Jedro

Na podlagi zahtevka, naj sodišče pogodbo razveže zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, sodišče ne more izreči, da je pogodba nična, ker bi s tem kršilo določilo prvega odstavka 2. člena ZPP.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (s pravnomočnim sklepom dopolnjeno) sodbo z dne 14.6.2006 zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je ta zahtevala, da se razveže dogovor o preživljanju, ki ga je v notarskem zapisu pod opr. št. SV 132/98 z dne 22.4.1998 zapisala notarka J. B.-B. in da se razveljavi kupoprodajna pogodba, ki jo je ista notarka zapisala v notarskem zapisu opr. št. SV 133/98 dne 22.4.1998, tožencema pa naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri njima vsakemu do 1/2 lastni nepremičnini vl. št. ... k.o. P. in vl. št. ... k.o. V vknjižila lastninska pravica na tožnico, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o pravdnih stroških in tožnici naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške v znesku 538.334,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2006 dalje do plačila.

Sodbo sodišča prve stopnje je iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava izpodbijala tožeča stranka. V pritožbi je navajala, da se je sodišče prve stopnje premalo poglobilo v dogovor o preživljanju in v institut pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Smisel pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v tem, da preživljanec ostane v svoji hiši oz. na lastnem posestvu. Sodišče se ni vprašalo, zakaj je notarka sestavila kar dve pogodbi, namesto pogodbe o dosmrtnem preživljanju. S takšnim ravnanjem je tožena stranka s pomočjo notarja opetnajstila državo in tožečo stranko, saj je do zapisa dveh pogodb prišlo očitno zaradi izogiba plačila večjim davščinam. Prodajna pogodba je očitno simuliran posel, saj je bil namen njene sestave ta, da se ne plača tako visok davek. Kupoprodajna pogodba ni samo neveljavna, ampak tudi nična. Ničnost pa mora sodišče upoštevati celo po uradni dolžnosti. Stranke so v bistvu imele namen skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju, iz dogovora pa se da tudi zaključiti, da sta morala toženca tožnici obljubiti skupno življenje in da se bosta preselila k njej. Že iz tega, da je tožnica v hiši tožencev le prespala, sicer pa vsak dan odhajala domov, izhaja navezanost tožnice na svojo hišo ter da je bil namen sklenitve dogovora o preživljanju skupno življenje pravdnih strank. Zato pa stališče sodišča prve stopnje, da ni nikjer zapisano, da bosta pravdni stranki živeli skupaj in da ni pravne podlage za uporabo čl. 120/II Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ne drži. Pa tudi siceršnje bivanje tožnice pri tožencih je lahko šteti za skupno življenje. Po dveh letih se je tožnica naveličala čakati, da bodo živeli skupaj v njeni hiši, pa tudi zdravstveno stanje ji ni več dopuščalo, da bi vsak dan dve uri hodila peš k sebi in nazaj. Zato pa je prišlo do omajanja razmerja in je skupno življenje postalo neznosno. Zato pa je tožnica upravičeno zahtevala razvezo pogodbe po čl. 120/III ZD. Sicer pa pri sklenitvi dogovora o preživljanju niso bili izpolnjeni vsi formalni pogoji za zapis te pogodbe, ker nista sodelovali tudi dve zapisni priči, v dogovoru pa se govori le o preživljanju, nič pa glede prepustitve premoženja. Tako nobena od listin, ki sta jih stranki podpisali, ne izkazuje resničnega namena. Tožnica je v mislih imela dejansko stanje, ki ga sicer vsebuje pogodba o dosmrtnem preživljanju po takratnem Zakonu o dedovanju. Takšna pogodba ni bila sklenjena. Tako je jasno, da je kupoprodajna pogodba neveljavna in nična. Dogovor o preživljanju pa bi se lahko ob uporabi čl. 120 ZD razveljavil. Pritožnica je zato predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oz. podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženca sta na pritožbene trditve tožnice odgovorila, da so te neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz tožbenih trditev, je tožeča stranka v predmetnem postopku zahtevala razvezo dogovora o preživljanju, ki so ga pravdne stranke sklenile v obliki notarskega zapisa dne 22.4.1998, to pa zaradi neizpolnjevanja pogodbeno dogovorjenih obveznostih tožencev, kot se ta nista preselila na domačijo tožnice in na domu tožnice nista uredila sobe, tožeča stranka pa je zahtevala tudi razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki jo je tudi dne 22.4.1998 v notarskem zapisu zapisala ista notarka, to pa zato, ker bi naj ta bila simuliran posel, saj volja pravdnih strank kot pogodbenih strank te pogodbe ni bila sklenitev kupoprodajne pogodbe za nepremičnine, ki so predmet te pogodbe, ampak sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju tožnice s strani tožencev.

Sodišče prve stopnje je do dokaznih zaključkov, da je kupoprodajna pogodba, ki so jo sklenile in v notarski obliki dne 22.4.1998 zapisale pravdne stranke kot pogodbene stranke, bila zapis in odraz s strani pogodbenih strank izražene soglasne volje za sklenitev takšne pogodbe, prišlo na podlagi skladnih izpovedb priče V. P., obeh tožencev in M. B.. Pri tem je sodišče prve stopnje še poseben pomen dalo izpovedbi priče P., ki je sicer po izrecnem nalogu in pooblastilu tožnice kot njen pooblaščenec zanjo opravljal tudi vsa potrebna dejanja za zagotovitev pogojev za sklenitev kupoprodajne pogodbe, sodeloval pa je tudi v celotnem dogovarjanju med pogodbenimi strankami pred zapisom kupoprodajne pogodbe, torej pred upravnimi organi in notarko ter bil navzoč ob podpisu kupoprodajne pogodbe s strani tožnice in tožencev pri notarki. Ta priča pa je izrecno potrdila izraženo voljo oz. namen obeh pogodbenih strank za sklenitev kupoprodajne pogodbe za nepremičnine, ki so bile predmet te pogodbe, to pa ne samo ob sklenitvi oz. zapisu te pogodbe, ampak tudi že prej v fazi priprav za zagotovitev pogojev za sklenitev takšne pogodbe, povedala pa tudi, da jo je zaradi nameravane prodaje nepremičnine tožencema tožnica sicer tudi prosila za pomoč in sodelovanje. Zato pa prepričljivosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati pritožničine pritožbene trditve o izključnem namenu zapisa kupoprodajne pogodbe zaradi izigranja davčnih predpisov in tožnice. Takšne pritožbene trditve sicer nimajo svoje dokazne potrjenosti niti v izpovedbi same tožnice. Na podlagi navedenih prepričljivih dokaznih zaključkov pa je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno pravilno zaključilo, da kupna pogodba, ki so jo dne 22.4.1998 sklenile in v notarski obliki zapisale pravdne stranke, ni bil navidezen posel, ki bi glede na določbo čl. 66/I ZOR bil ničen (in ne neveljaven, kot je to sicer tožbeno uveljavljala tožeča stranka) in zaradi česar je tožničin takšen tožbeni zahtevek tudi utemeljeno zavrnilo. Pritožbene trditve pritožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega takšnega tožbenega zahtevka se tako izkažejo v celoti kot neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb prič P., B. in obeh tožencev ter pisnega zapisa dogovora o preživljanju z dne 22.4.1998 tudi prepričljivo ugotovilo, da so se tožnica in toženca ob zapisu dogovora dne 22.4.1998 dogovorili, da bosta toženca tožnici nudila dosmrtno pomoč in oskrbo v obsegu in na način, kot je bilo to zapisano v pisnem dogovoru o preživljanju, takšno nudenje preživljanja tožencev tožnici pa se bo tema poplačalo z zadržanim pretežnim delom kupnine, ki pa bi ga bila toženca sicer dolžna na podlagi hkrati sklenjene kupoprodajne pogodbe izročiti tožnici. Od dogovorjene kupnine v znesku 3,376.678,40 SIT je bil tožnici tako takoj po sklenitvi kupoprodajne pogodbe s strani tožencev izročen del kupnine v znesku 500.000,00 SIT, preostali znesek pa sta zadržala toženca. Sodišče prve stopnje je na podlagi sicer v tem delu skladnih izpovedb pravdnih strank ugotovilo, da toženca dogovorjene obveznosti ureditve sodbe v hiši tožnice nista izpolnila, to pa v dogovoru s samo tožnico. Glede tožničinih trditev o neizpolnitvi dogovorne obveznosti, da se toženca preselita v stanovanjsko hišo k tožnici in ji tako nudita oskrbo bivajoč skupaj s tožnico pri tožnici, pa je sodišče prve stopnje zopet na podlagi prepričljivih izpovedb prič P., B. in toženih strank in zapisa v samem pisnem dogovoru z dne 22.4.1998 prepričljivo ugotovilo, da obveznost tožencev, da se takoj po sklenitvi dogovora preselita na dom tožnice, ni bila dogovorjena. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi skladnih izpovedb samih pravdnih strank ugotovilo, da so pravdne stranke sicer drugače, kot je bilo sicer zapisano v pisnem dogovoru z dne 22.4.1998, vendar sporazumno še dve leti po sklenitvi dogovora izvrševale dogovor o preživljanju tožencev tožnice in da so bila tako tožnica kot tožene stranke z načinom izvrševanja zadovoljne, takšen način izvrševanja dogovora pa je bil prekinjen po dveh letih in po pogovoru prvotoženca s tožnico, v katerem ji je ta očital, da ob obisku Š. ni bila primerno urejena. Po tem pogovoru je namreč tožnica pretrgala stike s tožencema ter se začasno preselila k sorodnikom, ne glede na ta dogodek pa med pravdnimi strankami do vložitve predmetne tožbe (20.10.2000) sicer ni bilo nobenega spora ali prepira. Do takšnega in edinega je prišlo že v času po vložitvi tožničine tožbe na razvezo dogovora o preživljanju zaradi neizpolnjevanja in sicer poleti 2001(zaradi jabolk), po katerem se je tožnica začela zaklepati v hišo in se tako izogibati stikov s tožencema, ki sta ji sicer še dvakrat prinesla hrano k hiši, ker pa tožnica te ni sprejela, sta s tem prenehala. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da tožničine trditve o neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti tožencev niso utemeljene, ker sta toženca dogovorjene oz. sporazumno spremenjene dogovorne obveznosti izpolnjevala in je bila tožnica tista, ki je s spremembo dotedanjega sporazumno dogovorjenega načina izvrševanja oskrbe z zavračanjem hrane in zavračanjem ter onemogočanjem stikov tožencev z njo onemogočila izvrševanje njunih obveznosti do nje. Zato pa je tožničin tožbeni zahtevek na razvezo dogovora o preživljanju zaradi neizpolnjevanja na podlagi določbe III. odst. 120. čl. Zakona o dedovanju utemeljeno zavrnilo. Sicer pa navedenih dejanskih in pravnih ugotovitev in zaključkov pritožnica pritožbeno niti ne izpodbija.

Pritožnica pritožbeno izpodbija dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, da med pravdnimi strankami ob dogovoru o preživljanju ni bilo dogovorjeno tudi skupno življenje pravdnih strank, po pogodbi pa stranke tudi niso živele skupaj, zato pa ni podana podlaga za razvezo dogovora o preživljanju iz II. odst. 120. čl. Zakona o dedovanju, ki sicer omogoča razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi takšne omajanosti razmerja med pogodbenimi strankami, da je postalo njihovo skupno življenje neznosno. Na takšni pravni podlagi tožeča stranka sicer ni uveljavljala razveze dogovora o preživljanju, niti ni v zvezi s tem navajala nobenih dejanskih trditev. Kot je že zgoraj navedeno, pa je sodišče prve stopnje sicer prepričljivo ugotovilo, da se pravdne stranke sicer ob sklenitvi dogovora o preživljanju niso dogovorile tudi o skupnem življenju, po sklenitvi dogovora pa so način izvrševanja oskrbe in preživljanja dogovorno izvrševale tako, da je tožnica hodila na dom tožencev le prenočevat, sicer pa je živela na svojem domu, toženci pa na svojem. Takšen način bivanja tožnice na domu tožencev pa sicer ne predstavlja skupnega življenja, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. S tem pa se izkažejo tudi pritožničini pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje kot neutemeljeni.

Pritožnica pritožbeno sicer pravilno poudarja, da je sodišče prve stopnje sicer materialnopravno zmotno presodilo dogovor o preživljanju, ki so ga dne 22.4.1998 v notarskem zapisu sklenile in zapisale pravdne stranke, kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kot to opredeljujejo določila čl. 120 ZD, veljavna v času sklenitve tega dogovora. Po navedenih zakonskih določilih in po določilu čl. 47 in 48 tedaj veljavnega Zakona o notariatu je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju oz. preužitkarska pogodba kot njena podvrsta, opredeljena kot dvostranska odplačna pogodba, s katero se je en pogodbenik zavezal drugemu, da ga bo ta do smrti preživljal, drugi pa, da mu bo v zameno izročil določeno premoženje. Takšna pogodba pa je morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, sicer ni bila veljavna. Glede na to, da predstavlja dogovor o odmeni, ki jo bo preživljanec izročil preživljalcu za dogovorjeno preživljanje, bistveni element (sestavino) pogodbe o dosmrtnem preživljanju (pa tudi preužitkarske pogodbe kot njene podvrsti), takšen dogovor pa v obravnavanem primeru dogovora o preživljanju z dne 22.4.1998 v zahtevani formalni obliki notarskega zapisa ni bil sklenjen oz. zapisan, dogovor o preživljanju z dne 22.4.1998 ne more predstavljati veljavne pogodbe o dosmrtnem preživljanju oz. preužitkarske pogodbe. Vendar pa sodišče lahko ugotovi oz. upošteva ničnost neke pogodbe le na podlagi ugotovitvene tožbe ali v primeru, ko ena od strank zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila na podlagi nične pogodbe. Na podlagi tožbenega zahtevka, naj sodišče pogodbo razveže zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti druge stranke, pa kaj takega ne more izreči, ker bi s tem kršilo določilo II. odst. 7. čl. ZPP.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 165. čl. ZPP). Navedbe toženih strank v odgovoru na pritožbo niso z ničemer doprinesle k odločitvi o pritožbi tožnice. Zato priglašeni stroški za sestavo odgovora na pritožbo ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov in tožene stranke do njihovega povračila od tožnice niso upravičene (čl. 155 ZPP). Zato je o njih pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.