Jedro

Dokazno je priposestvovanje spornega dela zemljišča na strani toženca. Zakon o zemljiškem katastru ne govori o katastrski meji.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev močnejše pravice v zvezi s sklepom N 27/88 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Grosupljem, ko se je urejala meja med parcelo tožnika št. 164/15 k.o. in parcelama toženca št. 164/117 in 164/18 iste k.o. Ugotovljeno je bilo, da je toženec sporni del zemljišča priposestvoval, zato je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika zavrnilo.

Proti sodbi se tožnik pritožuje in vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da posestno stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku za ureditev meje N 27/88, traja le od leta 1975 do spora, ki je nastal med strankama v letu 1980. S petletnim uživanjem in posest pa toženec ni mogel pridobiti spornega zemljišča. Za priposestvovanje se zahteva 20-letno dobroverno uživanje tujega zemljišča kot svojega. Sodba ne navede, katero je tisto 20-letno obdobje, ki naj bi se tožencu štela za dobroverno posest in uživanje spornega dela zemljišča. Sodba je tako brez razlogov. Sodba se ne ukvarja s pomembnim dokazom, to je s pravo katastrsko mejo. Najbolj pravična bi bila določitev meje po katastru, saj pred letom 1975 nobeno od spornih zemljišč ni bilo koriščeno.

Poleg gornjih trditev v pritožbi, ki jo je vložil tožnik po pooblaščencu, je tožnik sam prav tako vložil pritožbo. V njej navaja, kakšen je bil potek uživanja, navaja svoja stališča v zvezi s tem, pri tem pa je bistvena vsebina njegove pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati mapno stanje, kot ga je ugotovil sodni izvedenec, postavljen v tem postopku. Poleg tega je tožnik po izteku pritožbenega roka vložil še dodatek k pritožbi, ki pa ga pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, kajti bil je vložen prepozno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je v zadostni meri raziskano, pravilna pa je tudi materialnopravna odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z napotili, ki jih je dalo sodišče druge stopnje v sklepu I Cp 156/93 in ob upoštevanju teh napotil pravilno ugotovilo, da je toženec priposestvoval tisti del zemljišča, ki naj bi po takoimenovanem "mapnem" stanju pripadal tožnikovi parceli. Ni res, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katero je tisto 20-letno obdobje, ki ga šteje kot odločilnega v zvezi s priposestvovanjem. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ne samo toženčevo priposestvovalno dobo, ampak tudi priposestvovalno dobo njegovih prednikov (čl. 30/2 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Ugotovilo je, da je o nedobrovernosti toženca mogoče govoriti od leta 1983 dalje, povedalo, da je to leto tožnik dal zahtevo za določitev meje na geodetsko upravo in da leto 1980 ni odločilno, ker se tedaj katastrsko stanje ni ugotavljalo. Sicer pa ne gre spregledati samih trditev tožeče stranke v prvi pritožbi (listovna št. 44), ko se sicer sklicuje na obe letnici, torej tudi na leto 1983. Če je sodišče prve stopnje zapisalo, da bi toženec moral dokazati 20-letno posest skupaj s pravnimi predniki do leta 1983, je jasno, da sodišče prve stopnje kot odločilno šteje obdobje 1963 do 1983. Za to obdobje sodišče prve stopnje ugotovi, da niti tožnik niti njegovi pravni predniki spornega zemljišča niso uživali, ampak ga je užival toženec oziroma njegovi pravni predniki (A. H.). Celo če bi držalo leto 1980 kot tisto, ko je prenehala dobra vera toženca, so v sodbi ugotovitve, ki kažejo, da je celo v obdobju 20 let pred tem letom prav tako obstajala dobroverna posest toženca skupaj s pravnimi predniki: M.-jevi so namreč zemljišče uživali le do leta 1955, hrast pa je bil posekan pred letom 1960. A. H. je svet užival, dokler ga ni odsvojil. Da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pa je to sodišče utemeljilo tudi z dodatnim argumentom, ki je prepričljiv tudi po prepričanju pritožbenega sodišča: neurejeno je uživalno stanje na celotnem kompleksu, pri čemer je mišljeno nesoglasje med uživanjem in stanjem v katastru in je torej sodišče prve stopnje utemeljeno tudi zaradi tega verjelo tožencu, da je bilo uživanje tako, kot ga zatrjuje.

S tem je na bistvene pritožbene trditve odgovorjeno, tudi kolikor gre za trditve iz tožnikove osebne pritožbe. Če je katero od trditev v tej pritožbi mogoče razumeti tako, da napada dejansko stanje v zvezi z ugotovljenim priposestvovanjem, je treba le še povedati, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem jasna in prepričljiva in jo pritožbeno sodišče sprejema, pritožbene trditve pa niso take, da bi jo lahko omajale.

Ker se tožeča stranka vztrajno sklicuje na "mapno mejo", je treba povedati le še tole: V letu 1980, ko je tožnik pridobil parcelo glede katere je nastal spor, je vprašanje meje in njene ureditve urejal Zakon o zemljiškem katastru (Ur. l. SRS, št. 16 - 141/74, nadaljnje spremembe za odločanje niso pomembne), ki še vedno velja. Poleg tega so vprašanje meje urejala tudi pravna pravila Zakona o nepravdnem postopku iz leta 1930, ker takrat še ni veljal Zakon o nepravdnem postopku, ki velja od leta 1986. Zakon o zemljiškem katastru ne govori niti o "mapni" niti o "katastrski" meji, v zvezi s tem pa seveda tudi ne more govoriti o pomenu, kakršnega takoimenovani "mapni" oziroma "katastrski" meji pripisuje pritožba. Omenjeni zakon v členih 11 - 17 govori o ugotavljanju in zamejičenju posestnih meja. Meja, na kakršno se v tej pravdi sklicuje tožnik, bi imela pomen, kakršnega ji tožnik pripisuje, le če bi bila, preden je tožnik zemljišče pridobil, meja urejena po določbah omenjenega zakona, torej v mejnem ugotovitvenem postopku. Pritožbeno sodišče sicer razume, da je z "mapno" oziroma "katastrsko" mejo v tem postopku mišljena meja, ki naj bi izhajala iz podatkov katastra; vendar pa, ker med pravdnima strankama (ali njunimi pravnimi predniki) nikoli ni bila urejena na način kot to zahteva Zakon o zemljiškem katastru, se nanjo ni mogoče sklicevati tako, kot to počne tožeča stranka.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Določbe prejšnjega ZPP so v tej sodbi uporabljene glede na čl. 498 ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99).