Jedro

Izpodbijani akt ima take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena. Dokončni upravni akt, s katerim je odločeno o pravici stranke, mora biti v tolikšni meri obrazložen v skladu z določili 1. odstavka 214. člena ZUP, da so iz njega razvidni tako zahtevki strank, kot njihove navedbe o dejstvih kot tudi v postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le-to oprto ter razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov, kot tudi razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in tudi razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se sklep Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Državnotožilskega sveta št. Dts 122/2010-3 z dne 1. 6. 2010 v zvezi z oceno tožilske službe za vrhovnega državnega tožilca A.A. št. Tu-K 2/2010-19/BB z dne 14. 4. 2010 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 420,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila pritožbo tožnika zoper oceno tožilske službe št. Tu-K 2/2010-19/BB z dne 14. 4. 2010 ter hkrati sprejela oceno tožilske službe, s katero se ugotovi, da tožnik, vrhovni državni tožilec, ustreza tožilski službi (smiselna uporaba 3. točke 1. odstavka 32. člena Zakona o sodniški službi), istočasno pa je zavrnila predlog za hitrejše napredovanje tožnika na položaj svétnika. Pri odločitvi se je oprla na določila 4. in 5. odstavka 23. člena ter 4. odstavka 66.a člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT, Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo). V obrazložitvi ugotavlja, da je z vlogo z dne 23. 11. 2009 tožnik predlagal, da tožena stranka zanj sprejme oceno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje po 4. odstavku 34. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 94/07 in nadaljnji) ter odloči o njegovem napredovanju na položaj svétnika. Dalje navaja, da je generalna državna tožilka na podlagi 1. odstavka 56. člena v zvezi s 4. odstavkom 23. člena ZDT izdala dne 14. 4. 2010 pod opr. št. Tu-K 2/2010-19/BB oceno tožilske službe za tožnika, s katero je ugotovila, da je opravljal delo dobro po vseh kriterijih iz 29. člena ZSS in ustreza tožilski službi; hkrati je toženi stranki predlagala, da zanj sprejme oceno, s katero se ugotovi, da ustreza tožilski službi in (smiselno) izpolnjuje pogoje za napredovanje po 3. točki 1. odstavka 32. člena ZSS. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika v pritožbi z dne 28. 4. 2010 zoper navedeno oceno tožilske službe št. Tu-K 2/2010-19 z dne 14. 4. 2010, v kateri uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter postopkovno in materialno-pravne kršitve. Postopkovno je grajal, da navedene ocene ni podala tožena stranka kot stvarno pristojen organ po 4. odstavku 23. člena ZDT ter da sporna ocena ni izdelana skladno z 2. odstavkom 29. člena ZSS, po katerem mora ocena vsebovati izpolnjevanja vseh devetih kriterijev iz 1. odstavka istega člena, medtem ko v pritožbi tožnik ugovarja, da njegovo delo ni bilo ocenjeno po merilih iz 4., 5., 7. in 9. točke, čeprav je v svojem predlogu navedel konkretne okoliščine za utemeljitev predloga za nadpovprečno oceno na teh področjih. V delu meril, za katera je ocena podana, pa ni njihovega podrobnejšega opisa znotraj zakonskih kriterijev in tudi ne podrobnejše in poglobljene obrazložitve, tako da končna ocena, da ustreza službi, ki pomeni srednjo oceno, ni skladna z obsegom, kakovostjo in rezultati njegovega dela, ki dosega ocenjeno po vseh merilih vsaj četrto od petih stopenj po 1. odstavku 32. člena ZSS, zato izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje na položaj svétnika.

Dalje je v pritožbi uveljavljal, da njegovo delo in rezultati v preteklih šestih letih niso vrednoteni v skladu z zakonskimi kriteriji in so zato materialno-pravno nepravilni, iz tega razloga pa je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V delu ocene glede (le) dobrega tožilskega znanja in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj pa je dejansko stanje zmotno ugotovljeno glede na vrsto zahtevnih aktov in strokovnih mnenj, objavljenih v Tožilskih obvestilih, kot tudi glede na številna predavanja na različnih izobraževalnih oblikah, na katerih so se člani tožene stranke lahko sami prepričali o tem, kakšno je njegovo znanje in ga zato že na tej podlagi lahko sami ocenijo višje.

V pritožbenem predlogu je toženi stranki predlagal, da ob reševanju pritožbe in upoštevanju njegovega predhodnega predloga za hitrejše napredovanje sporno oceno njegovega dela spremeni tako, da ugotovi, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje in odloči o njegovem napredovanju na položaj svétnika; hkrati je predlagal, da ga povabi na sejo, na kateri bo potekalo odločanje o njegovi pritožbi in predlogu za napredovanje, iz postopka odločanja pa naj se izloči generalna državna tožilka, ki je sprejela sporno oceno kot organ prve stopnje.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je ob preizkusu obeh vlog in odločanju smiselno uporabila določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ker gre v tovrstnih zadevah za uveljavljanje pravic državnih tožilcev, to pa so zadeve državno-tožilske uprave po 4. v zvezi z 2. odstavkom 66.a člena ZDT.

Glede predlagane udeležbe tožnika na seji tožene stranke navaja, da le-ta ne bi v ničemer pripomogla k uveljavitvi in zavarovanju njegovih pravic v postopku, njegova navzočnost pa tudi ni bila potrebna za ugotovitev dejstev ali okoliščin, pomembnih za odločitev. Zato tožena stranka ob smiselni uporabi 1. in 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP njegovemu predlogu za udeležbo na seji ni ugodila.

Glede sporne prvostopenjske ocene tožilske službe, ki jo je za tožnika izdelala generalna državna tožilka (v nadaljevanju GDT) na podlagi pooblastil državno-tožilske uprave v zvezi z uveljavljanjem pravic državnih tožilcev v skladu z določili 2. in 3. odstavka 66.a člena ZDT tožena stranka navedeni akt šteje kot odločanje organa prve stopnje z vidika varstva tožnikovih pravic. Zato je njegov predlog za izločitev GDT iz postopka odločanja o pritožbi, in o njegovem predlogu za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj svétnika ocenila kot utemeljen na podlagi smiselne uporabe 4. točke 35. člena ZUP in mu je ugodila, tako da je bila odločitev sprejeta v predpisani sestavi, ki je potrebna za veljavno odločanje s predpisano večino glasov po 1. in 3. odstavku 7. člena Poslovnika Državnotožilskega sveta (v nadaljevanju DTS, Uradni list RS, št. 34/03).

O izpodbijani oceni tožilske službe, ki jo je izdala generalna državna tožilka kot pristojna vodja Vrhovnega državnega tožilstva ob smiselni uporabi 29. člena ZSS tožena stranka meni, da to ni ocena dela državnega tožilca za izdelavo katere je pristojna tožena stranka po 4. odstavku 23. člena ZDT, pač pa jo je izdala generalna državna tožilka kot vsebinski odraz vodstvenih, to je nadzorstvenih in upravnih pristojnosti, ki jih ima vodja Državnega tožilstva po določbi 2. in 3. odstavka 66.a člena ZDT v zvezi s 1. odstavkom 56. člena in 1. odstavkom 57. člena ZDT. Po uveljavljeni praksi tožene stranke taka ocena vodje tožilstva, na katerem ocenjevani tožilec opravlja funkcijo, predstavlja eno od dejanskih podlag v postopku za sprejem – izdelavo ocene dela, za katero je pristojna tožena stranka na podlagi 4. odstavka 23. člena ZDT. Čeprav po stališču sodne prakse, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS št. U 1345/08-7 z dne 15. 4. 2009, ocena vodje ni posamični upravni akt, izdan v upravni zadevi, za katero bi se smiselno moral uporabljati ZUP, je po praksi tožene stranke zoper tako oceno vodje dopuščeno pravno sredstvo, s tem pa je ob smiselni uporabi določb ZSS glede pristojnosti personalnih svetov v postopkih izdelave ocene sodniške službe ustrezno in primerljivo s sodniško službo zagotovljeno dvostopenjsko varstvo tudi v postopku sprejemanja ocene tožilske službe. To pa tudi zato, ker sicer zoper odločitev tožene stranke o sprejemu ocene dela za državnega tožilca po 4. odstavku 23. člena ZDT ni predvideno pravno sredstvo.

Tožena stranka ocenjuje, da je sporno oceno generalna državna tožilka izdala ob pravilni smiselni uporabi 29. člena ZSS ter vse z zakonom določene kriterije in merila uporabila v smislu njihove prilagoditve zahtevam državnotožilske službe, na tej podlagi pa izdala pravilno oceno o (pri)tožnikovem opravljenem delu z ugotovitvijo, da je „opravljal svoje delo dobro po vseh kriterijih iz 29. člena ZSS in ustreza tožilski službi“, s tem pa izpolnjuje zakonsko zahtevo iz 2. odstavka 29. člena ZSS o „vsebovanju izpolnjevanja vseh kriterijev“. Iz sporne ocene nedvomno izhaja, da je bil ocenjen po vseh kriterijih in da kriterije ne le izpolnjuje, pač pa jih izpolnjuje do nivoja ocene dobro, ob tem pa je še posebej ugotovljeno „dobro tožilsko strokovno znanje“ (točka 1) in „sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, pomembnih za uspešno izvajanje tožilske funkcije“ (3. točka), njegov prispevek k „ugledu državnotožilske funkcije“ (5. točka), ki se kaže tako v „različnih pravosodnih delovnih izkušnjah in pri delu na Vrhovnem državnem tožilstvu, v odnosu s strankami ter drugimi organi“, njegova pripravljenost za sodelovanje (v odnosu do sodelavcev – 8. točka) in strokovna pomoč mlajšim kolegom (7. točka). Kot nadpovprečne so bile ugotovljene njegove delovne sposobnosti, ki glede na vodstveni položaj vključuje tudi oceno vodstvene sposobnosti (2. točka v zvezi z 9. točko) in sposobnost ustnega in pisnega izražanja (6. točka), izrecno pa ni bilo v oceni omenjeno le opravljeno delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov (4. točka).

Na tej podlagi ima pritožnik pravni interes, da se sporna ocena pritožbeno preizkusi, čeprav z njo ni bilo v ničemer poseženo v njegovo zakonsko pravico do (hitrejšega) napredovanja na položaj svétnika, saj s sporno oceno o tem sploh ni bilo odločeno, zato kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe glede uveljavljane procesne nezakonitosti v smislu odločanja stvarno nepristojnega organa, pač pa ima pravni interes, da se utemeljenost njegovega predloga za hitrejše napredovanje preizkusi v luči nadpovprečnega izpolnjevanja kriterijev iz 1., 3. in 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, nima pa pravnega interesa za izpodbijanje ugotovitev sporne ocene glede izpolnjevanja kriterijev, za katere je bilo s sporno oceno ugotovljeno, da jih izpolnjuje nadpovprečno.

V nadaljevanju obrazložitve glede izpolnjevanja kriterijev za hitrejše napredovanje tožena stranka ugotavlja, da se v okviru kriterija „strokovno znanje“ iz 1. točke 1. odstavka 29. člena ZSS upoštevajo zlasti kandidatova strokovna dejavnost, specialistični in podiplomski študij ter dosežen ugled v pravni stroki. Smiselna uporaba določb ZSS narekuje, da presoja izpolnjevanja oziroma doseganja stopnje tega kriterija izhaja iz nalog tožilske funkcije, kar je iz sporne ocene tudi razvidno. Presoja se kandidatova tožilska strokovna dejavnost, upošteva se specialistični oziroma podiplomski študij, ki je pomemben za izvajanje tožilske funkcije in tudi dosežen ugled v pravni stroki se presoja z vidika opravljanja tožilske funkcije. Le-to je tožnik nastopil 21. 11. 2003 in jo je opravljal do 31. 12. 2009, med 1. 1. 2010 in 31. 12. 2011 pa mu funkcija vrhovnega državnega tožilca zaradi dodelitve na Ministrstvo za pravosodje miruje v skladu z določili 38. člena ZDT, drugih državnotožilskih izkušenj tožnik nima, so pa vse njegove delovne izkušnje povezane s kazenskim pravosodjem in neposredno primerljive z državnotožilskimi izkušnjami, vendar njegova nedvomna vsestranskost strokovnega dela in ugled razgledanega in pisočega pravnega strokovnjaka glede na relativno kratek čas opravljanja državnotožilske funkcije še ne daje podlage za sprejem ocene o nadpovprečno tožilsko pomembnem strokovnem znanju v smislu izpolnitve kriterija za hitrejše napredovanje.

Tudi iz njegovih objav in strokovnega dela v času 2003 do 2009, na katere se v pritožbi tožnik izrecno sklicuje, je razvidno, da gre za širši pravni javnosti namenjeno strokovno delo, v katerem se je ukvarjal tudi z vprašanji, ki jih ni mogoče opredeliti kot neposredno pomembna za izvajanje državnotožilske službe.

Aktivno sodelovanje v internih izobraževalnih oblikah (izobraževalni dnevi in šole za državne tožilce, usposabljanje javnih uslužbencev) in pri nadzorstvenih pregledih se od vrhovnih državnih tožilcev, posebej tudi od vodij oddelkov pričakuje in je uveljavljena dolgoletna praksa. Sposobnost vlaganja zahtevnih aktov, zlasti na področju izrednih pravnih sredstev, je strokovna predpostavka funkcije vrhovnega državnega tožilca, (so)oblikovanje strokovnih mnenj pa tudi ena ključnih nalog, ki se izvaja na nivoju oddelka – tudi kazenskega, ki ga je vodil tožnik 4,5 let. Funkcija vrhovnega državnega tožilca in položaj vodje na kazenskem oddelku že po naravi stvari predpostavlja večjo angažiranost na kazenskem področju in vključevanje v aktivnosti tudi zunaj državnega tožilstva, vključno z aktivnostmi na področju zakonodaje, ki je sicer posebno področje njegovega zanimanja. Vendar pa so tudi drugi vrhovni državni tožilci vključeni v delo različnih komisij in delovnih skupin oziroma opravljajo druge naloge – glede na njihovo ožje državnotožilsko področje in zahteve konkretnih nalog, vključno s področjem mednarodnih aktivnosti, ki zahteva aktivno udeležbo v tujem jeziku. Nekateri med njimi izkazujejo tudi dokončan podiplomski študij, kar je eden izmed zakonsko poudarjenih elementov za oblikovanje ocene po kriteriju strokovnega znanja.

Po ugotovitvi tožene stranke opravljeno delo, ki ga tožnik uveljavlja v svoji pritožbi in predlogu, z vidika pomena za državnotožilsko službo ne pomeni njegovega nadpovprečnega odstopanja po kriteriju strokovnega znanja od drugih vodij oddelkov in od drugih vrhovnih državnih tožilcev. Sporna prvostopenjska ocena, da tožnik izkazuje nadpovprečne delovne sposobnosti po 2. točki 1. odstavka 29. člena ZSS vključuje tudi oceno vodstvenih sposobnosti, ki je po 9. točki sicer poseben kriterij, to pa za odločitev o (ne)izpolnjevanju pogojev iz 2. odstavka 32. člena ZSS ni pomembno, ker kriterija „sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega delovnega mesta“ ni med kriteriji, glede katerih mora biti izkazano nadpovprečno izpolnjevanje v smislu pogojev za hitrejše napredovanje po 4. točki 1. odstavka 32. člena ZSS. Zato tožena stranka sporne prvostopne ocene glede izpolnjevanja kriterija po 3. točki pritožbeno ni preizkušala, saj gre za kriterij, glede katerega je sporna ocena skladna s tožnikovim predlogom.

Tožena stranka pa tudi po pritožbenem preizkusu podlag, ki bi narekovale ugotovitev, da tožnik izkazuje nadpovprečno „sposobnost razreševanja pravnih vprašanj“ po 3. točki 1. odstavka 29. člena ZSS ni ugotovila, pač pa ugotavlja, da tožnik kot predlagatelj niti v predlogu niti v pritožbi ni navedel konkretnih okoliščin, ki bi narekovale zaključek o njegovem bistvenem preseganju kakovosti dela v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi v primerjavi z drugimi vrhovnimi državnimi tožilci, o tem pa tudi ni mogoče zaključiti na podlagi razpoložljivih statističnih podatkov o opravljenem delu in o doseženi kakovosti dela na primerljivem civilno-upravnem oddelku. S tem kriterijem se sicer ugotavlja kakovost dela na podlagi dosežene stopnje pravilnosti in zakonitosti odločanja, kot izhaja iz postopkov z izrednimi pravnimi sredstvi ter iz ocen o upoštevanju dobre prakse in sposobnosti reševanja zapletenih in kompleksnih pravnih vprašanj, pomembnih za uspešno izvajanje tožilske funkcije.

V svojem predlogu je tožnik navajal, da njegovo uspešnost z vloženimi izrednimi pravnimi sredstvi „ne odstopa bistveno“ od (visoke) uspešnosti na oddelku kot celoti in je v razmerju do drugih vrhovnih državnih tožilcev tudi sam ni ocenil kot nadpovprečno.

Glede kriterija „opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov“ po 4. točki 1. odstavka 29. člena ZSS sicer sporna prvostopna ocena kakršnihkoli vsebin ne vsebuje, generalna državna tožilka pa je pojasnila, da narava izvrševanja državnotožilske funkcije na Vrhovnem državnem tožilstvu RS sodnih zaostankov ne predvideva, ker je delo v zvezi s pravnimi sredstvi vezano na zakonske in/ali interne roke, v praksi pa se opravljeno delo pri odpravi sodnih zaostankov kaže predvsem kot povečano obremenitev okrožnih državnih tožilcev z udeležbami pri procesnih dejanjih, kadar sodišča zaradi odpravljanja sodnih zaostankov povečujejo razpravno aktivnost. Vendar takšne okoliščine na delo vrhovnih državnih tožilcev na Kazenskem oddelku neposredno niso vplivale, na Vrhovnem državnem tožilstvu RS pa tudi ni zadev, ki bi bile posebej opredeljene v smislu sodnih zaostankov. Delo v zvezi s povečano delovno obremenitvijo zaradi naraščajočega pripada pa se, kot je bilo predhodno ugotovljeno, upošteva v okviru kriterija delovne uspešnosti, pri čemer tožena stranka ugotavlja, da redno reševanje zadev, tudi v pogojih naraščajočega pripada in ob enaki kadrovski zasedenosti lahko pomeni prispevek k preprečevanju nastajanja zaostankov, zlasti če tako stanje traja dalj časa in se pripad bistveno poveča. Statistični podatki izkazujejo povečanje pripada na Kazenskem oddelku nanašajoče se na pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v prekrškovnih zadevah (169 v letu 2005, 744 v letu 2009), število pobud za vložitev zahtev za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku pa je v ocenjevanem obdobju ves čas upadalo ( 89 zadev v letu 2004, 67 v letu 2009). Glede na ugotovljeno strukturo je prilagojena kadrovska zasedenost na oddelku v ocenjevanem obdobju v času, ko je bil prirast zadev največji zaradi uveljavitve nove zakonodaje: poleg 5 do 6 vrhovnih državnih tožilcev je dodatno delal še dodeljen okrožni državni tožilec in strokovni sodelavec, s čimer se je zagotavljalo reševanje pripadlih zadev in izvrševanje drugih nalog ob pričakovani, občasno povečani a ne tudi nadpovprečni, delovni uspešnosti.

Obremenitev s pripadom na kazenskem oddelku tudi ni odstopala od obremenitev na drugih primerljivih oddelkih, tako da opravljeno delo po ugotovitvi tožene stranke ne daje podlage za zaključek, da je v ocenjevanem obdobju tožnik izkazoval nadpovprečno uspešnost po kriteriju „odprave in preprečitve sodnih zaostankov“ iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. S tem tožnik ni izkazal nadpovprečnega doseganja kriterijev po 1., 3. in 4. točki 1. odstavka 29. člena ZSS, sporna prvostopna ocena pa temelji na pravilni uporabi vseh kriterijev in se pokaže kot pravilna tudi na podlagi primerjave izpolnjevanja kriterijev vseh drugih primerljivih vrhovnih državnih tožilcev, v primerjavi s katerimi je le eden izmed njih, ki pa ima magisterij iz kazenskega prava in je pred zaključkom doktorskega študija s celotno službeno kariero na funkciji državnega tožilca vseh stopenj ter s pol leta daljšim stažem na funkciji vrhovnega državnega tožilca, prejel po kriteriju strokovnega znanja oceno nadpovprečno, nihče pa ni take ocene prejel po kriteriju sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, pomembnih za uspešno izvajanje tožilske funkcije.

Tožnikova primerjava „s tistimi, ki so v preteklosti na Vrhovnem državnem tožilstvu hitreje ali izredno napredovali“ ni mogla biti narejena, ker takega primera v praksi odločanja tožene stranke še ni bilo. Zato je tožena stranka ob reševanju tožnikove pritožbe in na podlagi odločanja o njegovem predlogu sprejela odločitev kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, ker niso izpolnjeni pogoji za hitrejše napredovanje po 4. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 32. člena ZSS in je zavrnila njegov predlog za hitrejše napredovanje na položaj svétnika po 4. odstavku 34. člena ZSS.

Tožnik v tožbi zoper sklep tožene stranke, ki mu je bil vročen 23. 8. 2010, izpostavlja, da jo pravočasno vlaga zoper izpodbijani sklep tožene stranke kot dokončen upravni akt, s katerim je bilo odločeno o njegovi zakonski pravici do napredovanja.

Meni, da je izpodbijana odločitev nepravilna zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik uveljavlja, da tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti glede uporabe kriterijev iz 29. člena ZSS, ki so bili podlaga za odločanje v predmetni zadevi glede na izoblikovano sodno prakso, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS v primerljivi zadevi opr. št. U 1345/2008. V izpodbijani odločbi tožena stranka ni pojasnila meril, na podlagi katerih je odločila in jih zato ni uporabljala niti splošno niti dosledno, v sicer obsežni obrazložitvi pa podaja zgolj abstraktno razlago zakonskih kriterijev, ki jih potem kot vsebinsko podlago uporabi za oceno tožnikovega dela za ugotovitev (ne)izpolnitve pogojev za napredovanje, ker da tožnik naj ne bi dosegel stopnje, določene za hitrejše napredovanje. Glede ocenjevanja tožnikovega doseganja teh pogojev – strokovno znanje, delovne sposobnosti, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, uspešnost dela pri odpravi zaostankov pa tožena stranka ne navaja nobenih konkretnih niti primerjalnih podatkov, pač pa le preprosto zatrdi, da tožnik ni izkazal nadpovprečnega doseganja kriterijev po 1. do 9. oziroma 1., 3. in 4. točki 1. odstavka 29. člena ZSS. Čeprav se sklicuje na primerjavo izpolnjevanja kriterijev vseh drugih s predlagateljem primerljivih državnih tožilcev, kljub temu tudi zanje ni nobenih konkretnih podatkov o njihovem delu v enakem obdobju šestih let, za katera je tožnik zahteval oceno za napredovanje.

Tožnik meni, da mu je tožena stranka pravno zmotno dodelila povprečno oceno (ustreza) namesto predlagane nadpovprečne ocene, ki je podlaga za hitrejše napredovanje ob dejstvu, da je v ocenjevanem obdobju vodil Kazenski oddelek Vrhovnega državnega tožilstva z enakim številom državnih tožilcev kot v času, ko je oddelek reševal dvakrat manj zadev, ter da je sam tožnik dosegal več kot dvojni pričakovani obseg dela po internih merilih in da je v ocenjevanem obdobju objavil več kot 100 pisnih prispevkov, večino s področja kaznovalnega prava in dela tožilstva ter sodeloval aktivno kot avtor pri 38 predavanjih in referatih ter da je sodeloval v številnih komisijah in delovnih skupinah pri praktično vseh zakonodajnih projektih na kazenskem področju, ki so se vodili v obdobju ocenjevanja, kar je vse navedel v predlogu za napredovanje in v prilogi h predlogu ter v pritožbi zoper prvostopno oceno službe, ki jo je izdelala generalna državna tožilka.

Tožnik izpostavlja, da ne izpodbija legitimnosti vrednotenja svojega dela, vendar vztraja, da mora to potekati ob pravilni uporabi predpisov, pravil postopka in celovito ugotovljenega dejanskega stanja, saj za tožnika ni sprejemljiv končni izid postopka, v katerem njegovo delo ni bilo ocenjeno po zakonskih merilih in z upoštevanjem vseh konkretnih podatkov. Pri odločanju o njegovem predlogu je bilo po mnenju tožnika materialno pravo zmotno uporabljeno glede upoštevanja meril za hitrejše napredovanje, zlasti v zvezi z razlago ZSS, ki jo je tožena stranka podala v izpodbijanem sklepu, po kateri naj redno reševanje zatrjevanega bistveno povečanega pripada ne bi pomenilo nadpovprečne delovne uspešnosti in da obremenitev na kazenskem oddelku ni odstopala v primerjavi z drugimi oddelki ter da naj pri Vrhovnem državnem tožilstvu ne bi moglo priti do sodnih zaostankov, saj ni sporno, da takih ni, lahko pa bi prišlo do državnotožilskih glede na zakonsko predpisane roke oziroma interne roke po DTS (90 dni); glede kriterija izpolnjevanja nalog vodstvenega delovnega mesta, ki naj ga ne bi bilo med kriteriji za hitrejše napredovanje, prav tako meni, da gre za nesprejemljivo razlago, saj se skozi uspešnost po naravi kaže tudi znanje, delovna sposobnost in sposobnost pravnega mišljenja, to pa so podlage za oceno službe, sicer bi bili vodstveni funkcionarji v neenakem položaju z ostalimi. Nadalje zavrača razlago tožene stranke, da naj bi bil tožnik kot predlagatelj napredovanja dolžan navesti konkretne okoliščine, ki bi narekovale zaključek o njegovem bistvenem preseganju kakovosti dela, kar ocenjuje kot nepravilno izhodišče, saj je predmet odločanja po naravi stvari podvržen načelu materialne resnice, ki se ugotavlja v posebnem (upravnem) postopku, v katerem bi morala prav tožena stranka kot pristojni organ opraviti ugotovitveni postopek za oceno službe na podlagi pregleda spisov in statističnih ter drugih primerljivih podatkov, tožnik pa je v postopku navedel zadostne začetne trditve oziroma podlage za svoj predlog.

Prav tako se ne strinja s trditvijo tožene stranke, da njegovo strokovno delo glede objav in predavanj, ki ga v nadaljevanju tožbe podrobneje opisuje, naj ne bi bilo neposredno pomembno za izvajanje državnotožilske funkcije, saj prav to načeloma dokazuje tako strokovnost kot moč pravnega mišljenja in predstavlja bistvo dodatne vrednosti pri delu sodnika in tožilca.

Tudi glede stališča, da naj bi bilo aktivno sodelovanje v internih izobraževalnih oblikah pričakovana in uveljavljena praksa tožnik meni, da pri tem tožena stranka ni upoštevala obsega tega tožnikovega dela v primerjavi z drugimi državnimi tožilci.

Glede strokovnosti vloženih aktov, ki naj bi bila predpostavka dela tožilca, kar za tožnika ni sporno, vendar izpostavlja, da pri tem ni bil pregledan niti en sam tožnikov akt, da bi se ocenila njegova stopnja doseganja strokovnosti. V zvezi z oblikovanjem strokovnih mnenj, kar naj bi bilo del nalog vrhovnega tožilca, meni, da tožena stranka ni izhajala iz pregleda strokovnih mnenj, ki ga je tožnik kot vodja oddelka uvedel in skupaj s pregledi sodne prakse sam pripravljal, tožena stranka tudi ni ocenila, ali je pri tem odstopal po številu in strokovnosti pripravljenih mnenj.

V zvezi z večjo angažiranostjo tožnika na kazenskem področju in vključevanjem v pripravo zakonodaje se tožnik ne strinja z navedbo tožene stranke, da to kot posebno področje zanimanja tožnika ne more biti razlog, da bi se delo na tem področju ne ovrednotilo v okviru zakonskih meril. Glede ocene tožene stranke, da tožnikovo delo kot vodje oddelka ne odstopa od drugih vodij, tožnik izpostavlja, da taka ocena ni podprta z nobenim podatkom o številu rešenih zadev, pripravljenih mnenj, objav in predavanj, sodelovanjem v pripravi predpisov in drugim delom ostalih vodij, pač pa je navedeno le, da nekateri drugi kolegi sodelujejo v mednarodnih aktivnostih. Sodeloval pa je tudi tožnik.

Da je dokončan podiplomski študij eden od zakonskih elementov za oceno strokovnega dela ni sporno, vendar to po mnenju tožnika v ničemer ne more vplivati na vrednotenje njegovega dela. Zlasti zato, ker je po tožnikovi vednosti podiplomski študij, poleg dr. B.B., ki je že svétnik, zaključil le vrhovni državni tožilec mag. C.C., pri čemer tudi tožnik to šteje za pomemben dosežek in kolegu ne bi nikoli odrekel hitrejšega napredovanja na tej in drugih podlagah.

Nadalje tožnik kot pravno zmotno šteje razlago tožene stranke, po kateri tožnik ne izpolnjuje pogojev za hitrejše napredovanje, ker ima samo dobrih šest let tožilske službe, saj zakon pogoja dolgotrajnosti ne določa in gre za nedopustno podlago za zavrnitev tožnikovega predloga, ki je tudi sicer v neposrednem nasprotju z namenom zakona. Ta je za sodnike in za državne tožilce določil možnost hitrejšega in celo izrednega napredovanja prav zato, da seže preko meja prejšnjih omejitvenih časovnih pogojev (stalnosti).

Tožnik kot zmotno v tožbi izpodbija tudi stališče tožene stranke, da zaradi predlaganega hitrejšega napredovanja ni imel pravnega interesa za vsebinsko izpodbijanje vseh elementov prvostopne ocene službe, saj je tožena stranka spregledala, da je ocena vendarle enotna in da se večkrat težko natančno določijo meje med posameznimi kriteriji. Tudi zato tožnik nasprotuje pristopu tožene stranke, ki je njegovo delo ločevala tako, da je določene naloge upoštevala le okviru posameznih meril in spregledala, da je delo tožilca celota, v kateri se prepleta reševanje zadev z oblikovanjem stališč, izobraževanjem in objavljanjem strokovnih člankov.

Tožena stranka po mnenju tožnika diskrecijskega pooblastila ni uporabila v skladu z namenom, zaradi katerega ji je bilo to pooblastilo dano, in sicer je to celovita, konkretizirana in objektivizirana ocena tožilske službe in na njej sprejeta odločitev.

V zvezi s tožbenim ugovorom kršitve pravil postopka tožnik izpostavlja navedbe v izpodbijanem sklepu tožene stranke, da izpodbijana ocena tožilske službe (ocena GDT) ni ocena dela državnega tožilca, za izdelavo katere je pristojna tožena stranka po 4. odstavku 23. člena ZDT, zato je po mnenju tožnika v nasprotju z uvodnim delom prvostopne ocene, v kateri generalna državna tožilka izrecno navaja, da je izpodbijano oceno izdala na podlagi 4. odstavka 23. člena ZDT. Zaradi navedenega neskladja tožnik meni, da je izrek izpodbijanega sklepa tožene stranke, po katerem se zavrne pritožba zoper prvostopno oceno, ki s tem postane dokončna, in nato ponovno sprejme oceno tožilske službe, očitno v nasprotju s temeljnim pravnim načelom „ne bis in idem“. Z opisanim postopanjem in izdelavo v bistvu nove ocene dela, ki jo je sprejela tožena stranka, pa je bila tožniku kršena pravica do pravnega sredstva, saj te druge, dokončne ocene, na kateri temelji odločitev, ni mogel vsebinsko izpodbijati in to lahko stori šele v tožbi. Taka kršitev pa je vplivala tudi na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa, ki temelji na zgrešenem sklicevanju na 56. člen ZDT, saj med upravno-nadzorstvene pristojnosti ne sodi ocenjevanje tožilske službe, ker to ni del državnotožilske uprave. Po mnenju tožnika gre za predmet posebnega postopka iz 23. člena ZDT v zvezi s strokovnim nadzorom po 67. členu ZDT, v katerem pregledovalci z neposrednim pregledom spisov, vpisnikov in druge dokumentacije v postopku iz 69. člena Državnotožilskega reda (DTR) sestavijo poseben zapisnik z mnenjem. Tako oceno je tožnik izrecno zahteval v svojem predlogu za napredovanje in jo je kot zakonsko podlago za odločitev pričakoval, ker meni, da ni objektivne ocene dela, ne da bi bil pregledan en sam spis ocenjenega tožilca ali sodnika, saj bi tudi po določbah ZSS morala predhodna priprava ocene obsegati predvsem pregled spisov zadev, ki so bili ocenjenemu zaupani v delo (3. odstavek 31. člena ZSS). Poleg tega bi morala obsegati tudi podatke iz osebnega spisa tožnika, ki pa sploh niso navedeni, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi bili tovrstni podatki sploh vpogledani.

Tožnik meni, da posledično ni imel pravice do pritožbe, saj prvostopna ocena ni obsegala konkretnih podatkov o njegovem delu, niti ni temeljila na pregledu spisov, šele v drugostopni oceni je vključenih nekaj konkretnih navedb o delu tožnika, ki pa so po vsebini bolj vrednostne sodbe, kot objektivizirane ugotovitve, vendar tudi na take tožnik ni imel možnosti, da bi odgovoril. Kljub izrecni prošnji v pritožbi mu tožena stranka ni omogočila, da bi razloge za svoj predlog in stališča do „novih dejstev“, lahko pojasnil na seji. Ker v konkretnem delu tožnika tožena stranka ni izvajala dokazov, lahko tožnik svojo zakonsko in ustavno pravico do izjave in predložitve ter obravnavanja dokazov za odločanje o pravici do napredovanja uresniči le pred sodiščem, kar tožnik izrecno tudi predlaga v tožbi, saj je po njegovem mnenju vse navedene pomanjkljivosti možno odpraviti le z odpravo izpodbijanega akta in vrnitvijo zadeve v novo odločanje, ker je v tožnikovi zadevi ostalo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ob pomanjkljivi vsebinski in statistični podlagi odločitve tožene stranke oziroma ob odsotnosti konkretnih statističnih oziroma vsebinskih podatkov o šestletnem delu tožnika ter obremenitev drugih oddelkov v primerjavi s kazenskim oddelkom, ki ga je v ocenjevanem obdobju vodil tožnik. Da bi se navedeno lahko potrdilo do stopnje gotovosti, tožnik predlaga izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnika in pridobitvijo letnih ocen tožnika ter vpogledom listin, in sicer iz spisa popisov osebnega spisa tožnika na VDT RS, dopisa Ministrstva za pravosodje RS o vsebini osebnega spisa tožnika, ki se tam vodi, celovite statistične podatke o delu kazenskega oddelka in tožnika za zadnjih šest let, statistične podatke o pripadu in reševanju zadev na posameznih oddelkih VDT RS za obdobje zadnjih sedem let, ki naj jih predloži tožena stranka, podrobne podatke o delu tožnika pri reševanju zadev, oblikovanju strokovnih mnenj in pregledov sodne prakse v obdobju ocenjevanja, ki naj jih posreduje tožena stranka in primerljive povprečne podatke, tožnikove objave, ki so dosegljive v objavljenih publikacijah ter podatki o hitrejših in izrednih napredovanjih na državnih tožilstvih z navedbo nosilnih razlogov za obdobje zadnjih deset let, ki naj jih predloži tožena stranka ter vpogledom vseh spisov Državnotožilskega sveta v zadevi predlaganega napredovanja, ki naj se pribavijo uradoma.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila ob sklicevanju na 2. odstavek 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne da bi hkrati predložila predmetni upravni spis, sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, vključno s tožnikovim zahtevkom za plačilo stroškov postopka. Ponavlja svoje razloge, ki jih je navedla že v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in jih dodatno pojasnjuje glede na tožbene navedbe. V zvezi s primerom napredovanja višjega tožilca D.D. tožena stranka navaja, da osebe s takšnim imenom ni (bilo) med državnimi tožilci, o katerih je kadarkoli odločala. Nepravilna oziroma drugačna praksa odločanja o napredovanjih in oblikovanja ocen v prejšnjih sestavah DTS ni argument za nadaljevanje nezakonite prakse tudi v mandatu tožene stranke. V zvezi s pričakovanjem tožnika, da bi morala ocena njegovega dela temeljiti na pregledu spisov pojasnjuje, da ne izvaja pregledov spisov vrhovnih državnih tožilcev in vodij oddelkov, ker je strokovnost njihovega dela predmet preizkusa sodišč pri odločanju o vloženih pravnih sredstvih. Nadalje meni, da se tožnik neutemeljeno in neprimerno sklicuje na manjšo obremenjenost in s tem manjšo delovno uspešnost na drugih oddelkih, v nasprotju z dejanskimi podatki pa je njegova navedba, da je število zadev na oddelku za nadzor upadlo. Tožnik prezre, da so na oddelku poleg splošnih pregledov tožilstev izvajali tudi nadzorstvene preglede zaradi napredovanj in nadzorstvenih pritožb, takih pregledov pa je tožnik v vseh letih opravil le 7. V dokazne namene prilaga statistično tabele o številu vloženih Ktpr in Ktz zadev, tabelo pregledov opravljenih nadzorstvenih pregledov, pregled obremenitev po oddelkih in zasedenost oddelkov ter statistični pregled opravljenih nadzorstvenih pregledov (priloga B1). Predmetnega upravnega spisa tožena stranka sodišču ni predložila niti po novem pozivu sodišče v smislu 3. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010), pač pa je naknadno tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 2. 11. 2010 v spis vložila le vabilo na 146. sejo Državnotožilskega sveta (DTS) z dne 26. 5. 2010 in zapisnik 146. seje DTS z dne 1. 6. 2010 (priloge B2 do B3).

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2010, kot tudi v nadaljnjih vlogah, izrecno vztraja pri tožbi in tožbenih navedbah, ki jih glede na razlogovanje tožene stranke v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje. Tožnik izpostavlja, da ker je bil dodeljen na Ministrstvo za pravosodje in ne opravlja več nalog vodje oddelka, tudi nima dostopa do statističnih podatkov za zadnjih šest let za predložitev seznama števila mnenj po vseh posameznih vrhovnih in višjih državnih tožilcih na VDT RS, zato sam teh podatkov ne more predložiti. Sklicevanje tožene stranke na podatke in primerjave z okrožnimi državnimi tožilstvi pa tožnik ocenjuje kot zgrešeno, saj primerja neprimerljivo. Izrecno tudi vztraja pri vseh navedbah glede pregleda dela, ki sploh ni bil opravljen, zlasti ob dejstvu, da je tožnik prvotni oceni ugovarjal s konkretnimi navedbami in bi tožena stranka lahko dodatno odredila pregled, namesto da se je oprla zgolj na ustno mnenje generalne državne tožilke brez kakršnihkoli konkretnih podatkov o tožnikovem delu. Glede sklicevanja na dosedanjo prakso kot dokaz o zakonitosti in pravilnosti postopka pa tožnik meni, da to kaže na vztrajanje pri arbitrarnosti preko meja polja proste presoje, ki ga je na tem področju izoblikovala sodna praksa, ki jo tožnik uvodoma izpostavlja v svoji pripravljalni vlogi ob sklicevanju na sodbo U 1345/2008, sklep I Up 994/2003, sklep II Up 4/2001 in sodbo in sklep U 494/2002. Glede pomote v osebnih imenih ob zapisu D.D. namesto pravilno E.E. tožnik navaja, da je s tem v zvezi predlagal, da se dostavijo sodišču celoviti podatki za zadnjih 10 let, ki bodo pokazali, ali je tožnik zahteval nekaj posebnega, glede na uveljavljeno prakso, ki jo sam šteje za zakonito, ne da bi komurkoli za nazaj prerekal pridobljeno napredovanje. Glede sklicevanja tožene stranke na dosedanjo prakso tožnik meni, da je le-to nedosledno in da tožena stranka nima trdnih in ustaljenih načel, objektiviziranih meril in jasnih procesnih pravil pri ocenjevanju dela državnih tožilcev. Tožnik vztraja pri tožbi in tožbenih navedbah in sodišču predlaga, da toženo stranko pozove k predložitvi listin in evidence o tožnikovem delu ter razpiše glavno obravnavo in izvede dokazni postopek.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedeni sklep tožene stranke, s katerim je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper oceno tožilske službe, ki jo je izdala GDT (št. Tu-K 2/2010-19/BB z dne 14. 4. 2010) ob sklicevanju na 1. odstavek 56. člena in 4. odstavek 23. člena ZDT, ter hkrati sprejela za tožnika oceno, da ustreza tožilski službi, istočasno pa je zavrnila njegov predlog za hitrejše napredovanje na položaj svétnika.

Sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena (2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Po stališču upravno-sodne prakse v tovrstnih zadevah, ki se je izoblikovalo ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča RS, ki izhajajo med drugim iz odločbe št. Up-260/01 z dne 5. 2. 2004 (9. točka obrazložitve) mora dokončni upravni akt, da bi sodišče lahko presojalo njegovo zakonitost, med drugim vsebovati tudi dejansko stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokaze, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in razloge, ki so bili odločilni pri presoji dokazov. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Izpodbijani sklep tožene stranke z obrazložitvijo, kot je predhodno povzeta očitno ne omogoča učinkovitega uveljavljanja ustavne pravice tožnika do (učinkovitega) sodnega varstva v smislu 23. člena in pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave RS, s katero je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pomeni, da mora biti dokončni upravni akt, s katerim je odločeno o pravici stranke, v tolikšni meri obrazložen v skladu z določili 1. odstavka 214. člena ZUP, da so iz njega razvidni tako zahtevki strank, kot njihove navedbe o dejstvih (1. točka) kot tudi v postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le-to oprto (2. točka) ter razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka), kot tudi razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka) in tudi razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku (6. točka). Le s takšno obrazložitvijo je namreč tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo, medtem ko izpodbijani sklep, kot je predhodno povzet, takšnih vsebin nima, kot utemeljeno ugovarja tožnik v tožbi. Te pomanjkljivosti pa tožena stranka niti z odgovorom na tožbo ne more odpraviti, saj mora biti iz obrazložitve konkretnega upravnega akta razvidno, katera dejstva in okoliščine je tožena stranka upoštevala, dokazi, na katere se je pri tem oprla ter v kakšni meri so te okoliščine in dejstva vplivale na odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke v konkretnem primeru. Takih pomanjkljivosti izpodbijanega akta pa z odgovorom na tožbo v nobenem primeru ni mogoče naknadno odpraviti.

Po presoji sodišča tožeča stranka prav tako utemeljeno opozarja tudi na nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj tožena stranka v svoji obrazložitvi kot vsebinsko podlago svojih ugotovitev glede (ne)izpolnjevanja pogojev za uveljavljano hitrejše napredovanje ne konkretizira z navedbo konkretnih in primerjalnih podatkov v zvezi z doseganjem posameznih kriterijev po določilih 1. do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS v povezavi s 3. odstavkom 23. člena ZDT, na katera se pri svoji odločitvi sklicuje. Enako stališče je sodišče zavzelo že v svojih predhodnih odločitvah v primerljivih zadevah, kot med drugim izhaja iz sodbe U 1345/2008, na katero se tožnik v tožbi izrecno sklicuje.

Sodišče je po navedenem presodilo, da je potrebno tožbi ugoditi iz razloga po 2. in 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Izpodbijani sklep je sodišče odpravilo na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem mora tožena stranka odpraviti nakazane pomanjkljivosti in o zadevi ponovno odločiti v 30-ih dneh od dneva prejema sodbe (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter dejstva, da tožena stranka niti po ponovnem pozivu sodišča v smislu 3. odstavka 38. člena ZUS-1 ni predložila vseh spisov (ki se nanašajo na zadevo) očitno, da je potrebno tožbi ugodi in upravni akt odpraviti, je sodišče odločilo na nejavni seji senata brez glavne obravnave (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je tožeča stranka v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR, v primeru zamude paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.