Jedro

Kaznivo dejanje prikrivanja v izvršitveni obliki pridobitve stvari ne vsebuje zakonskega znaka, da storilec ravna z namenom prikriti izvor stvari.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obsojenega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), nevarne vožnje v cestnem prometu po drugi alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 in prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1. Za prvo dejanje mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, za drugo kazen osem mesecev zapora, za tretje kazen eno leto zapora in za četrto kazen osem mesecev zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas odvzete prostosti. Oprostilo ga je povrnitve stroškov kazenskega postopka postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in odločilo, da je oškodovani družbi dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 6.279,74 EUR. Nazadnje mu je izreklo tudi varnosti ukrep odvzema predmetov. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse za pritožbo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja, zaradi kršitve iz 1. točke 372. člena ZKP, 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 3. alineje 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Predlaga tudi, da se izvršitev pravnomočne sodbe na podlagi tretjega odstavka 422. člena ZKP prekine.

3. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Glede zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP meni, da vložnik z lastnimi dokaznimi zaključki posega v dokazno oceno sodišča in z njo polemizira v okviru razlogov, ki jih je sodišče prepoznalo kot odločilne za izrek izpodbijane obsodilne sodbe. Izpovedba priče A. C. je v bistvenem korektno povzeta, vložnik pa dejstvenim zaključkom pravnomočne sodbe ne more oporekati, saj je Vrhovno sodišče nanje vezano. Glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe vrhovni državni tožilec ugotavlja, da trditvena podlaga, da naj bi Nacionalni forenzični laboratorij (v nadaljevanju: NFL) že razpolagal z informacijami o osumljencih očitanih kaznivih dejanj, zaradi česar niso izvedli podrobnejše analize kape, ne utemeljuje tistih relevantnih okoliščin, ki bi lahko vzbudile dvom v strokovnost in nepristranskost analize, ki jo je opravil NFL. Glede obsojenčeve udeležbe v obliki sostorilstva je treba razloge sodbe brati in razumeti kot celoto, v kateri so objektivni in subjektivni elementi sostorilstva ustrezno obrazloženi. Glede kaznivega dejanja prikrivanja pa vrhovni državni tožilec izpostavlja, da je navedeno kaznivo dejanje podano že, če se stvar, pridobljena s kaznivim dejanjem, sprejme v posest, pri čemer ni pomembno, na kakšen način storilec zatem to stvar uporablja. V konkretni zadevi že dejstvo, da je bilo vozilo ukradeno v Republiki Italiji in imelo nameščene ukradene registrske tablice, nasprotuje vložnikovi tezi o kaznivem dejanju odvzema motornega vozila in zatrjevanju, da je šlo pri ravnanju obsojenca zgolj za začasno koriščenje vozila.

4. Vrhovno sodišče je z odgovorom seznanilo obsojenca in njegovega zagovornika, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da je podano diametralno nasprotje v zaključkih prvostopenjske sodbe, ko sodišče po eni strani navaja, da je nekdo od neznanih vlomilcev pustil svoje sledi na volanu, ključih in prestavni ročici kombija ob predhodnem kontaktu z vozilom, po drugi strani pa za obsojenca v zvezi z enakimi dokazi (tj. biološkimi sledmi) ravno nasprotno zaključuje, da je obsojenec biološke sledi na kapi in svetilki pustil ravno kritične noči ob begu pred policisti. Zahteva povzema izpovedbo priče A. C., zaposlenega pri NFL, ki da je potrdil obsojenčev zagovor o možnem prenosu bioloških sledi iz rokavic na svetilko, ter zapis sodišča prve stopnje v 19. točki prvostopenjske sodbe, da so bili vsi storilci povsem zamaskirani. Prav tako opozarja, da je bila na ročaju klešč št. 5 in na volanu, kontaktnih ključih ter prestavni ročici kombija najdena mešana biološka sled, katere večinski del pripada neznani moški osebi in ne obsojencu. Vse našteto po vložnikovem mnenju podpira obrambno tezo, da obsojenčeve biološke sledi na kapi in svetilki še ne dokazujejo, da ju je obsojenec uporabljal ravno kritične noči med begom pred policijo, kot to brez jasnih razlogov zaključuje sodišče prve stopnje. Zagovornik kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP očita tudi sodišču druge stopnje, češ da je obrazložitev v 13. točki sodbe glede odkritih obsojenčevih bioloških sledi v izrecnem nasprotju z izpovedbo priče A. C. o tem, kateri osebi običajno pripada večinski del biološke sledi na predmetih.

6. Iz obrazložitve tega dela zahteve je razvidno, da jedro vložnikovih navedb predstavlja njegovo nestrinjanje z dokazno oceno, kot jo je na podlagi izvedenih dokazov z življenjsko logičnim sklepanjem napravilo sodišče prve stopnje in kateri je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Zagovornik skozi svoje navedbe ne trdi, da sta nižji sodišči v sodbi netočno povzeli vsebino izpovedbe priče A. C. ali vsebino poročil NFL o opravljenih analizah, temveč polemizira z dokaznimi zaključki nižjih sodišč in utemeljuje, da obsojenčeve biološke sledi na kapi in svetilki še ne dokazujejo njegove vpletenosti v očitano kaznivo dejanje velike tatvine. Zatrjevanje, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, je namenjeno izključno izpodbijanju dokazne ocene nižjih sodišč o tem, kdaj se je obsojenčeva biološka sled nanesla na kapo in svetilko, s čimer zahteva pod videzom zatrjevanja kršitve zakona uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v tem postopku ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Drugi del zahteve uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca za analizo DNK sledi (Inštitut za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani), ki bi opravil nepristransko in neodvisno analizo bioloških sledi na zaseženi kapi. Vložnikovi očitki temeljijo na zatrjevanju, da je bila analiza NFL nestrokovna in pristranska, saj: (i) jo je opravil NFL kot organ v sestavi policije; (ii) ker pri prvi analizi kape ni bilo najdenih obsojenčevih bioloških sledi, kar je bilo glede na izpovedbo A. C. posledica bodisi premajhnega vzorčenja kape bodisi napake pri samem postopku; in (iii) ker so na NFL očitno razpolagali z informacijo o osumljencu očitanih kaznivih dejanj, zaradi česar so se pri prvi analizi bioloških sledi zadovoljili že s pozitivnim rezultatom na svetilki, kar po prepričanju vložnika kaže na pristransko in zoper obsojenca usmerjeno delovanje pri prvi analizi in posledično utemeljuje neverodostojnost ter pristranskost druge (naknadne) analize kape, saj je NFL „točno vedel, katere alele bo treba najti.“ Sodišču druge stopnje vložnik očita, da je samo pavšalno ugotovilo, da obrambi ni uspelo vzbuditi dvoma v verodostojnost druge analize kape, pri tem pa se ni opredelilo do pritožbene graje, da je bila analiza NFL ciljno usmerjena zoper obsojenca in zato pristranska.

8. Vrhovno sodišče v zvezi s temi navedbami najprej ugotavlja, da obramba ob podaji dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca za analizo DNK sledi ni navajala, da bi bila analiza NFL ciljno usmerjena zoper obsojenca (tedaj osumljenca), ampak zgolj, da je „neobičajno“, da so pri drugem vzorčenju kape našli obsojenčeve biološke sledi, medtem ko jih pri prvi analizi niso. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, kot izhaja iz razlogov pravnomočne sodbe, zavrnilo zato, ker ni imelo nobenega dvoma v strokovnost in nepristranskost analize kape, ki jo je opravil NFL. Pri tem se je oprlo na izpovedbo priče A. C., ki je pojasnil vse podrobnosti v zvezi z izdelavo dopolnitve poročila o preiskavi, razloge, zakaj pri prvem vzorčenju na kapi ni bilo najdenih nobenih DNK sledi, nadalje postopek odvzemanja vzorcev in analize DNK sledi na kapi ter tudi okoliščine hrambe zasežene kape, na podlagi česar je ocenilo, da ni nobenega razloga za dvom v verodostojnost poročila, ki ga je izdelal NFL. Sodišče druge stopnje je tej argumentaciji pritrdilo in v 16. točki sodbe med ostalim pojasnilo, da okoliščina, da je bila kapa prvič le delno vzorčena (približno 10% površine) z ničemer ne pritrjuje očitku obrambe, da naj bi bili rezultati druge analize bioloških sledi prirejeni v škodo obsojenca. Utemeljilo je, da okoliščina, da je NFL organ v sestavi policije, sama po sebi še ne pomeni, da sta analiza in mnenje NFL pristranska, obenem pa je presodilo tudi, da obrambi s svojimi navedbami (predvsem ob upoštevanju izpovedb zaslišanih prič A. C. in policista A. D.) ni uspelo vzbuditi dvoma v verodostojnost druge analize kape.

9. Povzeti razlogi pravnomočne sodbe so skladni s stališči dosedanje sodne prakse,1 po katerih velja, da mora obramba v vsakem posamičnem primeru zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljiti pravno relevantnost predlaganega dokaza, saj zgolj okoliščina, da NFL spada pod Generalno policijsko upravo še ne pomeni, da sta analiza in mnenje NFL nestrokovni in pristranski. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje skladno z načelom proste presoje dokazov obrazložilo, da obrambi s svojimi navedbami ni uspelo vzbuditi dvoma v strokovnost in nepristranskost analize NFL, sodišče druge stopnje pa je temu pritrdilo in izrecno zavrnilo tudi pritožbene pomisleke o tem, da so bile analize prirejene v obsojenčevo škodo ter torej ciljno usmerjene. Glede na obširna pojasnila priče A. C. o opravljenih analizah na NFL so razlogi pravnomočne sodbe po presoji Vrhovnega sodišča razumni, vložnikovi očitki o kršitvi pravice do obrambe pa neutemeljeni.

10. Tretji sklop vložnikovih navedb se nanaša na obrazložitev pravnomočne sodbe glede sostorilstva kot oblike udeležbe, ki se v konkretni zadevi očita obsojencu. Prvenstven vložnikov očitek je, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede obsojenčevega odločilnega prispevka k storitvi kaznivega dejanja velike tatvine, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje se po vložnikovih navedbah z vprašanjem obstoja obsojenčevega odločilnega prispevka v obrazložitvi sodbe sploh ni ukvarjalo, sodišče druge stopnje pa je razloge o odločilnih dejstvih v tem delu dopolnjevalo, čeprav na ta način prvostopenjskih napak ne bi smelo sanirati. Vložnik dodatno navaja, da je treba po tem, ko se ugotovi obstoj objektivnih elementov sostorilstva, preveriti še subjektivno plat, česar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo.

11. Iz razlogov prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje obstoj obsojenčevega odločilnega prispevka k storitvi kaznivega dejanja velike tatvine obrazložilo na strani 22. sodbe, ko je utemeljilo, da so se obsojenec in preostali sostorilci za izvršitev kaznivega dejanja vnaprej zelo natančno dogovorili in si razdelili vloge, pri čemer je obsojenec kot vešč in izkušen voznik, ki tekmuje v hitrostnem avtošportu, pri izvršitvi kaznivega dejanja sodeloval kot voznik ukradenega kombiniranega vozila in bil zadolžen, da s kraja dejanja odpelje ukradene predmete, s čimer je bistveno prispeval k izvršitvi očitanega kaznivega dejanja. V takšnih razlogih prvostopenjske sodbe so po presoji Vrhovnega sodišča jasno prepoznavna vsa tista obsojenčeva ravnanja, brez katerih kaznivo dejanje velike tatvine ne bi moglo biti izvršeno na načrtovan način, saj je sodišče prve stopnje presodilo in utemeljilo, da je bil obsojenčev prispevek bistven, torej odločilen za izvršitev očitanega kaznivega dejanja velike tatvine. Vložnik povzeto obrazložitev označuje za skopo in citira stališča kazenskopravne teorije o razmejitvi med sostorilstvom in pomočjo, vendar pri tem že sam zapiše, da vnaprejšnja delitev nalog še ne pomeni sostorilskega prispevka, če gre za nek drugorazredni, po svoji naravi pomagaški prispevek, česar pa sodišče prve stopnje v okoliščinah obravnavanega primera ne ugotavlja. Da je obrazložitev prvostopenjske sodbe glede objektivnega elementa sostorilstva dovolj argumentirana, je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, ki je v 18. točki sodbe v bistvenem pritrdilo prvostopenjskim ugotovitvam, da odločilnost obsojenčevega prispevka izhaja iz ugotovljenih okoliščin, da je bil obsojenec vešč in izkušen voznik ter kot tak vrhunsko usposobljen za uspešno izpeljavo pomembnega dela pri izvršitvi kaznivega dejanja, tj. hitrega umika s kraja njegove storitve. Takšni razlogi pravnomočne sodbe kažejo, da vprašanje oblike obsojenčeve udeležbe v kazenskem postopku ni ostalo odprto, saj sta se nižji sodišči s tem, ko sta obsojenčevo ravnanje opredelili kot sostorilstvo, izrekli tudi o tem, da ne gre za pomoč, navedene razloge pa kot razumne sprejema tudi Vrhovno sodišče. 12. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe opredelilo tudi do subjektivnega elementa sostorilstva, in sicer v 28. točki prvostopenjske sodbe, ko je utemeljilo obsojenčevo zavedanje, da skupaj z ostalimi neznanimi sostorilci sodeluje pri vlomu v oškodovano trgovino, njegovo zavest o pomembnosti svojega prispevka k storitvi kaznivega dejanja in njegovo hotenje, da pri tem sodeluje, kar je oprlo na temeljite prehodne priprave in dogovor obsojenca z ostalimi sostorilci. Vložnikovi očitki, da sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, zato niso utemeljeni.

13. Vložnik nazadnje uveljavlja še kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko trdi, da dejanje pod 4. točko sodbe ne predstavlja kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1, saj iz opisa dejanja ne izhaja obsojenčevo hotenje, da stvar (ukradeno vozilo) prikrije. Zahteva zastopa stališče, da uporaba oziroma pridobitev ukradenega vozila ni bila usmerjena k prikritju izvora vozila (tj. da je bilo vozilo ukradeno), temveč je opisano le, da je šlo za uporabo oziroma vožnjo vozila do in z mesta kraja vloma. Ker se obsojencu očita, da je vozilo pridobil kot prevozno sredstvo do in iz kraja načrtovanega vloma, bi šlo lahko ob pravilnem opisu (ki po stališču zahteve sicer ni podan) kvečjemu za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po 210. členu KZ-1. Če bi Vrhovno sodišče štelo, da je opisano kaznivo dejanje prikrivanja, pa vložnik uveljavlja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, saj se navedeno kaznivo dejanje lahko stori le z naklepom, da storilec prikrije izvor predmeta, medtem ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisano, da je obsojenec vozilo pridobil z namenom (obarvanim naklepom), da ga uporabi pri storitvi kaznivega dejanja. Vložnik dodatno uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče prve stopnje ni zadostno obrazložilo naklepa obsojenca v smeri zavedanja, da si je za vožnjo pridobil vozilo, ki je ukradeno.

14. Inkriminacija prikrivanja po 217. členu KZ-1 zajema več alternativno določenih izvršitvenih ravnanj, izmed katerih se obsojencu očita pridobitev premičnih stvari, za katere je vedel, da so pridobljene s kaznivim dejanjem. Po stališčih novejše kazenskopravne teorije gre za pridobitev stvari tedaj, ko storilec s soglasjem prejšnjega imetnika (denimo storilca izhodiščnega kaznivega dejanja) stvar sprejme v posest, zato da bi z njo razpolagal.2 Ta izvršitvena oblika pomeni inkriminacijo črnega trga,3 pri čemer za obstoj kaznivega dejanja prikrivanja zadostuje, da si storilec stvar, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, pridobi.4 Kaznivo dejanje je dokončano v trenutku, ko si storilec stvar pridobi, vzdrževanje protipravnega stanja (posest stvar) pa ni del kaznivega dejanja.5 Če je podan še dodaten znak, da ima storilec namen s svojim ravnanjem zakriti (ali vsaj poskusiti zakriti) izvor premoženja, ne bo šlo le za prikrivanje, temveč bo mogoče storilcu očitati kaznivo dejanje pranja denarja, ki je inkriminirano v 245. členu KZ-1 in pri katerem se zahteva poseben subjektivni odnos storilca do zakritja izvora premoženja.6

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisu dejanja v 4. točki izreka izpodbijane sodbe vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1, saj se obsojencu v bistvenem očita, da si je pridobil premične stvari (od katerih je bila ena večje vrednosti), za katere je vedel, da so pridobljene s kaznivim dejanjem, s tem, ko si je za vožnjo pridobil kombinirano vozilo, ki je bilo pred tem ukradeno pri Trstu v Italiji, in registrski tablici, ki sta bili pred tem ukradeni v Ljubljani, ter se dne 13. 3. 2019 s tem vozilom in nameščenima ukradenima registrskima tablicama pripeljal na kraj storitve kaznivega dejanja pod 1. točko izreka sodbe ter se z njim tudi vozil po avtocesti, pri tem pa je vedel, da so bili vozilo in registrski tablici pridobljeni s kaznivimi dejanji velike tatvine oz. tatvine, saj vozila, ki je bilo brez kakršnihkoli dokumentov, in registrskih tablic ni pridobil od njihovih lastnikov, temveč je vozilo s tema registrskima tablicama pridobil kot prevozno sredstvo do kraja načrtovanega vloma in s kraja vloma z njimi tudi odpeljal odtujeno blago.

16. Stališče zahteve, da bi moral biti v opisu dejanja zajet obsojenčev subjektivni odnos do zakritja izvora pridobljenih predmetov in da je izrek sodbe v tem delu nasproten obrazložitvi, je zmotno, saj kaznivo dejanje prikrivanja v izvršitveni obliki pridobitve stvari ne vsebuje zakonskega znaka, da storilec ravna z namenom prikriti izvor stvari. Za obstoj očitanega kaznivega dejanja poleg tega ni pomembno, kako je obsojenec s stvarmi po pridobitvi razpolagal (v konkretnem primeru za vožnjo do in iz kraja storitve kaznivega dejanja velike tatvine), saj je kaznivo dejanje prikrivanja dokončano že s samo pridobitvijo stvari, njihova nadaljnja posest pa ni del biti obravnavane inkriminacije.

17. Neutemeljene so tudi vložnikove navedbe, da bi šlo v okoliščinah konkretne zadeve lahko kvečjemu za kaznivo dejanje po 210. členu KZ-1 (odvzem motornega vozila). V primeru, ko gre za trajno odtegnitev vozila (ko na primer storilec naklepno uporablja tako, da ga po uporabi odsvoji ali zavrže), gre za prilastitev vozila in ne za njegovo uporabo, ki bi pomenila samo začasno koriščenje vozila.7 V izreku sodbe v konkretni zadevi je opisano, da je bilo vozilo ukradeno v Italiji, da je bilo pridobljeno na neznanem kraju v Republiki Sloveniji in nato z nameščenima, prav tako ukradenima registrskima tablicama uporabljeno kot prevozno sredstvo do in iz kraja vlomne tatvine, kar vse nasprotuje zagovornikovi tezi, da je šlo le za začasno koriščenje vozila in da je bilo lastnikovo izvrševanje oblasti nad vozilom samo začasno prekinjeno.

18. V opisu dejanja je opredeljen tudi obsojenčev zavestni element kaznivega dejanja prikrivanja, ko je navedeno, da je bilo vozilo brez kakršnihkoli dokumentov in da obsojenec vozila ter registrskih tablic ni pridobil od lastnikov. Sodišče prve stopnje je v 28. točki sodbe ugotovilo, da je obsojenec vedel, da je pridobil ukradeno vozilo, na katerega so bile nameščene ukradene registrske tablice iz povsem drugega osebnega vozila, s čimer je v povezavi z izrekom sodbe v zadostni meri obrazloženo tudi obsojenčevo zavedanje, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem.

C.

19. Ker zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

20. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in upošteva obsojenčevo premoženjsko stanje, kot je razvidno iz pravnomočne sodbe.

1 Na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 10656/2011-181 z dne 26. 4. 2012 in I Ips 12161/2013-1254 z dne 16. 6. 2016. 2 K. Merc: Komentar 217. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 632. 3 Prav tam, str. 633. 4 Prav tam, str. 638. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 52442/2013-538 z dne 14. 1. 2016. 6 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 59865/2010-102 z dne 30. 1. 2014. Enako tudi K. Merc: Komentar 217. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 638. 7 K. Merc: Komentar 210. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 530.