Jedro

Odločitev sodišča je omejena z dejstveno podlago tožbe - stranke morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke (2. odst. 7. čl. ZPP). Glede na izrecno zatrjevano dejansko podlago in ob izrecni izključitvi oziroma zanikanju relevantnosti dejstev, ki jih narekujejo druge pravne podlage (ki pa so tožeči stranki očitno znane), bi sodišče v nasprotju z voljo stranke ugotavljalo dejstva, ki jih ta ne zatrjuje in bi tako odločilo o drugačnem tožbenem zahtevku, kot pa je uveljavljan. Takih pooblastil pa sodnik nima niti v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva (298. čl. ZPP). Ob pomanjkanju trditev o pravno relevantnih dejstvih pa sodišče upravičeno ni izvajalo dokazov.

Upravni organi morajo v upravnem postopku paziti tako na zavarovanje in uveljavitev pravic posameznikov kot tudi na javno korist (1. odst. 5. čl. ZUP). V tem postopku sta obe pravdni stranki sodelovali kot stranki v upravnem postopku (49. čl. ZUP) in sta torej lahko svoje izjave in stališča podajali v za to predvidenih procesnih oblikah (npr. 182. čl. ZUP). Izjav udeleženih strank v upravnem postopku ni mogoče šteti za izjav volje v smislu obligacijskopravnih predpisov, ki urejajo pogodbena razmerja, temveč kot izjave strank v tem postopku, katerega končni cilj je izdaja odločbe. S takšnimi - četudi skladnimi izjavami - zato ne nastane pogodba.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 23.175,00 Sit pritožbenih stroškov v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka svoj gradbeni objekt, obstoječ iz nadomestne hiše in garaže na parc. št. 644/1 k.o. D., znižati za 2 m tako, da bo višina hiše znašala 6,5 m, garaže 5,5 m, okna na severni strani največ do 2 m višine ter vse pogoje gradnje prilagoditi pogojem lokacijskega dovoljenja z dne 21.4.1997. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče v sodbi izvaja zaključke iz dveh dejanskih osnov, čeprav gre za eno in isto dejansko stanje in en in isti tožbeni zahtevek. Tožnik kot neposredni mejaš je upravnemu organu posredoval pogoje, ki naj bodo upoštevani pri izdaji lokacijskega dovoljenja, tožena stranka pa je te pogoje sprejela in se jih zavezala upoštevati pri gradnji. Vloga tožnika je v spisu in sodišče je imelo možnost preverjati (ne)osnovanost njegovih pogojev ter ugotavljati, kakšna škoda tožniku nastaja zaradi neupoštevanja teh pogojev. Vsak ve, da višina sosednjega objekta vpliva na izgubo sonca in s tem na večjo zasenčitev, kar vse ima za posledico večjo vlago, nastaja mah, manjša je prezračenost, pridelki niso tako sočni ipd. Sodišče bi lahko vse to presojalo, če pa ni imelo ustreznega lastnega znanja, bi se lahko poslužilo izvedenca po uradni dolžnosti.

Vse sosednje hiše so nižje in toženkina izstopa po višini. Takšna prekomerna višina bi imela vpliv tudi na hišo, ki jo namerava graditi tožnikov sin. Vse te konkretene okoliščine je imelo sodišče na razpolago in ne le nek abstraktni dejanski stan. Vsebina tožnikove vloge pred upravnim organom je ponudba, toženka pa je takšno ponudbo izrecno sprejela. Ponudba (32. čl. ZOR) in sprejem ponudbe (39. čl.ZOR) le nista posebej zapisani v kakšni posebni obliki (67. čl. ZOR), je pa s tem pogodba že sklenjena, njena vsebina pa je urejanje razmerja lastnikov dveh sosednjih nepremičnin glede načina uporabe njihovega zemljišča in ima vse znake premoženjskopravne pogodbe. To pa je dopustna podlaga. Tožnik ni posegal v prostorsko ureditveni načrt, temveč je urejal pogoje, da zaščiti svoje premoženje pred negativnimi vplivi gradnje. Pogoji tožnika ne učinkujejo le v upravnem postopku nasproti upravnemu organu, ampak urejajo sosedska premoženjska razmerja v vsakdanjem življenju. Pri tem ni bistveno, da je sporazum dosežen v postopku za lokacijo, vsekakor je veljaven in zavezuje obe pogodbeni stranki. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, navedla pa je še, da zahtevek na znižanje objekta in prilagoditev pogojem lokacijskega dovoljenja niti ni predmet sodnega varstva, saj je bil upravni postopek pravnomočno končan in je možno zadevo urediti v upravnem izvršilnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na pomisleke tožene stranke o sodni pristojnosti, je treba povedati, da tožeča stranka v pravdi ne izpodbija dovoljenja ali soglasja, ki se izda v upravnem postopku, ampak zatrjuje poseg v njeno civilnopravno sfero (nespoštovanje sklenjenega dogovora oziroma poseg v njeno premoženje - nepremičnino). Ne zatrjuje prizadetosti z gradnjo na sosednji parceli kot prizadeto javno korist, ampak kot prizadeto svojo korist, ravno to pa je kriterij razmejitve med upravno in sodno pristojnostjo. Gre torej za premoženjskopravni spor, o katerem je pristojno odločati sodišče v pravdnem postopku (1. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP), pri čemer ni vezano na strankino pravno presojo spora (3. odst. 186. čl. ZPP). Odločitev sodišča je torej omejena z dejstveno podlago tožbe - stranke morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke (2. odst. 7. čl. ZPP); izjema velja le, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (4. odst. 7. čl. ZPP). Relativno strogo načelo je omiljeno z določilom 298. čl. ZPP, po katerem predsednik senata oziroma sodnik posameznik (4. odst. 41. čl. ZPP) na primeren način skrbi, da se med obravnavo navedejo odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih. Vse navedeno je treba upoštevati pri oceni pritožbenih trditev o možnosti sodišča preverjati (ne)osnovanost tožnikovih pogojev, danih v upravnem postopku, ugotavljanju višine škode in takorekoč splošno znanih vplivih gradnje na sosednje zemljišče. Pravno podlago tožbenega zahtevka, kot ga uveljavlja tožnik, lahko predstavljajo določila 5. in 42. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in 156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pri čemer pa lahko podlago za te pravovarstvene zahtevke predstavljajo le tisti vplivi na sosednjo nepremičnino (imisije), ki presegajo krajevno običajne oziroma normalne meje.

Tožeča stranka pa svojega zahtevka ne temelji na takšni dejanski podlagi: tako v tožbi kot edino dejansko podlago zahtevka navaja nasprotovanje pogojem iz lokacijskega dovoljenja (pri čemer omenja škodo kot posledico prekoračitve dovoljene višine, ne da bi, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, to škodo kakorkoli kokretizirala), po vloženem odgovoru na tožbo (v katerem tožena stranka opozarja na te pomanjkljivosti tožbe) pa tožeča stranka v vlogi z dne 7.4.1998 izrecno izključi vse zahtevke glede imisij po ZTLR in drugih predpisih in kot edino dejansko podlago vtoževanega zahtevka uveljavlja kršitev pogodbe (oziroma, kot je navedla na naroku dne 14.4.1998 izpolnitev pogodbe), ki naj bi jo stranki sklenili tekom upravnega postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Glede na tako izrecno zatrjevano dejansko podlago in ob izrecni izključitvi oziroma zanikanju relevantnosti dejstev ("pogojev"), ki jih narekujejo druge pravne podlage (ki pa so tožeči stranki očitno znane), pa bi sodišče v nasprotju z voljo stranke ugotavljalo dejstva, ki jih ta ne zatrjuje in bi tako odločilo o drugačnem tožbenem zahtevku, kot pa je uveljavljan. Takih pooblastil pa sodnik nima niti v okviru že omenjene dolžnosti materialnega procesnega vodstva (298. čl. ZPP).

Ob pomanjkanju trditev o pravno relevantnih dejstvih pa sodišče upravičeno ni izvajalo dokazov v tej smeri. To seveda velja tudi za dokaze, ki jih sodišče izvaja po uradni dolžnosti - z dokazi se dokazuje (ne)obstoj določenih dejstev in dokler takih dejanskih trditev ni, dokazovanje nima smisla. Dokazovanje namreč obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo (1. odst. 220 . čl. ZPP). Navedeno kaže na neutemeljene pritožnikove trditve o dolžnosti sodišča, da upošteva njegove pogoje gradnje, podane v upravnem postopku in po uradni dolžnosti izvede dokaz z izvedencem (pri čemer ne opredeli niti, kakšne vrste strokovnjak naj bi bil).

Potemtakem so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni konkretizirala svojih trditev o otežkočeni uporabi lastne nepremičnine, v čem to presega krajevno običajno mero glede na naravo in namen nepremičnine, kako se izkazuje znatnejša škoda ipd. (str. 5 sodbe prve stopnje). Vsega tega tožeča stranka ne opredeli niti v pritožbi (govori namreč o škodi, ki je "vsakemu povprečnemu poznavalcu razmer znana", trdi, da so "vse stanovanjske hiše v oklici nižje, tako da po višini izstopa hiša toženke", pri čemer zopet ne trdi, da je to čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na konkretne krajevne razmere običajna). Relevantnih dejstev torej tožeča stranka ne navaja niti v pritožbi.

Končno pa je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da sta pravdni stranki v upravnem postopku sklenili pogodbo o medsebojnih razmerjih pri uporabi nepremičnin. V upravnem postopku upravni organi v upravnih stvareh odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank (1. odst. 1. čl. Zakona o upravnem postopku, ZUP). Upravni organi morajo v tem postopku paziti tako na zavarovanje in uveljavitev pravic posameznikov kot tudi na javno korist (1. odst. 5. čl. ZUP), odločba v upravnem postopku pa predstavlja odločitev o pravici ali obveznosti stranke skozi lupo javne koristi. V tem postopku sta obe pravdni stranki sodelovali kot stranki v upravnem postopku (49. čl. ZUP) in sta torej lahko svoje izjave in stališča podajali v za to predvidenih procesnih oblikah (npr. 182. čl. ZUP). Na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, je upravni organ izdal odločbo o stvari, ki je predmet postopka (1. odst. 202. čl. ZUP). Izjav udeleženih strank v upravnem postopku zato ni mogoče šteti za izjav volje v smislu obligacijskopravnih predpisov, ki urejajo pogodbena razmerja, temveč kot izjave strank v tem postopku, katerega končni cilj je izdaja odločbe. S takšnimi - četudi skladnimi izjavami - zato ne nastane pogodba. Kot pogodbo v upravnem postopku (podobno kot pravdnem) z učinki izvršljive odločbe je mogoče šteti le poravnavo po 134. čl. ZUP, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo.

Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP). O stroških pritožbenega postopka je odločilo na podlagi določila 1. odst. 166. čl. ZPP in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne njene potrebne pritožbene stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo.