Jedro

Priposestvovanje ureja ZTLR v 28. členu, kjer v četrtem odstavku omogoča pridobitev lastninske pravice dobrovernemu posestniku nepremičnine po preteku dvajsetih let. Po pravnem pravilu paragrafa 1468 ODZ je znašala najdaljša priposestvovalna doba 30 let, toda z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča je bila skrajšana na 20 let (načelno mnenje z dne 4.4.1960 - Zbirka sodnih odločb, št. V/1 - 1960). Ker se dobrovernost posesti domneva, je moral toženec dokazati posest, tožnik pa je lahko dokazoval, da ni bila dobroverna. Tožniku je uspelo dokazati, da je bil toženec v slabi veri od leta 1983 dalje, tožencu pa je uspelo dokazati, da je izvajal posest na spornem zemljišču vsaj 20 let pred tem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo dvakrat. Tudi po drugem sojenju je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik v pravdnem postopku zahteval ugotovitev močnejše pravice v zvezi s sklepom o ureditvi meje med tožnikovo parc. št. 164/15 k.o... in toženčevima parcelama 164/117 in 164/18 k.o..., kot je bila ugotovljena v postopku istega sodišča pod opr. št. N 27/88. Ker se tožnik s sodbo ni strinjal, je tudi tokrat vložil pritožbo, toda sodišče druge stopnje jo je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožnik pravočasno vložil revizijo. V njej navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da se reviziji ugodi, razveljavi obe sodbi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugim senatom sodišča prve stopnje. V zvezi z dejanskim stanjem pojasnjuje, kdo so posamezne stranke oz. priče in po svoje razlaga potek uživanja spornega zemljišča ter delo geodetske uprave. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka očita sodišču prve stopnje zato, ker ni ravnalo v skladu z naročilom pritožbenega sodišča, da je treba ugotoviti katastrsko stanje in razsoditi na tej podlagi. Poleg tega navaja, da sodišči v utemeljitvah sodb ugotavljata potek 20 letne priposestvovalne dobe, čeprav je toženec začel s kultivacijo parcele šele leta 1975, in da je ugotovitev sodišča druge stopnje, češ da je priposestvovalna doba začela teči leta 1963, izmišljotina. Sploh pa iz kupne pogodbe izhaja, da je toženec pridobil dejansko in zakonito lastništvo sosednjih parcel št. 164/18 in 1644/117 šele leta 1983. V zvezi z materialnim pravom posebej navaja kršitev četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90) in meni, da uživanje posesti pomeni redno obdelavo in uživanje plodov, kar nudi kultivirana zemlja, ne pa priložnostno, enkrat letno košnjo stelje na kamnitem, z grmovjem obraščenem svetu. Dodaja, da se je toženec zavedal, da si neupravičeno lasti tožnikov svet, ker je jeseni 1983 odklonil izmero in postavitev mejnikov v upravnem postopku.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče v zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977. Tako je ravnalo zato, ker je treba po prvem odstavku 498. člena ZPP nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem poenotenju uporabe materialnih in procesnih predpisov. Zato po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in revizijsko sodišče na te revizijske navedbe ne bo odgovarjalo.

Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo potrebne dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo stanje v katastrskem operatu in vse to pojasnilo v petem odstavku na drugi strani sodbe.

Utemeljitev sodbe razumljivo in logično pojasnjuje, da je zaradi tega, ker je tožnik pridobil lastninsko pravico na spornem svetu, dokazno breme prešlo na toženo stranko in razčlenjuje ugotovitve v zvezi z uživanjem spornega dela parcele od leta 1983 nazaj. Zato je sodišče druge stopnje, ki je skrbno odgovorilo na vse pritožnikove pomisleke, v utemeljitvi svoje sodbe zapisalo, da šteje kot odločilno obdobje, v katerem mora tožena stranka dokazati 20-letno dobroverno posest, obdobje od 1963 do 1983. Tudi materialno pravo sta sodišči pravilno uporabili. Nastanek lastninske pravice pravdnih strank sta ugotovili na podlagi pogodb, ki so po 20. členu ZTLR eden od možnih načinov za pridobitev lastninske pravice. Pred uveljavitvijo ZTLR so se uporabljala pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ iz leta 1811), ki je poznal enak način za pridobitev lastninske pravice.

Za tožnika sta sodišči ugotovili, da je pridobil lastninsko pravico na parceli št. 164/15 k.o... na podlagi darilne pogodbe z dne 1.4.1980, v mejah, kot jih izkazuje katastrsko stanje za to parcelo. Zato sta ob sodelovanju več geodetov sprejeli mnenje izvedenca, po katerem je tožnik pridobil pravico do spornega zemljišča s pravnim poslom. Ker pa lastnina ni nespremenljiva in prehaja od enega lastnika na drugega, je imel tudi toženec možnost dokazati, da je kasneje on pridobil lastninsko pravico.

Toženec je dokazoval pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, s priposestvovanjem. Priposestvovanje ureja ZTLR v 28. členu, kjer v četrtem odstavku omogoča pridobitev lastninske pravice dobrovernemu posestniku nepremičnine po preteku dvajsetih let. Po pravnem pravilu paragrafa 1468 ODZ je znašala najdaljša priposestvovalna doba 30 let, toda z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča je bila skrajšana na 20 let (načelno mnenje z dne 4.4.1960 - Zbirka sodnih odločb, št. V/1 - 1960). Ker se dobrovernost posesti domneva, je moral toženec dokazati posest, tožnik pa je lahko dokazoval, da ni bila dobroverna. Tožniku je uspelo dokazati, da je bil toženec v slabi veri od leta 1983 dalje, tožencu pa je uspelo dokazati, da je izvajal posest na spornem zemljišču vsaj 20 let pred tem. Da je toženec izvajal posest od leta 1975 dalje, ni spora in za priposestvovanje ni pomembno, ali je bil tedaj že zemljiškoknjižni lastnik parcel št. 164/117 in 164/18 k.o... Pomembno je, da je sedaj lastnik, ker mu to omogoča, da po drugem odstavku 30. člena ZTLR v priposestvovalno dobo všteje tudi čas, ko so izvajali posest njegovi pravni predniki. V zvezi s tem sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da so tožnikovi predniki izvajali posest do leta 1955, ko so kosili steljo za živino in so pred letom 1960 posekali hrast, toda po tem času je kosil praprot in steljo toženčev pravni prednik A. H., tako da odtlej teče priposestvovalna doba in je do leta 1983 preteklo več kot 20 let. Revizijsko izvajanje tožeče stranke, češ da je mogoče pridobiti posest samo na kultiviranem zemljišču, nima pravne podlage. Zemljišče se uporablja v skladu z namenom in vrsto rabe, zaradi česar se posestna dejanja izkazujejo dnevno ali občasno. Res je le to, da z enkratnim posegom v tujo lastnino ni mogoče pridobiti posesti, toda toženec je izkazal sprva večletno košnjo praproti in stelje, kasneje pa tudi kultiviranje spornega dela zemljišča. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili procesno in materialno pravo, zaradi česar niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker niso podani niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), je revizijsko sodišče po 393. členu zavrnilo neutemeljeno revizijo.