Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč nižje stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati dejansko izvedbo reorganizacije oziroma, da ukinitev delovnega mesta ni bila le fiktivna, saj novo zaposlena delavka opravlja dela, ki jih tožnica na delovnem mestu strokovni sodelavec za finance in administracijo ni opravljala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz poslovnega razloga kot nezakonita razveljavi. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter podredni zahtevek, s katerim je tožnica ob reparacijskem zahtevku zahtevala tudi odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in spremembe). Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi racionalizacije poslovanja in spremenjenih poslovnih potreb ukinila delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožnica in s tem dokazala utemeljenost odpovednega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po drugi točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da imata sodbi pomanjkljivosti zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje v razlogih odločb o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi listinami oziroma zapisniki. Sodišče v postopku ni zaslišalo niti ene nepristranske priče. Tožnici je bilo s tem kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Nadalje meni, da je odločitev sodišča druge stopnje, da je v sodnem postopku dopustno širiti odpovedne razloge, materialno pravno zmotna, saj je tožena stranka v postopku navajala nove razloge, na katere sta potem svojo odločitev oprli nižji sodišči. Sprememba poročanje je kot odpovedni razlog prepozna in ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga, saj je do spremembe poročanja prišlo s 1. 1. 2009 in ne šele v drugem kvartalu leta 2009. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da bo odprla novo delovno mesto finančni analitik, ki je obsegal vse delovne naloge tožnice, razen administrativnih in kadrovskih nalog. Novo delovno mesto je odprla z dnem 1. 9. 2009, delovno mesto sodelavec za finance in administracijo je ukinila z dnem 1. 8. 2009, vedoč, da sodišče preverja zakonitost odpovedi na dan njene izdaje. Prenehanje potrebe po opravljanju administrativnih nalog, ki jih v letu 2009 praktično ni bilo, ne predstavlja zakonitega odpovednega razloga. Neskladna z listinami v spisu in nerelevantna je obrazložitev sodišča druge stopnje, da M. D. poleg tožničinih del opravlja predvsem zahtevnejša finančna dela, saj ima delovno mesto finančni analitik praktično enak opis del in nalog kot delovno mesto, na katerem je delala tožnica pred odpovedjo. Nadalje meni, da se niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje nista opredelili do del s področja nabave in logistike ter nista o tem zavzeli stališča, s tem pa tožnici kršili pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tožena stranka je ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, čeprav so potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica obstajale in niso prenehale oziroma je za opravljanje dela, ki ga je pred odpovedjo opravljala tožnica, zaposlila novega delavca. Zaključuje, da zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niso bili podani.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih pavšalno zatrjuje tožnica (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člen ZPP); izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; razloge o odločilnih dejstvih sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitanih kršitev. V zvezi z očitki, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani tožnice predlaganih prič, revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče izvede tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 286. b člena ZPP, ki bi jo tožnica morala uveljaviti takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče dokazne predloge zavrnilo. Ker revizija ne navaja, čemu tega brez svoje krivde tožnica ni mogla storiti, se obravnavani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka in 22. člena Ustave, ne more upoštevati.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Poslovni razlog je po tej določbi podan, če je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR).

10. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka dne 22. 7. 2009 sprejela sklep, da se s 1. 8. 2009 ukine delovno mesto strokovni sodelavec za finance in administracijo, na katerem je bila zaposlena tožnica ter, da se odpre novo delovno mesto finančni analitik. Novo delovno mesto je sicer vsebovalo tudi del nalog, ki jih je tožnica opravljala na prejšnjem delovnem mestu, vendar je pretežni nalog obsegalo opravljanje zahtevnejših finančnih del. Za zasedbo tega delovnega mesta je bila tudi zahtevana VII. stopnja izobrazbe, ki jo tožnica ni imela. Tožena stranka je na delovno mesto finančnega analitika zaposlila M. D., ki je opravljala predvsem zahtevnejša finančna dela in obenem postala odgovorna tudi za posamezna področja nabave. Del administrativnih nalog s področja splošnih in kadrovskih zadev, ki jih je opravljal tožnica je tožena stranka prenesla na vodstvo regije na Češkem, del administrativnih zadev, pa je tožena stranka zagotovila preko zunanje agencije. Na navedene ugotovitve je Vrhovno sodišče vezano, zato niso upoštevne revizijske navedbe, ki uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tem (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Tožena stranka v sodnem postopku ni širila razlogov za odpoved, kot zmotno zatrjuje revidentka, ampak je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, le izčrpneje in natančneje pojasnila spremembe v njenem poslovanju oziroma reorganizacijo s ciljem racionalizacije poslovanja, ki je privedla do redne odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Nobeno do podanih pojasnil ni predstavljalo novega ekonomskega, organizacijskega, tehnološkega ali strukturnega razloga, temveč le natančnejšo utemeljitev potrebnosti izvedbe reorganizacije.

12. Tožena stranka je v sodnem postopku dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je prenehanje potrebe po opravljanju administrativnega dela s področja splošnih in kadrovskih zadev, ki jih je opravljala tožnica in dokazala, da so se povečale potrebe po opravljanju visoko zahtevnih del s področja financ in računovodstva, ki jih sedaj opravlja delavka s VII. stopnjo izobrazbe. Navedenih ugotovitev tožnica v reviziji ne more izpodbijati zatrjujoč kršitve postopka oziroma zmotno uporabo materialnega prava. Zato revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč nižje stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati dejansko izvedbo reorganizacije oziroma, da ukinitev delovnega mesta ni bila le fiktivna, saj novo zaposlena delavka opravlja dela, ki jih tožnica na delovnem mestu strokovni sodelavec za finance in administracijo ni opravljala.

13. Neutemeljeno je revizijsko prizadevanje, da sta sodišči kot odpovedni razlog šteli tudi spremembo distribucijskega sistema, saj sodbi sodišč nižje stopnje, takšnih zaključkov ne vsebujeta. Nižji sodišči sta navedli, da je tudi na področju logistike in nabave prišlo do določenih sprememb oziroma opisali naloge, ki jih sedaj opravlja zaposlena M. D., zato je neutemeljen revizijski očitek, da se sodišči nižje stopnje glede tega področja nista izrekli.

14. Glede na navedeno revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč nižje stopnje, da je tožena stranka zaradi reorganizacije in racionalizacije dela na finančnem in kadrovskem področju, ter na področju nabave in logistike, tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je dokazala obstoj poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR.

15. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita in zavrnili tožnikov zahtevek za razveljavitev le-te.

16. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.