Jedro

Odločilnost obtoženčevega prispevka je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v zadostni meri argumentiralo s pomočjo tekom dokaznega postopka ugotovljenimi okoliščinami, da je bil obtoženec vešč in izkušen voznik ter kot tak vrhunsko usposobljen za uspešno izpeljavo pomembnega dela pri izvršitvi kaznivega dejanja – hitrega umika s kraja njegove storitve. Uspešno izvedbo kaznivega dejanja je obtoženec kot voznik zagotavljal tudi na ta način, da se je s kombiniranim vozilom vzvratno povsem približal objektu ter omogočil lažje in s tem hitrejše nakladanje odtujene robe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi Ž. Ć. spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), nevarne vožnje v cestnem prometu po drugi alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 in prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1. Določene so mu bile kazni: za kaznivo dejanje velike tatvine kazen enega leta in štirih mesecev zapora, za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu kazen osmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi kazen enega leta zapora in za kaznivo dejanje prikrivanja kazen osmih mesecev zapora. Po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je bila nato izrečena enotna kazen treh let in štirih mesecev zapora. V enotno kazen zapora mu je bil po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas pripora od 12. 6. 2019 od 8.08 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP mu je sodišče prve stopnje naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v znesku 6.279,74 EUR oškodovani družbi P. d. d., D. ... . Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je bil izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer zasežene svetilke in volnene kape, po drugem odstavku istega člena pa tudi kladiva – macole z lesenim ročajem ter klešč za ščipanje železa.

2. Zoper obsodilno sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve ustavne pravice iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je bila obtožencu kršena pravica do obrambe. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Obenem je zagovornik predlagal, da se ga na podlagi določbe prvega odstavka 378. člena ZKP obvesti o seji pritožbenega senata.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Na zahtevo obtoženčevega zagovornika je višje sodišče 19. 6. 2020 opravilo pritožbeno javno sejo in o njej v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo obtoženca, zagovornika ter pristojnega državnega tožilca. Javne seje se je udeležil le obtoženčev zagovornik, ki je za obtoženca izjavil, da se seje pritožbenega senata ne namerava udeležiti. Po posvetovanju je pritožbeni senat sklenil, da se v skladu z določilom četrtega odstavka 378. člena ZKP javna seja opravi v odsotnosti obtoženca ter pristojnega državnega tožilca, saj sta bili obvestili o javni seji za oba odsotna v redu izkazani.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako niso podane pritožbeno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

7. Uvodoma pritožnik kot odločilno okoliščino pri presoji obtožnega očitka o obtožencu kot storilcu obravnavanih kaznivih dejanj izpostavlja vprašanje, ali so pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine sodelovali trije sostorilci, kot je izhajalo iz opisa prvotne obtožnice ali pa so kaznivo dejanje storili štirje sostorilci, kot naj bi po prepričanju pritožnika neutemeljeno in zmotno zaključilo prvostopenjsko sodišče? Pritožnik meni, da v predmetni kazenski zadevi o obstoju četrte osebe, ki bi bila udeležena pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine, ni prav nobenega dokaza. Do tega pomembnega vprašanja, ki nenazadnje razbremenjuje obtoženca storitve očitanih mu kaznivih dejanj, pa naj bi se sodišče prve stopnje zelo skopo opredelilo, pri tem pa celo uporabilo različne kriterije, ki so šli obtožencu v škodo ter povsem zanemarilo eno temeljnih načel kazenskega postopka, da če sodišče po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano, mora odločiti na način, ki je obtožencu v korist (in dubio pro reo).

8. Na podlagi dokazov izvedenih tekom predmetnega kazenskega postopka v fazi glavne obravnave, je sodišče prve stopnje prišlo do dokaznega sklepa, da so pri sami izvršitvi vloma v trgovski objekt M. sodelovali trije sostorilci, obtoženčev odločilni prispevek k storitvi tega kaznivega dejanja pa naj bi se manifestiral v tem, da je ob 00.05 uri vzvratno, skozi v zaščitno žično ograjo po dveh sostorilcih predhodno napravljeno odprtino, pripeljal do trgovskega objekta kombinirano vozilo Peugeot Boxer, z vozilom počakal v neposredni bližini objekta, da so sostorilci vanj natovorili kartonske škatle s cigaretami ter nato z enim od sostorilcem kot sopotnikom odpeljal odtujeno robo s kraja storitve kaznivega dejanja vlomne tatvine. Pri svojih zaključkih pod točko 23 obrazložitve izpodbijane sodbe se je prvo sodišče oprlo na video posnetke nadzornih kamer ter končno izvedensko mnenje izvedenca za forenzično – kriminalistične preiskave, podpodročje preiskave fotografij ter posnetkov varnostnih kamer dr. B. B., univ. dipl. inž. rač., ter po obrambi v kazenski spis vloženega mnenja izvedenca V. M. Potem, ko je izvedenec B. B. 30. 1. 2020 sam opravil meritve obtoženca, je namreč prišel do zanesljivega zaključka, da oseba številka 3, ki naj bi po prvotnem stališču državnega tožilstva bil obtoženec, ne ustreza obtožencu ne po višini ne po velikosti stopala. Te zaključke je izvedenec predstavil v dopolnjenem izvedenskem mnenju z dne 6. 2. 2020 ter neposredno na glavni obravnavi 10. 2. 2020. Na tej glavni obravnavi pa je izvedenec glede ne višino storilca označenega kot oseba številka 2 (174 do 175 cm) prav tako izključil možnost, da bi bi bil obtoženi morebiti ta oseba. Že v izvedenskem mnenju z dne 9. 1. 2020 pa je izvedenec tudi za storilca, označenega kot oseba številka 1, ugotovil, da tudi ta glede na drugačno obliko obrvi in ožjo nosno kost od obtoženčeve, ne more biti obtoženec. Nobena od strank kazenskega postopka niti zagovornik teh izvedenčevih zaključkov niso problematizirali, torej ostane le še vprašanje ali je četrti udeleženec sploh obstajal in če je, ali je obtožencu bilo v dokaznem postopku z gotovostjo dokazano, da je bil pri kaznivem dejanju vlomne tatvine prav on udeležen kot oseba številka 4 torej kot tisti, ki je bil voznik kombiniranega vozila Peugeot Boxer in pri storitvi kaznivega dejanja deloval na način kot je bilo povzeto že zgoraj.

9. Pri presoji ali je bil obtoženec udeležen pri storitvi kaznivega dejanja vlomne tatvine ter posledično tudi ostalih treh je treba po prepričanju sodišča druge stopnje pristopiti širše ter pri dokazni oceni izhajati tudi iz drugih dokazov, ki so bili pridobljeni tekom kazenskega postopka, torej tudi ugotovitev, ki so izhajale iz Poročil Nacionalnega forenzičnega laboratorija o preiskavah z dne 4. 4. 2019, 12. 7. 2019 in 11. 2. 2020 ter izpovedb forenzičnega izvedenca M. M. na glavnih obravnavah 16. 1. 2020 in 2. 3. 2020. O dokazni vrednosti teh analiz ter izpovedb se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju, a na tem mestu je treba izpostaviti, da ko je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, utemeljenega pod točkami 13, 14, 15, 16, 17 in 18 obrazložitve, da najdba obtoženčevih bioloških sledi tako na baterijski svetilki Mega-light kot tudi na črni kapi1, obtoženca neposredno povezuje s storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj v vlogi voznika navedenega kombiniranega vozila, se je obenem opredelilo tudi do obstoja četrte pri kaznivem dejanju vlomne tatvine udeležene osebe.

10. Na glavni obravnavi 5. 12. 2019 je policist D. M. v svojstvu priče osebo, ki je izskočila iz kombiniranega vozila opisal kot tako, bolj športne postave, višine okrog 180 cm, kar naj bi bila le približna ocena, oblečeno v temnejša oblačila. Drugi policist iz te patrulje, P. K., pa je bil o videzu te osebe bolj natančno zaslišan v preiskavi 5. 7. 2019, ko je navajal, da je bil voznik črnolas, bolj nabit, kot bi hodil v fitnes, srednje višine, oblečen v temna oblačila. Ta priča nikakor ni navajala, da naj bi bila ta oseba videti kot da ima 120 kilogramov2. Priča je pojasnila, da toliko kil oseba ni imela, ni pa bila ″trlica″. V tej luči pa se dokazna ocena prvega sodišča pod točko 20 obrazložitve ne pokaže za tako problematično, kot jo skuša prikazati pritožnik. Sodišče prve stopnje je z razumnimi razlogi pojasnilo, da sta priči imeli na voljo le kratek čas, da sta si pobeglega voznika kombiniranega vozila ogledali. Navajali sta skladno približno višino osebe, ki ustreza višini obtoženca. Glede njegove postave pa skladno navajali, da je šlo za osebo športne postave. Tako pa je nenazadnje obtoženčevo postavo opisal izvedenec V. M. v mnenju z dne 3. 2. 2020, na list. št. 529, točka 14, ko je zapisal: ″Obtoženi Ž. Č. je mlajša moška oseba, s tako imenovano ″športno postavo″. Ima izrazito mišičaste noge in torzo ter ploščat trebuh″. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ne soglaša z oceno pritožnika, da naj bi sodišče prve stopnje v tem delu pri presoji dokazov uporabljalo dvojna merila v obtoženčevo škodo.

11. Pripomba zagovornika, da je bil sostorilec označen kot oseba številka 3 edini oblečen v črna oblačila nikakor ne more vplivati na pravilnost dokazne ocene prvega sodišča, da je bil obtoženec četrti udeleženec pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja, ki je bil prav tako oblečen v črna oblačila. Nikakor ni izključeno, da bi bila v temna oblačila oblečena dva sostorilca, torej obtoženec in sostorilec številka 3. Prav tako pa pravilnosti dokazne presoje ne zmanjšujejo niti po pritožniku izpostavljeni segmenti video posnetkov nadzornih kamer, ob navedbah izvedenca B. B. o tem, da ″gre ena oseba ob 00.28 uri z desne strani kombija zadaj na levo stran, a se ne vidi ali je vstopila, že 6 sekund kasneje pa je kombi prižgal in odpeljal, pri čemer so na levi strani tega kombiniranega vozila le ena vrata″. Pritožnik v tem delu pritožbenih navedb spregleda, da so se nahajale v notranjosti trgovskega objekta glede na posnetke nadzornih kamer z gotovostjo tri osebe. Če sta se s kombiniranim vozilom odpeljali le dve, kar je bilo nesporno ugotovljeno in dokazano z izpovedbami policistov glede dogajanja med zasledovanjem vozila Peugeot Boxer na avtocesti, ko je iz vozila predhodno izstopil sopotnik na desni strani, je torej, upoštevaje pritožnikovo varianto dogodka, kraj vlomne tatvine peš zapustila vsaj ena oseba, po zaključkih sodišča prve stopnje pa dve. Zato posnetek, ki ga izpostavlja obramba, v ničemer ni izpodbije obtoženčeve vloge kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja vlomne tatvine, saj je lahko bila oseba, ki je šla za kombiniranim vozilom ena od tistih, ki so kraj kaznivega dejanja zapustile bodisi peš ali pa na kakšen drug način, ne pa s predmetnim kombiniranim vozilom.

12. Ena poglavitnih pritožbenih tez, ki je bila s strani obrambe poudarjena že tekom glavne obravnave je ta, da okoliščina, da so bili na baterijski svetilki in kapi v mešani biološki sledi več oseb najedeni tudi biološki sledovi obtoženca, ne dokazuje nič drugega kot to, da je bil obtoženec nekoč v kontaktu s tema dvema predmetoma. Z dokaznim standardom ″zunaj razumnega dvoma″ zato po prepričanju pritožnika ni mogoče potrditi, da je bil obtoženec voznik kombiniranega vozila. Obtoženec naj bi pred preiskovalnim sodnikom logično in življenjsko povedal, na kakšen način bi lahko biološka sled prišla na baterijsko svetilko, glede kape pa se ni opredeljeval, ker je bila v tisti fazi kazenskega postopka analiza bioloških sledi še negativna.

13. Sodišče druge stopnje zgoraj povzete pritožbene teze ne dojema kot tako prepričljive, da bi vnesla dvom v pravilnost presoje prvega sodišča kot jo je argumentiralo pod točkami 13 do 18 izpodbijane sodbe. Po prepričanju sodišča druge stopnje je pri presoji dokazne vrednosti najdenih obtoženčevih bioloških sledi predvsem odločilna okoliščina, da so bile te najdene na kar dveh predmetih, ki sta ostala za pobeglim voznikom kombiniranega vozila, torej na baterijski svetilki in na kapi. Kot izhaja iz Poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 4. 4. 2019 in pojasnil zaslišanega višjega kriminalističnega inšpektorja M. M., je bila na baterijski svetilki odkrita ne le mešana pač pa nehomogena3 biološka sled iz katere so izločili več alelov količinsko prevladujočega dela mešane sledi. S primerjavo profila DNK z istovrstnimi podatki iz evidence DNK so ugotovili, da ima enak profil DNK obtoženec. Ocenili so, da je verjetnost, da bi dve iz bele populacije naključno izbrani osebi imeli enak STR NGM profil približno 2,8 x 1019. V sledi je bila prisotna še količinsko skromna primes, verjetno dveh oseb, vendar je bil njun profil DNK izražen le delno in je bil kompleksni profil teh sledi neuporaben za primerjave. Pri ponovni analizi zasežene in zavarovane kape4 pa je bila na notranji površini kape najdena mešana biološka sled več oseb. Tudi tu je bilo moč iz kompleksnega profila DNK izločiti več alelov količinsko prevladujočega dela mešane sledi, ki tvorijo profil DNK, kot ga ima obtoženec. Tu je bila ocenjena verjetnost, da bi imeli dve iz bele populacije naključno izbrani osebi enak STR GlobalFiler profil 3,7 x 1026. V sledi je bila prisotna še količinsko skromna primes več oseb, vendar je kompleksni profil sledi, zaradi velikega števila oseb, ki prispevajo sledi, uporaben za bolj ali manj zanesljive zaključke, na pa za potrditve. Podobne rezultate je dala še analiza zunanje površine kape. Tudi tu je bila najdena biološka sled več oseb, v njej pa je količinsko nekoliko izstopala biološka sled z enakim delnim profilom DNK kot ga ima obtoženec. Glede na zgornje rezultate analiz bioloških sledi, ko so bile na dveh predmetih, ki sta ostala za pobeglim voznikom kombiniranega vozila, hkrati najdene količinsko izstopajoče biološke sledi z obtoženčevim DNK profilom, tudi sodišče druge stopnje zavrača obtoženčev zagovor ter pritožbene trditve, da bi neznana oseba istočasno hkrati uporabila dva obtoženčeva predmeta, od tega enega (baterijska svetilka), ki naj bi bil obtožencu domnevno odtujen že najmanj mesec dni pred opravo preiskave z dne 4. 4. 2019 ter drugega (črna kapa), glede katerega se obtoženec ni zagovarjal. Okoliščina, ki jo ugotavlja sodišče prve stopnje in nanjo opozarja tudi pritožnik (prvi odstavek na 9. strani pritožbe), da so storilci uporabljali rokavice, tako potrjuje le zaključke, da je obtoženec svojo količinsko izstopajočo biološko sled na baterijski svetilki pustil še preden si je nadel rokavice, saj ni verjetno, da bi njegova prevladujoča biološka sled ostala na tem predmetu, če bi mu bil odtujen najmanj pred mesecem dni in bi v tem času z njim manipulirale neznane osebe. Iz izpovedb M. M. sicer izhaja, da niso testirali kakšnega izvora so bile biološke sledi na zaseženi kapi, a je dopustil možnost, da gre za kožni epitel, ni pa izključil niti sline. Vsekakor pa je sprejemljiva ocena, da prevladujoča obtoženčeva sled na kapi ne bi bila odkrita, če bi za obtožencem in po njeni domnevni odtujitvi, zaseženo kapo uporabljal oziroma nosil neznan voznik kombiniranega vozila, ki bi mu ta kapa padla z glave pri skoku iz vozila.

14. Zgoraj povzeto stališče, da je voznik kombiniranega vozila pri vožnji uporabljal rokavice, ki mu sledi tudi drugo sodišče, pa ponudi odgovor tudi na vprašanje, zakaj obtoženčevi prstni odtisi oziroma biološke sledi niso bili najdeni na volanu, kontaktnih ključih ter prestavni ročici kombiniranega vozila. Res so bile tam najdene nehomogene biološke sledi več oseb, pri čemer je v kompleksnem profilu sledi bila prisotna večina alelov iz profila večinskega dela sledi neznane moške osebe na volanskem obroču, kontaktnih ključih in prestavni ročici, a kot rečeno, upoštevaje okoliščino, da je obtoženec vozil z rokavicami, je povsem verjetno, da je kombinirano vozilo, preden ga je kritičnega dne prevzel, to isto vozilo upravljal kateri izmed doslej neznanih sostorilcev. Ni mogoče izključiti, da je ta ista neznana oseba prišla v kontakt z zaseženimi kleščami, ko je pripravljala prevozno sredstvo in orodje za uspešno izvedbo vlomne tatvine.

15. V luči zgoraj navedenega sodišče druge stopnje razume in kot neoporečno sprejema obrazložitev prvostopenjskega sodišča pod točko 19 izpodbijane sodbe v zvezi s katero pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Pravilnost takšnega sklepanja potrjuje zlasti zadnji stavek obrazložitve pod točko 19 izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje navaja, da je bilo ″kombinirano vozilo odtujeno le nekaj dni pred izvršenim vlomom, sostorilci kaznivega dejanj pa, kljub najdenim biološkim sleden, niso bili identificirani, ker njihov DNK ni hranjen v bazi podatkov″. Povedano drugače, če sodišče prve stopnje zaključuje, da je obtoženec svoje biološke sledi na baterijski svetilki in kapi pustil še preden si je nadel rokavice pred storitvijo kaznivega dejanja, ni s takšnim zaključkom v nasprotju naslednja argumentacija in sicer, da je kateri drug izmed neznanih sostorilcev zgoraj navedene biološke sledi v kombiniranem vozilu ter kleščah pustil še preden je vožnjo kombiniranega vozila prevzel obtoženec, ki pa je pri vožnji uporabljal rokavice.

16. V nadaljevanju pritožnik problematizira verodostojnost druge analize bioloških sledi na zaseženi kapi in v tej zvezi graja zavrnitev dokaznega predloga obrambe za angažiranje sodnega izvedenca s področja DNK preiskav. Pritožnik ima sicer prav, sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS5, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer pritožnik meni, da je obramba v predmetni kazenski zadevi tej zahtevi zadostila in dokazni predlog podprla z relevantnimi okoliščinami, ki so vzbudile dvom v nepristranskost analize in mnenja NFL. Sodišče druge stopnje meni, da temu ni tako in sprejema argumentacijo prvega sodišča pod točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. M. M. je na glavni obravnavi 2. 3. 2020 prepričljivo pojasnil okoliščine v zvezi z analizo bioloških sledi na zaseženi kapi. Navedel je, da so pri prvem vzorčenju zajeli le 10 % kape, pri drugem pa njeno celotno zunanjo in notranjo površino. Na notranji površini je bil izražen skoraj kompleten DNK profil obtoženca. Priča je navedla za drugo sodišče sprejemljive razloge, zakaj že pri prvi analizi ni bila vzorčena celotna površina kape, okoliščina, da je bila prvič kapa le delno vzorčena pa z ničemer ne pritrjuje očitku obrambe, da naj bi bili rezultati druge analize bioloških sledov prirejeni v škodo obtoženca. Obrambi po prepričanju sodišča druge stopnje ni uspelo vzbuditi dvoma v verodostojnost te druge analize kape, še zlasti po prepričljivi izpovedbi policista D. T., skladni pričevanju M. M. o neokrnjenosti embalaže v kateri je bila kapa hranjena, s čimer je bil ovržen vsakršen dvom o tem, da naj bi bila kapa naknadno, tekom podajanja izjave 12. 6. 2019, kontaminirana z obtoženčevim biološkim materialom. V zvezi s pritožbenim očitkom glede dvoma v nepristranskost analiz NFL že iz razloga, ker gre za organ v sestavi policije pa je potrebno opozoriti na uveljavljeno sodno prakso, ki nenazadnje izhaja tudi iz odločbe, citirane po pritožniku, da zgolj to dejstvo samo po sebi (brez relevantnih okoliščin, ki bi sodišču vzbudile dvom v strokovnost in nepristranskost analize in mnenja), ne pomeni, da sta analiza in mnenje NFL pristranska in neverodostojna. Kot že rečeno je sodišče prve stopnje dovolj argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba dokaza, ki ga je predlagala obramba6 ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi izvedba tega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice kršitve obdolženčeve pravice do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave.

17. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno trditev, da naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nezadostno obrazložilo obtožencu očitano obliko udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Iz opisa tega kaznivega dejanja pod točko 1. izhaja, da se obtožencu pripisuje odločilen prispevek k storitvi kaznivega dejanja, ki naj bi se izražal v predhodnem dogovoru z neznanimi sostorilci o izvršitvi kaznivega dejanja, vzvratni vožnji skozi v žično ograjo po sostorilcih napravljeno odprtino na območje objekta oškodovane družbe, čakanju v neposredni bližini objekta na nalaganje 41 kartonskih škatel z odtujenimi cigaretami v kombinirano vozilo, ter v skladu s predhodnim dogovorom s sostorilci, vožnji odtujenega plena s kraja vlomne tatvine (z enim sostorilcem kot sopotnikom), s čimer naj bi z neznanimi sostorilci vzel in si prilastil tobačne izdelke last oškodovane družbe v vrednosti 33.824,84 EUR.

18. Kot sicer pravilno opozarja pritožnik, morata bili pri sostorilstvu v širšem pomenu po 20. členu KZ-1 ugotovljena objektivni in subjektivni element7. Objektivni element je determiniran z dejanjem sostorilca in njegovim odločilnim pomenom za izvršitev kaznivega dejanja. Praviloma se dejanje sostorilca v širšem pomenu izvršuje med izvrševanjem kaznivega dejanja ali tik pred tem ali pa je sicer neločljivo povezano s storitvijo kaznivega dejanja. Odločilnost prispevka ne pomeni nujno, da brez njega kaznivega dejanja objektivno ne bi bilo mogoče izvršiti, zadošča, da bi bila izvršitev bistveno otežena v očeh sostorilcev. Odločilnost prispevka se ne presoja abstraktno, ampak ob upoštevanju konkretnih okoliščin, namreč, ali bi se sostorilci odločili za izvršitev kaznivega dejanja na način in v okoliščinah, kot so ga načrtovali, sprejeli vloge v skupni izvršitvi po načelu delitve dela, uporabljena sredstva in podobno. Če je dejanje v širšem pomenu sostorilstva storjeno s tem, da se sostorilcu da na razpolago sredstva za izvrševanje ali za odstranitev ovir za izvršitev kaznivega dejanja, bo objektivni element sostorilstva v širšem pomenu podan samo, če je to dejanje v konkretnih okoliščinah dalo odločilni prispevek k storitvi kaznivega dejanja. Odločilnost obtoženčevega prispevka je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v zadostni meri argumentiralo s pomočjo tekom dokaznega postopka ugotovljenimi okoliščinami, da je bil obtoženec vešč in izkušen voznik ter kot tak vrhunsko usposobljen za uspešno izpeljavo pomembnega dela pri izvršitvi kaznivega dejanja – hitrega umika s kraja njegove storitve. Glede na onesposobitev varnostnih kamer in ostale ugotovljene okoliščine varovanja objekta, je bilo za pričakovati, da bo pri izvrševanju vloma sprožen alarm. Tega so se sostorilci zavedali, saj so postopali izjemno hitro (od sproženja alarma in obveščanja Operativno komunikacijskega centra do pobega storilcev z območja objekta je minilo manj kot pol ure). Uspešno izvedbo kaznivega dejanja je obtoženec kot voznik zagotavljal tudi na ta način, da se je s kombiniranim vozilom vzvratno povsem približal objektu ter omogočil lažje in s tem hitrejše nakladanje odtujene robe.

19. Subjektivni element sostorilstva v širšem pomenu je podan, ko udeleženec kaznivo dejanje šteje za svoje. Skupnost delovanja sostorilcev je opredeljena z odločitvijo, ki se praviloma manifestira v dogovoru, da bodo skupaj storili določeno kaznivo dejanje, z razdelitvijo in sprejemom vlog, ki po načelu delitve dela za skupen uspeh zagotavljajo izvršitev kaznivega dejanja. Sostorilčev naklep obsega kaznivo dejanje v celoti, prispevek ostalih sostorilcev in tudi njegov odločilni prispevek. Odločilno je, da so sostorilci seznanjeni z načrtovanim kaznivim dejanjem in prispevki vseh sostorilcev k njegovi izvršitvi, in da sprejemajo odločitev o svoji udeležbi in udeležbi sostorilcev. Obtožencu, na podlagi dogovora o storitvi kaznivega dejanja dodeljena vloga, ki je zagotavljala zanesljiv pobeg z odtujeno robo s kraja kaznivega dejanja ter tudi omogočanje hitrega in neoviranega nakladanja odtujene robe v kombinirano vozilo, pa tudi poznejša vožnja z namenom pobega pred organi pregona, so okoliščine, ki nedvomno potrjujejo pravilnost sklepanja prvega sodišča, da je imel vlogo enakovrednega člena med sostorilci, ki je kaznivo dejanje vlomne tatvine štel za svoje. Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožbeni očitki o odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljeni.

20. V nadaljevanju pritožbe pritožnik zmotno problematizira opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja prikrivanja pod točko 4 krivdoreka, češ da tako kot je opisano ne predstavlja tega kaznivega dejanja pač pa bi lahko šlo zgolj za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po 210. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje naj ne bi v zadostni meri obrazložilo subjektivnih znakov kaznivega dejanja prikrivanja in sicer obtoženčeve zavesti, da je vedel, da si je za vožnjo pridobil ukradeno vozilo.

21. Kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 stori, kdor premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča. Kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 pa stori, kdor vzame tuje motorno vozilo z namenom, da ga protipravno uporabi za vožnjo. Že ker opis kaznivega dejanja obtožencu ne očita odvzema tujega motornega vozila, ni mogoče govoriti o zakonskih znakih kaznivega dejanja po 210. členu KZ-1. Opis predmetnega kaznivega dejanja prikrivanja pa obtožencu očita pridobitev dveh tujih premičnih stvari (kombiniranega vozila znamke Peuget Boxer, vrednega 15.000,00 EUR in registrskih tablic z oznako LJ ...), za kateri je bilo tekom kazenskega postopka nesporno ugotovljeno, da sta bili pridobljeni s storitvijo kaznivega dejanja tatvine. Akcesornost kaznivega dejanja prikrivanja torej ni vprašljiva. Obtožencu se očita neugotovljen način pridobitve teh dveh stvari, kar je moč subsumirati pod izvršitveno obliko ″si kako drugače pridobi″. Bistveno vprašanje torej je, ali opis kaznivega dejanja prikrivanja vsebuje okoliščine, iz katerih izhaja očitek obtožencu, da je vedel da uporablja stvari pridobljeni s kaznivima dejanjema ter ali je sodišče ta očitek obtožencu z stopnjo gotovosti dokazalo. Zavestni element je v opisu dejanja zajet v očitku, da vozila brez kakršnihkoli dokumentov in registrskih tablic ni pridobil od lastnikov. V subjektivnem pogledu za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 zadošča zavest storilca, da je bil predmet pridobljen s kaznivim dejanjem in da takšno stvar prikriva, ni pa potrebno, da storilec ve za konkretno kaznivo dejanje, storilca ter pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Obtoženec je ukradeno vozilo z nameščenimi ukradenimi registrskimi tablicami dejansko pridobil, saj je z njim razpolagal. Razpolaganje z odtujenimi stvarmi oziroma njihova uporaba z namenom storitve kaznivega dejanja, v konkretnem primeru vlomne tatvine, pa ne izključuje kaznivega dejanja prikrivanja. Pod točko 28 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavestni element obtožencu očitanega kaznivega dejanja prikrivanja obrazložilo v povsem zadostni meri, ko je izpostavilo, da je kombinirano vozilo, ki je bilo sicer brez vsakršne dokumentacije, kar pomeni, da ga obtoženec ni mogel pridobiti od lastnikov, bilo opremljeno tudi z ukradeno registrsko tablico. Izpodbijana sodba ima tako tudi v tem delu jasne in dokazno podprte razloge o odločilnih dejstvih.

22. Ključno razbremenilno dejstvo za obtoženca, ki ga je obramba skušala uveljaviti v predmetnem kazenskem postopku, je bilo zatrjevanje alibija, da se je obtoženec v času storitve predmetnih kaznivih dejanj, torej iz dne 12. 3. 2019 na 13. 3. 2019 nahajal v C. na H., kjer naj bi prespal v namestitvenih kapacitetah objekta M. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, ki jih je v smeri preverjanja alibija predlagala obramba ter na ta način ugotavljalo pristnost računa navedenega gostinskega objekta z dne 13. 3. 2019, številka 33, ki ga je obtoženec v spis vložil že ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 14. 6. 2019. Kljub temu, da je na računu kot izdajateljica navedena M. M., je njen sin I. M. kot priča na zaslišanju 16. 1. 2020 izpovedal, da je račun napisal on, ker je bila mati zaradi bolezni odsotna. Med tem zaslišanjem je vsaj šestkrat povedal, da je tedanji gost, ki naj bi bil obtoženi Ž. Ć., svojo identiteto izkazal z osebno izkaznico. Tudi na posebno vprašanje na koncu zaslišanja je izjavil, da je prepričan, da mu je obtoženec pokazal osebno izkaznico in ne potni list. Vendar pa po prepričanju sodišča druge stopnje za oceno verodostojnosti izpovedb te priče niti niso odločilne navedbe s katerim dokumentom naj bi se obtoženec izkazal. Poglavitna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ovrglo obtoženčev alibi in ki jih je tudi s tehtnimi razlogi argumentiralo pod točko 27 obrazložitve izpodbijane sodbe, so časovne okoliščine prijave obtoženca kot tujega gosta v Osrednji informacijski sistem Ministrstva za notranje zadeve Republike H. ter podatki o predhodno in naknadno izdanih računih navedenega gostinskega objekta. Čeprav je priča I. M. trdil, da naj bi gosta prijavil istega dne, ko je najel sobo: „čez kakšno uro ali dve“, je iz omenjenega informacijskega sistema razvidno, da je bila prijava tujega gosta izvršena šele 14. 3. 2019, ob 18.07 uri. 12. 3. 2019, ko naj bi obtoženec najel sobo za nočitev, je bil torek, nastanitveni objekt naj bi zapustil v sredo 13. 3. 2019 (tak je tudi datum na računu), in nobenega logičnega razloga ni, da bi imetnik nastanitvenih kapacitet obtoženca kot tujega gosta v elektronski sistem Ministrstva za notranje zadeve prijavil šele v četrtek 14. 3. 2019 ob 18.07 uri, ko je že zdavnaj zapustil H., oziroma v obravnavanem primeru, ko naj bi po podatkih operativnega preverjanja (list. št. 259) ob 11.25 uri preko mejnega prehoda S. znova vstopil na H. in jo ob 17.15 uri preko istega mejnega prehoda zapustil. Obtoženec je torej ozemlje Republike H. dne 14. 3. 2019 po uradnih podatkih zapustil le slabo uro pred časom, ko ga je I. M. prijavil v informacijski sistem MNZ Republike H. Zato so razumni in sprejemljivi zaključki prvega sodišča o tem, da je bil obtoženčev namen potovanja na H. 14. 3. 2019 zgolj zagotovitev alibija, po izkazani nevarnosti, da bo na podlagi DNK ekspertize najdenih predmetov na kraju kjer je zapustil kombinirano vozilo, odkrit kot možni storilec kaznivega dejanja. Pravilnost takšnega zaključka še dodatno potrjuje izkazano dejstvo, da je bil predmetni račun številka 33 z dne 13. 3. 2019 v objektu M. izdan s časovno distanco skoraj sedem mesecev po zadnjem izdanem računu št. ... dne 22. 8. 2018. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča, da gre za fiktivni račun, namenjen zagotavljanju obtoženčevega alibija.

23. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavana kazniva dejanja določilo po vrsti in višini povsem ustrezne kazni, to je take, ki ustrezajo teži posameznih kaznivih dejanj, stopnjah obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih so bila kazniva dejanja storjena ter tudi osebnosti obtoženca. Nato mu je v skladu z določili o steku kaznivih dejanj izreklo tudi primerno enotno kazen v trajanju treh let in štirih mesecev zapora. V določenih posameznih kaznih, pa tudi izrečeni enotni kazni, se je dovolj odrazila tudi ugotovljena olajševalna okoliščina, saj so bile nenazadnje kazni za posamezna kazniva dejanja določene pod spodnjo tretjino zakonsko zagroženih posebnih maksimumov. Izrečena enotna kazen bo zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

24. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

25. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se v priporu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.

1 Oba predmeta sta bila najdena in zavarovana na kraju oziroma v bližini kraja, kjer je voznik zasledovanega vozila Peugeot Boxer izskočil iz vozila in zbežal čez zaščitno ograjo ob avtocesti. 2 Odgovarjala je na vprašanje zagovornika, ali je bila oseba ″100-kilaš ali 120-kilaš″. 3 Po navedbah priče nehomogena sled pomeni, da je v njej sled več kot ene osebe, se pa izraz uporablja, če je poleg večinskega dela ene osebe, še neka primes. 4 Poročilo NFL o preiskavi z dne 11. 2. 2020. 5 Sodba z dne 26. 4. 2012, opr. št. I Ips 10656/2011. 6 Angažiranje Inštituta za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. 7 Tako npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 231/2004, z dne 8. 12. 2005.