Jedro

Sodišče tožnikovega na 25 % ocenjenega prispevka zaradi ne uporabe varnostnega pasu pri končnem izračunu prisojene odškodnine ni upoštevalo. Neupoštevna je tožnikova revizijska graja razlogov o prispevku, ker bi upoštevanje teh trditev lahko rezultiralo le v škodo tožnika kot edinega revidenta.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 28.3.1996 poškodoval v prometni nesreči, ko je v njegovo vozilo trčilo nasproti vozeče vozilo toženkinega zavarovanca. Zato je od toženke zahteval plačilo 2.550.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 34.069 SIT za premoženjsko škodo. Skupni znesek 2.584.069 SIT je znižal za nominalni znesek plačane akontacije 735.000 SIT in od toženke terjal plačilo razlike 1.849.069 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo potek nesreče in tožnikov prispevek zaradi neuporabe varnostnega pasu ocenilo na 25 odstotkov. Samo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo je odmerilo na 1.650.000 SIT, priznalo vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo 34.069 SIT, od vsote 1.684.069 SIT odštelo valorizirani znesek akontacije 1.087.460 SIT in razliko 596.609 SIT (2.489,60 EUR) naložilo v plačilo toženki. V prvi dopolnilni sodbi je še zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 165.000 SIT in presežno zahtevane zamudne obresti. V drugi dopolnilni sodbi je zavrnilo pravilni znesek glavnice 1.252.460 SIT (5.226,42 EUR) in presežno zahtevane zamudne obresti.

Sodišče druge stopnje je le delno ugodilo tožnikovi pritožbi tako, da je za prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo tudi zakonske zamudne obresti za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, za čas od 28.6.2003 od 8.12.2003 pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Drugače je odločilo o pravdnih stroških. V ostalem je tožnikovo pritožbo, v celoti pa toženkino pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev zneska 1.252.460 SIT, uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga tako spremembo sodb obeh nižjih sodišč, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik se ne strinja z razlogi obeh sodišč o njegovem soprispevku k nastanku škode zaradi nepripetosti z varnostnim pasom. V tem delu zatrjuje nasprotje razlogov sodb z dejstvi, ki izhajajo iz mnenj obeh izvedencev ter izpovedi priče in tožnika. Sodišče ni navedlo, zakaj ne verjame omenjenima izpovedima, da je bil tožnik pripet z varnostnim pasom, zato se v tem delu ne da preizkusiti dokazne ocene. Materialnopravno zmotna je presoja pritožbenega sodišča, da je podana tožnikova soodgovornost tudi v primeru, če je bil tožnik pripet, pa varnostni pas ni deloval, ker gre za okoliščino na njegovi strani. Tožnik za okvaro varnostnega pasu ni vedel. Tudi sicer je soprispevek v višini 25 odstotkov previsoko ocenjen. Tožnik navaja primere, ko je v sodni praksi taka okoliščina ocenjena z največ 20 odstotki, v skrajnem primeru pa 25 do 30 odstotki, sicer pa pri praktično enakem mehanizmu in vrsti poškodb z 10 odstotki, vendar tožnik vztraja pri stališču, da pri njemu prispevka ni bilo, ker na nedelovanje varnostnega pasu ni imel vpliva.

Pri izpodbijanju višine prisojene odškodnine tožnik uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da sodišči nista primerno upoštevali vseh dejstev, ki izhajajo iz dveh medicinskih ekspertiz in tožnikove izpovedi. Revizija povzema določene ugotovitve pri vsaki od štirih oblik nepremoženjske škode in meni, da je tožnik za vsako od oblik zahteval primerno odškodnino. Opozarja, da je bil v času nesreče star 30 let in da bo zato še dolgo prestajal telesne in duševne bolečine. Opozarja, da mu spornega zneska odškodnine toženka ni izplačala kljub poteku skoraj 10 let od škodnega dogodka, kar bi se moralo odraziti v sodni odmeri. Zatrjuje še sodno prakso, po kateri naj bi se pri mlajših osebah za vsak odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti priznavalo okoli 200.000 SIT odškodnine, pri njemu pa je po mnenju izvedenca podano od 5 do 10 odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Res je prvostopenjsko sodišče zaradi toženkinega ugovora v dokaznem postopku ugotavljalo tudi potek prometne nesreče in nato na podlagi ugotovitev več izvedencev ocenilo, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom. Zato je njegov prispevek na podlagi 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 in naslednji, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) ocenilo s 25 odstotki. Razloge o tem je navedlo na tretji in četrti strani svoje sodbe. Vendar pa sodišče pri končnem izračunu prisojene odškodnine te okoliščine ni upoštevalo in odmerjene odškodnine ni znižalo. To jasno izhaja iz razlogov na naslednjih straneh, koliko znaša pravična denarna odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode in na osmi strani, kjer je končni izračun. V njem je sodišče odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo (1.650.000 SIT) prištelo celotno zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo 34.069 SIT ter od vsote 1.684.069 SIT odštelo le valorizirano akontacijo 1.087.460 SIT. Razliko 596.609 SIT je v celoti naložilo v plačilo toženki. V omenjenih razlogih ni nikjer navedeno in upoštevano znižanje odškodnine zaradi tožnikovega prispevka. Niti tožnik niti toženka tega v svojih pritožbah nista izpodbijala, zato se pritožbeno sodišče s to okoliščino ni ukvarjalo. Revizijo je vložil le tožnik. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je neupoštevna njegova graja zmotne uporabe materialnega prava in zatrjevanih procesnih kršitev v delu, ki se nanaša na njegov prispevek. Kakršnokoli upoštevanje teh revizijskih trditev (ki glede na opisani končni izračun niti niso pravno pomembne) bi lahko rezultiralo le v tožnikovo škodo (prepoved reformatio in peius iz 359. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku; ZPP; Uradni list RS št. 73/2007-UPB3).

Sodišči sta zavrnili tožbeni zahtevek za znesek 1.252.460 SIT, ki je sestavljen iz razlike 900.000 SIT med zahtevano (2.550.000 SIT) in odmerjeno (1.650.000 SIT) odškodnino za nepremoženjsko škodo in iz razlike 352.460 SIT med valorizirano (1.087.460 SIT, kar je upoštevalo sodišče) in nominalno (735.000 SIT, kar je upošteval tožnik) akontacijo odškodnine. Tožnik dejstvu, da je sodišče ob izdaji sodbe valoriziralo akontacijo, ki jo je toženka plačala že v aprilu 1999, torej štiri leta in pol prej, v pritožbi ni ugovarjal in temu dejstvu ne ugovarja niti v reviziji. Zato revizijsko sodišče le pojasnjuje, da je taka odločitev materialnopravno pravilna in v skladu s sodno prakso.

Tožnik je v nesreči utrpel lažji pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, vreznine na obrazu, steklen tujek v levi zgornji veki, udarnino nosu, zlom skleninskega dela dveh zgornjih sekalcev, udarnine obeh kolen in levega stegna, kar je vse skupaj lahka telesna poškodba. Ostala je samo posledica v obliki omejitve gibljivosti vratne hrbtenice lažje stopnje in posledice zaradi pretresa možganov. Podrobnosti za vse štiri oblike nepremoženjske škode so razvidne iz razlogov prvostopenjske sodbe na peti do sedmi strani. Revizijsko sodišče ugotavlja, da znesek 1.650.000 SIT (ali 9,53 povprečnih plač v času izdaje prvostopenjske sodbe) pomeni pravično denarno odškodnino, pri kateri sta pravilno upoštevani temeljni načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR. V okviru individualizacije je pravilno upoštevana tudi tožnikova starost in s tem bodoča škoda. Revizijsko sodišče je še samo opravilo primerjavo s prisojo odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo, in pri tem ugotovilo, da je sporni revizijsko grajani znesek primerno uvrščen v okvir siceršnje prisoje odškodnin v primerjanih zadevah. Nesprejemljivo je revizijsko stališče o tarifiranju odškodnine po odstotkih zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj bi bila taka prisoja v nasprotju z omenjenima načeloma. Pri tej obliki škode so pomembne predvsem opisno ugotovljene omejitve, ki jih sodišče ugotovi pri posameznem oškodovancu in pri tem upošteva njegove individualne značilnosti. Zmotno je tudi revizijsko poudarjanje poteka časa od škodnega dogodka. V tej zadevi je glede na nesporne ugotovitve toženka tožniku v aprilu 1999 plačala kot akontacijo znesek, ki upoštevaje valorizacijo znatno presega polovico odmerjene odškodnine. Ker se pri odmeri vedno upoštevajo razmere v času prvostopenjske sodbe, tudi primerjane zadeve v odmeri upoštevajo potek več let od škodnega dogodka do izdaje prvostopenjske sodbe.

Revizijsko sodišče je zato pa podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.