Jedro

Sodišče je utemeljeno presodilo, da bi tožena stranka tožniku lahko odredila delo v Mariboru že na podlagi obstoječe pogodbe o zaposlitvi. Ob navedeni opredelitvi kraja tožnikovega dela v pogodbi o zaposlitvi, ki je tudi na podlagi določb 82. člena OZ v tem primeru ni mogoče razlagati drugače, kot se glasi gramatikalna opredelitev, je sodišče utemeljeno presodilo, da zaradi spremembe kraja tožnikovega dela ni bil podan utemeljen poslovni razlog v smislu določb prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, saj ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, ki je celo v prvi vrsti določala kraj opravljanja dela na sedežu tožene stranke. Brez ugotovitve obstoja utemeljenega poslovnega razloga pa sporna odpoved ni mogla biti zakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 6. 12. 2011, nezakonita. Ugotovilo je, da tožniku dne 20. 1. 2012 delovno razmerje ni prenehalo in še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna pravice iz delovnega razmerja z izplačilom plač in drugih prejemkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da tožnika pozove na delo, hkrati pa je toženi stranki naložilo tudi plačilo tožnikovih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da utemeljen poslovni razlog ni obstajal, ker potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu komercialista ni prenehala, zaradi preselitve tožnikovega delovnega mesta iz Zreč v Maribor pa bi lahko tožena stranka tožniku odredila delo na novi lokaciji že na podlagi obstoječe pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V prvi vrsti navaja, da bi moralo sodišče pri razlagi tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2010 v smislu drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) slediti skupnemu namenu obeh pogodbenih strank, to je, da sta obe stranki šteli, da tožnik, ki je ves čas delal na lokaciji v Zrečah, ni bil dolžan opravljati dela na lokaciji v Mariboru. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati, da je tožena stranka predhodno večkrat pozvala tožnika, da mora začeti svoje delo opravljati na lokaciji v Mariboru, vendar se na take pozive tožnik ni želel odzvati oziroma jih upoštevati. Preselitev tožnikovega delovnega mesta je pomenila organizacijski razlog, zaradi katerega je tožena stranka ob odpovedi tožniku hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za njegovo delo v Mariboru, kar je tožnik odklonil. Zato sodišče v smislu prepovedi zlorabe pravic tožniku ne bi smelo nuditi sodnega varstva. Tudi v primeru sprejema ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto bi namreč tožnik obdržal pravico do sodnega varstva zoper odpoved. Z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo sklenitve nove pogodbe je tožena stranka dejansko izbrala za tožnika milejšo obliko ukrepanja, namesto da bi ukrepala zaradi nespoštovanja njene odredbe o nadaljevanju dela na lokaciji v Mariboru. Sodišču očita, da se do teh navedb ni opredelilo in s tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Tožnik je v odgovoru prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje in niti v postopku pred sodiščem druge stopnje tožniku ni izrecno očitala zlorabe pravic, ker je odklanjal delo v Mariboru, hkrati pa ob zavrnitvi sprejema nove ustrezne pogodbe o zaposlitvi uveljavljal pravice na podlagi obstoječe pogodbe o zaposlitvi, ki takega dela ni izključevala. Zato sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker se v zvezi s takim ravnanjem ni opredelilo do vprašanja zlorabe pravic. Sicer pa bi tožena stranka, kolikor je štela, da tožnikovo ravnanje preprečuje zahtevano priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev na delo, v zvezi z njegovim reintegracijskim zahtevkom lahko predlagala odločitev v smislu razveze pogodbe o zaposlitvi s strani sodišča (drugi odstavek 118. člena ZDR), pa tega ni storila.

8. Sodišče je ugotovilo: - da sta tožnik in tožena stranka, ki ima sedež v Mariboru, v 5. členu njune zadnje pogodbe o zaposlitvi, ki je veljala od 1. 7. 2010 dalje, določila, da bo tožnik „opravljal delo v delovnih oziroma proizvodnih prostorih delodajalca na njegovem sedežu ali v drugih krajih izvajanja programov in opravljanja dejavnosti delodajalca, po potrebi tudi na terenu“; - da se je tožena stranka na novo organizirala in je bilo v sklopu tega tožnikovo delovno mesto komercialista preseljeno iz Zreč v Maribor; - da je tožena stranka dne 6. 12. 2011 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialista in mu sočasno ponudila v sprejem novo pogodbo o zaposlitvi za enako delovno mesto z enako opredelitvijo kraja opravljanja dela, ki je tožnik ni podpisal in mu je zato delovno razmerje prenehalo.

9. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče utemeljeno presodilo, da bi tožena stranka tožniku lahko odredila delo v Mariboru že na podlagi obstoječe pogodbe o zaposlitvi. Ob navedeni opredelitvi kraja tožnikovega dela v pogodbi o zaposlitvi, ki je tudi na podlagi določb 82. člena OZ v tem primeru ni mogoče razlagati drugače, kot se glasi gramatikalna opredelitev, je sodišče utemeljeno presodilo, da zaradi spremembe kraja tožnikovega dela ni bil podan utemeljen poslovni razlog v smislu določb prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, saj ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, ki je celo v prvi vrsti določala kraj opravljanja dela na sedežu tožene stranke. Brez ugotovitve obstoja utemeljenega poslovnega razloga pa sporna odpoved ni mogla biti zakonita. Navedbe tožene stranke, da je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo sklenitve nove pogodbe za ustrezno zaposlitev izbrala za tožnika ugodnejšo obliko rešitve njegovega položaja, ob gornjih ugotovitvah na presojo nezakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso mogle vplivati.

10. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o tožnikovih stroških v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.