Jedro

Vrhovno sodišče je predvsem zaradi koristi otroka ocenilo, da pritožbeno sodišče ne bi moglo prvič opraviti vseh potrebnih - številnih manjkajočih dokaznih aktivnosti in ukrepov ne da bi bila pri tem varovana pravica do sojenja na dveh stopnjah sodišč oziroma pravica do pritožbe. Pritožbeno sodišče bi na instančni ravni prvič izvajalo številne in kompleksne dokazne ter procesne aktivnosti ter določalo ukrepe, ki se osredinjajo na pravno odločilno vprašanje otrokove največje koristi, ukrepe pa moralo tudi spremljati skozi časovno obdobje. To tudi pomeni, da postopek pred pritožbenim sodiščem ne bi pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, torej ne bi pripomogel k zagotavljanju pravice iz 23. člena Ustave RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom mld. A.A. v varstvo in vzgojo zaupalo predlagateljici (I. izreka). Odločilo je, da se ne določijo stiki med mld. A.A. in njegovim očetom (II. točka izreka), da se očetu v plačevanje naloži preživnina za otroka (III. točka izreka) ter da se dovoli sprememba osebnega imena otroka v A.A. (IV. točka izreka). Drugačna predloga predlagateljice je zavrnilo ter odločilo, da udeleženca krijeta vsak svoje (do tedaj nastale) stroške postopka (V. in VI. točki izreka).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi nasprotnega udeleženca ter v izpodbijanem delu, to je v II. točki izreka, sklep razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga pritožbo predlagateljica. Ne strinja se z razlogi sodišča druge stopnje v delu, v katerem je sklep sodišča prve stopnje razveljavljen. Poudarja, da se zadeva vleče že tri leta. Otrok je dopolnil 7 let. Tako v šoli kot v športnem udejstvovanju je odličen in si prizadeva za dosego zastavljenih ciljev. Je odločen, očeta ne pogreša. Pozabiti mora travme, ki mu jih je povzročil. Predlagateljica je otroku zagotovila ponoven občutek varnosti. Živi v zdravem okolju in ima vse, kar je treba. Ne želi ga siliti v stike z biološkim očetom. Ko bo sam želel, mu bo to omogočila. Posluša otrokove želje, ker jih je treba upoštevati. Ne želi, da se vse skupaj podoživlja za nazaj. Kot mama je odgovorna, da mu nudi vse, kar potrebuje, in da ga usmerja v normalno življenje.

4. Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Drugi odstavek 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da se sme sklep sodišča druge stopnje izpodbijati samo, če je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilno postopek, oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena ZPP in drugi odstavek 355. člena ZPP). To pomeni, da je v okviru te pritožbe dopustno presojati, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo kasatorično pooblastilo in ne tudi dejanske in materialnopravne pravilnosti izpodbijane prvostopne odločbe.

7. Zato na obsežne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko nepravilnost odločitve pritožbenega sodišča, Vrhovno sodišče ne odgovarja. Presoja le trditve, s katerimi predlagateljica pritožbenemu sodišču očita, da bi moralo odločiti samo, in ne v izpodbijanem delu razveljaviti sklep sodišča prve stopnje ter vrniti zadevo v novo odločanje temu sodišču. Pri tem se predlagateljica sklicuje na dolgo trajanje postopka. Vrhovno sodišče je moralo na podlagi testa sorazmernosti oceniti čemu dati prednost - ali preprečitvi kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS ali presoji, da sodišče druge stopnje očitanih kršitev glede na njihov obseg in težo ter naravo postopka ni moglo odpraviti samo, ne da bi pretirano poseglo v pravico udeležencev do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.1

8. Postopek traja že relativno dolgo (od 19.7.2021), česar sodišče druge stopnje ni spregledalo. Vendar pa je ugotovilo, da odločitev sodišča prve stopnje ne omogoča preizkusa, zato kršitve ni moglo odpraviti samo, ne da bi pretirano poseglo v pravico do pritožbe. Ugotovilo je, da pred sodiščem prve stopnje glede poskusa vzpostavitve stikov otroka z očetom še niso bile izčrpane vse možnosti oz. izvedeni potrebni dokazi. Izpostavilo je, da bo moralo sodišče prve stopnje sprejeti razumne začasne ukrepe za vzpostavitev stika otroka z očetom (upoštevaje nasvete izvedenke s pomočjo CSD, po potrebi pa tudi s pomočjo otrokove klinične psihologinje na podlagi 6. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), pri čemer se je sklicevalo tudi na judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ribič proti Hrvaški, št. 27148/12. Navedlo je, da bo odločitev v zadevi v tem delu odvisna od njihovega uspeha in šele, če se bo izkazalo, da poskusi vzpostavitve stikov ne bodo uspešni, bo lahko sprejelo končno odločitev, da se stiki ne določijo ter jo tudi ustavno skladno obrazložilo. Sodišču prve stopnje še očita, da ne pove, katere posledice so za otroka hujše: kratkoročne (zaradi morebitne travme ob poskusu vzpostavitve stikov) ali dolgoročne (zaradi odsotnosti očeta). Te zaključke je zgradilo na podlagi ugotovitev, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bilo po izdaji sklepa o začasni odredbi, s katero je uredilo stike, storjeno karkoli, da se otroku nudi strokovna podpora in pomoč, da se privadi stikom z očetom, oz. da se poskuša narediti načrt in poišče nevtralen prostor, v katerem bi se lahko varno poskusilo stik z očetom. Tudi ni bilo ugotovljeno, ali je obravnava pri klinični psihologinji obrodila kakšne sadove in je otrok uspel predelati negativno predstavo o očetu. Končno tudi ni mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje storilo karkoli, da bi se na mater tudi s pravnimi sredstvi vplivalo, da do stikov zavzame odnos, ki bo otroku v korist. 9. Na podlagi teh obrazloženih ugotovitev in natančnih procesnih napotkov pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje je Vrhovno sodišče predvsem zaradi koristi otroka ocenilo, da pritožbeno sodišče ne bi moglo prvič opraviti vseh potrebnih - številnih manjkajočih dokaznih aktivnosti in ukrepov ne da bi bila pri tem varovana pravica do sojenja na dveh stopnjah sodišč oziroma pravica do pritožbe.2 Pritožbeno sodišče bi na instančni ravni prvič izvajalo številne in kompleksne dokazne ter procesne aktivnosti ter določalo ukrepe, ki se osredinjajo na pravno odločilno vprašanje otrokove največje koristi, ukrepe pa moralo tudi spremljati skozi časovno obdobje. To tudi pomeni, da postopek pred pritožbenim sodiščem ne bi pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, torej ne bi pripomogel k zagotavljanju pravice iz 23. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče ob tem enako kot pritožbeno sodišče, opozarja, da je treba v nadaljevanju pred sodiščem prve stopnje odločiti čimprej.

10. Ob povedanem je Vrhovno sodišče zaključilo, da je treba v konkretnem primeru dati prednost pravici iz 25. člena Ustave RS. Zavrnilo je predlagateljičino pritožbo in potrdilo sklep sodišča druge stopnje.

11. Izrek o stroških postopka je odpadel, ker jih pritožnica v pritožbi ni priglasila (165. člen ZPP).

1 Glej o tem v judikaturi Ustavnega sodišča RS na primer odločbo Up-455/13 z dne 25.9.2014, 6. točka. 2 Gre za situacijo, enako ali podobno tistim, ko sodišče druge stopnje ne sme prvič izvajati kompleksnih dokaznih aktivnosti, ki se nanašajo na dejansko in pravno celoto. Primerjaj v tej smeri npr. sklep VSRS Cp 37/2018 z dne 22.11.2018, sklep VSRS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019, sklep VSRS Cp 1/2022 z dne 9.2.2022 in številne druge. V teoriji glej več v: Zakon o pravdnem postopku (ZPP), neuradno prečiščeno besedilo z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, 6. dopolnjena izdaja; stran 51 do 54; Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017.