Jedro

Razlikovanje med pridobitvijo in prenavljanjem obstoječega kredita je z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja nerelevantno, saj je zakonski znak tudi pridobitev kakšne druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti. V skladu s kriteriji, razvidnimi iz določbe prvega odstavka 230. člena KZ-1, je po analogiji intra legem treba odobrena revolving kredita razlagati, kot ugodnost kot jo ima v mislih ta zakonska določba.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 37757/2015 z dne 30. 8. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega, pod točko I ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II pa nadaljevanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Za vsako od kaznivih dejanj mu je določilo kazen po sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II pa tudi 6.000,00 EUR stranske denarne kazni ter mu nato izreklo enotno kazen enega leta zapora in 6.000,00 EUR stranske denarne kazni. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovani družbi C., d. d., in D. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, od tega sodno takso v skupnem znesku 420,00 EUR.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 37757/2015 z dne 19. 1. 2022 deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je reduciralo obtožbena očitka in na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zoper obsojenca, v obsegu razvidnem iz izreka drugostopenjske sodbe, zavrnilo obtožbo. Nato mu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 235. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 230. člena v zvezi z drugim odstavkom 45. člena (očitno mišljeno 54. člena) KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora in stransko denarno kazen 4.000,00 EUR, nakar mu je izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini šestdesetih dnevnih zneskov, to je 4.000,00 EUR, določilo pa je tudi način njene izvršitve, če je obsojenec ne bo plačal in se ne bo dala niti prisilno izterjati. Spremenilo je tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, tako da je odločilo, da mora obsojenec plačati sodno takso v skupnem znesku 215,00 EUR. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, ki uveljavlja razloge kršitve kazenskega zakona, očitno iz 1. točke 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne okrajnemu ali višjemu sodišču v novo sojenje. Predlaga tudi, da se do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti odloži izvršitev obsojencu izrečene pravnomočne sodbe.

4. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Poudarja, da je uprava gospodarske družbe tista, ki ima dolžnost poročanja nadzornemu svetu in da morajo člani organov vodenja in nadzora družbe skupno zagotavljati, da so letna poročila z vsemi sestavnimi deli, vključno z izjavo o upravljanju družbe in izjavo o nefinančnem poslovanju, sestavljena in objavljena v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Kot je razvidno iz pravnomočne sodbe, je bil obsojenec kot direktor in edini član uprave družbe A., d. d. (v nadaljevanju A.), tisti, ki je moral podpisati letno poročilo in njegove sestavne dele. V ostalem pa zahteva po vsebini izpodbija dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. O odgovoru državnega tožilca se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.-1

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej zatrjevanje, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Vrhovno sodišče je zato pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik določno pojasniti oziroma utemeljiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7. Odločanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo je namenjeno preizkusu njene zakonitosti in ne morebitnemu obrednemu ponavljanju enake argumentacije, s katero sta v tem izrednem pravnem sredstvu uveljavljane kršitve zakona, v rednem postopku s prepričljivimi razlogi zavrnili že nižji sodišči. Zato zadošča, da se v primeru, če Vrhovno sodišče sprejema presojo nižjih sodišč, ki se nanaša na kršitve zakona, zatrjevane v zahtevi, nanjo sklicuje, pri čemer pa mora biti iz odločbe Vrhovnega sodišča razvidno, da se je z vložnikovimi očitki o kršitvah zakona seznanilo, jih obravnavalo in se o njihovi utemeljenosti določno opredelilo.

B.-2

8. Obsojenčev zagovornik izpodbija pravnomočno sodbo glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1 z navedbami, da obsojenec s svojim podpisom ni potrdil nobenega letnega poročila družbe A., d. d. Sodišči, ki sta sprejeli temu nasprotno razlago, sta zmotno uporabili materialno pravo, tudi v povezavi z blanketnimi določbami iz tretjega odstavka 272., prvega odstavka 282. in drugega odstavka 60.a člena ZGD-1. Po mnenju obrambe obsojencu ni mogoče očitati potrditve letnega poročila, saj to ni v pristojnosti direktorja delniške družbe, ampak nadzornega sveta in/ali skupščine delniške družbe. Vložnik korektno povzema vsebino 282. člena ZGD-1 in 60.a člena ZGD-1. Pri tem navaja posamezne faze priprave letnega poročila z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida ter nato zaključuje, da je izključno nadzorni svet tisti, ki sprejme in potrdi poročilo, ki mu ga je posredovala uprava. Če člani nadzornega sveta ne izpolnjujejo svojih dolžnosti vestno, odgovarjajo na podlagi drugega odstavka 263. člena ZGD-1 skupaj z upravo. Nosilna trditev zahteve je v tem, da letnega poročila predhodno ne potrjuje uprava, ampak ga sestavi in predloži v potrditev nadzornemu svetu, naknadna potrditev letnega poročila pa ne obstaja v naši zakonodaji in je zato stališče v pravnomočni sodbi materialnopravno zmotno.

9. Z navedbami, da obsojencu kot direktorju ni mogoče očitati potrditve letnega poročila, ker je to v pristojnosti nadzornega sveta in/ali skupščine delniške družbe, zahteva ne more uspeti. Nadzorni svet mora v skladu s prvim odstavkom 282. člena ZGD-1 preveriti sestavljeno letno poročilo in predlog za uporabo bilančnega dobička, vendar pa je uprava tista, ki ima dolžnost poročanja nadzornemu svetu. Odgovornost poslovodstva je treba presojati tudi v povezavi s 60.a členom ZGD-1, po kateri morajo člani organov vodenja in nadzora družbe skupno zagotavljati, da so letna poročila z vsemi sestavnimi deli, vključno z izjavami o upravljanju družbe in izjavo o nefinančnem poslovanju družbe, sestavljena in objavljena v skladu z ZGD-1, SRS ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Kot v odgovoru na zahtevo utemeljeno navaja vrhovni državni tožilec, morajo v skladu s petim odstavkom 272. člena ZGD-1 poročila ustrezati vestnosti in verodostojnosti, letno poročilo in njegove sestavne dele pa morajo v skladu z drugim odstavkom 60.a člena ZGD-1 podpisati vsi člani poslovodstva družbe, v konkretnem primeru je bil to obsojenec kot edini član uprave družbe A. Vložnik poenostavlja stvari, ko vprašanje obsojenčeve odgovornosti reducira le na izven celotnega konteksta iztrgano potrditev poročila, pri tem pa ne upošteva obsojenčevih dolžnosti kot direktorja pri pripravi letnega poročila in njegovih sestavin, dolžnosti poročanja na seji nadzornega sveta in v sklepni fazi tudi dolžnosti poslovodje, da podpiše letno poročilo in njegove sestavne dele, šele na to se to objavi na predpisan način. Glede na takšno vlogo poslovodstva, v konkretnem primeru poslovodje, pa je na mestu presoja v izpodbijani pravnomočni sodbi, da morebitna odgovornost članov nadzornega sveta, na katero nakazuje vložnik, ne more razbremeniti odgovornosti obsojenega A. A. kot direktorja in edinega člana uprave družbe A. 10. Z navedbami, da letna poročila družbe A., d. d., za leta 2009 do 2012, niso vsebovala lažnih podatkov, vložnik po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem navaja, da sodišče ni upoštevalo posebnosti zdravila ..., ki je bilo novo zdravilo in ga je razvil A., pri teh pa se vnaprej še ne ve točno, kolikšen bo čas njihove uporabe in je običajno na začetku ta rok krajši. Glede postopka za podaljšanje roka uporabnosti zdravil je farmacevtski inšpektor B. B. izpostavil, da ni predpisano, kdaj je zaradi podaljšanja roka uporabnosti zdravila potrebno podati vlogo na Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke (v nadaljevanju JAZMP). Vložnik tudi izpostavlja, da zdravilo ... s pretečenim rokom, ki je bilo na zalogi, ni bilo neuporabno in brez vrednosti, saj mu je bilo mogoče podaljšati rok uporabnosti in okoliščina, da vloga za podaljšanje ni bila vložena, tega dejstva ne spreminja, vsekakor ne za leta do vključno leta 2012. 11. Obsojenčev zagovornik pri tem popolnoma obide navedbe prič, katerih izpovedbe so v prvostopenjski sodbi podrobno analizirane (C. C., D. D., E. E., F. F.), in se nanašajo na zaloge farmacevtskih proizvodov, polizdelkov in materialov, ki jim je rok uporabe potekel, s čimer je bil obsojenec seznanjen, pa tudi mnenj Alenke Gril, sodne izvedenke ekonomsko- finančne stroke, s specialnostjo za vrednotenje podjetij in mag. Olge Kotnik, sodne izvedenke za ekonomijo-računovodstvo, revizijo in vrednotenje podjetij, ki sta natančno utemeljili, kar je v prvostopenjski sodbi podrobno obrazloženo, da bi morale biti te zaloge odpisane. Zahteva tudi povsem obide v 23. točki prvostopenjske sodbe navedeno korespondenco med obsojencem in pričo F. F., na podlagi katere je sodišče sklepalo, da je šlo za prilagajanje podatkov, ne glede na njihovo resnično vsebino, z namenom prikazovanja ugodnejšega poslovnega izida. Zgolj možnost vložitve vloge za podaljšanje roka uporabnosti, ki sploh ni bila vložena, ne da bi jo JAZMP odobrila, tudi ne more biti podlaga za upoštevanje teh zalog s pretečenim rokom uporabnosti na način, kot je bilo to storjeno v letnih poročilih. Sam postopek odobritve tega podaljšanja, kot je razvidno iz prvostopenjske sodbe, poteka tako, da agencija JAZMP oceni, če je zdravilo (še) kakovostno, varno in učinkovito, pri čemer je potrebno, če je zdravilo zapakirano in je rok že potekel in je bil z odločbo agencije ta rok podaljšan, zdravilo predelati na način, da se odpakira in ponovno zapakira, pri čemer mora proizvajalec tudi ta proces validirati v skladu s smernicami dobre proizvodne prakse. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da v tem delu, ko zahteva ne sprejema ugotovitev v pravnomočni sodbi, o lažni vsebini letnih poročil z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida družbe, za leta 2009 do 2012, kolikor se ta to nanaša na zaloge, s pretečenim rokom uporabe, ne presega uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Prav tako zahtevi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da v obsojenčevem ravnanju ni zakonskih znakov kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Vložnik izpostavlja, da je napačno stališče višjega sodišča, da razlika med pridobitvijo posojila in prenovitvijo posojila, ki nista identični, temelji na razliki v vrsti posojila, za katerega je bilo posamezno posojilo pridobljeno ter da za dokazanost kaznivega dejanja ta ni odločilna. Vložnik poudarja, da se pridobiva novo posojilo, prenavlja pa se že dano oziroma obstoječe posojilo oziroma posojilno razmerje.

13. V obravnavani zadevi je šlo v obeh primerih, ki sta glede na odločitev višjega sodišča z vidika presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom še relevantna, za revolving kredit, pri katerem gre običajno za kratkoročno posojilo z možnostjo nadaljnjega podaljšanja. Tovrstni krediti delujejo kot kreditni limit, s to razliko, da ima revolving kredit namenski značaj. Na ta način predstavlja kombinacijo kredita in limita na transakcijskem računu predvsem za tekoče financiranje primanjkljaja likvidnih sredstev pravnih oseb.

14. Obe kreditni pogodbi sta bili po ugotovitvah sodišča odobreni v enakem postopku in po presoji enakih pogojev, kot so pri banki sicer veljali za odobritev kredita, torej po podrobnem pregledu celotnega gradiva, zlasti poslovnih poročil z izkazom uspeha in bilanco stanja, pri čemer pa je v konkretni zadevi ključnega pomena, da v primeru, če bi D. (v nadaljevanju D.) vedela, da so podatki o izkazu uspeha in bilanci stanja neresnični ter z napačno metodologijo prevrednotenja licenc za zdravilo ..., teh revolving kreditov ne sklenila. Sicer pa je razlikovanje med pridobitvijo in prenavljanjem obstoječega kredita z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja nerelevantno, saj je zakonski znak tudi pridobitev kakšne druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti. V skladu s kriteriji, razvidnimi iz določbe prvega odstavka 230. člena KZ-1, je po analogiji intra legem treba odobrena revolving kredita razlagati, kot ugodnost kot jo ima v mislih ta zakonska določba.

15. Z navedbami, s katerimi utemeljuje nadaljnje trditve, da obsojenec banki ni predložil neustreznih podatkov o premoženjskem stanju družbe A. in da ni dokazano, da je bila vrednost licenc za zdravilo ... nepravilno ali neutemeljeno ovrednotena na znesek 3.218.501,48 EUR ter za isti znesek neupravičeno prikazano povečanje kapitala družbe vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno.

16. Obsojenčev zagovornik v zahtevi tudi navaja da je neutemeljen očitek, da je za prevrednotenje licenc potrebna cenitev neodvisnega in pooblaščenega cenilca ter da je dokazano, da za vrednotenje licenc ni obvezna pridobitev njegove cenitve.

17. V tem delu je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da je obsojenec kot predsednik in direktor družbe A. pridobil posojilo za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav družba ni izpolnjevala zahtevanih pogojev, tudi s tem, da je posojilodajalcu predložil neresnične podatke o premoženjskem stanju, bilancah in dobičku družbe, v katerih je bilo za leto 2010 neutemeljeno brez pritegnitve neodvisnega in pooblaščenega cenilca knjiženo prevrednotenje vrednosti licenc za zdravilo ... za znesek 3.218.501,45 EUR in s tem povečana vrednost kapitala družbe. Bistvo očitka ni v tem, da je obsojenec kršil dolžnost pritegnitve pooblaščenega cenilca - ta del opisa z vidika presoje zakonitosti obsojenčevega ravnanja ni odločilen in bi bil lahko brez škode iz opisa lahko izpuščen, ne da bi to vplivalo na njegovo sklepčnost. Besedo „neutemeljeno“ je treba povezati z očitkom, da je bilo za leto 2010 neutemeljeno knjiženo prevrednotenje vrednosti licenc za omenjeno zdravilo in s tem povečana vrednost kapitala družbe. Da pa je bilo prevrednotenje z vidika SRS neustrezno, pa je bilo v pravnomočni sodbi razumno obrazloženo. V pravnomočni sodbi je sodišče na podlagi mnenj obeh sodnih izvedenk ugotovilo, da je šlo v letu 2010, v primerjavi s prejšnjem letom, za pomembno povečanje zneska dolgoročnih premoženjskih pravic, pri čemer se je povečanje premoženjskih pravic pretežno nanašalo na zdravilo .... Dalje, da je bil model prevrednotenja, ki ga je uporabila gospodarska družba, v nasprotju s SRS, predvsem standardom 2.28, pri čemer pa v poročilu tudi ni bilo razkrito, da je šlo za prevrednotenje. Prvostopenjsko sodišče je v točkah 30 in 31 sodbe natančno pojasnilo, kaj ga je privedlo do ugotovitve, da povečanje sredstev kapitala ni bilo opravljeno v skladu s SRS in da zato ne prikazuje resnične in poštene vrednosti prevrednotenega nepredmetnega sredstva. Da je bil prikaz prevrednotenja napačen, je sodišče ugotovilo tudi na podlagi vsebine pregleda poročil poslovanja družbe A. za leta 2009, 2010 in 2011, ki ga je opravila na zahtevo oškodovane banke opravila družba B., d. o. o., in je lažno izkazoval dobičkonosnost družbe A.. Ta družba je v letu 2010 odložene stroške, povezane z razvojem navedenega zdravila, prenesla med premoženjske pravice, kar se je odrazilo v postavki neopredmetenih dolgoročnih sredstev, ki se je zato brez dejanske podlage znatno povečala. Prevrednotenje je bilo neutemeljeno in bi bile potrebne slabitve in ne povečanje vrednosti licenc. Na podlagi teh razlogov je sodišče v pravnomočni sodbi razumno sklepalo, da je bila vrednost neopredmetenih sredstev neutemeljeno prikazana in s tem tudi večja vrednost kapitala, čeprav za prevrednotenje, kot ga je opravila gospodarska družba, ni bilo nobene podlage. Neresnično prikazovanje zalog in strukture kapitala pa je vodilo D. k odločitvi, da je družbi A. odobrila navedena kredita, česar pa ne bi storila, če bi bila seznanjena z resničnimi dejstvi. Nenazadnje pa je D. ravno zaradi takega ravnanja tudi vložila kazensko ovadbo. Kolikor vložnik takšne presoje ne sprejema, po vsebini ne presega izpodbijanja sodbe z uveljavljanjem razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljeno.

18. Glede trditve, da obdolženec ni vedel, da je bil obsojenec v opravičljivi zmoti, pa je tudi treba ugotoviti, da vložnik izhaja iz svojega videnja dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na enak očitek je obsojenčevemu zagovorniku odgovorilo že višje sodišče v točki 18 sodbe, ko je pojasnilo, da ta trditev, ki očitno meri na to, da je obsojenec ravnal v dejanski zmoti iz drugega odstavka 30. člena KZ-1, temelji na videnju vložnika, ki ne upošteva prav vseh dokazov, po katerih je sodišče prve stopnje pri obsojencu ugotovilo zavestno sestavino naklepa. To pa so izpovedbe prič C. C., D. D. in E. E., ki zadevajo opozorila obsojencu glede zaloge zdravil s pretečenim rokom uporabe, pa tudi obeh izvedenk Grilove in Kotnikove v 22. točki obrazložitve sodbe.

19. Uvodoma zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo prvostopenjsko sodišče, vložnik ne obrazloži. Kolikor pa enako postopkovno kršitev očita višjemu sodišču in trdi, da to pritožbenih navedb ni upoštevalo oziroma jih je zavrnilo kot neutemeljene z zelo kratko in skopo obrazložitvijo ter da je zato sodba pomanjkljiva, nerazumljiva in nezakonita, vložnik po vsebini ne presega zatrjevanja kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa ni podana. Standard obrazložitve drugostopenjske odločbe je drugačen. Pomembno je, da se višje sodišče do pritožbenih navedb opredeli tako, da je razvidno, da jih presodilo in jih ni spregledalo. Temu pa je višje sodišče zadostilo. Sicer pa iz zahteve ni mogoče videti, glede katerih vprašanj se sodišče druge ni opredelilo, zagovornik pa z nestrinjanjem s temi stališči zatrjevane kršitve ni uspel utemeljiti.

C.

20. V zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, vložnik pa v pretežni meri uveljavlja tudi nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je treba na podlagi 425. člena ZKP zavrniti.

21. Obsojenec je na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v znesku 700 EUR (tar št. 7112, 7119 in 7152. 22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.