Jedro

Tožnica je zaradi negotovosti glede obstoja pogodbenega razmerja med njo in tožencem gotovo omejena v možnosti nastopanja v pravnem prometu z drugimi in je s tem ogrožen njen pravni položaj. Ugotovitvena tožba je zato primerno sredstvo za odpravo te negotovosti, saj tožnica nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj položaj.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o glavni stvari in pritožbama obeh pravdnih strank zoper odločitev o stroških se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu pod II. in III. točko izreka razveljavi ter se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod I. točko izreka potrdi.

Stroške, nastale toženi stranki v zvezi s pritožbo in stroške, nastale tožeči stranki v zvezi z odgovorom na pritožbo, pravdni stranki krijeta sami.

Odločitev o stroških, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s pritožbo, se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z uvodoma navedeno sodbo, popravljeno s pravnomočnim sklepom o popravi, pod I. točko ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je med tožnico in tožencem 13.7.2009 prenehalo pogodbeno razmerje po Pogodbi o izvajanju pravne pomoči z dne 18.12.2008 (v nadaljevanju Pogodba), na podlagi odpovedi tožnice z dne 9.7.2009 ter da je z tožničino odpovedjo Pogodbe tožencu 13.7.2009 po tej pogodbi prenehalo pooblastilo za zastopanje tožnice. Pod II. točko je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in toženki po nasprotni tožbi naložilo, da tožniku po nasprotni tožbi plača odškodnino v znesku 104.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2010 dalje do prenehanja obveznosti. Glede stroškov pa je pod III. točko odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnica in toženka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnica) izpodbija odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi in odločitev o stroških, toženec in tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) pa odločitev o zahtevku po tožbi in odločitev o stroških. Oba pritožnika uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške. Toženec pritožbenega odgovora ni podal. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

Tožnica v pritožbi sprva navaja, da se „v izogib ponavljanju sklicuje na svoje navedbe v vlogah in na narokih pred prvostopnim sodiščem“. Navedbe, na katere se pritožba zgolj sklicuje, so neopredeljene in nejasne. Ker pritožnikov nasprotnik v odgovoru na pritožbo z dvoumnimi pritožbenimi navedbami ne more polemizirati (344. člen ZPP), bi sodišče z izrekanjem do takšnih navedb kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poleg tega pa lahko pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (drugi odstavek 350. člena ZPP). Navedbe iz drugih vlog, na katere se tožnica v pritožbi le sklicuje, zato niso bile preizkušane.

Tožničin očitek, da je “sodba sama s seboj v nasprotju“, ker iz nje izhaja, da ima tožnica pravni interes za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka, hkrati pa, da je odločitev o ugotovitvenem zahtevku predhodno vprašanje za odločitev o dajatvenem zahtevku iz nasprotne tožbe, ni pravilno, saj so upoštevaje pravno kvalifikacijo, na kateri temelji izpodbijana odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe, razlogi izpodbijane sodbe razumljivi in nedvoumni. Ker je preizkus sodbe tako možen, očitana postopkovna kršitev ni podana (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Toženčevo stališče, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ni pravilno (181. člen ZPP). Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je tožnica svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo gradila na trditvi, da je njen pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti, ali obstoji s pogodbo dano pooblastilo in ali obstoji njena pogodbena dogovorjena obveznost plačila mesečno zapadlih pavšalnih zneskov tudi za čas po njenem odstopu od pogodbe. Ker toženec torej zanika veljavnost tožničinega odstopa od pogodbe in zatrjuje obstoj tožničine pogodbene obveznosti, mora tožnica računati z možnostjo uveljavljanja s pogodbo dogovorjenih obveznosti in hraniti denarna sredstva za morebitno spolnitev te obveznosti. Tako je zaradi negotovosti glede obstoja pogodbenega razmerja med njo in tožencem tožnica gotovo omejena v možnosti nastopanja v pravnem prometu z drugimi in je s tem ogrožen njen pravni položaj. Ugotovitvena tožba je za primerno sredstvo za odpravo te negotovosti, saj tožnica nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj položaj.

Ogroženosti tožničinega pravnega položaja ne odpravlja pritožbeno izpostavljena pravnomočna sodba III P 123/2011, saj je bilo s to tožnici naloženo le plačilo zapadlih pogodbenih mesečnih obveznosti za čas od aprila 2009 do julija 2009. Tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je bilo pravnomočno razsojeno, da tožencu pripada pavšal za cel mesec julij 2009, in ne le za čas do 13.7.2009, ki se z ugotovitvenim zahtevkom postavlja kot trenutek prenehanja pogodbenega razmerja, na pravilnost presoje izkazanosti tožničinega pravnega interesa za predmetno ugotovitveno tožbo nima vpliva, saj pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe ne gre enačiti z ekonomsko koristjo (torej neplačilom pavšala za polovico meseca julija 2009). Tudi nasprotna tožba, s katero se vtoževani znesek zahteva kot znesek, ustrezajoč zapadlemu neplačanemu pavšalu za obdobje petih let oziroma kot znesek denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi odstopa od pogodbe, ne vnaša kakšne gotovosti v tožničin pravni položaj že zato, ker toženec lahko nasprotno tožbo umakne.

Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da tožnica s spreminjanjem datuma prenehanja pogodbenega razmerja ni spremenila tožbe (184. člen ZPP), saj zaradi drugega datuma ne gre za odločitev, ki bi se razlikovala od prvotno zahtevane. Toženčevo pritožbeno polemiziranje, da prvo sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, zato ni bistveno.

Toženčeva trditev, da tožnica ni podala navedb o prejemu dopisa o odstopu od pogodbe na dne 13.7.2009, niso pravilne. Prvo sodišče je namreč obrazložilo (prvi odstavek na osmi strani), da je tožnica navedbe glede časa, na katerega je toženec prejel odpoved od pogodbe, podala že na prvem naroku dne 17.10.2012, ko je zatrdila, da se na odstopu od pogodbe z dne 9.7.2009 nahaja žig od toženčeve pisarne ter da se ta žig povsem razlikuje od dohodne štampiljke tožnice, ki se nahaja na odločbi I Ip 683/2010, ter da je nato v pripravljalni vlogi z dne 15.11.2012 te svoje navedbe le še bolj podrobno obrazložila. Slednja ugotovitev prvega sodišča je pravilna, saj je tožničina trditev, da je toženec pogodbo o odstopu prejel na dne 13.7.2009, implementirana že v trditvi, podani na prvem naroku, da je dohodni žig (iz katerega izhaja datumom prejetja) na odstopu od pogodbe toženčev. Ob gornjem se tako za neutemeljenega izkaže tudi pritožbeni očitek, da ugotovljeno dejstvo o času prejema dopisa o odstopu od pogodbe predstavlja dejstvo, ki ga stranke niso navajale oziroma dejstvo, ki so ga navajale prepozno (7. in 286. člen ZPP).

Toženec napačno trdi, da je prvo sodišče na podlagi prekludiranih navedb in dokazov tožnice, podanih v vlogi z dne 15.11.2012, ugotovilo, da je toženec odstop od pogodbe z dne 9.7.2009 prejel 13.7.2009. Kaj takega namreč iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. V izpodbijani sodbi je prvo sodišče obrazložilo (prvi odstavek na enajsti strani), da je datum prejema odstopa od pogodbe ugotovilo na podlagi ocene toženčeve izpovedbe v postopku pred Delovnim sodiščem v Mariboru v zadevi Pd 701/2009, toženčeve izpovedbe v tem postopku, priloge B10 in ostalih vlog, na katerih se nahaja žig o prejemu (B2, B4, B9...) ter katere je v spis vložil toženec.

Pravilnost prvostopne ugotovitve o prejemu dopisa o odstopu od pogodbe na dne 13.7.2009 toženec izpodbija s trditvijo, da prvo sodišče tega dejstva ne bi smelo ugotavljati na podlagi primerjave štampiljk, ker je tožnica navedbe o primerjavi štampiljk podala šele v vlogi z dne 15.11.2012, torej prepozno. Določba o prekluzijah iz 286. člena ZPP se nanaša le na nova dejstva in dokaze ter na izjavo o navedbah nasprotne stranke. Ne nanaša pa se na izjave strank, ki pomenijo njihova pravna naziranja glede izbora dokazov, glede metode njihove izvedbe in glede ocene njihove dokazne vrednosti. Ker sodišče dokaze prosto ocenjuje (8. člen ZPP), sodišča pri dokazni oceni ne vežejo stališča strank glede ocene dokazov. Pravilnost ugotovitve obstoja določenega dejstva zato zgolj zaradi morebitnega ujemanja s stališčem ene od strank glede ocene posameznih dokazov ne more biti napačna.

Tudi na podlagi pritožbeno izpostavljenega argumenta, da iz toženčeve izpovedbe pred delovnim sodiščem ne izhaja datum, na katerega je toženec dopis prejel, v pravilnost napadene ugotovitve o datumu prejema odstopa od pogodbe ni moč podvomiti. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je toženec v postopku pred delovnim sodiščem izpovedal, da mu je dne 9.7.2009 tožnica poslala nepreklicni odstop od pogodbe. Zato je jasno, da je prvo sodišče na podlagi te izpovedbe ugotovilo zgolj, da je toženec pisanje prejel, ne pa datuma prejema kot to trdi pritožba.

Toženec trdi, da je prvo sodišče napačno zaključilo, da je pogodbeno določilo, s katerim sta pogodbeni stranki izključili možnost odstopa od pogodbe za čas trajanja pogodbe, nično. Izpostavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izrek ničnostne sankcije, saj gre za najstrožjo sankcijo, ki je predvidena zaradi varovanja javnega interesa oziroma varstva širših družbenih interesov. Meni, da je v konkretnem primeru, ko je tožnica gospodarski subjekt, za katerega velja večja stopnja skrbnosti pri nastopanju v obligacijskih razmerjih, sklepanju pogodb in spoštovanju sprejetih obvez, potrebno upoštevati tudi dispozitivno naravo zakonskih določb in načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. Tako trdi, da lahko pogodbeni stranki mandatne pogodbe določita, da določeno dobo trajanja mandatne pogodbe preklic ni dopusten, v kolikor bi mandant posegel v mandatarjeve interese. Pred sklenitvijo predmetne mandatne pogodbe je bila tako tožnica seznanjena, da bo moral toženec zaradi izvajanja pogodbe zaposliti dodatnega delavca ter zagotoviti usposabljanje. Izpostavlja, da je bila ravno zato predlagana sklenitev dolgotrajnejšega razmerja in je bila možnost enostranskega odstopa od pogodbe za obe pogodbeni stranki zato določena šele po preteku petih let, pri čemer je bila po tem roku določena možnost enostranskega odstopa po predhodni šestmesečni najavi. Meni, da je treba ločiti med preklicem pooblastila po 12. členu Zakona o odvetništvu in odstopom od mandatne pogodbe po 782. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker mandatna pogodba ureja notranje razmerje, pooblastilo za zastopanje pa ima učinke navzven. Po stališču toženca je bil zato tožničin odstop od pogodbe z dne 9.7.2012 neveljaven oziroma protipraven, ker je v nasprotju z določbo 9. člena Pogodbe.

Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je res mandatna pogodba (766. člen OZ), saj se je toženec kot prevzemnik naročila (mandatar) zavezal opraviti določene posle za tožnico kot naročiteljico, tožnica pa je pridobila pravico od mandatarja zahtevati, da opravi posel, ki je predmet te pogodbe in se je hkrati zavezala za opravljene posle plačati. Pritožba pravilno izpostavlja, da mandatne pogodbe ne gre enačiti s pooblastilom, saj je po 74. členu OZ pooblastilo upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu, pri čemer obstoj in obseg pooblastila nista odvisna od pravnega razmerja, ki je bilo zanj podlaga (74. člen OZ).

Odstopna pravica daje imetniku (odstopnemu upravičencu) pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na odstopnega zavezanca, povzroči prenehanje pravnega razmerja med odstopnim upravičencem in odstopnim zavezancem. OZ v posameznih določbah odstopno pravico imenuje tudi pravico odstopiti od pogodbe ali pravico do odpovedi pogodbe. Za posamezne vrste pogodb je pravica do odpovedi urejena s posebnimi pravili, ki veljajo samo za to vrsto razmerij in ki v posameznih primerih določajo dodatne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za uresničitev te pravice (1). Glede odstopa od mandatne pogodbe prvi odstavek 782. člena OZ določa, da naročitelj lahko odstopi od pogodbe. Zakon torej naročitelju omogoča, da si premisli in brez obrazložitve odstopi od pogodbe, pri čemer mora računati s tem, da bo mandatarju moral izplačati ustrezen del plačila in mu povrniti škodo, nastalo zaradi odstopa od pogodbe (drugi odstavek 782. člena OZ). Za prevzemnika pa prvi odstavek 783. člena OZ določa, da lahko odpove naročilo, kadar hoče, samo ne ob neprimernem času.

Za urejanje obligacijskih razmerij načelno velja, da so pravila obligacijskega zakonika dispozitivne narave in torej udeležencev obligacijskega razmerja ne zavezujejo k določenemu ravnanju (2. člen OZ). Določeno pravilo je kogentne narave, če tako izhaja iz posamezne določbe ali iz njenega smisla. Kogentnost lahko izhaja iz smisla stvari pri pravilih, katerih namen je varovati interese posamezne stranke ali širše interese, čeprav kogentnost ni neposredno razvidna iz besednih izrazov pravila. Gotovo je, da je namen pravila, da lahko naročitelj odstopi od pogodbe, v varovanju naročiteljevih interesov, ki so predvsem v zagotovitvi, da se opravijo strokovne storitve, potrebne za pravilno opravo posla, ki je predmet mandatne pogodbe in za katere naročnik sam nima zadosti znanja ali pa takšno znanje sicer ima, vendar se z izvršitvijo posla zaradi katerega koli vzroka ne želi ukvarjati. Res prepoved omejitve naročiteljevega odstopa od pogodbe ne izhaja iz določbe prvega odstavka 782. člena OZ. Vendar prepoved te omejitve izhaja iz smisla te določbe in smisla same odstopne pravice. Za to, da bi naročitelj lahko uresničil pravico do odpovedi pogodbe, po OZ ni potrebno, da bi obstajala kakšna posebna okoliščina ali poseben razlog. Določba prvega odstavka 782. člena OZ udeležence obligacijskega razmerja zavezuje k določenemu ravnanju, torej da morajo naročitelju dopustiti možnost odstopa od pogodbe brez kakšnega dodatnega pogoja. Zato je na dlani, da pogodbeni stranki ne moreta prilagoditi pogojev za naročiteljevo odpoved mandatne pogodbe svojim potrebam kot sta to storili v obravnavanem primeru, ko sta naročitelju odvzeli pravico odstopa od pogodbe za obdobje petih let, torej za celotno obdobje, v katerem naj bi toženec kot mandatar za tožnico kot naročnika opravljal določene vrste poslov v skladu s posamičnimi (konkretnimi) naročili. Določba 7. člena Pogodbe je tako v nasprotju s prvim odstavkom 782. člena OZ.

Po prvem odstavku 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Stališče prvega sodišča, da k rešitvi nedovoljenega stanja pripomore zgolj ničnost, je pravilno, saj bo le s to tožnici kot naročniku dana možnost, da odstopi od mandatne pogodbe. Le z ničnostjo bo namreč vzpostavljeno stanje, ki ga norma prvega odstavka 782. člena OZ želi, torej da naročitelj brez kakršnegakoli razloga odstopi od pogodbe.

Ker lahko po prvem odstavku 77. člena OZ pooblastitelj po svoji volji prekliče pooblastilo, celo če se je s pogodbo tej pravici odpovedal, se izkaže za materialnopravno pravilno tudi ugoditev zahtevku na ugotovitev, da je s tožničino odpovedjo Pogodbe dne 13.7.2009 po tej pogodbi prenehalo tudi pooblastilo tožencu za zastopanje tožnice.

Pritožbeni razlogi, s katerimi toženec izpodbija ugotovitveni del sodbe, tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno toženčevo pritožbo v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča pod I. točko, zavrniti in sodbo prvega sodišča v tem delu potrditi (353. člen ZPP).

Stališče tožnice, da se bi moral toženčev zahtevek na plačilo izkazati za neutemeljenega že zato, ker je bilo njenemu ugotovitvenemu zahtevku ugodeno, ni pravilno. Z ugoditvijo ugotovitvenemu zahtevku je namreč rešeno zgolj vprašanje prenehanja pogodbe in pooblastila zaradi odstopa od pogodbe. Slednja okoliščina pa je le eno od dejstev, s katerimi toženec utemeljuje svoj odškodninski zahtevek.

Po drugem odstavku 782. člena OZ mora naročitelj v primeru, ko odstopi od pogodbe, po kateri gre prevzemniku naročila plačilo za njegov trud, prevzemniku izplačati ustrezen del plačila in mu povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa od pogodbe, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov. Škoda, povrnitev katere lahko torej zahteva mandatar, je enaka plačilu (oziroma delu plačila), do katerega bi bil mandatar upravičen, če bi posel končal (opravil), zmanjšanemu za koristi, ki jih je imel, ker mu posla (zaradi naročiteljevega odstopa) ni bilo treba opraviti (2). Tožnica zato v pritožbi utemeljeno izpostavlja materialnopravno zmotnost stališča prvega sodišča, po katerem je izgubljeni dobiček enak zaslužku, ki bi ga toženec prejel, če do odstopa tožnice brez utemeljenega razloga ne bi prišlo. Izgubljeni dobiček je namreč razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (168. člen OZ).

Pritožba tožnice se je izkazala za utemeljeno, saj je izpodbijana odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe oprta na napačno razlago pravne norme. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa bi se do vprašanja koristi, ki bi jih toženec imel od tega, ker je bil prost lastne obveznosti, prvič izreklo, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve pod II. točko razveljaviti. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo potrebno na podlagi obeh pritožb razveljaviti tudi odločitev o stroških pod III. točko izreka. Potrebnosti stroškov, ki so pravdnima strankama nastali zaradi vložitve tožbe, s katero je tožnica uspela, namreč prvo sodišče ni ugotavljalo (155. člen ZPP). Odločitev o stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi z nasprotno tožbo, pa je odvisna od odločitve o glavni stvari (prim. sedmi odstavek 163. člena ZPP). V razveljavljenem obsegu, torej glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi ter glede odločitve o stroških obeh pravdnih strank, je bilo potrebno zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

Ob ponovni presoji utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi ne gre spregledati, da nasprotna tožba plačilo zahtevanega zneska utemeljuje z dvema dejanskima podlagama. Sprva na pogodbeno dogovorjeni pravici zahtevati pavšalno odškodnino v višini seštevka še neplačanega petletnega pavšala v primeru več kot trimesečne zamude s plačilom računov (8. člen Pogodbe), nadalje pa še na povrnitvi škode, nastali zaradi naročnikovega odstopa od pogodbe, za katerega ni bilo utemeljenega razloga (drugi odstavek 782. člena OZ). V zvezi s slednjo tožbeno podlago gre izpostaviti, da je na tožniku po nasprotni tožbi trditveno breme, in sicer tako glede natančne opredelitve plačil, do katerih bi bil kot mandatar upravičen, če bi posel opravil, kot glede koristi, ki jih je imel, ker mu posla ni bilo treba končati (3).

Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu z vložitvijo pritožbe nastali, saj je s pritožbo uspel le glede odločitve o stroških (prvi odstavek 165. člena, drugi odstavek 154. člena). Tožnica mora stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na toženčevo pritožbo, kriti sama, ker odgovor ni prispeval k rešitvi te zadeve in zato v zvezi z njim povezani strošek za pravdo ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 155. člena ZPP). O stroških, ki so tožnici nastali v zvezi z vložitvijo pritožbe, pa bo določeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj 576., 584.,616., 648., 668., 727., 782., 783., 830., 840., 901., 946. in 1006. člen OZ.

Op. št. (2): Glej več v Obligacijski zakonik (OZ): (posebni del): s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 265. Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 234/2005, II Ips 107/2011, III Ips 9/2013.