Jedro

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne utemeljuje pravne relevantnosti predlaganega dokaza z zadostno stopnjo verjetnosti, saj mora obramba v pravnem sredstvu konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba določenega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3. 2. 2014 obsojenega D. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen dvajset let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 14. 6. 2013 dalje. Na podlagi določbe 73. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23. 7. 2014 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije in kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa se zavzema za spremembo sodbe tako, da naj Vrhovno sodišče obsojencu izreče milejšo kazen.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe 423. člena ZKP navedla, da navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Kršitve določb kazenskega postopka, ki jih zahteva uveljavlja niso podane. Zahteva uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, ni dovoljeno uveljavljati. Izpodbija pa tudi odločitev sodišča o višini izrečene zaporne kazni. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi odmere kazni, če pri tem sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. V zvezi z izrečeno kaznijo, pa kazenski zakon ni bil prekršen.

4. O odgovoru državne tožilke se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu zagovornika, podanem po zaslišanju izvedenca psihiatra in izvedenca patologa, da naj sodišče angažira novega izvedenca psihiatrične stroke. Zagovornik navaja, da sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj dokaznemu predlogu ni ugodilo in da o tem sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da obstaja v odločbah nasprotje med razlogi ter listinami in izpovedbami prič. V nadaljevanju zahteve zagovornik izpostavlja dele izvedenskega mnenja izvedenca patologa dr. K., o koncentraciji alkohola v obsojenčevi krvi v času storitve kaznivega dejanja (med 3,42 g/kg in 3,67 g/kg). Poudarja, da je izvedenec patolog v pisnem mnenju navedel, da je bil obsojeni v trenutku kaznivega dejanja v stanju težke oziroma močne pijanosti, zaradi česar so bile njegove intelektualne funkcije močno zmanjšane, prav tako pa je bila zmanjšana zmožnost samokontrole in samokritičnosti ob pojavljanju grobosti, brutalnosti in surovosti ter občasne izgube prisebnosti z znaki prostorske in časovne dezintegracije. Navaja, da se izvedenec psihiater dr. L do teh strokovnih prepričanj izvedenca patologa ni opredelil, ampak je ocenil, da alkohol na obsojenca nima nobenega vpliva, da le-ta pod vplivom alkohola ustrezno razmišlja tudi pri tako visoki koncentraciji alkohola v krvi, kot je bila ugotovljena pri njem, da je bil sposoben obvladovati svoja ravnanja in se jih je tudi zavedal, ne glede na stopnjo alkoholiziranosti. Izvedensko mnenje izvedenca psihiatra je po vložnikovem videnju nepopolno, saj je izvedenec menil, da obsojeni v času storitve kaznivega dejanja ni bil tako močno alkoholiziran kot bi glede na laboratorijske izvide moral biti, čeprav pri oceni vzroka izgube spomina, tezo o izgubi spomina (palimpsestu) gradi na predpostavki močne vinjenosti obsojenca. Ker sodišče pomanjkljivosti v mnenju izvedenca psihiatra, ki ga zagovornik ocenjuje tudi kot življenjsko nelogičnega, ni moglo odpraviti niti z ustnim zaslišanjem obeh izvedencev, bi moralo odrediti drugega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi podal predvsem odgovore o psihičnem stanju obsojenca, to je o njegovi prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja. Sklicuje se na določbo 258. člena ZKP po kateri mora sodišče odrediti novo izvedenstvo, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Navaja, da o nelogičnostih v mnenju izvedenca psihiatra o vplivu alkohola na obsojenca in da alkohol ne more bistveno vplivati na razumevanje dejanja ali na kontrolo ravnanja na splošno, sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov. Poudarja, da sme sodišče zavrniti le tiste dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso relevantni v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravnopomembnih dejstev. Meni, da v obravnavani zadevi ni tako in zatrjuje, da sta sodišči prvi in druge stopnje kršili obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov njemu v korist in zaradi tega tudi načelo iskanja materialne resnice po drugem odstavku 17. člena ZKP. Ker sodba nima razlogov, sta storili tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Sodišče prve stopnje je (temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje) zavrnilo po zaslišanju izvedenca psihiatra in izvedenca patologa zagovornikov predlog za postavitev drugega izvedenca psihiatra, ker je ugotovilo, da zagovornik s svojim predlogom, v katerem je po presoji sodišč prve in druge stopnje izražal nestrinjanje z ugotovitvami postavljenega izvedenca, ni uspel vzbuditi resnega dvoma v strokovnost in argumentiranost izvedenčevega mnenja ali izkazati očitnih nepravilnosti in nasprotij, ki bi narekovale odreditev drugega sodnega izvedenca psihiatrične stroke.

9. Po ustavnosodni praksi so izoblikovana merila, po katerih odloča sodišče o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti. Obramba pri predlogu dokaza za katerega šteje, da je obsojencu v korist, zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje: 1. pravnorelevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2. dokazno sredstvo in 3. z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravnorelevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Pri dokazovanju z izvedenci sodišče odredi drugega izvedenca, če je njegov izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (257. člen ZKP) ali pa, kadar ne gre za pomanjkljivosti v izvidu izvedenca, temveč v njegovem mnenju (258. člen ZKP) pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Sodišče mora pomanjkljivosti in neskladja v izvidu ali mnenju izvedenca odpraviti z njegovim zaslišanjem in le v primeru, če tega ne more storiti, ponovi dokazovanje z novim izvedencem oziroma zahteva mnenje drugih izvedencev. Sodišče je tako o pravilnosti in popolnosti izvedenskega menja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Stranke imajo seveda pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti, nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče bo ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca takrat, ko bo stranka argumentirano utemeljila dvom v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja, ko se pomanjkljivosti in nasprotja s ponovnim zaslišanjem izvedenca več ne morejo odpraviti. Vse navedeno, pa se mora nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter na logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov.

10. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne utemeljuje pravne relevantnosti predlaganega dokaza z zadostno stopnjo verjetnosti, saj mora obramba v pravnem sredstvu konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba določenega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007). Zagovornik zatrjuje le, da mnenje izvedenca psihiatra ni popolno, z ugotovitvami izvedenca se ne strinja, ter poudarja ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenca patologa. S takšnimi argumenti pa zagovornik ne more izpodbiti pravilne ocene sodišč prve in druge stopnje, da je izvedensko mnenje popolno ter strokovno. Sodišče prve stopnje je tako ocenilo, da zagovornik s predlogom, da naj se postavi drug izvedenec psihiater ni uspel vzbuditi dvoma v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja. Svojo odločitev je pojasnilo v točkah 6, 7 in 8 sodbe. Sodišče druge stopnje je argumentom sodišča prve stopnje pritrdilo v točki 5 sodbe. Ugotovilo je, da je sodišče argumentirano zavrnilo dokazni predlog zagovornika za odreditev drugega izvedenca psihiatrične stroke ter, da ima sodba razloge o tem, zakaj sodišče šteje, da obsojenčeva sposobnost razumevanja pomena dejanja ni bila bistveno zmanjšana in da je tudi imel v oblasti svoje ravnanje. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila za izvedenčevo oceno obsojenčevega stanja v času storitve kaznivega dejanja pomembna tudi popolna prostorska orientiranost, obvladovanje koordinacije gibov, sposobnost komuniciranja, sposobnost vožnje mopeda, okoliščina, da tudi zdravnika, ki sta obsojenca pregledala v kratkem času po storitvi dejanja, nista ugotovila posebnosti in znakov vinjenosti. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je izvedensko mnenje popolno, logično in prepričljivo ter da zagovornik z navedbami, v katerih izraža nestrinjanje z mnenjem izvedenca psihiatra, ni uspel utemeljiti pravne relevantnosti dokaza. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva pravica do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga ni bila kršena in s tem tudi ni bila storjena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zagovornik. Sodišči prve in druge stopnje sta obširno in argumentirano utemeljili razloge za zavrnitev dokaznega predloga, zato zagovornik neutemeljeno uveljavlja, da sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik tudi trdi, da je bila zaradi zavrnitve dokaznega predloga kršena določba drugega odstavka 17. člena ZKP, ki sodišču nalaga ugotavljanje materialne resnice. Ne pojasni pa, katera izmed določb procesnega zakona, ki predstavlja izvedbo načela materialne resnice, ni bila pravilno uporabljena oziroma je bila uporabljena tako, da je to vplivalo na zakonitost sodbe. Le z zatrjevanjem, da je sodišče prekršilo določbo 17. člena ZKP, ker ni postavilo drugega izvedenca psihiatra, kršitve določb kazenskega postopka ne utemeljuje.

11. Zagovornik tudi trdi, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 383. člena ZKP, ki sodišču druge stopnje nalaga, da preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija in da po uradni dolžnosti preizkusi kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona. S kršitvijo 383. člena ZKP, je kršilo tudi določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, saj je kršitev te določbe podana, če pritožbeno sodišče ne odgovori na vse pritožbene navedbe in jih ne presodi, ter ne navede kršitev zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Navaja še, da bi glede na izpostavljene pomisleke obrambe sodba sodišča druge stopnje morala vsebovati razloge, saj je od pravilne ugotovitve obsojenčeve prištevnosti odvisno, ali je podan subjektivni element kaznivega dejanja, ker je v primeru, da je ugotovljena bistveno zmanjšana prištevnost ta okoliščina pomembna za višino kazenske sankcije.

12. Z zagovornikom se je sicer mogoče strinjati, da je podana kršitev določb kazenskega postopka, če pritožbeno sodišče ne odgovori na pritožbene navedbe, pa bi moralo. Zagovornik pa le trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ne obrazloži pa, katere pritožbene navedbe so v drugostopenjski sodbi ostale brez odgovora in še manj pa, kako naj bi kršitev določb postopka, ki jo zatrjuje vplivala na zakonitost sodbe. Zagovornikovih navedb o kršitvi prvega odstavka 395. člena ZKP Vrhovno sodišče, ker niso obrazložene, ni moglo preizkusiti (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008).

13. Zagovornik trdi, da odločbo o kazenski sankciji izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP) in zaradi procesnih kršitev. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje prekoračili pravice, ki jih imata po zakonu. Kršili sta določbi 29. in 49. člena KZ-1, ker nista ustrezno upoštevali stanja prištevnosti pri obsojencu in njegovega zdravstvenega stanja, zaradi česar je kazen prestroga. Napačno sta ocenili obsojenčevo osebnost in nista upoštevali vseh olajševalnih okoliščin. Obsojenčevo zdravstveno stanje, njegovo stanje v času storitve dejanja, visoka koncentracija alkohola v krvi, dejstvo, da se obsojenec dogajanja ne spomni, predstavljajo posebne olajševalne okoliščine, ki narekujejo izrek nižje kazni, s čimer je po oceni zagovornika tudi uveljavljena kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Sklicuje se na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1360/1999 in Višjega sodišča v Mariboru Kp 451/1997, v katerih sta izrečeni nižji kazenski sankciji ter povzema dele obrazložitve teh sodb, in meni, da je bila z določitvijo o kazni prekoračena obsojenčeva ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

14. Sodišče odmeri kazen storilcu v mejah predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje glede na težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo ter ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša (olajševalne in obteževalne okoliščine). Sodišče tako ob vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni v okviru individualizacije kazni, izreče kazen. Okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, sodišče vrednoti v vsakem konkretnem primeru posebej, v okviru istega kazenskega predpisa. Ker se kazen vedno odmerja individualno po navedenih kriterijih, zagovornik s sklicevanjem na druge kazenske zadeve in poudarjanjem, da sta bili storilcema v dveh drugih kazenskih zadevah izrečeni nižji kazni kot obsojencu, ne navaja razlogov za ugotovitev, da je prišlo do kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic. Prav tako pa zagovornik ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona, ki je podana, kadar sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima po zakonu, saj v zahtevi ne navaja razlogov, ki pomenijo kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje, ampak trdi, da okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, niso bile pravilno upoštevanje ali pa da jih sodišče sploh ni upoštevalo. Gre za razlog, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člen ZKP).

15. Ker kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in zagovornik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih v zvezi z vloženim izrednim pravnim sredstvom, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.