštevati 100-dnevni odpovedni rok, česar pa ni storila, pri čemer sta višino plače v sodnem postopku stranki uskladili. Navedeno sicer drži, vendar pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe v tem delu glede zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 338. člena ZPP ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna iz razloga, ker je tožnik v predmetnem sporu uveljavljal le denarne zneske iz naslova plačila plače in razlike v odpravnine in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi morala tožena stranka tožniku upoštevati in priznati 150-dnevni odpovedni rok, česar pa tožena stranka ni storila. Poudariti pa je, da je v predmetni zadevi tožnik konkretno uveljavljal izplačilo plač po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi pri tem uveljavljal tožbeni zahtevek v zvezi z nezakonitostjo podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar posledično pomeni, da mu je delovno razmerje prenehalo z datumom navedenim v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in sicer dne 31. 8. 2006 (3. točka odpovedi), kar sicer med strankama tudi ni bilo sporno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožniku pripadajo plače tudi po pravnomočnem prenehanju delovnega razmerja od 31. 8. 2006 do 31. 11. 2006, saj delavcu lahko pripada plača ali nadomestilo plače le v času delovnega razmerja. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu glede na to, da tožnik ni izpodbijal datuma prenehanja delovnega razmerja, zavrniti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je glede na spremenjen uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje v višini 60 % spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo potrebne stroške postopka tožnika v višini 1.053,06 EUR, pri čemer je ugotoviti tudi, da tožena stranka v postopku ni priglasila stroškov postopka. Tako je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 631,84 EUR, kar predstavlja 69 % potrebnih stroškov postopka. Odločitev temelji na določilih 154. člena ZPP in 155. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi zadeve, tožena stranka pa ni priglasila pritožbenih stroškov postopka, torej sodišče o njih ni odločalo. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.