Jedro

Tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega (organizacijskega) razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in tožencem. Pravdni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi med drugim dogovorili, da je kraj opravljanja dela tožnika v delovnih oziroma proizvodnih prostorih delodajalca na njegovem sedežu ali v drugih krajih izvajanja programov in opravljanja dejavnosti delodajalca, po potrebi tudi na terenu. Na podlagi takšne določbe o kraju opravljanja dela je bil tožnik po navedeni pogodbi dolžan opravljati delo tam, kjer tožena stranka opravlja svojo dejavnost. Ob tako opredeljenem kraju opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi zahteva delodajalca po spremembi kraja opravljanja dela „komercialista“, tako da bi delavec namesto v enem kraju delal v drugem kraju njenega poslovanja, ni utemeljen organizacijski – poslovni odpovedni razlog, ker potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Odločitev delodajalca – tožene stranke glede kraja, v katerem bo tožnik opravljal delo komercialista, je bilo namreč mogoče realizirati na druge načine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter: - ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2011 nezakonita (I. točka izreka sodbe) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 20. 1. 2012 ni prenehalo in še vedno traja (II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku osmih dni po pravnomočnosti sodbe, mu za obdobje od 20. 1. 2012 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače (pravilno: nadomestilo bruto plač) in druge prejemke iz delovnega razmerja, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plače (pravilno: nadomestila plač) ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov (do plačila) (III. točka izreka sodbe); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 856,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni obstajal utemeljeni razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela tožnika pri tožencu ter da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila utemeljena, četudi bi obstajala potreba po premestitvi tožnika iz A v B, ker je v 5. členu pogodbe o zaposlitvi zapisano, da bo delavec opravljal delo na sedežu delodajalca ali v drugih krajih opravljanja programov in dejavnosti. Tožnikovo delo na lokaciji v A ni bilo več potrebno, kar je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je toženec s tožnikom poskušal doseči sporazumno spremembo kraja opravljanja dela, vendar se tožnik na pozive za preselitev na lokacijo v B ni odzival. To sta potrdila direktor toženca in priča A. A., pa tudi tožnik sam, zato je tožena stranka morala reagirati in sprejeti ustrezno odločitev. Zaključek sodišča, da bi lahko toženec tožnika premestil že na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2010 in v primeru, če se tožnik ne bi odzival, sprožil postopek zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, je nepravilen. Pri tem se sodišče ni opredelilo do okoliščine, da je tožnik dejansko odklonil prostovoljno izpolnitev spremembe kraja opravljanja dela s sklicevanjem na pridobljene pravice. Tožnik je sklenil delovno razmerje s pravnim prednikom toženca C d.d., ki je imel sedež v A. Delo je ves čas opravljal na tej lokaciji. Od združitve družb C d.o.o. in D d.d. v družbo E d.o.o. pa je bil sedež družbe v B. Vsi aneksi k pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s C d.d., kot tudi pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2010, sklenjena s tožencem, so bili sklenjeni le zaradi povišanja tožnikove plače, druge določbe pogodbe pa niso bile predmet spreminjanja. Zato je toženec ocenil, da dejanska sprememba sedeža delodajalca, ki je tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja ni mogel predvideti, ne more avtomatično povzročiti poslabšanja tožnikovega položaja. Ker ZDR ne pozna sklepa o razporeditvi v drug kraj, je toženec to izvedel z uporabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in s tem dal tožniku možnost, da ravna v skladu z njegovo odločitvijo. S tem tožniku ni bila kršena nobena njegova pravica, ravno nasprotno, ravnanje toženca je bilo tožniku v korist, za takšno odpoved pa so obstajali vsi zakonski razlogi. Dejstvo je, da tožnik odklanja opravljanje dela na novem sedežu v B, glede na sprejeto reorganizacijo pa opravljanje dela tožnika po pogodbi o zaposlitvi v A ni več potrebno. Če je toženec izbral za tožnika ugodnejšo obliko odpovedi, to ne pomeni, da je takšna odpoved nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljanih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo.

Prav tako pa ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, vendar le pavšalno, ne da bi konkretno opredelila, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki in v čem se to nasprotje kaže. Ta bistvena kršitev je namreč podana le tedaj, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Kadar stranka takšne bistvene kršitve določb postopka ne konkretizira, ampak jo uveljavlja le na splošno, pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe glede te kršitve določb postopka sploh ni mogoč.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbam, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlen na delovnem mestu „komercialist“, zadnja pogodba o zaposlitvi med strankama pa je bila sklenjena dne 16. 7. 2010, z nastopom dela 1. 7. 2010. Tožena stranka je tožniku dne 6. 12. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2010 iz poslovnega razloga z utemeljitvijo, da je pri delodajalcu prenehala potreba po zaposlitvi delavca komercialista v A zaradi organizacijskih razlogov in da se je delavčev delokrog s 1. 12. 2011 prestavil v B. Ob odpovedi je tožena stranka tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „komercialist“, katere podpis je tožnik odklonil. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega (organizacijskega) razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in tožencem. V 5. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2010 sta se stranki dogovorili, da je kraj opravljanja dela v delovnih oziroma proizvodnih prostorih delodajalca na njegovem sedežu ali v drugih krajih izvajanja programov in opravljanja dejavnosti delodajalca, po potrebi tudi na terenu. Na podlagi takšne določbe o kraju opravljanja dela je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik po navedeni pogodbi dolžan opravljati delo tako v A kot v B ali drugje, kjer tožena stranka opravlja svojo dejavnost. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem, da bi tožena stranka že na podlagi navedene pogodbe o zaposlitvi lahko od tožnika zahtevala, da delo opravlja v B, če pa se na pozive ne bi odzval, bi lahko sprožila postopke zaradi kršitev pogodbenih obveznosti in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ob tako opredeljenem kraju opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi zahteva delodajalca po spremembi kraja opravljanja dela „komercialista“, tako da bi delavec namesto v A opravljal svoje delo v B, ni utemeljen organizacijski – poslovni odpovedni razlog, ker potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Odločitev delodajalca – tožene stranke glede kraja, v katerem bo tožnik opravljal delo komercialista, je bilo namreč mogoče realizirati na druge načine. Da je takšna presoja sodišča prve stopnje pravilna, dokazuje tudi dejstvo, da sta odpovedana in ponujena pogodba o zaposlitvi tudi po vsebini identični (razlika je le v določbi o višini plače), vključno z določbo o kraju opravljanja dela. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem individualnem delovnem sporu so nepomembne pritožbene navedbe tožene stranke, ki se ne nanašajo na odločilna dejstva, kar velja zlasti za stališča tožene stranke, da je izbrala za tožnika ugodnejšo obliko odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ker ZDR ne pozna sklepa o razporeditvi v drug kraj, pa tudi za pritožbene navedbe v zvezi z opravljanjem dela tožnika pri pravnem predniku tožene stranke C d.d., ki je imel sedež v A. Irelevantne so tudi navedbe tožene stranke o spremembah prvotne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto „komercialist“, s pravnim prednikom tožene stranke C d.d. v času pred združitvijo s toženo stranko, ki naj bi se nanašale le na plačo, ne pa na druge sestavine pogodbe o zaposlitvi. Pomembna je le pogodba o zaposlitvi, sklenjena s toženo stranko dne 1. 7. 2010 in vsebina pogodbenih določil glede kraja opravljanja dela na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno presodilo, da se v obravnavanem primeru kraj opravljanja dela, naveden v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2010, ni spremenil, ker je bil tožnik po tej pogodbi dolžan opravljati delo tako v A kot v B, ter da zgolj zaradi premestitve tožnika iz lokacije v A na lokacijo v B ni bilo niti dejanskih in tudi ne zakonskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo delo tožnika pod pogoji iz veljavne pogodbe o zaposlitvi še vedno potrebno in mogoče. Na tej podlagi je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, tudi ob upoštevanju dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sklep opr. št. VIII Ips 207/2010).

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.