Jedro

V postopku sta sodelovala že dva povsem ločena izvedenca, ki pa sta po natančni proučitvi zadeve vsak zase in povsem ločenem delu prišla do enakih odgovorov glede ključnih vprašanj tega spora. V mnenjih ni nobenih razhajanj, zato ni bilo razlogov, da bi se postopek obremenjeval še z novim izvedencem, ki ga toženec predlaga očitno samo zato, ker dosedanja izvedenska mnenja niso v njegovo korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka, hči K.B. in hči L.B., je zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici D.B.. Tožencu je naložilo, da je dolžan od 01.02.2006 plačevati za mladoletni hčerki mesečno preživnino v višini 15.000,00 SIT za vsako. Odločilo je o stikih med hčerkama in tožencem. Stiki načeloma potekajo tedensko ob sredah od 15.00 ure do 18.00 ure, uredilo pa je tudi kako se izvajajo stiki, ko sta hčerki na dopustu izven kraja bivanja. V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo je vložil pritožbo toženec. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je odločitev oprlo na dve mnenji izvedencev, toženec pa meni, da bi moralo slediti njegovemu predlogu in določiti še tretjega, h kateremu bi on pripeljal hčerki, ne pa tožnica. Prav tako meni, da bi moralo sodišče opraviti razgovor s hčerkama, da bi povedali, v kakšnem okolju živita, predvsem pa, da bi povedali, kam ju pelje tožnica v času, ko sta pri njej in ne pri starih starših. Tožnica namreč pelje hčerki tedaj k svojemu novemu partnerju, ki pa prekomerno uživa alkohol in v stanovanju biva tudi njegov sin iz prvega zakona, ki uživa mamila, zato je to okolje skrajno neprimerno za rast in razvoj dveh deklic, ki se sedaj nahajata v najbolj občutljivem obdobju svojega življenja. Sodišče bi moralo odrediti izdelavo mnenja o okolju, v katerem bosta živeli mladoletni hčerki. Mnenje bi moralo biti objektivno in Center za socialno delo bi se moral izjasniti tudi o vseh vlogah, ki jih je toženec vložil v sodni spis in so odraz dogajanja in konfliktov med pravdnima strankama. Toženec meni, da tožnica ni sposobna skrbeti za otroka. Sodišče bi moralo upoštevati njeno dosedanje obnašanje in reakcije in se odločiti drugače. Otroke bi moralo dodeliti njemu, saj je zaposlen, ima stalen vir dohodka in ima stanovanje v katerem živi sam, torej idealne pogoje za življenje, delo in osebni razvoj otrok. Tožnica pa živi v sosednjem bloku z novim partnerjem in tako bi bili lahko stiki otrok in tožnice pogosti. Toženec je ves čas postopka obveščal Center za socialno delo in sodišče o dogodkih, ki so se vršili, pa center na to ni reagiral in sodišče se do teh listin ni opredelilo. Sodišče bi moralo ugotoviti v kakšno okolje dodeljuje hčerki pravdnih strank, saj to okolje ni primerno. Izvedeniški mnenji sta bili izdelani zgolj na podlagi pripovedovanj vseh udeležencev v postopku, nihče pa se ni odzval na predloge toženca, da bi bilo potrebno opraviti nenapovedan ogled oziroma obisk v stanovanju pri partnerju, pri katerem živi tožnica in se prepričati o navedbah toženca. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in toženec iz tega razloga predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek, imenovalo je dva izvedenca, ki nista opravila zgolj razgovora z udeleženci, kot trdi pritožba, ampak sta izvedensko mnenje izdelala tudi na podlagi testnih preiskav, prva izvedenka A.U. pa je opravila razgovore z vsemi udeleženci, tudi z materinim partnerjem na terenu, to je v stanovanjih, kjer prebivajo udeleženci. Oba izvedenca sta prišla do enakih ugotovitev glede tega, kateri od staršev je primernejši za varstvo, vzgojo in skrb mladoletnih otrok. Iz obeh izvedenskih mnenj povsem nedvoumno izhaja, da je tožnica kot mati osebnostno primernejša v tem trenutku, ker toženec reagira iracionalno in je njegovo ravnanje z deklicama skrajno neprimerno in jima je v škodo. Sodišče prve stopnje tudi iz poročila Centra za socialno delo A. ni ugotovilo nič takšnega, kar bi kazalo na drugačno razmere, kot izhajajo iz obeh izvedenskih mnenj, tudi glede okolja, v katerem trenutno živi mati. Hčerki sta dodeljeni materi in ker je osebnostno primerna, zato pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da bo mati znala poskrbeti za varno okolje svojih otrok.

Drži pritožbena navedba, da je toženec vztrajal še na imenovanju enega - novega izvedenca in sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo, ker je ocenilo, da bi se s tem postopek samo podaljšal, k boljši razjasnitvi zadeve pa ne bi prispeval. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi izpodbijane odločbe strinja. Dejstvo je, da sta v postopku sodelovala že dva povsem ločena izvedenca, ki pa sta po natančni proučitvi zadeve vsak zase in povsem ločenem delu prišla do enakih odgovorov glede ključnih vprašanj tega spora. V njunih mnenjih ni nobenih razhajanj, nasprotno mnenji se dopolnjujeta, zato ni bilo razlogov, da bi se postopek obremenjeval še z novim izvedencem, ki ga toženec predlaga očitno samo zato, ker dosedanja izvedenska mnenja niso v njegovo korist. Obe izvedenski mnenji sta jasni, razumljivi, logično obrazloženi in v celoti prepričata. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odločitev oprlo predvsem na ti dve mnenji, ki nista v nasprotju niti z drugimi dokazi v tem postopku. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani sodbi in ker kakšne absolutne bistvene kršitve v postopku ni ugotovilo, prav tako je bilo materialno pravo v zadevi pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).