Jedro

Opiranje obsodilne sodbe na obdolženčevo predhodno izpovedbo kot priče je v nasprotju z ustavnima jamstvoma pravice do molka iz 29. člena Ustave in domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je drugega naznanil, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav je vedel, da ga ni storil s tem, da je dne 2. 12. 2019 v Ljutomeru, v prostorih Policijske postaje Ljutomer, na zapisnik policistom naznanil, da je B. B. ponaredila podpis C. C. na pooblastilu za glasovanje na zboru lastnikov stavbe ..., datiranega na 22. 10. 2019 in s tem naznanil, da je B. B. storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika, čeprav je vedel, da je na navedenem pooblastilu njegov podpis in da B. B. tako podpisa na navedenem pooblastilu ni ponaredila, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1;

II.Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Ljutomeru je v ponovljenem sojenju s sodbo I K 1432/2021 z dne 9. 3. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7. 6. 2023 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2.Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter načela in dubio pro reo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v graji kršitve domneve nedolžnosti ker pravnomočna sodba temelji izključno na izpovedbi obsojenca, podani v drugem kazenskem postopku, v katerem je bil zaslišan kot priča.

3.Na zahtevo za varstvo zakonitosti je skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline in predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da vlagatelj z povzemanjem izvedenskega mnenja grafološke stroke in nasprotovanjem ugotovitvam izvedencev psihiatrične stroke, da obsojenec ob zaslišanju kot priča ni imel psihotične epizode in je bil sposoben razumeti pravne pouke, ne uveljavlja zatrjevanih kršitev zakona, temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni vrhovne državne tožilke izpodbijana sodba ne temelji izključno na izpovedbi obsojenca, zaslišanega kot priča, saj je prvostopenjsko sodišče navedlo obsežne razloge za izrek obsodilne sodbe.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5.Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je na Policijski postaji Ljutomer podal krivo kazensko ovadbo zoper B. B., zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. V kazenski ovadbi je trdil, da je B. B. na pooblastilu za glasovanje na zboru lastnikov stavbe, ponaredila podpis njegove žene C. C.. Iz izreka sodbe izhaja, da je obsojenec vedel, da podpis njegove partnerice ni ponaredila B. B., saj je pooblastilo podpisal sam.

6.Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da dokazi, ki so bili izvedeni v predmetnem kazenskem postopku ne dajejo podlage za obsodilno sodbo s čimer naj bi bilo prekršeno načelo in dubio pro reo. Po stališču vložnika obsodilna sodba temelji izključno na izpovedbi obsojenca, zaslišanega kot priče v povezanem kazenskem postopku, kar pomeni kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je kršitev domneve nedolžnosti poleg dejanskega predvsem pravno vprašanje. Pri presoji, ki jo Vrhovno sodišče opravi v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vezano na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodne odločbe.

Op. št. (1)Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 123/2015 z dne 10. 12. 2015.

7.Obsojenec je na Policijski postaji Ljutomer podal kazensko ovadbo, v kateri je navedel, da je B. B. ponaredila podpis njegove žene na pooblastilu za glasovanje na zboru lastnikov stavbe. Na podlagi te kazenske ovadbe so bila zoper B. B. pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru opravljena posamezna preiskovalna dejanja zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. V tem postopku je bil kot priča zaslišan obsojenec. Povedal je, da je on tisti, ki je na spornem pooblastilu ponaredil podpis svoje žene. Na podlagi te izpovedbe zoper B. B. ni bil vložen obtožni akt. Je pa bil obtožni akt vložen zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, ki je predmet izpodbijane pravnomočne sodbe. Navedeno pokaže, da gre za povezani kazenski zadevi.

8.V predmetnem kazenskem postopku iz pravnomočnih ugotovitev dejanskega stanja izhaja (i) obsojenec je v zagovoru podpis potrdila zanikal, (ii) obsojenčeva žena potrdila ni niti izpolnila niti podpisala, (iii) B. B. je sporno potrdilo sicer izpolnila, ni ga pa podpisala, (iv) v postopku postavljena sodna izvedenka za preiskavo rokopisov, ni mogla ugotoviti, ali je sporni podpis izpisal obsojenec (v) izvedenka tudi ni mogla podati mnenja ali je podpis napisala ista oseba, ki je izpolnila ostale podatke na pooblastilu, podala je tudi mnenje, da ni mogoče zaključiti, da je bilo oboje pisano z istim pisalom.

9.Iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da presoja, da se je obsojenec zavedal, da zoper B. B. podaja krivo kazensko ovadbo, temelji na njegovem zaslišanju kot priče v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, kjer je podpis priznal (točka 13 sodbe sodišča prve stopnje). Tako je pritrditi zahtevi, da navedenega ne potrjuje noben dokaz, ki je bil izveden v predmetnem kazenskem postopku in obsodilna sodba temelji izključno na izpovedbi obdolženca, ki jo je podal, zaslišan kot priča, v povezani kazenski zadevi.

10.Stališče nižjih sodišč, da je opiranje sodbe na takšno izjavo dopustno in zakonito, je zmotno. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da procesna vloga priče in obdolženca ni združljiva. Če je bil nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa v istem postopku zaslišan kot obdolženec o istih dejstvih, je treba iz spisov izločiti zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče, enako velja tudi za postopek s prekrškom.

Op. št. (2)Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 271/2009 z dne 21. 1. 2010.

Op. št. (3)Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 271/2009 z dne 21. 1. 2010.

11.Po določbi tretjega odstavka 5. člena ZKP, se obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Obdolženec torej lahko izbira kako se bo zagovarjal, oziroma se lahko zagovarja tako, kot presodi da je v kazenskem postopku zanj najbolj ugodno. Povsem drugačen pa je procesni položaj priče, katera je dolžna govoriti po resnici (240. člen ZKP), s pridržkom, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali kazenski pregon (238. člen ZKP).

12.Pravica do molka je, tako kot prepoved izsiljevanja izpovedb, ena temeljnih (ustavnih) procesnih pravic obdolženca. Pri pravici do molka gre tudi za preprečevanje samoobdolžitve, zato je pomembno, da se obdolženec zaveda, da ima pravico molčati, ne da bi zgolj uveljavitev te pravice sama po sebi zanj imela kakršnekoli posledice. S tega vidika je pravica do molka element ustavne pravice domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Za presojo je odločilno, ali se je obsojenec lahko svobodno in neodvisno odločil o tem, ali bo to pravico uveljavljal ali ne.

Op. št. (4)Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 271/2009 z dne 21. 1. 2010.

13.Ustavno sodišče je presodilo, da mora pravni pouk, v katerem se obdolženca opozori na pravico do molka, biti takšen, da bo odločitev o tem, ali bo izkoristil pravico do molka ali ne, v celoti odvisna od njegove svobodne volje. Pouk priči po 238. členu ZKP temu ne zadosti. Priči daje zgolj pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, ki bi na ravni verjetnosti povzročil navedene posledice, takšen pouk pa priči ne zagotavlja pravice do molka. Pri pravici do molka ne gre zgolj za prepoved uporabe prisile ali zvijače, temveč tudi za preprečevanje samoobdolžitve, saj se obdolženec morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da mu ni treba pričati zoper samega sebe. Ravno pravica do molka je tisti branik, ki preprečuje, da se breme dokazovanja z državnih organov prenese na obdolženca. Pomembno je, da se obdolženec zaveda, da ima pravico molčati.

14.Iz povzetega izhaja, da opiranje sodbe na izpovedbo obsojenca, ki jo je predhodno podal kot priča, nasprotuje ustavnima pravicama do molka (člen 29. Ustave RS) in domneve nedolžnosti (člen 27. Ustave RS). Obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva.

15.V obravnavani zadevi se obsojenčev položaj znotraj istega kazenskega postopka sicer ni spremenil iz priče v obdolženca, kot je bilo v predstavljeni v povzeti sodni praksi. Vendar iz uvodoma povzetega procesnega dejanskega stanja jasno izhaja, da gre za povezano kazensko zadevo, za presojo je v obeh zadevah odločilno isto dejansko vprašanje, to je, kdo je ponaredil podpis obsojenčeve žene na pooblastilu za glasovanje na zboru lastnikov stavbe. O navedeni okoliščini je bil obsojenec najprej zaslišan kot priča in je izpovedal zoper sebe. Ko je bil na podlagi njegove samoobdolžitve zoper njega sprožen kazenski postopek, v katerem je dobil popoln pravni pouk o pravici do molka (ki vključuje tudi pravico, da ne govori po resnici), pa je svojo izpovedbo spremenil in podpis spornega pooblastila zanikal. V takšnem procesnem položaju je opiranje obsodilne sodbe na obdolženčevo predhodno izpovedbo kot priče v nasprotju z ustavnima jamstvoma pravice do molka iz 29. člena Ustave in domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

16.Zahteva za varstvo zakonitosti zato utemeljeno uveljavlja, da sta nižji sodišči z izdajo izpodbijane sodbe kršili obdolženčevo ustavno varovano domnevo nedolžnosti. Obsodilno sodbo sta utemeljili izključno na dokazu, ki je bil v kazenskem postopku izveden s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 18. člena ZKP. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je to edini dokaz, na podlagi katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Pritrditi je zato zahtevi, da je bilo z izpodbijano sodbo kršeno načelo in dubio pro reo. Ugotovitev, da je izrečena obsodilna sodba obremenjena s takšno kršitvijo, neizogibno pomeni, da je na mestu izdaja oprostilne sodbe. Zato za saniranje te kršitve ni potrebe po ponavljanju procesnih dejanj pred sodiščem prve in druge stopnje. Kršitev lahko odpravi Vrhovno sodišče samo tako, da sodbo spremeni. Takšna odločitev je v celoti skladna z zahtevo, naj način saniranja ugotovljene kršitve sledi njeni naravi (prvi odstavek 426. člena ZKP).

Op. št. (6)Glej sodbo I Ips 11963/2015.

17.Bistveni razlog za takšno odločitev Vrhovnega sodišča je v ravnanju obeh nižjih sodišč, ki sta obsodilno sodbo oprli izključno na dokaz, ki je bil v tem kazenskem postopku izveden s kršitvijo obdolženčevih ustavno določenih človekovih pravic do molka in do domneve nedolžnosti.

C.

18.Vrhovno sodišče je zato pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obdolženca na podlagi tretjega odstavka 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje. Zato se tudi ni opredeljevalo do drugih trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so (glede na sprejeto odločitev) postale brezpredmetne.

19.Ker je bil obdolženec očitkov po obtožbi oproščen, stroški kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 96. člena ter tretjega odstavka 97. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZKP bremenijo proračun.

20.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za sprejeto odločitev so glasovale sodnice Barbara Zobec, Marjeta Švab Širok in mag. Andreja Sedej Grčar.

-------------------------------

Op. št. (1)Primerjaj sodbe I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018, I Ips 50057/2014, I Ips 11963/2015 z dne 11. 4. 2024.

Op. št. (2)Primerjaj sodbi I Ips 21617/2011, točka 13 in Kp 11/2007.

Op. št. (3)Primerjaj sodbo IV Ips 5/2018 in dr. Liljana Selinšek v Pravosodni bilten, št. 1/2019, stran 25.

Op. št. (4)Primerjaj sodba Up-134/97, točka 10 in 11.

Op. št. (5)Prav tam

Op. št. (6)Primerjaj sodbo I Ips 11963/2015.