Jedro

Tožena stranka zmotno meni, da bi bilo treba pri odločanju o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati ekonomske razmere Republike Hrvaške, kjer prebiva oškodovanec. Slovensko sodišče, ki uporablja slovensko pravo, mora upoštevati pomen prizadete dobrine in družbeni namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v Sloveniji. Odmera pravične denarne odškodnine ne more temeljiti na ugotavljanju, kaj si bo oškodovanec kupil za tolažbo. Bistvenega pomena je njegov občutek moralnega zadoščenja, ta pa je odvisen od pomena prizadete dobrine v družbi, ne pa od tega, kako oškodovanec vrednoti različna ugodja, ki jih lahko posreduje določen znesek denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 56.334,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2004 do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških in stroških za izdelavo izvedenskega mnenja z dopolnitvijo. Oškodovancu je za pretrpljene telesne bolečine priznalo 20.864,63 EUR, za strah 10.432,32 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 37.556,33 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 6.259,39 EUR (skupaj 75.112,67 EUR), ob upoštevanju 25 % prispevka tožnika k nastali škodi pa 56.334,50 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da oškodovancu prisodi nižjo odškodnino, oziroma da sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je denarna odškodnina, ki sta jo sodišči priznali tožeči stranki, previsoka in v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Pravo Republike Slovenije bi bilo potrebno uporabiti samo za presojo pravnega temelja zahtevka, ne pa tudi glede višine. Upoštevati bi bilo treba ekonomske razmere, v katerih tožnik živi in bo prebival v bodoče. Ker je sodišče v celoti uporabilo slovensko pravo in s tem sodno prakso, ki se je izoblikovala pred slovenskimi sodišči, je favoriziralo tožnika, ker bo dobil večjo odškodnino, kot bi mu jo priznala država, v kateri prebiva. Ni jasno, zakaj je sodišče tožeči stranki zakonske zamudne obresti prisodilo od 6. 1. 2004, ne pa od izdaje prvostopenjske sodbe.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Glede na kraj škodnega dogodka, ki je bil v Sloveniji, je treba v zadevi uporabiti slovensko pravo (prvi odstavek 30. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku), to je Zakon o obligacijskih razmerjih. Tožena stranka zmotno meni, da bi bilo treba pri odločanju o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati hrvaško pravo oziroma ekonomske razmere Republike Hrvaške, kjer prebiva oškodovanec. Komponenti pravnega standarda „pravične denarne odškodnine“, ki jih določa 200. člen ZOR, to sta „pomen prizadete dobrine“ in „namen odškodnine“, sta individualizirani le toliko, kolikor temeljita na ugotovljeni stopnji ter trajanju strahu in bolečin, sicer pa je treba pri ugotavljanju „pomena prizadete dobrine“ in „namena odškodnine“ izhajati iz načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Slovensko sodišče, ki uporablja slovensko pravo, mora upoštevati pomen prizadete dobrine in družbeni namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v Sloveniji. Odmera pravične denarne odškodnine ne more temeljiti na ugotavljanju, kaj si bo oškodovanec kupil za tolažbo. Bistvenega pomena je njegov občutek moralnega zadoščenja, ki učinkuje kot protiutež njegove prizadetosti zaradi povzročene nepremoženjske škode. Ta občutek pa je odvisen od pomena prizadete dobrine v družbi, ne pa od tega, kako oškodovanec vrednoti različna ugodja, ki jih lahko posreduje določen znesek denarne odškodnine.(1)

7. Načelo individualizacije denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

8. Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (20.864,63 EUR), strah (10.432,32 EUR), duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (37.556,33 EUR) in duševne bolečine zaradi skaženosti (6.259,39 EUR) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina (v višini 86,89 povprečnih neto plač) primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na peti do enajsti strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na tretji strani).

9. Sodišče je tožniku zamudne obresti priznalo od datuma, od katerega jih je uveljavljala (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), čeprav bi bil do njih v skladu z ustaljeno sodno prakso upravičen že od 1. 1. 2002. 10. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi sodba II Ips 387/98 z dne 15. 7. 1999.