Jedro

V spornem obdobju je bil torej tožnik vpisan v imenik odvetnikov, zato je sodišče utemeljeno presodilo, da je bila s tem podana podlaga za ponovno vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skladu s peto alinejo prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Ni mogoče biti sočasno zavarovanec v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju in upravičenec do pravic iz tega zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 14 4095726 z dne 14. 2. 2008 in št. 4095726 z dne 9. 5. 2008, s katerima je ta dokončno odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca kot oseba, ki opravlja odvetniško dejavnost po prvem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007. Zavrnilo je tudi podredni ugotovitveni tožbeni zahtevek, da sta citirani izpodbijani odločbi nični. Presodilo je, da dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju vpisan v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije, pogojuje takšno vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kljub tožnikovi predhodni starostni upokojitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 8. in 347. členom ZPP, 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Ponavlja pritožbene navedbe in sodišču druge stopnje očita, da se do njih ni opredelilo. Navaja, da mu je tožena stranka s pravnomočno odločbo z dne 12. 1. 2007 priznala pravico do starostne pokojnine od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007. Za navedeno obdobje mu je bila starostna pokojnina tudi izplačana. Gre torej za pravnomočno razsojeno stvar glede pravice do starostne pokojnine za obravnavano obdobje. Na opozorilo Davčnega urada Ljubljana z dne 19. 10. 2007 je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 vpisan v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije in šele 14. 2. 2008 izdala odločbo o ugotovitvi lastnosti zavarovanca. Glede na pravnomočno priznano pravico do starostne pokojnine, je o lastnosti zavarovanca dopustno odločiti le z uporabo izrednih pravnih sredstev, tožena stranka pa obnove postopka o priznanju starostne pokojnine ni izvedla. Odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca je neizvršljiva, ker za isto obdobje ni mogoče biti upokojen in obvezno zavarovan. Iz navedenega razloga je tožnik tudi zahteval ugotovitev ničnosti izpodbijanih odločb. Tožnik graja tudi postopanje sodišča druge stopnje, ker pri odločanju ni upoštevalo prvostopenjske sodbe V Ps 684/2009 z dne 11. 3. 2011, ki jo je tožnik predložil po preteku roka za vložitev pritožbe.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitka bistvene kršitve določbe 8. člena ZPP tožnik v reviziji ni obrazložil, zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni bilo mogoče preizkusiti. Enako velja glede zatrjevane 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik namreč v reviziji ni pojasnil, v čem naj bi bila zatrjevana protispisnost podana.

7. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je obširno odgovorilo na vse bistvene tožnikove pritožbene navedbe.

8. Tožnik neutemeljeno zatrjuje tudi bistveno kršitev določbe 347. člena ZPP. Pri določilih Statuta Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Ur. l. RS št. 114/2006 in nadalj.), na katera se sklicuje sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, ne gre za dejstva in dokaze, pač pa za pravna pravila, ki ne morejo biti predmet trditvenega in dokaznega bremena in za katera velja načelo iura novit curia. Pravo mora namreč sodišče poznati po uradni dolžnosti. Javne podatke, pridobljene z vpogledom v Sodni register, pa je sodišče druge stopnje navedlo le kot dodaten argument za potrditev pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da je izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke izdala pristojna uradna oseba. Ker za takšno presojo zadoščajo že razlogi sodišča prve stopnje, ki jim je sodišče druge stopnje pritrdilo (1), tudi v tem delu ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

9. Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 684/2009, ki jo je tožnik predložil sodišču druge stopnje, je bila izdana 11. 3. 2011, torej že po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v tem sporu. Glede na časovne meje pravnomočnosti lahko sodišče pri sojenju upošteva le tisto, kar je obstajalo v času sojenja, torej ob koncu glavne obravnave. Kasnejših dejstev (ki so z vidika sodišča prve stopnje bodoča dejstva) zato sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ni dolžno upoštevati.

10. V 1. členu ZPIZ-1 je določeno, da je pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji urejeno kot sistem obveznega zavarovanja na podlagi medgeneracijske solidarnosti. Za uresničitev te obveznosti zakon določa tudi primere in pogoje, ob katerih je zavarovanje obvezno. Z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem si zavarovanci na podlagi dohodkov iz naslova dela ter plačevanja prispevkov po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi (glej prvi odstavek 3. člena ZPIZ-1). To pomeni, da si prav za primer nastopa naštetih socialnih rizikov, ki jim preprečujejo pridobivanje dohodka iz naslova dela, zagotavljajo dohodke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

11. V skladu z navedenim izhodiščem je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1). Na to dejstvo je na podlagi prvega odstavka 157. člena navedenega zakona vezan tudi začetek izplačevanja pokojnine. Z vidika pokojninskega in invalidskega zavarovanja je torej razlika med zavarovancem v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju in prejemnikom oziroma uživalcem pokojnine kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odločilna – ta dva statusa se namreč, kot ugotavlja tudi sam revident, medsebojno izključujeta (2).

12. Iz dejanskih zaključkov, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je Odvetniška zbornica 17. 10. 2006 na tožnikov predlog z dne 16. 10. 2006 izdala dve odločbi, in sicer je s prvo odločila, da se tožnika s 1. 12. 2006 izbriše iz imenika odvetnikov, z drugo pa, da se tožnika z 2. 12. 2006 ponovno vpiše v imenik odvetnikov. Na tožnikov predlog z dne 31. 1. 2007 je nato Odvetniška zbornica izdala še dve odločbi, in sicer je s prvo odločila, da se tožnika s 31. 1. 2007 izbriše iz imenika odvetnikov, z drugo pa, da se tožnika z 1. 2. 2007 ponovno vpiše v imenik odvetnikov. V spornem obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 je bil torej tožnik vpisan v imenik odvetnikov, zato je sodišče utemeljeno presodilo, da je bila s tem podana podlaga za ponovno vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skladu s peto alinejo prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Zavarovalno razmerje po določbi drugega odstavka 7. člena ZPIZ-1 nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Glede na določbo 33. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarovanje odvetnikov začne z vstopom v Odvetniško zbornico in zaključi s prenehanjem članstva.

13. Kot je bilo pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, bi moral tožnik glede na odločbe Odvetniške zbornice in upoštevaje določbo tretjega odstavka Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ) za obdobje od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 sam vložiti prijavo v zavarovanje. Ker tega ni storil, je tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZMEPIZ po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja zavarovalnega razmerja in izdala izpodbijani odločbi, s katerima je odločila, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca.

14. Sodišče druge stopnje je s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, po kateri uživalec pokojnine, ki začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje, pravilno zavrnilo tudi tožnikove navedbe, da izpodbijani odločbi predstavljata poseg v pravnomočno odločbo glede pravice do starostne pokojnine v spornem obdobju, ki bi jo bilo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Z izpodbijanima odločbama tožene stranke tožniku ni odvzeta pokojnina oziroma pravica do pokojnine. Ponoven vstop upokojenca v zavarovanje pomeni le, da se mu priznana pokojnina za čas (ponovnega) zavarovanja ne izplačuje (prvi odstavek 178. člena ZPIZ-1). Kot je bilo že poudarjeno, namreč ni mogoče biti sočasno zavarovanec v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju in upravičenec do pravic iz tega zavarovanja. Potem, ko upravičenec ponovno uveljavi izplačevanje pokojnine (ob pogoju, da ponovno zavarovanje preneha), se mu dodatno zavarovanje upošteva v skladu s prvim in drugim odstavkom 180. člena ZPIZ-1: bodisi da se pokojnina ponovno odmeri ali že odmerjena pokojnina odstotno poveča (3).

15. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je tožena stranka na tožnikove pripombe, da je dokončno odločbo izdala oseba, ki je ni imela pravice izdati, ustrezno pojasnila, da je podpisnica dokončne odločbe predstojnica pristojne enote tožene stranke in je za izdajanje odločb tudi pooblaščena s strani generalnega direktorja. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, tožnik navedbam tožene stranke o pristojnostih in pooblastilih direktorice finančnega sektorja ni argumentirano nasprotoval. To pa glede na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP pomeni, da se ta dejstva štejejo za priznana.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 129/2011 z dne 4. 6. 2012. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 44/2011 z dne 6. 2. 2012.