Jedro

Tožnik je pri opravljanju svojih delovnih nalog na delovnih mestih galvanizer in galvanizer pomočnik oziroma v zvezi z njimi prilastil 6,8 kg nerabljenih nikelj anod in jih v vrečki odnesel iz proizvodnih prostorov delodajalca. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je imela s tožnikom že v preteklosti težave glede discipline in kajenja. Tožnik zgolj zaradi ravnanja varnostnice, ki je po navodilu tožene stranke pregledovala delavce, pri svojem ravnanju ni bil uspešen. Glede na navedeno je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, zato je bil podan tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2014 in za njeno razveljavitev, za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 22. 10. 2014, da mu še traja, da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoče nadomestilo plače tako, kot če bi delal, odvesti in plačati predpisane dajatve ter tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Poleg tega je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in nadomesti z novo oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je tožnik že v postopku pred delodajalcem obžaloval dogodek. Pri toženi stranki je bil zaposlen 13 let, ves čas je opravljal svoje delo v redu. Zoper njega tožena stranka predhodno ni vodila nobenega postopka zaradi kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, niti mu ni izrekla kakšnega disciplinskega ukrepa. Kazenska ovadba, ki je bila vložena zoper tožnika in ki se je nanašala na sporni dogodek, je bila zavržena. To kaže, da je tožilstvo ugotovilo, da zadeva le ni tako huda, kot jo prikazuje tožena stranka. Tudi priče, ki so bile zaslišane na glavni obravnavi, so potrdile, da je bila vrednost nikljevih anod, ki so bile v vrečki, majhna. Poleg tega tožnika pri pregledu vsebine vrečke sploh ni bilo zraven. Glede na okoliščine primera je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prehud ukrep, saj bi mu tožena stranka lahko izrekla tudi pisni opomin. Tožnik bi ji moral povrniti škodo, ki pa je bila majhna. Če bi prišlo do nove kršitve, pa bi tožena stranka tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), ni storilo. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je glede odločitve o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 22. 10. 2014, iz katere izhaja, da si je tožnik pri opravljanju svojih delovnih nalog na delovnih mestih galvanizer in galvanizer pomočnik oziroma v zvezi z njimi prilastil 6,8 kg nerabljenih nikelj anod in jih 26. 9. 2014 v vrečki odnesel iz proizvodnih prostorov delodajalca. To dejanje je poskušal prikriti tako, da je prilaščene anode zavil v delovno obleko, zavitek dal v vrečko, na poziv varnostnice, naj ji pokaže vsebino vrečke, pa je navajal, da ima v njej delovno obleko, ki jo nese v pranje. Po vztrajanju varnostnice, da naj pokaže vsebino vrečke, se je izkazalo, da so v obleki zavite anode. Tožnik je trdil, da gre za odpadno kovino, med čakanjem na prihod vodje proizvodnje in policije (ki jo je poklicala varnostnica) pa je odvrgel vrečko v zabojnik za smeti, vodji proizvodnje pa je navajal, da naj bi bil v vrečki odpadni nikelj, ki ga je nabral med praznjenjem kadi. Po prihodu policije je bila vrečka vzeta iz smeti, v njej pa so bile nerabljene nikljeve anode, ki predstavljajo surovino, ki se v postopku galvanizacije raztaplja in dela prevleko na obdelovancih. Z zgoraj opisanim ravnanjem je tožnik po ugotovitvi tožene stranke kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ta kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (1. alineja prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Poleg tega je tožena stranka ugotovila, da je tožnik z očitanim ravnanjem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR). V obrazložitvi izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tudi navajala, da glede na okoliščine (ki so v obrazložitvi izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podrobno opisane) in interes tožene stranke nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče. Ugotovila je, da je v celoti porušeno zaupanje v poštenost in vestnost tožnika, zaradi česar je tožena stranka zoper njega podala tudi kazensko ovadbo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala določila ZDR-1 o postopku pred izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Tožnik se je vabilu na zagovor, v katerem je bil seznanjen z očitanimi kršitvami, odzval in se zagovora udeležil. Poleg tega je ugotovilo tudi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Tem ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, tožnik v pritožbi niti ne oporeka. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik dejansko storil kršitve, ki mu jih je tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za podajo te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Iz pritožbenih navedb tožnika je razbrati, da dejansko uveljavlja le dejstvo, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil podan pogoj iz 109. člena ZDR-1 in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas). Do tega pogoja se je v izpodbijani sodbi opredelilo tudi sodišče prve stopnje in ugotovilo, da je za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi ta pogoj. Ugotovilo je, da so bile kraje pri toženi stranki (tako kot povsod drugod) prepovedane, da je imela tožena stranka s tožnikom že v preteklosti težave glede discipline in kajenja (izpovedba člana uprave pri toženi stranki A.A.) in da zgolj zaradi ravnanja varnostnice, ki je po navodilu tožene stranke pregledovala delavce, tožnik pri svojem ravnanju ni bil uspešen. Ob upoštevanju tega je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, kar sicer izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedbe tožnika o tem, da je izredna odpoved prehud ukrep. Iz podatkov spisa zares izhaja, da je tožnik dogodek obžaloval, kar zatrjuje v pritožbi, vendar pa to dejstvo tudi po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni, da je s tem tožena stranka ponovno pridobila zaupanje v tožnika. Na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ne vpliva niti dejstvo da je bila kazenska ovadba zoper tožnika, ki se je nanašala na sporni dogodek, zavržena, niti to, da je bila vrednost nikljevih anod, ki jih je tožnik poskušal z vrečko odnesti iz območja tožene stranke, majhna. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je iz izpovedbe priče B.B. razvidno, da je po njegovi oceni vrednost kilograma anod znašala 20 EUR, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik v vrečki poskušal odnesti za 6,8 kg teh enot, kar bi pomenilo, da je vrednost tega materiala skupaj znašala več kot 130 EUR. Glede na to tudi trditev tožnika, da je šlo za majhno vrednost tega materiala, ni točna. Tožnik sicer v pritožbi navaja, da bi mu lahko tožena stranka podala tudi pisni opomin, v primeru nove kršitve pa bi mu lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi (iz krivdnih razlogov), vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča odločitev o tem, za kakšno sankcijo se je odločila tožena stranka, na njej. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku glede na naravo kršitve ni prehud ukrep, kot to zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.