Jedro

Tožnikovo opisano dejanje ima zgolj naravo soglasja. Kot sta poudarili sodišči nižjih stopenj, sta pravdni stranki sodelovali v upravnem postopku kot stranki upravnega postopka, v katerem sta lahko podajali svoje izjave in stališča v tam zahtevanih procesnih oblikah. Upravni organ pa je nato izdal odločbo o stvari, ki je bila predmet upravnega postopka. Izjav udeleženih strank v upravnem postopku zato ni mogoče šteti za izjavo volj v obligacijskopravnem smislu. Z izjavami kot so zgoraj povzete in ki so naslovljene na upravni organ v določenem upravnem postopku in za potrebe takega postopka, ne more nastati brez soglasne volje obeh strank še kaj drugega, to je civilnopravna pogodba. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč nižjih stopenj, da med postopkom ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovo izjavo o soglasju, ne dajejo podlage za sklep, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, sporazum o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s toženkino gradnjo in ki naj bi ga toženka z drugačno gradnjo kršila. Obligacijsko praven zahtevek tožnika je bil utemeljeno zavrnjen, ker se v tožbi zatrjevana podlaga po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni potrdila, v ugotovljeni podlagi pa ni imel opore.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Toženkina zahteva za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mora toženka znižati za 2 metra gradbeni objekt, obstoječ iz nadomestne hiše in garaže na parc. št... k.o... in sicer tako, da bo višina hiše znašala 6,5 m in garaže 5,5 m, okna na severni strani pa največ do 2 m višine ter da je dolžna prilagoditi gradnjo vsem pogojem lokacijskega dovoljenja z dne 21.4.1997. Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji opozarja, da njegov zahtevek temelji na obligacijskopravni podlagi. V pravdi terja le uskladitev gradnje s pogoji lokacijskega dovoljenja. V tem primeru sta se tožnik in toženka sporazumela o pogojih toženkine gradnje. Tožnik je svoje pogoje o gradnji sporočil pisno upravnemu organu, toženka pa je s podpisano izjavo te pogoje sprejela. Ob takem stanju kritizira stališče sodišča druge stopnje, da v upravnem postopku podanih izjav strank ni mogoče šteti za izjavo volje v civilnopravnem smislu.

Sporni izjavi je šteti za tožnikovo ponudbo oziroma toženkin sprejem ponudbe ter je tako sklenjena pogodba. Ker toženka ne gradi objekta skladno s sporazumom, ga je kršila ter zato tožnik lahko terja izpolnitev dogovorjenih sosedskih pravic. Meni še, da je obravnavani sporazum šteti tudi za poravnavo o pogojih gradnje v upravnem postopku.

Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala, da naj se revizija zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v sporu izrecno uveljavljal obligacijskopravno podlago (sporazum pravdnih strank, ki naj bi ga toženka z gradnjo kršila) in ne stvarnopravnega (v smislu določb 5. in 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno naslednje: Toženka je zaprosila upravni organ za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo hiše z garažo na svoji parceli št... k.o..., ki meji na tožnikovo parcelo. Ta je v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja s pismeno vlogo sporočil pristojnemu upravnemu organu svoje pogoje za dovolitev gradnje, v kateri je zahteval, da mora biti objekt oddaljen od meje 5 m, da zaradi manjše sence na njegovi parceli objekt ne bo višji od 6,5 m in da okna na severni strani hiše segajo največ do 2 m višine. O tožnikovih pogojih je upravni organ pred izdajo odločbe seznanil toženko, ki je s svojo pismeno vlogo 13.4.1997 navedla, da se strinja z vsemi pogoji, ki jih je postavil tožnik. Upravni organ je nato izdal toženki lokacijsko dovoljenje v skladu s tožnikovim soglasjem. Ker tožnik po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj stvarnopravne podlage ni uveljavljal, uveljavljene obligacijskopravne pa ni dokazal, sta njegov tožbeni zahtevek zavrnili kot neutemeljen.

Pravno sporen je po tožnikovih revizijskih izvajanjih sklep sodišč nižjih stopenj, da ravnanje pravdnih strank v upravnem postopku v zvezi s tožnikovim podanim soglasjem k toženkini gradnji, ne predstavlja pogodbe. Pogodba kot pravno dejanje lahko nastane le s sporazumom strank. Sporazum pa nastane, ko se volji strank (o njunih pravicah in pravnih razmerjih) ujemata. V tem primeru je bilo ugotovljeno, da se je tožnik kot toženkin sosed v upravnem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja moral izjaviti o nameravani toženkini gradnji, da je v pismeni izjavi, naslovljeno na upravni organ, pogojeval svoje soglasje z določenimi zahtevami, ki so zadevale toženkin objekt, da je upravni organ seznanil toženko s tožnikovimi pogoji za njegovo soglasje in da je toženka pismeno sporočila upravnemu organu, da se s postavljenimi pogoji soglasja strinja ter je nato upravni organ izdal toženki lokacijsko dovoljenja v skladu s tožnikovim soglasjem. Take ugotovitve so utemeljevale sklep, da ima tožnikovo opisano dejanje zgolj naravo soglasja. Kot sta poudarili sodišči nižjih stopenj, sta pravdni stranki sodelovali v upravnem postopku kot stranki upravnega postopka, v katerem sta lahko podajali svoje izjave in stališča v tam zahtevanih procesnih oblikah. Upravni organ pa je nato izdal odločbo o stvari, ki je bila predmet upravnega postopka. Izjav udeleženih strank v upravnem postopku zato ni mogoče šteti za izjavo volj v obligacijskopravnem smislu. Z izjavami kot so zgoraj povzete in ki so naslovljene na upravni organ v določenem upravnem postopku in za potrebe takega postopka, ne more nastati brez soglasne volje obeh strank še kaj drugega, to je civilnopravna pogodba. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč nižjih stopenj, da med postopkom ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovo izjavo o soglasju, ne dajejo podlage za sklep, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, sporazum o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s toženkino gradnjo in ki naj bi ga toženka z drugačno gradnjo kršila. Obligacijsko praven zahtevek tožnika je bil utemeljeno zavrnjen, ker se v tožbi zatrjevana podlaga po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni potrdila, v ugotovljeni podlagi pa ni imel opore. Spor sta zato sodišči nižjih stopenj materialnopravno pravilno razrešili. To pa ne pomeni, da je tožnik brez ustreznega pravnega varstva, ki pa ga mora iskati v upravnopravnem okviru (kot ga je po podatkih spisa že iskal).

Po uradni dolžnosti je revizijsko sodišče preizkušalo utemeljenost tožnikovega zahtevka še na stvarnopravni podlagi (5. in 42. člen ZTLR) oziroma obligacijskopravni (156. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), kot to nalaga 386. člen ZPP. Tak preizkus je potrdil stališči nižjih sodišč, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na navedenih pravnih podlagah, ker sta ugotovili, da tožnik ni uveljavljal ustrezne dejanske podlage.

Ker v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni bil podan, samo revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo tožnikovo revizijo zavrniti (393. člen ZPP). Toženkino zahtevo za povračilo stroškov odgovora na revizijo pa je zavrnilo, ker ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega odgovora in zato z njim nastali stroški ne predstavljajo potrebne stroške postopka (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).