Jedro

Ker je tožnik kot uživalec starostne pokojnine ponovno začel opravljati dejavnost (ponovno se je vpisal v imenik odvetnikov), je odločba tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti, zakonita. Na podlagi dokončnosti te odločbe (odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti) bo tožena stranka vložila prijavo v zavarovanje, s tem bo odločbo tudi izvršila

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 1 4 4095726 z dne 14. 2. 2008 in št. 4095726 z dne 9. 5. 2008, s katerima je dokončno odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca, kot oseba, ki opravlja samostojno poklicno dejavnost po 1. odst. 15. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da izreče omenjena upravna akta za nična ter sklenilo, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka. Tožnik podrobneje ni opredelil, ali sodbo izpodbija zaradi zavrnitve primarnega ali tudi zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka. Navedel je, da mu je tožena stranka s pravnomočno odločbo z dne 12. 1. 2007 priznala pravico do starostne pokojnine od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007. Za navedeno obdobje mu je bila starostna pokojnina tudi izplačana. Gre torej za pravnomočno odločeno zadevo. Na opozorilo Davčnega urada Ljubljana z dne 19. 10. 2007 je tožena stranka s pregledom listin ugotovila, da je bil tožnik od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 vpisan v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije in šele 14. 2. 2008 izdala odločbo o ugotovitvi lastnosti zavarovanca. Glede na pravnomočno priznano pravico do starostne pokojnine, je o lastnosti zavarovanca dopustno odločiti le z uporabo izrednih pravnih sredstev in sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je bila prvostopenjska odločba izdana v tridesetdnevnem prekluzivnem roku za obnovo postopka in je tudi zmotno ugotovilo, da je direktorica finančnega sektorja tožene stranke pooblaščena izdati odločbo. S pravnomočnostjo odločbe o pravici do starostne pokojnine je tožnik upokojenec in zanj ne velja obvezno zavarovanje. Ponovno je začel opravljati dejavnost 1. 2. 2007, tožena stranka mu je od navedenega dne izplačilo pokojnine ustavila. V vmesnem času je bil iz zavarovanja odjavljen in poklica ni opravljal. Ker tožena stranka ni izpodbijanih odločb izdala po pravilih obnove postopka in ker sodišče v tej smeri niti ni izvajalo dokazov, je zmotno zavrnilo predlog za združitev postopkov z zadevo, v kateri se presoja odločitev, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine. Odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca je neizvršljiva, ker za isto obdobje ni mogoče biti upokojen in obvezno zavarovan. Iz navedenega razloga je tožnik tudi zahteval ugotovitev ničnosti izpodbijanih odločb. Za zavrnitev takšnega zahtevka sodišče ni navedlo razlogov. Tožena stranka ni dokazala upravičenja finančne direktorice, da izdaja odločbe o pravicah zavarovancev. O tem bi morala predložiti akt direktorja o prenosu pristojnosti. To je dodaten razlog za odpravo odločb. Dne 11. 3. 2011 je sodišče prve stopnje obravnavalo zahtevek v drugi zadevi, v kateri je tožena stranka brez obnove postopka izdala odločbo, da tožnik v spornem obdobju nima pravice do starostne pokojnine. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Po preteku roka za vložitev pritožbe je tožnik sodišču prve stopnje poslal prvostopenjsko sodbo opr. št. V Ps 684/2009 z dne 11. 3. 2011, s katero je sodišče odpravilo odločbe tožene stranke, da tožnik nima pravice do pokojnine v obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007, da je bila tožniku v navedenem obdobju starostna pokojnina v znesku 1.427,70 EUR preveč izplačana in da je navedeni znesek dolžan nakazati na transakcijski račun tožene stranke v roku 9 mesecev.

Dejstev in dokazov, ki jih tožnik navaja oz. predlaga po izteku pritožbenega roka ni mogoče upoštevati.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki jih zatrjuje tožnik, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08), pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo tako določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) kot določbe Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami). V ZPIZ-1 je že v 1. čl. določeno, da je pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji urejeno kot sistem obveznega zavarovanja na podlagi medgeneracijske solidarnosti. Za uresničitev te obveznosti zakon določa tudi primere in pogoje, ob katerih je zavarovanje obvezno. Zavarovalno razmerje po 2. odst. 7. čl. ZPIZ-1 nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Ker je takšna podlaga po peti alineji 1. odst. 15. čl. ZPIZ-1 tudi opravljanje odvetniške dejavnosti in ker se po 33. čl. ZPIZ-1 obvezno zavarovanje odvetnikov začne z vstopom v Odvetniško zbornico in zaključi s prenehanjem članstva, bi tožnik, ob upoštevanju odločb Odvetniške zbornice, moral za obdobje od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 sam vložiti prijavo v zavarovanje, kot določa 3. odst. 23. čl. ZMEPIZ. Po določbah ZMEPIZ tožena stranka lastnost zavarovanca lahko ugotovi z odločbo, izdano po uradni dolžnosti v primerih, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje (50. čl. in 1. alineja 49. čl. ZMEPIZ). Če zavezanec ne vloži prijave v zavarovanje v roku 8 dni od dokončnosti odločbe o ugotovitvi zavarovalnega razmerja, Zavod, kot določa 53. čl. ZMEPIZ, vloži prijavo v zavarovanje po uradni dolžnosti.

Tožnikove navedbe, da je ponovni vpis v imenik odvetnikov z 2. 12. 2006 posledica kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) o roku za izdajo odločbe, ne ustrezajo dejanskim ugotovitvam in za presojo v tem sporu tudi niso pomembne. Iz listin, ki jih je sodišče pridobilo pri Odvetniški zbornici (priloge C1 do C6) izhaja, da je tožnik že 17. 10. 2006, to je pred vložitvijo zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine pri toženi stranki, pri Odvetniški zbornici predlagal, da se ga s 1. 12. 2006 izbriše iz imenika odvetnikov in nato z 2. 12. 2006 ponovno vpiše v imenik in se mu omogoči nadaljevanje opravljanja odvetniškega poklica. Iz listin v upravnem spisu tudi izhaja, da tožnikova vloga za priznanje pravice do starostne pokojnine ni bila popolna, saj ga je tožena stranka z dopisom z dne 22. 12. 2006 pozvala, da jo dopolni. Dopolnjeno vlogo je tožnik poslal 27. 12. 2006 in je nato tožena stranka odločbo o pravici do starostne pokojnine izdala 12. 1. 2007 ter jo, kot izhaja iz priložene vročilnice, tožniku 23. 1. 2007 tudi vročila, kar pomeni, da je bil upoštevan enomesečni rok iz 1. odst. 222. čl. ZUP.

Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je podlaga za izdajo izpodbijanih odločb 1. odst. 178. čl. ZPIZ-1, po kateri uživalec pokojnine, ki začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Izpodbijana odločba je bila izdana po ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zavarovanje, zato tudi ni nobene podlage, da bi se o tem odločalo po pravilih o obnovi upravnega postopka, saj o statusu zavarovane osebe za čas po 2. 12. 2006 tožena stranka pred izdajo izpodbijanih odločb ni odločala, torej ni šlo za pravnomočno urejeno razmerje, ki bi ga bilo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le po postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kot je na podlagi 158. čl. Ustave RS določeno v XVI. poglavju ZUP.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da dokončne odločbe ni mogoče izvršiti, kar naj bi bil razlog za ničnost odločbe. Pojasnjeno je bilo, da Zavod na podlagi dokončnosti odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti vloži prijavo v zavarovanje in to pomeni tudi izvršitev odločbe.

Dokončno odločbo je podpisala direktorica finančnega sektorja, ki je bila pri toženi stranki, po podatkih sodnega registra od 15. 9. 1999 do 12. 7. 2010, torej tudi v spornem obdobju, pooblaščena zastopati Zavod. Po Statutu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Ur. l. RS, št. 114/2006 s spremembami) toženo stranko prestavlja in zastopa generalni direktor. Njegova pristojnost v smislu 6. toč. 1. odst. 42. čl. Statuta je izdaja posamičnih aktov. Po 45. čl. Statuta generalni direktor lahko s pisnimi pooblastili prenese opravljanje posameznih zadev, nalog ali delovnih področij na posamezne vodilne in druge delavce. Enako lahko s pooblastili prenese na te delavce pravico podpisovanja aktov, pogodb in listin. Za predstojnike enot, pristojnih za izdajo oz. podpisovanje odločb po 3. odst. 253. čl. ZPIZ-1, se po Statutu štejejo direktorji pristojnih enot Zavoda in delavci, ki jih zato posebej pisno pooblasti generalni direktor Zavoda. Na tožnikove pripombe, da je dokončno odločbo izdala oseba, ki je ni imela pravice izdati (takšna nepravilnost je po 7. točki 1. odst. 260 čl. razlog za obnovo postopka), je tožena stranka v vlogi z dne 27. 8. 2010 (list št. 18 v spisu) pojasnila, da je podpisnica dokončne odločbe predstojnica pristojne enote Zavoda in jo je za podpis odločb pooblastil generalni direktor. Na takšno pojasnilo tožnik v nadaljevanju postopka na prvi stopnji ni imel pripomb, neutemeljeno zato v pritožbi ponovno navaja, da tožena stranka ni predložila ustreznega akta direktorja oz. pooblastila, iz katerega bi izhajalo, da je generalni direktor pristojnosti za izdajo odločb prenesel na direktorico finančnega sektorja. Po 2. odst. 214. čl. ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja prepreči z izjavo, da dejstev ne pozna. Ker tožnik, po ugotovitvi sodišča druge stopnje, po prepričljivem pojasnilu o pristojnostih direktorice finančnega sektorja, ki se skladajo z njenimi pooblastili, vpisanimi v sodnem registru, ni ponovno in pravočasno zahteval dodatnih pojasnil ali predložitve dokazila – pooblastila direktorici, so pritožbena navajanja v tem delu neutemeljena. Navedbam tožene stranke o pristojnostih in pooblastilih direktorice finančnega sektorja ni argumentirano nasprotoval, torej jih sprejema.

Odločitev o lastnosti zavarovanca pomeni posebno pravno vprašanje in samostojno celoto, na katero ne vplivajo drugi postopki ali odločitve v zvezi z uživanjem pravice do starostne pokojnine. Na presojo zakonitosti odločb ne morejo vplivati (nepravnomočne) odločitve v drugih postopkih. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo predlogov za združitev v skupno obravnavo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo. Zaradi zavrnitve pritožbe tožnik, kot določa 154. čl. ZPP, pritožbene stroške nosi sam.