Jedro

Delavci bi res lahko uveljavljali terjatve iz naslova razlike plač že naslednji dan po datumu vsakokratnega (mesečnega) izplačila znižanih plač, saj so takrat dospele (134. člen ZDR-1), in jih nato uveljavljali v zastaralnem roku 5 let (v skladu z 202. členom ZDR-1). Vendar pa pravica terjati njihovo izpolnitev izhaja tudi iz zaveze toženk iz sklepa z dne 18. 10. 2010 o plačilu z odloženim oziroma kasnejšim rokom izpolnitve (ob prenehanju negativnih poslovni učinkov). Ta zaveza ni nična (kljub prejšnjemu nezakonitemu znižanju plač) in je ni mogoče šteti v škodo delavcev, temveč predstavlja podlago za izpolnitev obveznosti z določenim oziroma določljivim časom dospelosti (po prenehanju slabih poslovnih rezultatov).

To pomeni, da je ob jasni zavezi v sklepu z dne 18. 10. 2010, kdaj bosta toženki delavcem povrnili razliko plače (odloženo plačilo obveznosti v pogodbenem razmerju), zastaranje začelo teči šele po tem, ko sta toženki izšli iz poslovnih težav. To je bilo naslednji dan po izplačilu nezmanjšanih plač (dan po 18. 7. 2015).

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi prve in druge toženke zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva in druga toženka morata v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki solidarno povrniti njene stroške odgovora na pritožbo in stroške revizije v znesku 1.467,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje delni umik tožbe za znesek 900,00 EUR in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Prvi toženki je naložilo, da tožniku za obdobje od februarja 2010 do vključno decembra 2011 obračuna premalo izplačano plačo v znesku 9.450,00 EUR bruto ter mu plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 30. 6. 2017 do plačila. V presežku je zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo (II. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da tožniku za obdobje od januarja 2012 vključno maja 2015 obračuna premalo izplačano plačo v različnih konkretno določenih bruto zneskih po posameznih obdobjih oziroma skupaj 16.367,84 bruto ter ji plača neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 30. 6. 2017 dalje do plačila. V presežku glede zakonskih zamudnih obresti je zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da sta toženki dolžni plačati tožniku stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženk ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika. Temu je naložilo, da toženkama povrne stroške postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 195/2022 z dne 20. 12. 2022 dopustilo revizijo tožnika glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja tožnikove terjatve za plačilo razlike plače. 4. Tožnik v reviziji povzema nekatere dejanske zaključke sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Navaja, da je tudi ugotovitev o začetku teka zastaranja dejanska ugotovitev, na katero se uporablja materialno pravo in da je sodišče druge stopnje nedovoljeno poseglo v to dejansko stanje. Toženki ugovora zastaranja niti nista vezali na nezakonito znižanje plač in morebiten nezakonit dogovor o znižanju plače, temveč sta trdili, da je pri tožniku šlo za znižanje v okviru variabilnega dela plače in da je prav zato razlika zapadla z vsakomesečnim izplačilom in ne šele enkrat kasneje. Res sta toženki nezakonito posegli v tožnikovo plačo, vendar je obstajala jasna in nedvomna zaveza poslovodstva toženk, da bo prikrajšanje povrnjeno po prenehanju negativnih poslovnih učinkov. Nihče od zaposlenih ni razmišljal o tem, da takšna zaveza oziroma dogovor nima učinkov in da ne bi bila veljavna. Delavci so zaupali pisni zavezi poslovodstva in dejanskemu dogovoru, da bodo poplačani po prenehanju negativnih poslovnih učnikov; zato tudi ni bilo posebnih okoliščin, ki bi nalagale vložitev tožbe pred tem. To jih je odvračalo od tožbe. Zato je v taki situaciji ugovor zastaranja nedopusten in nemoralen; toženki sta kasneje večini delavcev (tik pred iztekom 5-letnega obdobja za poplačilo, šteto od 18. 7. 2015 - ko so negativni poslovni učinki prenehali) razliko plače tudi povrnili. Na koncu sta si premislili le glede zaposlenih po individualnih pogodbah o zaposlitvi, češ da zanje poseben dogovor o poplačilu oziroma sklep z dne 18. 10. 2010, ne velja. Sodišče druge stopnje je pravilo o zastaranju uporabilo napačno in v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja ter zlorabe pravic. Pri tem se do nekaterih razlogov sodišča prve stopnje, čeprav jih je v celoti povzelo, sploh ni opredelilo. Nepoštena stranka se ne more sklicevati na ničnost pogodbe v tistih primerih, ko to predstavlja sredstvo za oškodovanje poštene nasprotne stranke. S tem v zvezi se sklicuje na nekatere sodbe vrhovnega in ustavnega sodišča. Uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka.

5. V odgovoru na revizijo toženki predlagata zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Glede na tako omejen revizijski preizkus revizijsko sodišče ni upoštevalo revizijskih očitkov o bistvenih kršitvah določb postopka, niti drugih navedb strank, ki se ne nanašajo na dopuščeno revizijsko vprašanje.

_Razlogi odločitve sodišč prve in druge stopnje_

8. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je bil tožnik kot vodilni delavec zaposlen pri prvi toženki od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011, pri drugi toženki pa od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2016, ko mu je delovno razmerje prenehalo. V obdobju od 1. 2. 2012 do junija 2015 je prejemal 10 % znižano plačo. Sodišče je presodilo, da to znižanje ni bilo zakonito glede na določbe njegovih pogodb o zaposlitvi, ki sicer predvidevajo možnost znižanja, saj takšni enostranski posegi v plačo, brez soglasja delavca, niso dopustni. Ob tem je poudarilo tudi, da tožniku plače niso bile znižane po merilih iz pogodbe o zaposlitvi, znižanje plač na plačilnih listah pa se je obračunavalo pod posebno postavko 220 - obračunske razlike itd. Znižanje je bilo posledica gospodarske krize in se je zgodilo v dveh fazah – najprej po sklepu direktorja obeh toženk z dne 2. 3. 2010, da se zaradi neugodnega stanja naročil in poslabšanja likvidnostne situacije s 1. 2. 2010 do nadaljnjega znižajo plače delavcem z individualnimi pogodbami za 10 % itd., sledil pa je sklep edinega družbenika druge toženke oziroma skupščine z dne 30. 9. 2010 o znižanju plač za 10 % od 1. 10. 2010 naprej do vzpostavitve stabilnega poslovnega rezultata zaposlenim po kolektivnih pogodbah. Za tem je direktor obeh toženk dne 18. 10. 2010 sprejel sklep, da se „vsem delavcem, ki so prejeli anekse k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se jim znižuje plače zaradi znižanja stroškov dela, ob prenehanju negativnih poslovnih učinkov v družbi povrne prikrajšanje pri plači, pri čemer podpis oziroma nepodpis aneksa ni pogoj za izplačilo prikrajšanja, saj je namen delodajalca, da se vse zaposlene enako obravnava, kar pomeni, da bodo vsi dobili povrnjeno razliko v plači.“ Nadalje je sodišče prve stopnje po izvedbi številnih dokazov ugotovilo, da se je ta sklep nanašal na delavce obeh toženk (ne le na delavce druge toženke, čeprav je samo ta navedena v sklepu) in na delavce po kolektivnih pogodbah ter t.i. individualnih pogodbah, kar je direktor obljubil tudi na kolegiju in na sestanku s sindikatom (tudi v „smislu pomiritve oziroma razlage,“ delavci pa so „razumeli, da dobijo povračilo“). Zato je obstajala obveznost delodajalca za povračilo znižanih plač zaposlenih pri obeh toženkah oziroma zaveza obeh toženk vsem delavcem, da po koncu likvidnostnih težav prejmejo razliko (sicer tudi nezakonito) znižanih plač. Zastaranje terjatev iz tega naslova je pričelo teči po izplačilu prve plače v mesecu juniju 2015 (18. 7. 2015), ko se je likvidnostna situacija toženk izboljšala in znižanja plač prvič ni bilo več. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi bilo, če bi potrpežljivost delavcev do tega trenutka pojmovali kot njihovo neaktivnost pri uveljavljanju pravic – prikrajšanja pri plači v obdobjih pred tem.

9. Sodišče druge stopnje se je izrecno strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, vendar je presodilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritrdilo je sicer presoji, da je bilo znižanje plač nezakonito, saj ni temeljilo na določbah tožnikovih pogodb o zaposlitvi. Pojasnilo je tudi, da „bi bil morebiten dogovor med strankama, da se določen del plače zadrži in izplača ob prenehanju negativnih poslovnih učinkov, neveljaven oziroma ničen“ (8. točka obrazložitve), nato pa, da je sodišče prve stopnje štelo, da je glede vprašanja zastaranja bistvena zaveza, sprejeta s sklepom 18. 10. 2010 (da se povrne prikrajšanje pri plači), ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot ponudbo, ki je bila sprejeta s konkludentnimi dejanji. Presodilo je, da sklep ni ponudba, temveč splošni akt delodajalca, “v vsakem primeru pa bi bil morebiten dogovor med strankama, da se določen del plače zadrži, ničen in tako ne bi mogel vplivati na tek zastaralnega roka“ (10. točka obrazložitve). Nato je ponovilo svoje stališče, da sklep z dne 18. 10. 2010 predstavlja splošni akt delodajalca, ki ni podvržen razlagalnim pravilom iz 82. in 83. člena OZ, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, ter zaključilo, da je „sklep sprejela druga toženka v času, ko je bil tožnik zaposlen pri prvi toženki, in tako zanj ne more predstavljati niti pripoznave dolga v smislu prvega odstavka 364. člena OZ, ki bi povzročila pretrganje zastaranja.“ _Razlogi za odločitev o reviziji_

10. Sodišče druge stopnje je zmotno štelo, da je sodišče prve stopnje pri utemeljitvi razlogov za svojo odločitve izhajalo iz tega, da je zavezo direktorja toženk z dne 18. 10. 2010 o povrniti razlike v plači štelo kot ponudbo v skladu z 22. členom OZ. Sodba sodišča prve stopnje namreč ne temelji na tem, temveč na ugotovitvi, da je prišlo do zaveze, veljavne za obe toženki, da bosta ob prenehanju negativnih poslovnih rezultatov povrnili prikrajšanje vsem delavcem iz naslova plače, ki je bila pred tem znižana s sklepi 2. 3. 2010 in 30. 9. 2010. Res je sodišče prve stopnje ob zaključku, da obstaja zaveza toženk vsem delavcem, v nadaljevanju razpravljalo tudi o ponudbi v skladu z 22. členom OZ oziroma „konkludentnem sprejemu“ delavcev oziroma tožnika,1 vendar se je pri tem opredelilo zgolj do hipotetične situacije. Kot navedeno pa sodba sodišča prve stopnje ne temelji na tem. Zato v tem kontekstu nadaljnje sklicevanje sodišča druge stopnje2 na morebiten (torej hipotetičen) dogovor med strankama (o tem, da se določen del plač zadrži), kot dogovor, ki naj bi bil posledično ničen in kot takšen ne bi mogel vplivati na zastaranje, ne more biti utemeljeno, saj je že njegovo izhodišče napačno.

11. Podobno je sodišče druge stopnje razložilo že pred tem3, in sicer da bi bil morebiten (torej spet le hipotetičen) dogovor med strankama, da se določen del plače zadrži in izplača po prenehanju negativnih poslovnih učinkov, neveljaven (ničen). Kot že pojasnjeno, morebiten dogovor ni bistven. Zato zaključki ob predpostavljanju hipotetičnih situacij niso ustrezni, sicer pa tudi tak dogovor (če bi bil sprejet oziroma bi bilo ugotovljeno, da je do njega prišlo), upoštevajoč vse okoliščine primera, ne bi mogel povzročiti tega, da bi se toženki izognili svojih obveznosti z zastaranjem (več v nadaljevanju).

12. Sklep z dne 18. 10. 2010 je torej zavezoval obe toženki in je veljal za vse delavce, tudi tiste z individualnimi pogodbami o zaposlitvi. To predstavlja dejansko ugotovitev sodišč, na katero je revizijsko sodišče vezano.

13. V okoliščinah konkretnega primera je predvsem pomembno, kdaj je začelo teči in posledično nastopilo zastaranje. Drugi odstavek 335. člena OZ določa, da zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ).

14. Delavci bi res lahko uveljavljali terjatve iz naslova razlike plač že naslednji dan po datumu vsakokratnega (mesečnega) izplačila znižanih plač, saj so takrat dospele (134. člen ZDR-1), in jih nato uveljavljali v zastaralnem roku 5 let (v skladu z 202. členom ZDR-1). Vendar pa pravica terjati njihovo izpolnitev izhaja tudi iz zaveze toženk iz sklepa z dne 18. 10. 2010 o plačilu z odloženim oziroma kasnejšim rokom izpolnitve (ob prenehanju negativnih poslovni učinkov). Ta zaveza ni nična (kljub prejšnjemu nezakonitemu znižanju plač) in je ni mogoče šteti v škodo delavcev, temveč predstavlja podlago za izpolnitev obveznosti z določenim oziroma določljivim časom dospelosti (po prenehanju slabih poslovnih rezultatov). Zaradi takšne zaveze so delavci lahko upravičeno pričakovali kasnejše plačilo in se (morda tudi iz lojalnosti do delodajalca) niso odločili za tožbe, še preden sta se delodajalca izvlekla iz poslovnih težav. Takšna zaveza dejansko tudi odvrača od tožb. Na njeni podlagi so delavci (tožnik) lahko pričakovali kasnejšo izpolnitev, kljub dodatnemu riziku, da toženki sploh ne bi premagali poslovnih težav. Bilo bi tudi povsem v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), če bi zavezo delodajalca, da bo delavcem kasneje (po izhodu iz težav) povrnil razliko plače, ki jo je pred tem celo nezakonito znižal, razlagali v njihovo škodo.

15. To pomeni, da je ob jasni zavezi v sklepu z dne 18. 10. 2010, kdaj bosta toženki delavcem povrnili razliko plače (odloženo plačilo obveznosti v pogodbenem razmerju), zastaranje začelo teči šele po tem, ko sta toženki izšli iz poslovnih težav. To je bilo naslednji dan po izplačilu nezmanjšanih plač (dan po 18. 7. 2015). Tožnikova terjatev, ki jo je uveljavljal s tožbo dne 30. 6. 2020, zato ni zastarala, saj do takrat še ni potekel 5-letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1. 16. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, tako da je pritožbi toženk zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Posledica te odločitve je tudi sprememba odločitve o pritožbenih stroških in revizijskih stroških. Toženki sta solidarno dolžni povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške, ki so bili odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo (OT). Tožniku pripada za odgovor na pritožbo 750 točk (tar. št. 16/4 OT), 2% stroškov, za predlog za revizijo in revizijo skupaj 1.225 točk (tarifne št. 16/6,16/7 in 16/8 OT), 2% oziroma 1% stroškov nad 1.000 točk (tretji odstavek 11. člena OT) ter DDV, oziroma skupaj 1.467,50 EUR. Toženki sami krijeta svoje stroške odgovora na revizijo in pritožbene stroške.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 S tem je ustvarilo nekaj nejasnosti - glej besedilo na začetku 14. strani sodbe sodišča prve stopnje. 2 Glej 10. točko obrazložitve. 3 Glej 8. točko obrazložitve.