Jedro

Ob poslovnem razlogu, ki je naveden v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se mora sodišče opredeliti tudi do drugih dejanskih razlogov, ki so privedli do odpovedi in ki jih navaja delodajalec v sodnem postopku. Delodajalec lahko namreč v sodnem postopku dokaže, da je obstajal tudi še kak drug zakonit (poslovni) razlog za odpoved, odpoved pa je nezakonita le, če delodajalec niti v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ne dokaže, da je v času podaje odpovedi prenehala potreba po delu, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo stroškov prevodov v višini 220,50 EUR šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožnici kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 16. 10. 2009, ampak ji na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2007 še traja tako, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 17. 10. 2009 dalje prijaviti v vsa zavarovanja ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plačo in druge prejemke v zvezi z delom kot če bi delala, ter ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. dne v mesecu za plačo od tega meseca dalje do plačila; ji povrniti strošek prevodov v znesku 230,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2010 ter stroške pravdnega postopka. Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 17. 10. 2009 dalje do odločitve sodišča prve stopnje, priznati delovno dobo in jo prijaviti v vsa zavarovanja ter ji obračunati plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delala, plačati vse prispevke in dajatve ter tožnici izplačati neto prejemke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. dne v mesecu za plačo tega meseca dalje do plačila ter ji izplačati odškodnino na podlagi 118. čl. ZDR v neto znesku 20.004,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Prvenstveno navaja, da sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Tožnica je namreč 3. tč. tožbenega zahtevka modificirala na obravnavi dne 4. 10. 2010, 4. tč. tožbenega zahtevka pa je nazadnje modificirala z vlogo z dne 28. 4. 2010 ter na obravnavi dne 21. 10. 2010, ko je na račun stroškov prevodov zahtevala skupaj 423,90 EUR. Sodišče je zaslišalo le nekaj od predlaganih prič, od tega so bile vse priče delavci tožene stranke, ki so bili zainteresirani, da v tem sporu uspe tožena stranka. Priča P., kateri je sodišče sledilo, je imela interes, da delo tožnice razvrednoti, ter da zanika, da je tožnica določena dela opravljala. Tožnica je predlagala zaslišanje tudi drugih oseb, ki so delale ali delajo v B. Srbija in ki poznajo delo tožnice. Te priče bi vedele povedati o obsegu dela tožnice, kot so ga zaznavale do 31. 12. 2008, vendar pa se tožničino delo po obsegu od 1. 1. 2009 do izdaje odpovedi ni spremenilo oz. zmanjšalo, ampak se je povečalo predvsem na finančnem področju, za ker je tožnici P. pripravila nov opis del z dnem 1. 4. 2009 in iz katerega je povečan obseg del na finančnem področju jasno razviden. Priča P. je na zaslišanju 4. 10. 2010 potrdila, da je pripravila ta opis po naročilu Ž., ker tega dokumenta ni bilo v personalni mapi tožnice. Tožničin obseg del se je z leti spreminjal, razširile so se finančne naloge, bistveno pa so se zmanjšale kadrovske naloge, medtem ko so naloge nabave in logistike ostale nespremenjene. Tožnica je predlagala tudi zaslišanje oseb, zaposlenih v organih, s katerimi je tožnica v svojstvu delavke tožene stranke sodelovala, npr. predstavnika družbe K. d.o.o, ki bi vedel povedati, katere naloge so bile prenesene na to družbo in katere naloge je ta družba za toženo stranko opravljala pred izdajo izpodbijane odpovedi. Sodišče je te dokaze neutemeljeno zavrnilo. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla odpovedne razloge. V postopku je tožena stranka navajala nove razloge, o katerih je izpovedoval zakoniti zastopnik tožene stranke J.H.. Skladno s sodno prakso v sodnem postopku odpovednih razlogov ni dopustno širiti. Poleg tega razlogi, ki jih je navajal zakoniti zastopnik tožene stranke niso obstajali v času izdaje izpodbijane odpovedi. Delodajalec mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi v določenem roku po nastanku utemeljenega razloga. Spremembe, ki so se pojavile v aprilu 2010 ne morejo biti zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v mesecu juliju 2009. Odpovedni razlogi, navedeni v odpovedi ne obstajajo, niso resni in utemeljeni ali pa je glede na njihov razlog odpoved prepozna. Do spremembe poročanja je prišlo 1. 1. 2009. Tožnica je pojasnila, da do prenehanja delovnega razmerja ni uotavljala nikakršnih sprememb glede poročanja, saj se je prej poročalo v B. Srbija, nato pa v B. Češka. Priča P. je izpovedala, da so se zaradi prenosa poročanja na Češko (in distribucijskega sistema) pojavile nove in bolj zahtevne naloge, vendar pa ni opredelila, v čem naj bi bile naloge zahtevnejše zaradi prenosa poročanja. Sprememba nalog zaradi spremembe distribucijskega sistema aprila 2010 pa ni relevantna za odločitev v tem sporu. Tožena stranka je glede na izpoved Ž. na Češko prenesla rezervacije hotelov, letalskih kart, vodenje kilometrin, nabavo pisarniškega materiala, vendar pa so to minimalna in le občasna dela. Te naloge niti v opisu del z dne 1. 4. 2009 niso navedene. Dela kadrovske službe in administracije tako niso več predstavljala 30% tožničinega dela, tako kot v letu 2007. Nemogoče je primerjati finančna opravila, ki jih je opravljala tožnica do julija 2009 s finančnimi opravili, ki so se opravljala po spremembi distribucijskega sistema. Iz izpovedi P. izhaja namreč, da je tožena stranka v letu 2010 povsem spremenila tako način kot tudi obseg finančnih del (npr. nov sistem Vasco). Tožena stranka je v opis del in nalog finančnega analitika z dne 1. 9. 2009, poleg del, ki jih je opravljala tožnica, dodala še nekatere naloge, za katere je priča D. obrazložila, kaj sploh pomenijo. Vsa opisana dela je opravljala tudi tožnica, za kar bi sodišče lahko zaslišalo tudi predstavnika podjetja K. d.o.o. Očitno je sicer, da D. sedaj, od leta 2010 dalje, opravlja tudi zahtevnejša finančna dela in morebiti nadomešča P.. V času izdaje odpovedi pa te potrebe ni bilo. Delovno mesto finančni analitik je bilo ustvarjeno 1. 9. 2009, vendar je tožena stranka že v odpovedi napovedala, da bo to delovno mesto odprla. Vendar pa tožena stranka ob izdaji odpovedi še ni imela potreb po novi delavki na zahtevnih finančnih delih. Te potrebe so se pojavile šele s spremembo distribucijskega sistema v letu 2010. Iz opisa del z dne 1. 4. 2009 in iz izpovedb izhaja tudi, da je tožnica opravljala dela s področja nabave in logistike, in da potreba po opravljanju teh del ni prenehala, saj jih sedaj opravlja nova delavka. Sodišče o tem ni zavzelo nobenega stališča. Tožena stranka ni dokazala, da je potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica, ob izdaji odpovedi prenehala, zato je odpoved nezakonita. Tožnica ne more mimo dejstva, da je tožena stranka v opisu delovnega mesta z dne 1. 4. 2009 in v opisu delovnega mesta z dne 1. 9. 2009 kot pogoje za zasedbo obeh delovnih mest navedla praktično enake pogoje. Pogoj za zasedbo obeh delovnih mest je tudi najmanj 2 leti izkušenj v računovodstvu v izvozno/uvoznem podjetju. Tega pogoja pa D. ni izpolnjevala, saj njena prejšnja delodajalca nista bila izvozno/uvozno podjetje. Tožena stranka je zgolj za potrebe izpodbijane odpovedi določila, da se za delovno mesto finančni analitik zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe in dobro poznavanje standardov finančnega poročanja in mednarodnih računovodskih standardov. Tožnica tudi ugovarja ugotovitvi sodišča, da naj bi tožnica večkrat omenila, da bi lahko manjkajoče znanje pridobila z dodatnim izobraževanjem. Tožnica je na soočenju izpovedala, da je bil namen ponujenega izobraževanja spoznavanje z bilancami, govor pa je bil o kratkoročnem izobraževanju s področja računovodstva in ne pridobitev VII. stopnje strokovne izobrazbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, tako kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (360. čl. ZPP) pa dodaja naslednje: Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu „strokovni sodelavec za finance in administracijo“ in sicer na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2007, sklenjene za nedoločen čas. Iz profila delovnega mesta (A19) je razvidno, da je opravljala naloge s področja financ, nabave in logistike ter splošnih kadrovskih in administrativnih zadev. Tožena stranka je zaradi sprememb poslovnih potreb družbe po opravljanju določenih vrst dela, z namenom racionalizacije poslovanja družbe, dne 22. 7. 2009 odločila, da se ukine delovno mesto „sodelavec za finance in administracijo“. Tožena stranka je namreč del administrativnih del s področja splošnih in kadrovskih zadev, ki jih je opravljala tožnica, prenesla na vodstvo družbe B. Češka in zunanjo agencijo družbo K. d.o.o.. Tožena stranka je ugotovila tudi, da so se po drugi strani izjemno povečale potrebe družbe po opravljanju visoko zahtevnih del s področja financ in računovodstva, ki pa jih ni mogoče opravljati v okviru obstoječe organizacije delovnih mest, zato se je odločila, da se bo odprlo novo delovno mesto „finančni analitik“. Tožena stranka je v posledici navedene reorganizacije tožnici dne 28. 7. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (priloga A6), v novembru 2009 pa je na novo delovno mesto „finančni analitik“, ki je deloma vsebovalo tudi dela, ki jih je predhodno pri toženi stranki opravljala tožnica, zaposlila D.. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v celoti v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) iz utemeljenih in resnih razlogov, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zvezi s poslovanjem tožene stranke in s strani tožene stranke zatrjevano reorganizacijo, ki je rezultirala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ugotavljalo z izvedbo večjega števila dokazov, na katere je tudi oprlo dokazno oceno glede utemeljenosti odpovednega razloga. Tako je poleg priče P. (vodja financ pri toženi stranki), katere verodostojnost tožnica izpodbija v pritožbi, svojo dokazno oceno oprlo tudi na izpovedbo D. (ki je z novembrom 2009 zasedla delovno mesto „finančni analitik), J.H. (zakonitega zastopnika tožene stranke) ter Ž. (direktorice kadrovskega področja B. Češka). Sodišče tako dokazne ocene ni oprlo le na izpovedbo priče P., temveč je zaključek o utemeljenosti odpovednega razloga napravilo ob skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, na kar sodišče napotuje 8. čl. ZPP.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo le priče tožene stranke oz. njene delavce, medtem ko je ostale dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo. Pričo D. je sodišče zaslišalo izključno na predlog tožnice, zaslišanje priče P. pa sta predlagali obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je nadalje vpogledalo v vse listinske dokaze pravdnih strank, zavrnilo pa je le tiste dokaze pravdnih strank (torej tako tožnice kot tožene stranke), ki za predmetni postopek niso bili odločilnega pomena. Logično in življenjsko je, da je sodišče prve stopnje o konkretnih delovnih zadolžitvah tako tožnice kot v nadaljevanju priče D. (o tem je namreč večinoma tekel dokazni postopek) zaslišalo tožničine sodelavce, ki so bili s tožničinim delom in nadalje z delom D. neposredno vsakodnevno seznanjeni in so tudi vedeli povedati o tem, kako je potekala reorganizacija tožene stranke in iz katerega razloga je bila potrebna. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem predstavnika družbe K. d.o.o., ki naj bi vedel povedati o tem, katere naloge so bile prenesene na to družbo in katere naloge je ta družba za toženo stranko opravljala pred izdajo izpodbijane odpovedi, saj je bilo iz trditvene podlage tožene stranke razbrati, da je tožena stranka le del administrativnih del s področja splošnih in kadrovskih zadev, ki jih je doslej opravljala tožnica, in ki so bile povezane z uporabo slovenskega jezika, prenesla na družbo K. d.o.o., preostale pa je prenesla na vodstvo družbe B. Češka. Slednjemu tožnica niti ni oporekala. Iz navedenega razloga je za razjasnitev spornih dejstev v zvezi z nalogami, ki jih je tožena stranka prerazporedila med K. d.o.o. in B. Češka, zadostovala izvedba dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in direktorice kadrovskega področja, saj sta bili ti dve izpovedbi glede relevantnih dejstev skladni z izpovedbami ostalih zaslišanih prič in tudi podprti z listinskimi dokazi (računi podjetja K. d.o.o. - B13, elektronsko sporočilo B12).

Zmotno je nadalje pritožbeno stališče, da tožena stranka v zvezi dokazovanjem zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ne more navajati in dokazovati tudi drugih poslovnih razlogov, ki so jo privedle do te odločitve. Ob poslovnem razlogu, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se mora sodišče opredeliti tudi do drugih dejanskih razlogov, ki so privedli do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in ki jih navaja delodajalec v sodnem postopku. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga bi bila nezakonita le, če tožena stranka niti v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ne bi dokazala, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstajal zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker gre za poslovni razlog, ki je na strani delodajalca in ne za krivdni razlog ali razlog nesposobnosti, ki sta na strani delavca, ZDR tudi ne predvideva zagovora, ki je nujen v primeru odpovedi iz krivdnega razloga ali razloga nesposobnosti (83. čl. ZDR). V teh dveh primerih (kot tudi v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca) je nujno, da se delavec natančno seznani z razlogom, zaradi katerega mu lahko sledi odpoved pogodbe o zaposlitvi in se glede razlogov na zagovoru lahko tudi izjasni. V navedenih dveh primerih (kot tudi v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca) je zato izhodišče in okvir materialnopravnega preizkusa redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izključno odpovedni razlog in obrazložitev tega razloga v redni odpovedi (izredni odpovedi) in delodajalec v sodnem postopku dejansko ne more dokazovati tudi drugih morebitnih razlogov, ki so privedli do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede katerih se delavec v postopku pri delodajalcu (zagovor) ni mogel izjasniti. Za poslovni razlog, kot rečeno, navedeno ne velja, zato lahko delodajalec tudi v sodnem postopku dokaže, da je obstajal tudi še kak drug zakonit razlog za odpoved (navedeno smiselno izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS npr. VIII Ips 471/2006 z dne 2. 10. 2007, v kateri je VS RS zavzelo stališče, da lahko delodajalec zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, dokaže tudi v sodnem postopku, kljub temu, da ga v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas, ne navede).

V konkretnem primeru tožena stranka v sodnem postopku razlogov za odpoved niti ni širila, temveč je njen zakoniti zastopnik J.H. le izčrpneje pojasnil spremembe v poslovanju tožene stranke v letu 2009, ki so privedle do izpodbijane odpovedi. Povedal je, da je januarja 2009 nastala sprememba strukture in je slovenska družba postala sestavni del češke enote s sedežem v Pragi. Sprva ni bilo nobene spremembe, nato pa je v drugem kvartalu leta 2009 potekala revizija, na podlagi katere je nastala potreba po spremembah. Namen tožene stranke je bilo doseči večjo efektivnost pri investicijah v Sloveniji. Posledica je bila vpliv na na distribucijski sistem in število zaposlenih. Julija 2009 je imela tožena stranka 9 zaposlenih, po končani reorganizaciji marca 2010 pa je imela 4 zaposlene. Pojasnil je, da je bilo potrebno ojačati finančni oddelek prav zaradi predvidene spremembe distribucijskega sistema, saj je bilo planirano, da namesto ene stranke povečajo obseg na 12 strank. Ta sprememba je prinesla tudi spremembo računovodskega sistema, ki se sedaj imenuje Vasco. Vzpostavitev tega sistema, ki je dolgotrajnejši proces, je bila tudi ena pomembnejših nalog novega delovnega mesta. Zakoniti zastopnik tožene stranke je opisal tudi druge razloge, ki so posledično privedli do reorganizacije in so razvidni iz njegove izpovedbe, ki jo pritožbeno sodišče na tem mestu ne ponavlja.

Tudi priča Ž. je v izpovedbi zelo natančno pojasnila, katere naloge, ki jih je doslej opravljala tožnica, je tožena stranka prenesla iz slovenske firme na Češko in v čem so se bistveno povečale potrebe v slovenski firmi. Kaj je torej pomenil odpovedni razlog, kot je bil naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so zaslišane priče (predvsem J.H. in Ž.) izčrpno pojasnile v okviru dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. Nobena od zaslišanih prič tudi ni potrdila tožničinih navedb, da je D., ki se je pri toženi stranki zaposlila v novembru 2009, opravljala isto delo, kot ga je predhodno opravljala tožnica. Navedena delavka se namreč nesporno ni ukvarjala niti s kadrovskimi niti z administrativnimi zadevami, ki so sodile v delokrog tožnice. Vse priče pa so izpovedale, da je D. poleg del s področja financ, ki jih je opravljala tožnica, opravlja predvsem tudi zahtevnejša finančna dela, ki jih tožnica ni opravljala in kar nenazadnje priznava tudi tožnica v pritožbi. Tožnica sicer trdi, da D. takšna zahtevnejša dela opravlja šele od spremembe distribucijskega sistema v letu 2010, vendar pa je v zvezi z navedenim J.H. pojasnil, da je bilo potrebno spremembo distribucijskega sistema pripraviti in je zato D. opravljala tudi vse naloge, ki so bile potrebne za to spremembo, kar je logično in razumljivo, zato ni mogoče slediti tožnici, da zahtevnejše finančne naloge D. opravlja šele od začetka spremembe distribucijskega sistema v letu 2010. Resda je P. dne 1. 4. 2009 pripravila nov opis del in nalog za tožnico, le ta pa je vseboval praktično enake pogoje, kot so bili kasneje zahtevani za delovno mesto „finančni analitik“, ki ga je zasedla D.. Vendar pa dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni pokazal, da bi tožnica po 1. 4. 2009 dejansko vse te naloge tudi opravljala (zaslišane priče tega niso potrdile), zato sam opis del in nalog, ki niti ni bil podpisan s strani obeh strank, ne more biti odločilnega pomena za presojo o tem, katera dela in naloge je tožnica do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko opravljala in ali je prenehala potreba po delih in nalogah, ki jih je tožnica opravljala doslej. Pravilno je zato sodišče prve stopnje glede dela, ki sta ga opravljali tožnica in D., večjo dokazno vrednost pripisalo izpovedbam prič.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje glede tožničinih del s področja nabave in logistike ni izreklo. Sodba sodišča prve stopnje tudi v zvezi z navedenim vsebuje obrazložitev na strani 16, zato pritožbeno sodišče teh razlogov ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tako dela in naloge, ki jih je na delovnem mestu „strokovni sodelavec za finance in administracijo“ opravljala tožnica, kot tiste, ki jih je kasneje na delovnem mestu „finančni analitik“ opravljala D., nadalje dejstvo, ali se je obseg tožničinih opravil v posledici reorganizacije bistveno zmanjšal in se je povečal obseg zahtevnejših del na finančnem področju, za katere tožnica ni bila ustrezno usposobljena, kot je to trdila tožena stranka. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi natančno opredelilo do vseh izpovedb in tudi navedlo, zakaj je sledilo navedbam tožene stranke, da tožnica ni opravljala enako zahtevnega dela oz. enakih nalog na področju financ kot D.. Glede na izpovedbe vseh zaslišanih prič je utemeljeno presodilo, da je tožena stranka uspela dokazati dejansko izvedbo reorganizacije in posledično dejstvo, da ukinitev delovnega mesta tožnice ni bila le fiktivna z namenom, da se tožnico odstrani iz delovnega procesa pri toženi stranki in se v delovni proces za enaka opravila pritegne drugega delavca. Pravilno je zato zaključilo, da je tožena stranka uspela dokazati resnost in utemeljenost odpovednega razloga.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved zakonita, kar velja tudi za rok, v katerem je dolžan delodajalec podati redno odpoved iz poslovnih razlogov. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za redno odpoved oziroma kdaj je nastal razlog za odpoved, je dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno povzelo izpovedbe prič (P., J.H.), da je do konkretnih sprememb v poslovanju tožene stranke prišlo ob koncu prvega kvartala 2009, ko se je zaključilo poslovno leto in je bila tudi opravljena revizija. Navedeni razlog, ki je prinesel potrebo po izdelavi več strokovno zahtevnih finančnih poročil in s tem potrebo po zagotavljanju zahtevnejšega finančnega dela, je tožena stranka tožnici obrazložila tudi v odpovedi, kjer je navedla tudi, da je prokurist tožene stranke dne 22. 7. 2009 odločil, da se ukine delovno mesto „strokovni sodelavec za finance in administracijo“, zato je odpoved z dne 28. 7. 2009, glede na pojav razloga, podana znotraj šestmesečnega odpovednega roka.

Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 poudarilo, da je v izključni pristojnosti delodajalca, kako bo organiziral delovni proces, in da je za presojo zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga bistveno, ali je prenehala potreba po delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da ni več potrebe po opravljanju sklopa del, ki jih je opravljala tožnica v okviru delovnega mesta „strokovnega sodelavca za finance in administracijo“, sodišče prve stopnje pa je nato po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je v konkretnem primeru dejansko prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.

Sodba sodišča prve stopnje je jasno in argumentirano obrazložena. Če se tožnica z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to ne pomeni, da obrazložitve o tem ni ali da je v nasprotju z listinami v spisu. Določba 8. čl. ZPP o načelu proste dokazne ocene vsebuje tudi metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva. Ker pa dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. čl. ZPP (pritožba praktično izpodbija le dokazno oceno in je zato očitek v smeri procesnih kršitev le navidezen) in je tudi vsebinsko prepričljiva, je bilo potrebno ugotoviti, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožnica v pritožbi pravilno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje le deloma odločilo o njenem tožbenem zahtevku, ki se je nanašal na plačilo stroškov prevodov. Sodišče prve stopnje je odločilo le o znesku 203,40 EUR, čeprav je iz listin v spisu razvidno, da je tožnica ta del tožbenega zahtevka večkrat modificirala, nazadnje na obravnavi dne 21. 10. 2010, ko je na račun stroškov prevodov zahtevala skupaj 423,90 EUR.O delu njenega tožbenega zahtevka, ki presega znesek 203,40 EUR, sodišče prve stopnje ni odločilo, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP pritožbo tožnice v tem delu štelo za predlog, naj se izda dopolnilna sodba.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).