Jedro

Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana.

Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.

Izrek

I. Ob delni ugoditvi in ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega A.A. se sodba sodišča prve stopnje spremeni: ‒ v odločbi o krivdi pod točko I in II izreka sodbe tako, da se zoper obdolženega po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, a) da je s svojim podpisom potrdil poslovno knjigo z lažnimi podatki, poslovno knjigo pa je moral voditi po zakonu in je bila pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ter za odločitev v zvezi z gospodarsko in finančno dejavnostjo na ta način, da je v času od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2013 v M. kot direktor in predsednik uprave družbe X. d.d.:

1. za poslovno leto 2009 s svojim podpisom potrdil letno poročilo z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida družbe X. d.d., v katerem so bile lažno evidentirane vrednosti zalog proizvodov, polizdelkov in materiala v skupni vrednosti najmanj 110.692,12 EUR, katerim pa je rok uporabe potekel, zato njihova vrednost ni bila nadomestljiva in bi jo kot direktor družbe v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi SRS 4.19 moral odpisati, kar je tudi vedel, s tem pa dosegel, da je družba v letnem poročilu za poslovno leto 2009 prikazovala višji poslovni izid od dejansko doseženega, ki je znašal 315.772,88 EUR in je tako s svojim podpisom potrdil letno poročilo z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida družbe X. d.d. za poslovno leto 2009 z lažno vsebino,

2. za poslovno leto 2010 s svojim podpisom potrdil letno poročilo z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida družbe X. d.d., - v katerem so bile lažno evidentirane vrednosti zalog proizvodov, polizdelkov in materiala v skupni vrednosti najmanj 301.453,60 EUR, katerim pa je rok uporabe potekel, zato njihova vrednost ni bila nadomestljiva in bi jo kot predsednik uprave družbe v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi SRS 4.19 moral odpisati, kar je tudi vedel, s tem pa dosegel, da je družba v letnem poročilu za poslovno leto 2010 prikazovala višji poslovni izid od dejansko doseženega, ki je znašal 66.851,00 EUR, - v katerem so bile v bilanci stanja v nasprotju s Slovenskimi računovodskimi standardi SRS 2.28 in brez pritegnitve neodvisnega in pooblaščenega cenilca prevrednotene vrednosti licenc za izdelek B za znesek ocenitve 3,218.501,45 EUR, s čemer so bila povečana sredstva na aktivi bilance stanja in za isti znesek bile povečane vrednosti kapitala družbe, in je tako s svojim podpisom potrdil letno poročilo z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida družbe X. d.d. za poslovno leto 2010 z lažno vsebino, šlo pa je za poslovno knjigo, ki jo je moral voditi na podlagi določb 54. člena Zakona o gospodarskih družbah in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami v zvezi z gospodarsko in finančno dejavnostjo; b) za drugega pridobil posojilo za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav ni izpolnjeval zahtevanih pogojev s tem, da je posojilodajalcu predložil neresnične podatke o premoženjskem stanju, bilancah in dobičku na ta način, da je kot direktor in predsednik uprave družbe X. d.d.: dne 10. 1. 2012 v M. s sklenitvijo kreditne pogodbe št. 10651/11-382 z Banko Y d.d. za družbo X. d.d. pridobil kratkoročni kredit v višini 200.000,00 EUR, ob tem pa je vedel, da družba X. d.d. ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za pridobitev kredita, saj je banki predhodno predložil podatke o bilanci stanja in izkazu poslovnega izida za leto 2009, 2010 in del leta 2011, - v katerih so bile lažno evidentirane vrednosti zalog, proizvodov, polizdelkov in materiala in sicer za leto 2009 v skupni vrednosti najmanj 110.692,12 EUR in za leto 2010 ter del leta 2011 v skupni vrednosti najmanj 301,453,60 EUR, katerim pa je rok uporabe potekel in bi morale biti odpisane in s tem banki prikazoval višji dobiček od dejansko doseženega, - v katerih je bilo za leto 2010 neutemeljeno brez pritegnitve neodvisnega in pooblaščenega cenilca knjiženo prevrednotenje vrednosti licenc za izdelek B za znesek 3,218.501,45 EUR, s čemer je bila neutemeljeno povečana vrednost kapitala družbe, pri čemer pa banka, če bi vedela, da podatki o bilancah in dobičku niso resnični, kredita družbi ne bi odobrila; s čemer bi naj storil kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena in kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika; ‒ v odločbi o kazenski sankciji tako, da se mu za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe sodišče prve stopnje po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika določi kazen 4 mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje po prvem odstavku 230. člena ter drugem odstavku 45. člena Kazenskega zakonika določi kazen 5 mesecev zapora in stranska kazen 60 dnevnih zneskov, to je 4.000,00 EUR, na kar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 7 mesecev zapora ter stranska kazen 60 dnevnih zneskov, to je 4.000,00 EUR, ki se izvrši in jo je obdolženec dolžan plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora; ‒ v odločbi o stroških kazenskega postopka pa tako, da mora obdolženi po tarifni številki 7112 ter 7119 Zakona o sodnih taksah plačati sodno takso v višini 180,00 EUR in v višini 35,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženega A.A.. zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nadaljevanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen 7 mesecev zapora in za drugo kazen 7 mesecev zapora ter stransko kazen 90 dnevnih zneskov, to je 6.000,00 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, bo izvršena tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določila en dan zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta bili oškodovani gospodarski družbi Z banka d.d. in Banka Y d.d. s premoženjsko pravnima zahtevkoma napoteni na pravdo, obdolženi pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka iz 1. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da mu izreče pogojno obsodbo, sicer pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagal je še, da se ga skupaj z obdolžencem o seji obvesti.

3. Sodišče druge stopnje pritožnika in obdolženega o seji ni obvestilo. Pritožnik v predlogu ni navedel nobenih posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale spoznanje o koristih navzočnosti strank na seji, predsednik senata in senat pa takšnega spoznanja sami niso dosegli (445. člen ZKP).

4. Po seji je sodišče druge stopnje ugotovilo naslednje.

5. Za kaznivo dejanje ponareditev ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do 2 let, za kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 pa kazen zapora do 3 let. Za kazniva dejanja s takšnimi kaznovalnimi okvirji kazenski pregon po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 ni več dovoljen, če je od dejanja poteklo več kot 10 let. Po opisu dejanja v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje je bilo to storjeno v času od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2013. Storjeno je bilo s štirimi istovrstnimi ravnanji, ki so bila po razlogih sodbe v 6. točki obrazložitve izvršena 12. 3. 2010, 22. 3. 2011, 30. 3. 2012 in 29. 3. 2013. Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana. Sicer bi bil obseg enotne kriminalne dejavnosti, na katero se v razlogih sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, vseskozi enak ("konzerviran"), navedeni čas za pregon, pa v obdolženčevo škodo dejansko podaljšan.

6. Podobno je bilo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ugotovljeno pri drugem kaznivem dejanju, ki bi naj bilo po opisu v točki II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje storjeno 10. 1. 2012 in ki ga od 10. 1. 2022 ni več dovoljeno preganjati. V zvezi z obema kaznivima dejanjema je bila tako v delu ugotovljena kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki jo je sodišče druge stopnje odpravilo s spremembo sodbe sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi za ti dve kaznivi dejanji in na način, da je obtožbo v navedenih delih po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo. Spremembi je nato sledila še sprememba v odločbi o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka, ko je bilo treba določeni kazni, izrečeno enotno kazen ter višino odmerjenih sodnih taks ustrezno znižati.

7. Pri preostalem pritožbenem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

8. Pritožnik uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana zato, ker poročil gospodarske družbe X d.d. za leto 2009, 2010,2011 in 2012 ni predložil okrožni državni tožilec k obtožnemu predlogu, temveč jih je sodišče prve stopnje samo pridobilo. Druga kršitev je obrazložena s prepisom dela zakonske določbe v zvezi z razlogi sodbe, na kar je v delu pritožbene obrazložitve v zvezi z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi pri kaznivem dejanju pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje navedeno, da so razlogi v nasprotju z izrekom sodbe, saj se sodišče prve stopnje v izreku sklicuje na Slovenski računovodski standard 4.19, ki ne določa, pod katerimi pogoji se odpišejo zaloge, ampak je to vsebovano v Slovenskem računovodskem standardu 4.21, kar je tudi pojasnjeno v obrazložitvi sodbe.

9. Kršitev ni. Predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je opiranje sodbe na dokaze, pridobljene s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, na katere se po določbah ZKP ne more opirati ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takšnih nedovoljenih dokazov. Nič od naštetega pritožnik ne navaja, sploh pa je že od predkazenskega postopka znano, da so se navedena poročila nahajala na CD zgoščenki, zaseženi ob hišni preiskavi v gospodarski družbi X. d.d. (l. št. 123) in da je bila skupaj s kazensko ovadbo poslana pristojnemu državnemu tožilcu (l. št. 10). Dejstvo je tudi, da so bila poročila s CD zgoščenke predočana na glavni obravnavi 11. 9. 2018 in da je bil pritožnik že tedaj seznanjen z načinom hrambe CD zgoščenke ter razlogi, zakaj se pred glavno obravnavo ni nahajala v sodnem spisu (l. št. 793 do 794). Ker povzeta pritožbena zatrjevanja o samoiniciativnem pridobivanju poročil s strani sodišča prve stopnje nimajo niti dejanske podlage, jih je sodišče druge stopnje že zato zavrnilo.

10. Čeprav se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom glede razlike v navedbi Slovenskega računovodskega standarda (v nadaljevanju SRS) v izreku in razlogih napadene sodbe, je ugotovilo, da je nasprotje navidezno. Po izreku in po razlogih sodbe je bila vsebina SRS-a v dolžnosti odpisa zalog proizvodov, polizdelkov in materiala, ki zgolj zaradi razlike v številčni navedbi ali označbi SRS-a ni bila v ničemer spremenjena oziroma tako, da izrek sodbe ne bi bil združljiv z njenimi razlogi.

11. Pritožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, ker obdolženec ni nikoli potrdil letnega poročila z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida gospodarske družbe X. d.d. To je vselej storil nadzorni svet družbe, kar je nenazadnje njegova zakonska dolžnost. Obdolženi tudi ni bil oseba, ki bi bila odgovorna za sestavo bilance stanja in izkaz poslovnega izida, ampak je to bila B.B.. Obdolženi je podpisal letno poročilo z bilanco stanja in izkazov poslovnega izida gospodarske družbe X. d.d., po revizorjevem pregledu, ki je sestavil poročilo, na kar ga je potrdil nadzorni svet družbe. Sestava in podpis letnega poročila ter sprejetje oziroma potrditev letnega poročila niso iste stvari. Nenazadnje to izhaja iz izpovedbe predsednika nadzornega sveta, priče I. Z., ki je povedal, da je bilo sodelovanje z upravo (obdolžencem) v redu, da je bil nadzorni svet s projektom izdelek B dobro seznanjen, da je spremljal načrte v zvezi s tem in bil hkrati obveščen, da prodaja na tržišču ne poteka po načrtih. Obdolženi je s svojim podpisom potrdil le to, da je predhodno letno poročilo sprejel in potrdil nadzorni svet družbe zaradi česar v obdolženčevem ravnanju ni direktnega naklepa. V nasprotnem navedenega poročila ne bi potrdil nadzorni svet družbe, poročilo ne bi bilo pomembno za poslovni promet z drugimi pravnimi in finančnimi osebami ter ne bi uživalo statusa v smislu 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD).

12. Sodišče prve stopnje se je v nadaljevanju motilo, ko je ugotovilo, da bi moral obdolženec kot direktor odpisati zaloge v skladu s SRS 4.19, ker se ta standard nanaša na zaloge, ki so predmet SRS 4.21. Razen tega SRS 4.21 in 4.22 razlikujeta med nenadomestljivo vrednostjo zalog in iztržljivo vrednostjo zalog, medtem ko sodišče prve stopnje oboje enačilo in hkrati napačno uporabljalo izraz odpis zalog namesto njihovega prevrednotenja. Glede vrednosti zalog je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila ta nenadomestljiva. Zalogam je bilo namreč mogoče podaljšati rok uporabe in jih zato ni bilo treba odpisati. V tem primeru zaloge po izpovedbi priče C.C. niso bile brez vrednosti, zaradi česar se je obdolženi opravičeno odločil, da zalog izdelka B ne bodo odpisali. Skratka, zaloge zdravil niso bile lažno evidentirane, ker je bila njihova vrednost kljub preteku roka iztržljiva in zaradi možnosti podaljšanja roka tudi nadomestljiva ter jih obdolženi kot dober gospodar niti ni smel odpisati.

13. Ugotovitve sodišča prve stopnje o prevrednotenju licenc v bilanci stanja temelje na izvedenskem mnenju izvedenke ekonomsko finančne stroke D.D.., ki je v izvidu uporabljala SRS 2.28 iz leta 2002 in iz leta 2006, hkrati pa je zatrjevala, da je bila izbrana metoda prevrednotenja pravilna in primerna, le da ni bila točna izvedba, ker ni bil pritegnjen pooblaščeni cenilec. Kljub takšnemu mnenju obtožbeni očitek v zvezi s SRS 2.28 ni bil spremenjen, sodišče prve stopnje pa mu je neutemeljeno sledilo. Nepravilna je še ugotovitev, da je bila za prevrednotenje licenc potrebna cenitev neodvisnega in pooblaščenega cenilca, saj tega SRS 2.28 niti kakšen drug predpis ne zahteva, ocenjeni vrednosti v višini 3,218.501,45 EUR pa niti postavljeni izvedenki nista nasprotovali. Izvedenki nista ocenjevali sposobnosti gospodarske družbe X. d.d. in se tudi nista soočili s takratnimi zaposlenimi v računovodski in finančni službi, zaradi česar je njuno mnenje o strokovni nesposobnosti zaposlenih neutemeljeno. Dejstvo je, da lahko družba, ki sama najbolje pozna svoje poslovanje in proizvode, poda oceno njegove vrednosti. Nikjer ni določeno, da je za patente in licence oziroma neopredmetena sredstva družbe obvezna cenitev pooblaščenega cenilca, niti da je ta priporočena. Če pa je sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno, bi moralo upoštevati, da se je obdolženi tedaj nahajal v opravičljivi zmoti, saj ga na dolžnost prevrednotenja licenc po neodvisnem in pooblaščenem cenilcu niso opozarjali, ne revizorji, nadzorni svet, skupščine družbe in ne banka kreditodajalka, SRS-e pa sta celo postavljeni izvedenki napačno uporabljali.

14. Pri kaznivem dejanju pod točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno zato, ker obdolženec ni pridobil posojil, temveč so bila le ta prenovljena. Pomeni, da niti očitek o neizpolnjevanju pogojev za pridobitev posojila ne more biti utemeljen, hkrati pa je v nasprotju z dokazi, saj je po teh gospodarska družba X. d.d. predlagala prenovitev posojila na podlagi letnih poročil za leto 2009 do leta 2011, po katerih je poslovala z dobičkom in lastne cenitve patenta oziroma licenc izdelka B in ne od pooblaščenega cenilca. Slednje s strani banke niti ni bil pogoj za sklenitev pogodbe o prenovi, medtem ko je ugotovitev sodišča prve stopnje o vplivu prikazane dobičkonosnosti na odločitev banke za prenovo špekulativna. Za banko sklenitev spornih kreditnih pogodb, katerih namen je bil v prenovitvi že sklenjenih kreditnih pogodb ni predstavljala istega tveganja in iste posledice kot v primeru, ko bi gospodarska družba X. d.d. na podlagi teh kreditnih pogodb od banke prejela nova ali dodatna denarna sredstva. Neutemeljena in pravno zmotna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje o obdolženčevi koristoljubnosti kot tudi glede krivde do tega, drugega kaznivega dejanja.

15. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje skrbno izdelani dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo kot pravilno povzema ter po preučeni pritožbeni obrazložitvi, ki se mestoma ponavlja, odgovarja.

16. Pritožnik neuspešno zmanjšuje pomen obdolženčevega podpisa na poročilih z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida gospodarske družbe X. d.d. za poslovno leto 2011 in 2012. Že res, da sta bili poročili sestavljeni in pregledani po drugih osebah, nedvomno pa je tudi, da morajo po drugem odstavku 60.a člena ZGD letno poročila in njegove sestavne dele podpisati vsi člani poslovodstva družbe, medtem ko morajo člani organov vodenja in nadzora družbe po prvem odstavku tega člena skupno zagotavljati, da so letna poročila z vsemi sestavnimi deli, vključno z izjavami o opravljanju družbe in izjavo o nefinančnem poslovanju, da sestavljena in objavljena v skladu z ZGD, SRS ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Da je obdolženi letni poročili podpisal kot edini član uprave gospodarske družbe X. d.d. niti po pritožbeni obrazložitvi ni dvomljivo in nobenega dvoma ni, da sta priloženi poročili podpisani v vlogi nekoga, ki drugemu poroča in ne tistega, ki je poročili prejel, po tem ko bi naj bili ti potrjeni s strani nadzornega sveta družbe. Na kakšen način je bilo zadnje storjeno, pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ni konkretiziral pri izpovedbi priče E.E., na katero se sklicuje pa je prezrl, da je imenovani povedal, da je letna poročila na sejah nadzornega sveta predstavil predsednik uprave družbe, da v vsebino poročil ni dvomil in da sam stanja zalog ni preverjal (l. št. 671). Prezrta je bila torej pričina ključna navedba, po kateri je jasno, da če je nadzorni svet družbe karkoli potrjeval, je potrjeval zgolj tisto, kar je bilo z obdolženčevim podpisom predhodno potrjeno kot resnični in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega poslovanja ter poslovnega izida (prvi odstavek 61. člena ZGD). Jasno potem tudi je, da šele naknadna potrditev poročil s strani nadzornega sveta, na njihov pomen v poslovnem prometu nima nobenega vpliva in so vsa nadaljnja pritožbena prikazovanja obdolženčevega podpisa na poročilih, ki gredo do ravni administrativno tehnične formalnosti, neutemeljena.

17. Zmota v številčni označbi SRS po katerem bi moral obdolženi odpisati zaloge ni odločilna, kot ni odločilna razlika med nenadomestljivo in iztržljivo vrednostjo zalog. Bistvo je namreč v izhodišču, to je v zalogah izdelkov, ki jim je potekel rok uporabe, podaljšljivost roka, na katero se je obdolženi v zagovoru skliceval pa praktično z nobenim dokazom ni bila potrjena. Morebitna izjema je izpovedba priče F.F., vendar je po pravilni oceni sodišča prve stopnje splošne (načelne) narave, medtem ko ostale priče, ki so izpovedovale v tej zvezi (G.G., H. H. in I.I..), konkretnega podaljšanja roka niso potrdile. Opravičljiv razlog za "ne - odpis" zalog tako niti po presoji sodišča druge stopnje ni bil podan, izpovedba priče C.C. pa je v pritožbeni obrazložitvi pomanjkljivo ocenjena. Že zato, ker je po pričini izpovedbi podaljšanje roka uporabnosti zdravil predmet posebnega postopka in ne avtonomne ocene vsakokratnega proizvajalca.

18. Pritožbena graja ugotovitev izvedenke ekonomsko finančne stroke D.D.. je brezpredmetna, ker se nanaša na kaznivo dejanje, glede katerega je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena. V ostalem je pritožbena graja skladnih ugotovitev navedene izvedenke in izvedenke za ekonomijo mag. J.J. neutemeljena. Zlasti je pomembno, da so bile ugotovitve obeh izvedenk usklajevane z več dopolnitvami in temeljitimi zaslišanji, pri čemer njuno soočenje z zaposlenimi v računovodstvu in finančni službi gospodarske družbe X. d.d. po pritožniku ni bilo predlagano, ugotovitve o obvezni cenitvi pooblaščenega cenilca pred vložitvijo patenta ali licence pa sta pomembni v toliko, koliko za spremembo v statusu zalog in za posledično podaljšanja roka uporabe za posamezni izdelek napotujeta na že omenjene posebne postopke, ki v konkretnem primeru po nobenem dokazu niso bili izvedeni. Končno, ko si pritožnik prizadeva za ugotovitev, da je obdolženi ravnal v opravičljivi, bržkone v dejanski zmoti iz drugega odstavka 30. člena KZ-1 zmoti, zaobide prav vse dokaze, po katerih je sodišče prve stopnje pri obdolžencu ugotovilo tako imenovano zavestno sestavino naklepa. To so ugotovitve obeh izvedenk v 22. točki obrazložitve sodbe, potem izpovedbe prič G.G., B. B. in H. H., po katerih je bil obdolženec opozorjen na zalogeizdelkov s pretečenim rokom uporabe in na potrebo po njihovem odpisu ter pri samem vrhu še vsebina elektronskih sporočil med obdolžencem in sodelavci, ki je sama po sebi dovolj zgovorna ter je skupaj z prej navedenimi dokazi skoraj ni treba povezovati.

19. Podobno kot zgoraj pritožnik tudi pri drugem kaznivem dejanju ne upošteva vseh dokazov, ki so sodišče prve stopnje vodili do ugotovitev, ki jim v pritožbeni obrazložitvi nasprotuje. Zlasti sta pomembni izpovedbi prič G.G.. in K.K.., ki sta podrobno opisali pogoje in okoliščine v katerih sta bili kreditni pogodbi o kratkoročnem revolving kreditu in kratkoročnem kreditu sklenjeni. Po obeh izpovedbah je bistvo, da so se pri odobritvi kreditov ravnali po predloženi dokumentaciji in dejstvo je, da ta po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni odražala resnične in poštene vrednosti premoženja, zalog in vrednosti prevrednotenja licence za izdelek B. Ključni pri tem so bili podatki o bilanci stanja in izkazanem poslovnem izidu za leto 2009, 2010 in 2011, ki so zajemali vrednosti zalog proizvodov, polizdelkov, materiala ter licence za izdelek B. Neresničnost podatkov v zvezi z zalogami je bila v zajetju zalog, ki bi morale biti odpisane, pri licenci za izdelek B pa podatki niso temeljili na oceni neodvisnega in pooblaščenega cenilca. Vsebina obeh neresničnosti je bila ugotovljena po izvedenki ekonomsko- finančne stroke in izvedenki ekonomske stroke, hkrati pa je bilo treba upoštevati še njun skupni učinek, ki je bil v prikazanem boljšem poslovnem položaju gospodarske družbe X. d.d. kot je ta dejansko bil. Slednje je v graji ugotovitev izvedenke ekonomsko-finančne stroke D.D. v zvezi s pritegnitvijo neodvisnega in pooblaščenega cenilca, ki bi lahko podal vrednost licence za izdelek B popolnoma prezrto, kot je v nadaljevanju prezrta vsebina prijave, ki jo je vložila banka Y d.d. in dodatno izpovedba priče G.G., po kateri ni nobenega dvoma, da če bi banka za resnične podatke vedela, zgornjih kreditnih pogodb ne bi sklenila. Razlika med kreditnima pogodbama temelji na razliki v vrsti posojila oziroma natančneje namenu, za katerega je bilo posamezno posojilo pridobljeno ter na dokazanost kaznivega dejanja ni odločilna. Glede na to, in ker sodišče prve stopnje ni posebej ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje pod točko 2. izreka sodbe storjeno iz koristoljubnosti, kar končno niti ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje pritožnika po vsem obrazloženem v zvezi z odločilnimi dejstvi pri obeh kaznivih dejanjih zavrnilo.

20. Pritožnik se ne strinja z odločbo o kazenski sankciji ker obdolženi nobenega od dejanj ni storil iz koristoljubnosti, ker sam, niti gospodarska družba X. d.d. nista pridobila nobene koristi, ker bankam ni nastala nobena škoda, ker je bil projekt izdelka B na robu uspeha, ker obdolženega zaradi ravnanja v okolju nihče ne obsoja, ker je od dejanj minilo veliko časa in ker je državni tožilec obtožbo zoper navedeno gospodarsko družbo umaknil. 21. Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane, medtem ko je v ostalem pritrditi oceni sodišča prve stopnje o zasledovani koristi za gospodarsko družbo X. d.d. in glede na ugotovljeni družbeniški delež še posredno zasledovanje koristi za obdolženega. Neškodljivost obdolženčeva ravnanja za banke v času storitve kaznivega dejanja pod točko 2. izreka sodbe ni bila znana, medtem ko morajo biti tudi poslovni uspehi doseženi znotraj postavljenega prava.

22. Pritožnik je v uvodu pritožbe zapisal še, da se pritožuje iz vseh izpodbojnih razlogov, vendar pritožbo zaradi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka ni obrazložil, sodišče druge stopnje pa jih glede na že omenjene meje pritožbenega preizkusa iz 383. člena ZKP ni bilo dolžno samo preizkusiti.

23. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preostalem preizkusu iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ni ugotovilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je ob pritožbi in o pritožbi zagovornika obdolženega A.A., odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

24. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to sodbo delno odločeno obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).