Jedro

Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 283. člena KZ-1 gre za primer neposredne krive ovadbe. Storilec lažno naznani določeno osebo, da je storila uradno pregonljivo dejanje, čeprav ve, da ga ni storila. Pri tem pa sploh ni pomembno, ali je kaznivo dejanje v resnici storila druga, ne pa ovadena oseba, ali pa sploh ni bilo storjeno. Storilec se (zgolj) mora zavedati, da prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo I K 1432/2021 z dne 9. 3. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 283. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zagovornik vsebinsko ne obrazloži na način, ki bi vzdržal preizkus pritožbenega sodišča. Zgolj pavšalno namreč zatrjuje, da izrek sodbe nasprotuje razlogom v sodbi oziroma da sodba razlogov sploh nima, pri čemer pa ne konkretizira, kateri razlogi so nasprotujoči oziroma pomanjkljivi. Vzporedno je pritožbeno izraženo prepričanje, da so zaključki sodišča, da je bil obdolženi dne 8. 9. 2020 sposoben razumeti pravne pouke in pomen svojih dejanj ter da takrat pri njem ni šlo za psihozo oziroma psihotične epizode, napačni. Glede na nesporno ugotovljeno psihiatrično diagnozo je skozi vsebino pritožbenih izvajanj razbrati nestrinjanje zagovornika, da je bil obdolženi tempore criminis prišteven, posledično pa tudi stališče, da iz razloga možno porušenega stika z realnostjo in kratke psihotične reakcije ne more biti kriv. Povzeta zatrjevanja temeljijo v pritožbeno sicer izrecno ne zatrjevani posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Skozi obširna pritožbena izvajanja namreč ni zaslediti prisotnosti nobene od kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, in tudi ne kršitev kazenskega zakona, navedenih v 372. členu ZKP. Ker je tudi preizkus izpodbijane prvostopenjske sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, pokazal, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, prav tako tudi ne kazenskega zakona, je pritožba zagovornika obdolženega iz podanih pritožbenih razlogov, neutemeljena.1

5. Jedro pritožbe je torej v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga zagovornik ne sprejema. Vztraja na stališču, da se je v konkretnem primeru obdolženemu očitalo, da je vedel, da je na spornem pooblastilu njegov podpis in da B. B. podpisa na pooblastilu ni ponaredila, kar pa po mnenju obdolženega v izvedenem dokaznem postopku ni bilo dokazano. Poudarja, da je celotna obtožba temeljila na obdolženčevi izjavi, ki jo je podal v fazi preiskave pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru, kjer je bil kot priča zaslišan v zadevi Kpd 28909/2020, ki je bil v teku zoper B. B. in s katero je dejansko tedaj obravnavano procesno udeleženko razbremenil, inkriminiral pa sebe. V okviru predmetne pritožbe opozarja, da se je prvostopenjsko sodišče v glavnem ukvarjalo z obdolženčevim psihičnim stanjem, pri čemer je povsem spregledalo bistvo celotnega očitka, t.j., ali je na spornem pooblastilu z dne 22. 10. 2019 dejansko podpis obdolženega, kar po njegovem mnenju ni bilo potrjeno niti z enim izvedenim dokazom. Tozadevno kritično oceni, da izpodbijana celotna sodba temelji izključno na izpovedi obdolženega, ki jo je podal kot priča v omenjenem kazenskem postopku, katero pa je v predmetnem kazenskem postopku preklical ter svoje ravnanje upravičil s trditvijo, da je izjavo podal v stiski, pri čemer se vsebine izjave sploh ni zavedal, saj se je ustrašil, da bo znorel in je želel čimprej zapustiti sodno dvorano, v kateri je bila B. B.. Pritožbeno vnovič izpostavi grajo, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo izključno s psihičnim stanjem obdolženega, ob čemer je povsem spregledalo, da je ne glede na obdolženčevo izjavo, za obsodbo obdolženemu treba dokazati, da je sporni podpis na pooblastilu z dne 22. 10. 2019 dejansko njegov, saj je očitano kaznivo dejanje mogoče storiti samo z direktnim naklepom. Posledično se v nadaljevanju pritožbena izvajanja obsežno osredotočajo na kritiko zatrjevano napačnega zaključka sodišča v smeri prepoznave obdolženčeve prištevnosti. Zagovornik na široko povzema ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke, C. C., in vsebino izvida in mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke Č. Č., pri čemer v ospredje postavi dejstvo, da sodni izvedenec C. C. ni mogel z gotovostjo izključiti, da pri obdolženem dne 8. 9. 2020 ni prišlo do psihotičnih prebojev in je bil stik z realnostjo porušen, v čemer prepozna razlog za pritožbeno izpodbijani napačen prvostopenjski zaključek. V preostalem zagovornik ponudi še lastno dokazno ovrednotenje tudi glede ugotovitev sodne izvedenke grafološke stroke, izsledkov izzivanja infrardeče luminiscence črnil - preiskave, ki jo je opravila PP IU dne 3. 2. 2020, izpovedi oškodovane B. B. in priče D. D., ter oceni, da je zaključek prvostopenjskega sodišča v smislu dokazanosti storitve kaznivega dejanja napačen in v nasprotju s temeljni načeli kazenskega prava.

6. Vendar nima prav. Pritožbeno ni izpostavljeno nič novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Zagovornik ne sprejema razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče ter glede na obdolženemu diagnosticirano paranoidno osebnostno motnjo ob ponujanju lastnih dejanskih in pravnih zaključkov vztrajno sledi obrambni tezi v smeri negacije prištevnosti obdolženega tempore criminis. Vendar v izpostavljanju posameznih segmentov izpodbijane prvostopenjske sodbe in opozarjanju na določbo kazenskega materialnega prava, 29. člen KZ-1, ki predstavlja ločnico (ne)prištevnosti med pravnima mejnikoma na neskončni lestvici možnih človekovih duševnih stanj, ter obsežnem polemiziranju o pritožbeno zatrjevani nedokazanosti obdolženčevega avtorstva podpisa na pooblastilu z dne 22. 10. 2019, popolnoma prezre bit inkriminiranega, zaradi česar pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje:

7. Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 283. člena KZ-1 gre za primer neposredne krive ovadbe. Storilec lažno naznani določeno osebo, da je storila uradno pregonljivo dejanje, čeprav ve, da ga ni storila. Pri tem pa sploh ni pomembno, ali je kaznivo dejanje v resnici storila druga, ne pa ovadena oseba, ali pa sploh ni bilo storjeno.2 Storilec se (zgolj) mora zavedati, da prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Na osnovi vseh izvedenih dokazov, katerih vsebino je sodišče prve stopnje podrobno povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe, je pravilno ugotovilo, da je storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 283. člena KZ-1, časovno vezanega na dan 2. 12. 2019, ko je obdolženi B. B. naznanil storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, obdolženemu dokazana in je za to kaznivo dejanje tudi kriv. Izvedeni dokazni postopek je potrdil, da je obdolženi dne 2. 12. 2019 v prostorih Policijske postaje L. za zapisnik policistom naznanil, da je B. B. ponaredila podpis D. D. na pooblastilu za glasovanje na zboru lastnikov stavbe Ulica 27, L., datirano na 22. 10. 2019. Pritožbeno ostane povsem prezrta točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je med drugim povzeta izpoved E. E., ki je kot policist obravnaval obdolženčevo prijavo zoper B. B.. Ne glede na to, da je iz vidika teorije kazenskega materialnega prava kriva ovadba podana tudi, če prijavitelj na posledice krive ovadbe ni opozorjen, je sodišče prve stopnje na podlagi izpostavljene izpovedi in vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, torej javne listine, ugotovilo, da je bil naznanitelj A. A. inkriminiranega dne ob 14.48 uri pred podajo naznanila uradno pregonljivega dejanja deležen opozorila na posledice krive ovadbe po 283. členu KZ-1. Po podanem naznanilu je zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon dne 2. 12. 2019, zaključen ob 15.25 uri brez pripomb pred policistom E. E. tudi lastnoročno podpisal. Povsem določne trditve obdolženega o okoliščinah in posledično storitvi kaznivega dejanja B. B. v času podaje kazenske ovadbe (tempore criminis dne 2. 12. 2019), pa tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem in tudi ne v okviru pritožbene presoje niso bila pritožbeno niti omajana, kaj šele ovržena. Zaključek, izhajajoč v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženi kaznivo dejanje (krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 in ne ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, op. s.) storil s krivdno obliko direktnega naklepa, saj je vedel, da naznanja nekaj, kar se dejansko ni zgodilo, je zatorej pravilen in dokazno podprt z razlogi, ki jih je o odločilnih dejstvih skozi obširno celostno obrazložitev ponudilo prvostopenjsko sodišče. V okviru postopka dokazovanja je tako razjasnilo vsa odločilna dejstva, torej dejstva iz opisa inkriminiranega dejanja, ki so povzeta v izreku sodbe. Ker pa so bila med odločilna dejstva uvrščena tudi dejstva izven tega opisa in so se nanašala na inkriminirano dejanje, obravnavano v zadevi I Kpd 28909/2020, torej skozi očitke, ki so bili v smeri storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 naslovljeni na B. B. in jih gre šteti kot pomensko druga dejstva, se je prvostopenjsko sodišče do teh prav tako podrobno opredelilo. Tehtno predstavljene razloge dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče in se nanje v zaobid nepotrebnemu podvajanju dosledno sklicuje, medtem ko se vsa nadaljnja tozadevna pritožbena izvajanja, ki se s sprejeto prvostopenjsko odločitvijo ne strinjajo, pokažejo kot neprepričljiva in odvečna.

8. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je tako v dejanskem pogledu pravilna, s stališča uporabe prava pa zakonita, saj so bila pravilno in popolno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva ter na takšni dokazni podlagi pravilno uporabljene določbe materialnega in procesnega zakona.

9. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji, pri tem pa ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženega, saj je bilo v odločitvi prvostopenjskega sodišča znotraj predpisanih zakonskih meja prepoznati korektno upoštevanje načela individualizacije kazni. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, socialne razmere, s katerimi se sooča, po drugi strani pa utemeljeno ni moglo zaobiti okoliščine, da gre za kaznivo dejanje zoper pravosodje in izkazane vztrajnosti pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Obdolženi A. A. je namreč vedel, da na pooblastilu za glasovanje na zboru lastnikov stavbe Ulica 27, L., datiranem na 22. 10. 2019 podpis D. D. ni s strani ponaredek B. B., pač pa je ta podpis njegov, a je kljub temu odšel na policijsko postajo in zoper njo podal krivo ovadbo. Po ustreznem vrednotenju vseh okoliščin, v katerih je bilo inkriminirano dejanje storjeno, upoštevaje stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti in nevarnost dejanja, je sodišče prve stopnje obdolženemu odmerilo ustrezno kazensko sankcijo (zgolj) opominjevalne narave. Izreklo mu je pogojno obsodbo, s kratko preizkusno dobo. Takšna kazenska sankcija je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravična ter bo dosegla namen kaznovanja in je zato ne gre spreminjati.

11. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo še dodatno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, slednje pa pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

12. Glede na socialne in premoženjske razmere obdolženega, ki so razvidne iz njegovih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga moral sicer plačati zaradi neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Za prim.: VSM sodba IV Kp 20218/2017 z dne 3. 12. 2020. 2 Več o tem Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 691.