Jedro

Res lahko tudi nižja stopnja koncentracije alkohola v krvi, kot je bila ugotovljena pri obdolžencu, v povezavi z duševnim stanjem, pri drugem storilcu privede do zaključka, da je bil storilec bistveno zmanjšano prišteven ali celo neprišteven, vendar so lastnosti in sposobnosti ljudi različne. Zato je v vsakem primeru potrebno upoštevati lastnosti storilca in vse okoliščine primera, ki ga sodišče obravnava, in tako tudi ni mogoče sklepati, da je prištevnost izključena, če bi imel kdo večjo stopnjo koncentracije alkohola v krvi, kot jo je imel obdolženi D.H..

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.H. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v M. je s sodbo II K 28222/2013 z dne 3. 2. 2014 obdolženega D.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen dvajset let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti in pridržanja ter čas, prestan v priporu, in sicer od 14. 6. 2013 od 13.00 ure dalje. Po 73. členu KZ-1 je odvzelo kuhinjski nož, ki je bil uporabljen za storitev kaznivega dejanja, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in po prvem odstavku 97. člena istega zakona odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožba z navedbo, da napadena sodba nima razlogov o pomislekih obrambe glede mnenja izvedenca psihiatra, da alkohol ne more bistveno vplivati na razumevanje dejanja ali kontrolo ravnanja na splošno. V zvezi z mnenjem sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. M.K. še navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi kršitve 258. člena navedenega zakona, ker sodišče ni sprejelo predloga obrambe, da v postopek zaradi takšnega sklepanja izvedenca psihiatra, ki je v nasprotju z mnenjem izvedenca patologa, pritegne drugega izvedenca.

5. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Očita mu, da se ni opredelilo do pomislekov obrambe glede mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Navedeno pa ne drži. V svoji sodbi je obrazložilo, zakaj je v postopku izdelal mnenje izvedenec psihiatrične stroke dr. M.K. in zakaj je njegovo mnenje ocenilo kot razumljivo in sprejemljivo. Pojasnilo je, da je izvedenec na vsa vprašanja, ki so bila potrebna za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve, odgovoril strokovno in prepričljivo, in da v povezavi z ostalimi dokazi ni imelo razlogov, da bi podvomilo v zaključek, da je imel obdolženi D.H., kljub visoki koncentraciji alkohola v krvi, v oblasti svoje ravnanje, da se je dejanja zavedal in da ga je hotel storiti. Obrazložitev sodbe ima (v točkah od 48 do 72) o tem, da je v subjektivnem pogledu obdolžencu storitev kaznivega dejanja nedvomno dokazana, dejansko stanje pa v celoti razjasnjeno, vse potrebne razloge, v točki 6 obrazložitve pa je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, zakaj je dokazni predlog, da v postopek pritegne drugega izvedenca psihiatrične stroke, kot nepotrebnega zavrnilo. Sodba tako ima potrebne razloge o tem, da je obsojenec storil kaznivo dejanje prišteven, ko je bila sicer njegova sposobnost razumevanja pomena svojega dejanja zmanjšana, vendar ne bistveno, in da je imel v oblasti svoje ravnanje, pritožbi pa ni mogoče pritrditi niti, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi kršitve določbe 258. člena tega zakona. Ta namreč določa, da se zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, zakaj dodatno dokazovanje v tej smeri, kot je predlagala obramba, ni bilo potrebno, in ker ni dvomilo v pravilnost izvedenčevega mnenja, utemeljeno ni ugodilo predlogu obrambe, da določi drugega izvedenca, ki bi podal mnenje o isti stvari. Svojo odločitev, da dokazni predlog zavrne, je na glavni obravnavi (list. št. 596) in v razlogih sodbe (točka 6) tudi ustrezno pojasnilo.

6. Kršitev kazenskega zakona pritožba vidi v posledici napačno oziroma pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja in zato napačne uporabe 24. člena KZ-1 ter napačne uporabe določila KZ-1 v zvezi z odmero kazni, kot navaja. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Kršitev kazenskega zakona (iz 1. ali 2. točke 372. člena ZKP) namreč vselej predpostavlja , da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabilo. Pritožba pa trdi, da dejansko stanje v zvezi s prištevnostjo in krivdo obdolženca sodišče ni ugotovilo popolno, ker ni odredilo drugega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko podal, kot je sklepati iz pritožbe, drugačno oceno glede obdolženčeve prištevnosti, temu pa bi lahko sledila blažja kazenska sankcija. Uveljavlja torej le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici tega pa možnost drugačne odločitve o kazenski sankciji.

7. Pritožba dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje ga je ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo ter zanesljivo zaključilo, da je storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

8. Po oceni pritožbe dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Nepojasnjena so ostala nasprotja med mnenjema izvedenca patologa in psihiatra glede intelektualnih sposobnosti in zmožnosti samokontrole ter prisebnostjo obdolženca v času storitve kaznivega dejanja. Izvedenec psihiater dr. M.K. se ni opredelil do mnenja izvedenca patologa M.K., dr. med., ki je z njegovim mnenjem v nasprotju, nasprotuje pa tudi znanim dejstvom ter sodno prakso. Dr. K. je namreč navedel, da ne glede na stopnjo alkohola v krvi, in ne glede na to, kako močna zdravila nekdo uživa, le - ta ne more pri nikomur, ne le pri obdolžencu, povzročiti stanja bistveno zmanjšane prištevnosti, in sicer zaradi varnostnega mehanizma telesa, saj bi storilec prej zaspal, preden bi izgubil zmožnost razumevanja svojega dejanja oziroma zmožnost, da ima oblast nad svojim ravnanjem. Zagovornik navaja primere iz obrazložitev sodb pritožbenih sodišč, kjer je razvidno, da je bilo ugotovljeno nasprotno in poudarja, da alkohol, sploh v visokih koncentracijah in v povezavi z delovanjem tablet, v kombinaciji s težkimi življenjskimi okoliščinami, hudimi čustvenimi obremenitvami ter intelektualnimi sposobnostmi na meji spodnjega povprečja (kot je bilo ugotovljeno v predmetni zadevi), povzroči začasno hudo duševno motnjo, zaradi katere oseba ni zmožna obvladovati svojega ravnanja in ga razumeti, ali pa je v tem bistveno okrnjena. Dvom izvedenca dr. K. v ugotovljeno vrednost alkohola v krvi, kot jo je pokazala analiza, je bil neutemeljen in ne bi smel biti podlaga za njegovo nadaljnje sklepanje o obdolženčevih sposobnostih razumeti in imeti v oblasti svoje ravnanje, neutemeljeno pa je tudi njegovo sklepanje, da je obdolženec navajen dobro prenašati učinke alkohola ter da alkohol uživa redno in vrsto let, ker je v nasprotju z izpovedbami prič in listinsko dokumentacijo. Izvedenec se tudi ni opredelil do obdolženčevega duševnega stanja (zaradi obdolženčevih duševnih tesnob, visokih količin alkohola in glede na izgubljen spomin) v času storitve kaznivega dejanja in je zmotno zaključil, kljub obdolženčevemu poskusu samomora, da slednji ni „samomorilno ogrožen“. Zaradi nasprotij v mnenjih izvedencev psihiatra in patologa bi moralo sodišče v postopek pritegniti novega izvedenca.

9. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno navedlo, kot je bilo že obrazloženo, da je bilo dejansko stanje obravnavane zadeve glede vprašanja obdolženčeve sposobnosti razumevanja svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, razjasnjeno, zaradi česar je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog zagovornika obdolženca, da v postopku odredi novega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi odgovoril na ista vprašanja. V razlogih sodbe je podrobno, obsežno in prepričljivo pojasnilo, zakaj dodatna izvedba dokazov v tej smeri ni bila potrebna, pri čemer je bilo mnenje izvedenca dr. M.K., ki je odgovoril na vsa odločilna vprašanja, potrjeno z okoliščinami, ki izhajajo iz drugih izvedenih dokazov. Sodišče ima pravico presojati mnenje izvedenca in ga tako kot vse druge dokaze presoja po načelu proste presoje dokazov, mnenje izvedenca dr. M.K. pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ocenilo kot strokovno, prepričljivo in takšno, ki dodatnih dopolnitev ali celo preizkusa po mnenjih drugih izvedencev ni potrebovalo. Pritožba nima prav, ko navaja, da si mnenji izvedenca patologa K., dr. med., in psihiatra dr. K. nasprotujeta in da bi bilo zato potrebno pridobiti mnenje tretjega. Patolog je na glavni obravnavi pojasnil, da je patologom „strokovno dovoljeno povedati“, kako vpliva ugotovljena koncentracija oziroma vrednost etilnega alkohola v krvi na sposobnost ravnanja, ter tudi, da bo to v konkretnem primeru v zvezi z obdolžencem, glede na ostale ugotovitve o njegovi duševnosti, lahko pojasnil izvedenec psihiatrične stroke, ker sodi to v njegovo strokovno pristojnost. Izvedenec psihiatrične stroke dr. M.K. je to tudi storil. Iz njegovega pisnega mnenja, ki ga je po vprašanjih strank in sodišča na glavni obravnavi obširno dopolnil, je pritožbeno sodišče pravilno in utemeljeno zaključilo, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja sicer zmanjšano prišteven, da je bil v stanju pijanosti, da njegovo specifično bolezensko stanje (karcinomski bolnik) ni v odločilni meri vplivalo na večji učinek etilnega alkohola, da ni trpel za hudo duševno motnjo v ožjem pomenu besede, da so bile obdolženčeve navedbe o poteku dogajanja obravnavanega dne dokaj natančne, vse do (domnevne) izgube spomina tik pred storitvijo kaznivega dejanja in da je imel v času storitve v oblasti svoje ravnanje, dejanja se je zavedal, kljub visoki koncentraciji alkohola, bil je zmožen ustrezno komunicirati z otrokoma in sosedo, bil je zanesljiv pri hoji, vozil je motorno kolo, pripravil si je zanko in se obesil. Sodišče prve stopnje tudi v preostalem navaja številne okoliščine, ki kažejo na pravilnost ugotovitve izvedenca dr. M.K., da je obdolženec povsem obvladoval svoje mišljenje, vedenje in ravnanje, torej utemeljeno v njegovo mnenje ni podvomilo in ni imelo razloga za sklepanje, da bi lahko bila obdolženčeva prištevnost bistveno zmanjšana ali da bi ravnanje storil v neprištevnem stanju. Ugotovitev izvedenca, da je obdolženec navajen na alkohol in da že dalj časa uživa alkoholne pijače, ni v nasprotju s podatki kazenskega spisa, kot trdi pritožba. Priča M.H., hčerka obdolženca, je povedala, da je obdolženec užival alkoholne pijače še preden je zbolel za rakom in da je bil nasilen do pokojne oškodovanke. Da je pil pogosto in že dalj časa, pa je razvidno tudi iz izpovedbe priče N.J., ki je povedala, da so bili sosedje že pred 20 leti in da je že takrat videla obdolženca pogosto opitega. Navajenost obdolženčevega organizma na alkohol je sprejemljivo pojasnil dr. K., ko je navedel, da ugotovljene povišane vrednosti v obdolženčevi krvi, kot so razvidne iz laboratorijskega izvida iz leta 2009, kažejo na njegovo odvisnost od alkohola, pri tem pa je utemeljeno opozoril na obdolženčevo sposobnost komuniciranja z medicinskim osebjem ob prihodu v bolnišnico takoj po storitvi kaznivega dejanja, pri čemer tako otorinolaringologinja kot psihiater posebnosti in znakov vinjenosti pri obdolžencu nista opazila, kot je razvidno iz zdravstvene dokumentacije. Izvedenec je utemeljeno zaključil, da je obdolženec očitno zelo dobro navajen prenašati učinke alkohola, ki ga uživa redno in vrsto let in da pod vplivom tudi zelo visokih koncentracij alkohola povsem ustrezno razmišlja, praktično tako, kot da ne bi bil vinjen. Na pravilnost zaključkov izvedenca dr. K. je sodišče utemeljeno sklepalo glede na ostale izvedene dokaze. Pravilno je pojasnilo, da priča M.W., ki je bil z obdolžencem v stiku manj kot eno uro pred obravnavanim dogodkom, pri slednjem vinjenosti ni zaznal, čeprav je imel 3,1 g/l alkohola v krvi, pri čemer obdolženca pozna že iz otroštva, vinjen pa se ni zdel niti svojima otrokoma, ki ga zelo dobro poznata in ki sta bila z njim v stiku in sta se z njim pogovarjala neposredno pred izvršitvijo kaznivega dejanja. Ob okoliščini, da je priča P.K. obdolženca srečala le 20 minut pred dogodkom na hodniku stavbe, da se je vzpenjal v nadstropje tako, da je stopal na vsako drugo stopnico, kar po pravilni oceni sodišča prve stopnje kaže na njegovo dobro telesno koordinacijo in prostorsko orientiranost, in glede na okoliščino, da se je tik pred izvršitvijo kaznivega dejanja poslovil od obeh otrok oziroma jima zaželel lahko noč, nato pa usmrtil njuno mater, nedvomno kaže na to, da je kaznivo dejanje načrtoval in ga po načrtu tudi izpeljal. Na slednje kaže tudi način izvršitve, ko je oškodovanko med spanjem zabodel najprej v en vitalni del telesa, nato nož le delno izvlekel in v isti vstopni rani zabodel še v drugi vitalni organ in s tem zagotovil njeno smrt. Njegovo nadaljnje ravnanje - beg iz stanovanja takoj po dogodku, ko je vstopil v sobo sin, vožnja do prizidka gospodarskega poslopja, kjer je imel časopis s člankom o storilcu, ki je poskusil umoriti partnerico, ter dejstvo, da se je uspel povzpeti po lestvi na podstrešje in se poskušal obesiti, nedvomno kaže na to, da se je svojega ravnanja zelo dobro zavedal, da je umor načrtoval in ga tudi natančno izvršil in da v svoji volji ni bil okrnjen. Ugotovitve izvedenca dr. M.K. so tako povsem v skladu z navedenimi dejstvi, njegovo sklepanje glede možnosti, da vrednost alkohola v krvi ni bila pravilno ugotovljena in o vplivu visoke stopnje koncentracije alkohola na spanje in preprečitev ravnanj, pa je iztrgana iz konteksta njegovega izvedenskega mnenja in na pravilnost njegovih ostalih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje ne more prav v ničemer vplivati. Zagovornik obdolženca v pritožbi primerjalno navaja nekaj kazenskih zadev, kjer je stopnja koncentracije alkohola pri storilcih kaznivih dejanj povzročila drugačne zaključke, vendar primerov med seboj ni mogoče enačiti ali jih primerjati. Res lahko tudi nižja stopnja koncentracije alkohola v krvi, kot je bila ugotovljena pri obdolžencu, v povezavi z duševnim stanjem, pri drugem storilcu privede do zaključka, da je bil storilec bistveno zmanjšano prišteven ali celo neprišteven, vendar so lastnosti in sposobnosti ljudi različne. Zato je v vsakem primeru potrebno upoštevati lastnosti storilca in vse okoliščine primera, ki ga sodišče obravnava, in tako tudi ni mogoče sklepati, da je prištevnost izključena, če bi imel kdo večjo stopnjo koncentracije alkohola v krvi, kot jo je imel obdolženi D.H.. V obravnavanem primeru je bilo dejansko stanje glede tega vprašanja pravilno in popolno ugotovljeno.

10. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

11. Zagovornik obdolženca v pritožbi navaja, da bi lahko drugačno ugotovljeno dejansko stanje glede obdolženčeve sposobnosti razumevanja svojega ravnanja in sposobnosti imeti ga v oblasti privedlo do drugačne kazenske sankcije. Dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo preizkusilo v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca ter okoliščine, v katerih je storil kaznivo dejanje in mu izreklo ustrezno zaporno kazen. Nizkoten nagib - ljubosumje, zaradi katerega je izvršil kaznivo dejanje, ter okoliščina, da je oškodovanka umrla, so znaki kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženec obsojen, zaradi česar je v zakonu predpisana ustrezno visoka kazen, zato jih ni mogoče upoštevati kot obteževalni okoliščini. Enako velja za dejstvo, da je kaznivo dejanje storil na zahrbten način. Kazen, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, pa je glede na težo storjenega kaznivega dejanja ustrezna, pri čemer je sodišče prve stopnje kot obteževalno utemeljeno upoštevalo okoliščino, da je obdolženec s storjenim dejanjem lastnima otrokoma povzročil trajne duševne bolečine. Izrečena kazen zapora v navedeni višini je tudi po oceni pritožbenega sodišča zato ustrezna in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 12. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

13. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Glede na njegove premoženjske razmere in okoliščino, da je v priporu in obsojen na dolgotrajno zaporno kazen je ocenilo, da sodne takse, čeprav ni prejemnik socialne pomoči, ne zmore plačati, o potrebnih izdatkih in nagradi njegovega zagovornika pa je odločilo, da se izplačajo iz proračuna (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014).