Jedro

Ugotavljanje, v kakšnih okoliščinah je pogodba sklenjena, kaj sta z njo stranki zasledovali oziroma kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank kot del poslovne podlage in kakšna je vsebina pogodbe, je dejansko vprašanje, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se razveže dogovor o preživljanju, ki ga je v notarskem zapisu SV 132/98 z dne 22. 4. 1998 zapisala notarka J., in da se razveljavi kupoprodajna pogodba, ki jo je ista notarka zapisala v notarskem zapisu SV 133/98 z dne 22. 4. 1998, temu posledično pa tožencema naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri njima solastnih nepremičninah v vl. št. 284 k.o. ... in vl. št. 83 k.o. ... vsakega do ½ vknjižila lastninska pravica na tožnico, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencema povrniti stroške pravdnega postopka, z dopolnilnim sklepom pa je to odločitev dopolnilo še z določitvijo roka plačila in zakonskih zamudnih obrestih.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila revizijo, v kateri u veljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Drugostopenjskemu sodišču očita, da ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, zakaj pogodbeniki za ureditev razmerja niso sklenili pogodbe o dosmrtnem preživljanju in z eno pogodbo rešili vse. Za sklenitev dveh ni bilo nobene potrebe. Stranke (vsaj tožnica) so imele namen skleniti prav pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Izpodbijana sodba v tej smeri nima razlogov. Razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni oziroma so nejasni in med seboj v nasprotju. Zmotno je stališče sodišč, da je bila med strankami sklenjena kupoprodajna pogodba in namesto plačila kupnine sklenjen dogovor o preživljanju. Glede na tožničino voljo, da posestvo izroči v zameno za dosmrtno oskrbo, bi morala biti sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju. Sodišči sta prezrli, kakšne so pravne posledice sklenjenih pogodb. Tožnica namreč ne more nikoli več uveljavljati razveze dogovora, kupoprodajna pogodba pa je postala dokončno veljavna. Pri sklenitvi slednje je šlo za simuliran pravni posel, saj tožničina volja nikoli ni bila takšna, da posest proda. Z dogovorom o preživljanju je bila zavedena in prepričana, da jo bosta toženca preživljala, zato je njegova sklenitev v nasprotju z moralnim načelom in prisilnimi predpisi, dogovor pa je ničen. Tožnica je v pritožbi uveljavljala ničnost dogovora o preživljanju, ker ni bil sklenjen v pravilni obliki. Drugostopenjsko sodišče trditev ni upoštevalo, ker bi v nasprotnem primeru kršilo drugi odstavek 7. člena ZPP. Navedeno stališče ni pravilno, saj mora (instančno) sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti. V zvezi s tem je pomembno, da je tožnica v pritožbi uveljavljala ničnost obeh pogodb, toženka pa je imela možnost, da se o tem izjavi v odgovoru na pritožbo. Sodišče pogodb ne bi smelo obravnavati ločeno, saj sta vezani druga na drugo, zato je odločitev sodišč materialnopravno nepravilna. V nadaljevanju revizije tožnica izpodbija ugotovitve glede izpolnjevanja dogovora o preživljanju. Čeprav sodišči ugotavljata, da v dogovoru ni zapisano, da bi se toženca morala preseliti k tožnici, je verjeti tožnici, da sta ji toženca to obljubljala. Pogodbo je sklenila z namenom, da ji bosta toženca pomagala in da bosta skrbela zanjo, predvsem pa, da ne bo sama v hiši. Vsako jutro se je vračala nazaj v svojo hišo, kar jasno kaže, da je hotela živeti pri sebi doma in da ji je to bilo obljubljeno. Ko hoje ni več zmogla in toženca nista prišla živet k njej, se je odločila za tožbo. Zaradi tega so vprašljivi zaključki sodišč, da sta toženca izpolnjevala dogovor o preživljanju in da je bila tožnica tista, ki je njuno pomoč zavračala. Ne drži, da v pritožbi ni izpodbijala zaključkov prvostopenjskega sodišča o neizpolnjevanju dogovora o preživljanju in da ni uveljavljala njegove razveze zaradi omajanosti razmerja, saj se tretja in četrta stran pritožbe skoraj v celoti nanašata na to temo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek procesne kršitve ni utemeljen. Okoliščina, zakaj pogodbeniki niso sklenili ene pogodbe (tj. pogodbe o dosmrtnem preživljanju), za izpodbijano odločitev ni pravno pomembna, zaradi česar drugostopenjskemu sodišču na to pritožbeno navedbo ni bilo potrebno odgovarjati. Za presojo o tem, ali je bila kupoprodajna pogodba veljavno sklenjena, je namreč odločilno, kakšna je bila volja pogodbenih strank, o tem pa je sodišče druge stopnje navedlo jasne in izčrpne razloge.

7. V postopku je bilo ugotovljeno, da so imele pogodbene stranke namen in voljo skleniti kupoprodajno pogodbo, po kateri je premoženje tožnice takoj prešlo v last tožencev. Navedeno pomeni, da je vsebina pogodbe resničen odraz njihove volje. V kolikor revizija meri na to, da sta nižji sodišči pogodbeno voljo ugotovili narobe, je treba pojasniti, da gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotavljanje, v kakšnih okoliščinah je pogodba sklenjena, kaj sta z njo stranki zasledovali oziroma kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank kot del poslovne podlage in kakšna je vsebina pogodbe, je dejansko vprašanje(1), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so razglabljanja tožnice o resničnem namenu strank brezpredmetna. Ni odveč dodati, da je bila kupoprodajna pogodba tudi pretežno realizirana. Tožnica je dopustila vknjižbo lastninske pravice na oba toženca, ta pa sta del denarne obveznosti v obliki plačila 500.000 SIT kupnine tudi izpolnila. Sam dogovor pogodbenikov, da se ostali del denarne obveznosti (plačilo preostanka kupnine) izpolni z izvršitvijo nedenarne obveznosti v obliki tožničinega preživljanja in oskrbe, ni v nasprotju z moralo in prisilnimi predpisi, saj ga zakon celo dopušča (prim. 308. in 348. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji).

8. Sodišče druge stopnje je presojo pritožbenih trditev o ničnosti dogovora o preživljanju zavrnilo z argumentom, da sodišče upošteva ničnost neke pogodbe le na podlagi ugotovitvene tožbe ali zahtevka za vrnitev tistega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi nične pogodbe, ne pa na podlagi tožbenega zahtevka za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, s presojo ničnosti pa bi kršilo drugi odstavek 7. člena ZPP. S tem je smiselno povedalo, da bi v primeru presoje ravnalo v nasprotju z zakonom, saj bi ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajalo dokaze, ki jih stranke niso predlagale. Revidentka pravilno opozarja, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je pravilno tudi stališče drugostopenjskega sodišča, da je pri tem vezano na postavljeno trditveno podlago(2), le-te pa tožnica (glede ničnosti dogovora o preživljanju ali ničnosti obeh medsebojno povezanih pravnih poslov) v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala.

9. Revizijski očitek, da naj bi drugostopenjsko sodišče navedlo, da tožnica v pritožbi ni izpodbijala zaključkov o neizpolnjevanju dogovora o preživljanju, ne drži. Ravno nasprotno. Prav zaradi številnih pritožbenih očitkov je sodišče druge stopnje v tej smeri opravilo celovito presojo, tako dejanskih kot pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča (zadnji odstavek na strani tri in prvi odstavek na strani štiri izpodbijane sodbe). Del dejanskih ugotovitev je tudi dejstvo, da preselitev tožencev na tožničino posestvo ni bil del dogovora o preživljanju. Ker je sodišče nanj vezano, so vsi tisti revizijski očitki, s katerimi tožnica prikazuje, da je bila preselitev tožencev na njen dom del dogovora in da se ta ni izpolnjeval, neupoštevni. Sicer pa revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji drugostopenjskega sodišča, da sta toženca obveznosti izpolnjevala in je bila tožnica tista, ki je s spremembo dotedanjega načina izvrševanja oskrbe onemogočila izvrševanje njunih obveznosti. Ker toženca nista kršila svojih pogodbenih obveznosti, je pravilen zaključek, da pogoji za razvezo dogovora niso podani.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnice zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbe II Ips 954/2007, II Ips 252/98 in II Ips 86/2002. Op. št. (2): Prim. odločbe III Ips 50/2007, II Ips 329/2005, II Ips 163/2004 in II Ips 363/2000.