Jedro

Sodišče prve stopnje je štelo, da je za presojo, kdaj začne teči zastaranje, bistvena zaveza, sprejeta s sklepom z dne 18. 10. 2010, da se povrne prikrajšanje pri plači, pri čemer je navedeni sklep štelo kot ponudbo (22. člen OZ), sprejeto s konkludentnimi ravnanji. Navedeni sklep ni ponudba (ampak po vsebini splošni akt delodajalca), v vsakem primeru pa bi bil morebiten dogovor med pravdnima strankama, da se določeni del plače zadrži, ničen, in tako ne bi mogel vplivati na tek zastaralnega roka v smislu, da bi bilo tožnikovo uveljavljanje terjatve iz naslova premalo izplačane plače v vmesnem obdobju (do prenehanja negativnih poslovnih učinkov) preuranjeno, da bi del plače zapadel v plačilo šele kasneje in bi zastaranje začelo teči v juliju 2015, ko plače niso bile več znižane.

Zastaranje tožnikove terjatve je začelo teči naslednji dan po zapadlosti vsakokratne plače, ki je bila nezakonito znižana, in je do vložitve tožbe po poteku pet let nastopilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (delno točki II in III ter točka IV izreka) spremeni, tako da se v tem delu glasi: „II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od vključno februarja 2010 do vključno decembra 2011 obračunati premalo izplačano plačo, in sicer skupno 9.450,00 EUR bruto ter ji plačati neto znesek premalo izplačane plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 30. 6. 2017 do plačila.“

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od meseca vključno januarja 2012 do vključno maja 2015 obračunati premalo izplačano plačo, in sicer: - od vključno januarja 2012 do vključno oktobra 2012 in od vključno januarja 2013 do vključno septembra 2013 v znesku 550,00 EUR bruto mesečno; - za november 2012 v znesku 525,00 EUR bruto, - od vključno oktobra 2013 do vključno aprila 2014, za junij 2014 in od vključno novembra 2014 do aprila 2015 v znesku 350,00 EUR bruto mesečno, - za maj 2014 v znesku 318,19 EUR bruto, - za julij 2014 v znesku 91,31 EUR bruto ter za maj 2015 v znesku 83,34 EUR bruto, kar znaša skupno 16.367,84 EUR bruto ter ji plačati neto znesek premalo izplačane plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 30. 6. 2017 do plačila.“

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženima strankama stroške postopka v višini 2.509,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka: - toženima strankama v višini 615,98 EUR, - prvi toženi stranki v višini 324,00 EUR in - drugi toženi stranki v višini 453,60 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek po delnem umiku tožbe za znesek 900,00 EUR (točka I izreka; sklep). Prvi toženki je naložilo, da tožniku za obdobje od februarja 2010 do decembra 2011 obračuna premalo izplačano plačo, in sicer za mesece od februar 2010 do december 2011 skupno 9.450,00 EUR bruto ter mu plača neto znesek premalo izplačane plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 30. 6. 2017 do plačila. V presežku je zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo (točka II izreka sodbe). Drugi toženki je naložilo, da tožniku za obdobje od januarja 2012 do maja 2015 obračuna premalo izplačano plačo, in sicer: za mesece od januarja 2012 do oktobra 2012 in od januarja 2013 do septembra 2013 v znesku 550,00 EUR bruto, za november 2012 v znesku 525,00 EUR bruto, za mesece od oktobra 2013 do aprila 2014, za junij 2014 in od novembra 2014 do aprila 2015 v znesku 350,00 EUR bruto, za maj 2014 v znesku 318,19 EUR bruto, za julij 2014 v znesku 91,31 EUR bruto ter za maj 2015 v znesku 83,34 EUR bruto, kar znaša skupno 16.367,84 EUR bruto ter mu plača neto znesek premalo izplačane plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 30. 6. 2017 do plačila. V presežku je zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo (točka III izreka sodbe). Toženkama je naložilo, da tožniku plačata pravdne stroške v višini 2.482,85 EUR, in sicer skladno višini pripadajočega deleža zahtevka, ki odpade nanju, prva toženka 908,72 EUR, druga toženka pa 1.574,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka sodbe).

2. Toženki vlagata pritožbo zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških (delno točki II in III; točka IV izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da pravici do izjave v postopku ustreza obveznost sodišča, da navedbe strank vzame na znanje in se do njih opredeli. Iz obrazložitve sodbe in sklepa ni razbrati, kakšna je pravna narava sklepa z dne 18. 10. 2010. Tožnik se je šele dne 21. 12. 2011 zaposlil pri drugi toženki. Do dogovora oziroma sprejema ponudbe, preden sta bili stranki v delovnem razmerju, ni moglo priti. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo kot ne dejstva, da sta bili po 18. 10. 2010 sklenjeni PZ 2011 in PZ 2013, ki morebitne obveznosti iz sklepa ne opredeljujeta. Kršilo je pravico toženk iz 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnikova terjatev je zastarala. Zapadla je ob vsakokratnem izplačilu plače. Sklep druge toženke z dne 18. 10. 2010 ne more ustvarjati pravnih posledic za prvo toženko. Ne more iti za ponudbo prve toženke, ki bi jo tožnik sprejel s konkludentnimi ravnanji. Tožnik niti ni podal konkretnih navedb, kdaj in s kom je dogovor sklenil. Priča A. A. je izpovedala, da zaveze za povračilo 10 % plače ni bilo, ko je bil sklep o znižanju plače sprejet. Izpoved tožnika s tem v zvezi je nejasna. Priča B. B. ni podal določnega odgovora na vprašanje o povračilu znižane plače, priča C. C. pa je izpovedal, da dogovora o povračilu ni bilo. Sklep z dne 18. 10. 2010, ki ga je sprejela druga toženka oziroma njen zakoniti zastopnik B. B., ne more ustvarjati pravnih učinkov za prvo toženko. Nebistveno je, ali je zakoniti zastopnik obeh pravnih oseb isti. Sklep z dne 2. 3. 2010 velja za obe toženki, kar je iz njega razvidno. Iz sklepa z dne 18. 10. 2010 pa jasno izhaja, da se nanaša le na delavce druge toženke. Ni veljal za delavce z individualnimi pogodbami. Njihove plače so bile takrat že znižane. Do tožnika toženki nimata nobene obveznosti povračila. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izpovedi prič D. D., E. E. in F. F. bi moralo skrbno presoditi, ker sami uveljavljajo enako terjatev kot tožnik. Ni navedlo razlogov za presojo verodostojnosti prič. Ni upoštevalo, da so priče visoko izobražene in so imele sklenjene individualne pogodbe. Priči C. C. je verjelo, čeprav je očitno neverodostojno izpovedal o aneksih, za katere je bil sam zadolžen. Čeprav je zanikal, da bi pripravil sklep z dne 18. 10. 2010, je sodišče prve stopnje takšni izpovedi verjelo. Ni se opredelilo do dejstva, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi kot vodilni delavec, čigar plača je presegala minimalno plačo po kolektivni pogodbi. Dogovorjen je bil variabilni del plače. Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni in kontradiktorni. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je kupec v letu 2015 toženki kupil skupaj s terjatvami. Kupec sploh ni bila družba G., d. d. Terjatve knjigovodsko niso bile prikazane, kot je izpovedala priča A. A. Če so bile ob skrbnem pregledu ugotovljene, to ne pomeni, da sta toženki svoje obveznosti pripoznali. Toženki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe toženk. Navaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nesporno upoštevalo, da sta mu za obdobje od meseca februarja 2010 do vzpostavite pozitivnega poslovanja meseca julija 2015 plačo znižali za 10 %. Znižanje ni temeljilo na pogodbi o zaposlitvi in ni bilo odvisno od opredeljenih kriterijev. Znižanje je temeljilo na sklepu z dne 2. 3. 2010, pri čemer je bilo delavcem obeh toženk zagotovljeno, da bo prikrajšanje povrnjeno. O tem so izpovedale vse zaslišane priče. Toženki v pritožbi določene izseke izpovedi jemljeta iz konteksta in jim pripisujeta drugačno vsebino. Povrnitev prikrajšanja je bila zagotovljena brez izjem. Prav zaradi tega delavci niso uveljavljali prikrajšanja oziroma so s prikrajšanjem soglašali. To potrjuje dejstvo, da zahtevkov niso vlagali niti niso na drug način uveljavljali kršitev. Enostranski poseg v osnovno plačo s strani delodajalca je nezakonit. Osnovna plača ne more biti odvisna od poslovanja. Poslovanje obeh toženk je bilo enotno, imeli sta enotno poslovodstvo. S prezaposlitvijo tožnika k drugi toženki se ni nič spremenilo. Še naprej mu je bila izplačevana nižja plača, kot je razvidno iz predloženih plačilnih list. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva. Dokazana ocena je skladna zakonskim zahtevam in vsebinsko prepričljiva. V obrazložitvi sodbe je navedlo razloge, zakaj je izpovedi prič štelo za verodostojne. Pri presoji verodostojnosti oziroma njihovih izpovedi je utemeljeno upoštevalo potek časa. Utemeljeno je verjelo izpovedi priče B. B. o razlogih, zakaj je bila ustanovljena prva toženka. Da se sklep z dne 18. 10. 2020 nanaša na vse delavce obeh toženk, so potrdili v svoji izpovedi tako tožnik kot zaslišane priče B. B., C. C., A. A., D. D. in E. E. Priča A. A. je jasno izpovedala, da so delavci sklep razumeli na tak način, pri čemer pri sprejemu sklepa ni bila v ospredju pravna formulacija, ampak so se osredotočali na načine za izboljšanje poslovanja. Razlog, iz katerega je tožniku delovno razmerje pri drugi toženki prenehalo, za odločitev ni bistven. Razviden je iz predložene odpovedi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tudi dokazano navedbo tožnika o terjatvi, upoštevani ob skrbnem pregledu in določitvi kupnine v zvezi s prodajo toženk. Očitno zmotna navedba v obrazložitvi, da je bil kupec G., d. d., na pravilnost izpodbijane odločitve z ničemer ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnikova terjatev ni zastarala. Zapadla je po prenehanju negativnega poslovanja, ko sta toženki prenehali izplačevati znižano plačo. To je bilo v mesecu juniju 2015, konkretno 18. 7. 2015, česar pred sodiščem prve stopnje niti nista prerekali. Hkrati sta uveljavljali ugovor zastaranja in ugovor nezapadle terjatve, češ da je poslovanje še vedno negativno. Sodišče prve stopnje je podalo jasne in pravilne razloge, zakaj je štelo, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Bilo bi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, da bi terjatev delavcev, ki so soglašali z znižanjem plač, zastarala. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje nekonkretizirano očita, da se do določenih navedb ni opredelilo, da ni navedlo razlogov, da je dejstva ugotovilo v nasprotju s predloženimi listinami. Takšni nekonkretizirani očitki so neutemeljeni. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženk. Navedlo je jasne razloge za odločitev, ki jo je sprejelo, vključno z razlogi glede verodostojnosti prič (točka 18 obrazložitve). Dejansko stanje glede za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno zmotno odločitev. Zmotno je presodilo, da tožnikova terjatev iz naslova premalo izplačane plače, ki jo ima zoper obe toženki (zoper prvo toženko v obdobju od februarja 2010 do decembra 2011 in zoper drugo toženko v obdobju od januarja 2012 do maja 2015), ni zastarala.

6. Petletni zastaralni rok je za terjatve iz delovnega razmerja določen v 202. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; enako 204. člen do 11. 4. 2013 veljavnega Zakona o delovnih razmerjih – ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Drugih določb v zvezi z zastaranjem ZDR-1 (ZDR) ne vsebuje; uporabljajo se določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ). Teči začne prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ).

7. Tožnikov zahtevek za plačilo premalo izplačane plače se nanaša na razliko v plači, nastalo zaradi, kot je bilo med pravdnima strankama nesporno, pavšalnega znižanja plač za 10 %, ki je veljalo za delavce obeh toženk, naprej po individualnih pogodbah (med te delavce je sodil tožnik) s sklepom z dne 2. 3. 2010 in nato za delavce, katerih plače so bile določene upoštevaje kolektivno pogodbo, s sklepom z dne 30. 9. 2010; oba sklepa sta bila sprejeta zaradi težav v poslovanju. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je takšno znižanje nezakonito, pri čemer niti ni temeljilo na določbah tožnikove pogodbe o zaposlitvi o variabilnem delu plače v odvisnosti od dogovorjenih meril, kot neutemeljeno ponavljata toženki v pritožbi.

8. Določilo o znesku osnovne plače v evrih, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, in o morebitnih drugih plačilih je kot določilo o drugih sestavinah plače, plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in načinu izplačevanja plače bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi (8. in 9. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1). Delodajalec dogovorjene osnovne plače ne more enostransko znižati. Izplačevanje plače lahko delavcu zadrži samo v zakonsko določenih primerih; vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, so neveljavna (prvi odstavek 136. člena ZDR-1). To pomeni, da bi bil morebiten dogovor med pravdnima strankama, da se določen del plače zadrži in izplača ob prenehanju negativnih poslovnih učinkov, neveljaven (ničen; v nasprotju s prisilnimi predpisi).

9. Plača se plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca (prvi odstavek 143. člena ZDR-1), in sicer najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. To pomeni, da bi tožnikova terjatev iz naslova (premalo izplačane) plače za zadnji mesec vtoževanega obdobja, maj 2015 zapadla v plačilo najkasneje 18. dne v prihodnjem mesecu, torej 18. 6. 2015, zastaranje pa bi začelo teči naslednji dan. Petletni zastaralni rok bi potekel 18. 6. 2020. Tožba je bila vložena kasneje, dne 30. 6. 2020. 10. Sodišče prve stopnje je štelo, da je za presojo, kdaj začne teči zastaranje, bistvena zaveza, sprejeta s sklepom z dne 18. 10. 2010, da se povrne prikrajšanje pri plači, pri čemer je navedeni sklep štelo kot ponudbo (22. člen OZ), sprejeto s konkludentnimi ravnanji. Navedeni sklep ni ponudba (ampak po vsebini splošni akt delodajalca), v vsakem primeru pa bi bil morebiten dogovor med pravdnima strankama, da se določeni del plače zadrži, ničen, in tako ne bi mogel vplivati na tek zastaralnega roka v smislu, da bi bilo tožnikovo uveljavljanje terjatve iz naslova premalo izplačane plače v vmesnem obdobju (do prenehanja negativnih poslovnih učinkov) preuranjeno, da bi del plače zapadel v plačilo šele kasneje in bi zastaranje začelo teči v juliju 2015, ko plače niso bile več znižane, kot zmotno izhaja iz izpodbijane sodbe.

11. Sklep z dne 18. 10. 2010 je po vsebini splošni akt delodajalca in kot takšen ni podvržen razlagalnim pravilom, določenim v drugem odstavku 82. in 83. člena OZ, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje in ugotavljalo, ali se sklep z dne 18. 10. 2010 nanaša tudi na delavce z individualnimi pogodbami, ki aneksov niso prejeli, oziroma na delavce prve toženke. Sklep je sprejela druga toženka v času, ko je bil tožnik zaposlen pri prvi toženki, in tako zanj ne more predstavljati niti pripoznave dolga v smislu prvega odstavka 364. člena OZ, ki bi povzročila pretrganje zastaranja.

12. Zastaranje tožnikove terjatve je začelo teči naslednji dan po zapadlosti vsakokratne plače, ki je bila nezakonito znižana, in je do vložitve tožbe po poteku pet let nastopilo. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženk ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je zahtevek, ki je neutemeljen zaradi zastaranja, zavrnilo, skupaj s stroškovno posledico (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženkama, ki sta po spremembi izpodbijane odločitve, uspeli v celoti, je po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožnik dolžan plačati vse utemeljeno priglašene stroške; pritožbeno sodišče jima je upoštevaje za pravdo potrebne stroške in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.; 155. člen ZPP) priznalo: 600 točk za odgovor na tožbo, dvakrat 450 točk za dve pripravljalni vlogi, trikrat 20 točk za tri dopise, 600 točk za pristop na prvi in 300 točk za drugi narok za glavno obravnavo, dvakrat 40 točk za odsotnost iz pisarne in 50 ter 450 točk urnine za oba naroka, vse storitve povečane za 10 % zaradi zastopanja dveh strank (tretji odstavek 7. člena OT), kar skupaj z materialnimi stroški in potnimi stroški pooblaščenke (po podatkih na spletni strani najdi.si zemljevid je razdalja med sedežem pooblaščenke in sodiščem 14,8 kilometra v eno smer; za dva pristopa na narok 21,61 EUR), povečano za davek na dodano vrednost in skupaj s pričnino (priča C. C.; 5,40 EUR) znaša 2.281,22 EUR. Do višjih stroškov toženki nista upravičeni; stroški za pregled listin, sestanek s stranko in poročilo so že zajeti v priznanih postavkah.

14. Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Tožnik, ki sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, je dolžan toženkama po načelu uspeha plačati vse utemeljeno priglašene stroške pritožbe, in sicer v višini 750 točk za sestavo pritožbe, v kar so že zajeti stroški za poročilo stranki, povišano za 10 %, z materialnimi stroški, kar povečano za davek na dodano vrednost znaša 615,98 EUR. Poleg tega jima je dolžan plačati stroške sodne takse za pritožbo, in sicer prvi toženki v višini 324,00 EUR in drugi toženki v višini 453,60 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.