Jedro

V obravnavani kazenski zadevi je šlo za konfliktno situacijo v družini (ni bila prva), ki je ni mogoče opredeliti kot napad, žalitev in močno razdraženost obdolženega, saj siceršnje ravnanje oškodovanca in sicer naganjanje obdolženega od hiše in prerivanje z njim pri normalno občutljivem človeku ne bi bilo sposobno izzvati reakcije, kot jo je pokazal obdolženi, ko je segel po kovinskih škarjah in z njimi vbadal v vitalne predele oškodovanca tako dolgo, da se je ta zgrudil, poškodbe pa so bile tako hude, daje zaradi krvavitev notranjih organov na kraju umrl. Zato je obdolženčevo agresivno ravnanje, povezano s številčnostjo in silovitostjo vbodov (14 vbodov skozi medreberno mišičje, levo prsno votlino, skozi osrčnik in srce v trebušno prepono in jetra) pripisati njegovim subjektivnim lastnostim in stanju v času kaznivega dejanja (iz ugotovitve izvedenca, ki ga povzema pritožba, izhaja, da je obdolženi odreagiral skladno s svojo osebnostno motnjo (impulzivno) in osebnostno spremenjenostjo kot posledico kronične duševne motnje, torej s heteroagresivnim vedenje in dejanjem). To pa potrjuje, da je sodišče prve stopnje obdolženemu očitano kaznivo dejanje, za katerega ga je spoznalo za krivega, pravilno pravno opredelilo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D. S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 34489/2013 z dne 4. 12. 2013 obdolženega D. S.a spoznalo za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B; v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi iste zakonske določbe je obdolženemu izreklo kazen sedem let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu od 22. 7. 2013 od 23.50 ure dalje. Na podlagi 1. točke 69. člena KZ-1 in prvega odstavka 70.a člena KZ-1 je obdolženemu izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva na forenzičnem psihiatričnem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški in nagrada obdolženčeve zagovornice proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženi po svojem zagovorniku odvetniku P. K., ki si ga je sam vzel. Zagovornik v pravočasno vloženi pritožbi navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po ZKP in predlaga, da „pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da jo razveljavi ter obdolžencu zapor odpravi ali ga nadomesti z milejšim ukrepom, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču“.

3. Okrožni državni tožilec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožbeno sodišče je na predlog zagovornika obdolženega pritožbeno sejo opravilo v navzočnosti strank.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je obdolženi na predobravnavnem naroku dne 4. 12. 2013 na podlagi 285. c člena ZKP izjavil, da priznava krivdo po obtožbi zaradi kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 39. člena KZ-1 (v obtožbi, v razglašeni in izdelani sodbi pravilno: tretji odstavek 29. člena KZ-1). Sodnik je sklenil, da se obdolženčevo priznanje sprejme. Zagovornica obdolženega je v besedi strank kot posebne olajševalne okoliščine izpostavila obdolženčevo zelo težko otroštvo - kot otrok je doživljal nasilje med vrstniki, ki ga očitno zaradi zunanjosti, po kateri se je razlikoval od drugih, niso sprejeli medse, ga zbadali, zaradi česar se je počutil nemočno in zaničevano; stisko je občutil tudi v družini, v kateri je bil oškodovanec kot njegov očim do njega večkrat fizično in psihično nasilen, - obdolženčevo bolezen (shizofrenija) in okoliščine, v katerih je prišlo do storjenega kaznivega dejanja - obdolženega je, ko ga je očim pričel nasilno poditi od doma, preplavil strah pred izgubo doma in varnega zavetja matere, od katere je bil v celoti odvisen in ni bil sposoben za samostojno življenje. Zagovornica je predlagala milejše kaznovanje obdolženega in izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, kot ga je predlagal izvedenec. Obdolženi je v besedi strank povedal, da je bilo od začetka, ko je oškodovanec prišel živet k njima z mamo vse v redu, nato pa je postajal do njega agresiven, večkrat je bil tepen s palico, enkrat je imel poškodovan obraz, to pa se je dogajalo, ko mame ni bilo doma. V času storitve kaznivega dejanja ga je oškodovanec napadel in spomni se enega vboda. Dodal še je, da je imel ves čas za pogovore le mamo in da mu je za storjeno dejanje žal. 7. Iz izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obdolženi vzel življenje B. H. na način, ko ga je med prerekanjem in prerivanjem štirinajstkrat zabodel z rezilom kovinskih škarij v telo, zaradi česar je le-ta na kraju dejanja izkrvavel in umrl, dejanje pa storil v stanju, ko je bila njegova sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi osebne motenosti in osebne spremenjenosti kot posledice kronične duševne motnje (shizofrenija) bistveno zmanjšana.

8. Do navedb v zvezi z oškodovančevim napadom na obdolženega se sodišče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo, skladno s šestim odstavkom 285.č člena ZKP pa sodba ne vsebuje obrazložitve izreka o krivdi. Vendar iz razlogov prvostopenjske sodbe (točka 2 do 5 na strani 3) izhaja, da je sodišče pred sprejemom priznanja krivde opravilo presojo ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in krivdo obdolženega, ter zaključilo, da je obdolženemu dokazana storitev kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem smislu. Povedano z drugimi besedami, na podlagi skladnosti obdolženčevega priznanja z dokazi, ki so v spisu (vprašanje napada je izpostavila zagovornica že v ugovoru zoper obtožnico, zato za sodnika ni predstavljalo presenečenja), se je sodnik prepričal o krivdi obdolženega, ki je onkraj razumnega dvoma.

9. Zagovornik obdolženega sicer uvodoma v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, vendar v nadaljevanju pritožbe bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne obrazloži. Zagovornikove navedbe v pritožbi, da je napad izzval oškodovanec sam, saj je obdolženemu grozil, da bo šel po palico in ga „razbil“ ter ga podil od doma, kar je za obdolženega predstavljalo resno ogrožanje njegovega preživetja (dom, varnost, mati, nezmožnost za preživetje brez mame in doma), zato je v bistvu izvajal le silobran, zaradi bolezni pa je prišlo do prekoračitve silobrana oziroma privilegiranega silobrana iz drugega dela tretjega odstavka 22. člena KZ-11 do te mere, da je povzročitelj napada podlegel poškodbam, in zagovornikova izvajanja ob predstavitvi pritožbe na pritožbeni seji, da so v ravnanju obdolženega podani zakonski znaki kaznivega dejanje uboja na mah po 117. členu KZ-12 (da je podan primer iz v pritožbi citirane sodbe Višjega sodišča v Ljubljani Kp 1167/1993 z dne 12. 10. 1993), je pritožbeno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve materialnega prava iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP.

10. Sprejeto priznanje krivde pritožbeno sodišče ne odvezuje dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava po sodišču prve stopnje. Vprašanje obstoja silobrana v smislu 22. člena KZ-1 in močne razdraženosti oziroma afektnega stanja kot pogoja za pravno opredelitev uboja na mah po 117. členu KZ-1, predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. O krivdi je sodišče odločalo na podlagi v obtožnici opisanega kaznivega dejanja. Okoliščine, ki izhajajo iz opisanega kaznivega dejanja v obsodilnem izreku prvostopenjske sodbe pa ne dajejo podlage za opredelitev dejanja obdolženega v smeri pritožbenih prizadevanj.

11. Ker uveljavljane kršitve določb procesnega in materialnega zakona niso podane, pritožba pa je v pretežnem delu vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega se pritožba po izrecni določbi zakona ne sme vlagati (drugi odstavek 370. člena ZKP), se pokaže, da je pritožba zagovornika obdolženega, ki izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov po 1, 2 in 3 točki prvega odstavka 370. člena ZKP, neutemeljena.

12. S trditvijo, da izrečena kazen sedem let zapora glede na ustaljeno sodno prakso in vse olajševalne okoliščine ter dejstvo, daje v dejanju obdolženega opaziti znake silobrana oziroma prekoračenega silobrana absolutno previsoka, še posebej, ker je obdolženemu poleg kazni izrečen varnostni ukrep, zagovornik izpodbija dejanske zaključke sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo o kazni. Preizkus pritožbenih navedb in razlogov sodbe glede tega pritožbenega razloga pokaže, da pritožba zagovornika obdolženega ni utemeljena.

13. Pritožbeno sodišče uvodoma odgovarja, da so različne kazenske sankcije oziroma različne dolžine kazni pri istovrstnih kaznivih dejanjih rezultat vrednotenja vseh (različnih) okoliščin vsakega posameznega primera, ki vplivajo na to, kakšna kazenska sankcija se naj izreče in ali naj bo kazen večja ali manjša (drugi odstavek 49. člena KZ-1). Zato sklicevanje pritožbe na druge kazenske zadeve in z njimi izrečene kazenske sankcije ne dajejo podlage za sklepanje, da je izrečena kazen zapora v obravnavani zadevi previsoka.

14. Zagovornik obdolženega se v potrditev, da izrečena kazen zapora odstopa od sodne prakse, sklicuje na sodbe sodišč prve, druge in tretje stopnje, kjer je bila storilcem kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ izrečena nižja zaporna kazen, v pritožbi in niti na pritožbeni seji pa teh odločb ne prilaga in tudi ne navaja konkretnih podobnosti okoliščin, ki so jih sodišča upoštevala pri izbiri in odmeri kazenskih sankcij v teh zadevah. Zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ni moglo opredeliti, pri tem pa je ugotovilo, da je na bazi IUS-INFO mogoče najti le navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani Kp 1167/1993 z dne 12. 10. 1993, v kateri pa gre za povsem drugačno stanje, ko je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ, storjenega v bistveno zmanjšani prištevnosti, kot posledici psihičnega stanja, udarca v glavo in vpliva alkohola, pritožba pa je zatrjevala, daje obdolženi storil kaznivo dejanje uboja na mah, ker je bil v afektnem stanju zaradi krivde in izzivanja ter razžalitve oškodovanca.

15. V obravnavani kazenski zadevi je šlo za konfliktno situacijo v družini (ni bila prva), ki je ni mogoče opredeliti kot napad, žalitev in močno razdraženost obdolženega, saj siceršnje ravnanje oškodovanca in sicer naganjanje obdolženega od hiše in prerivanje z njim pri normalno občutljivem človeku ne bi bilo sposobno izzvati reakcije, kot jo je pokazal obdolženi, ko je segel po kovinskih škarjah in z njimi vbadal v vitalne predele oškodovanca tako dolgo, da se je ta zgrudil, poškodbe pa so bile tako hude, da je zaradi krvavitev notranjih organov na kraju umrl. Zato je obdolženčevo agresivno ravnanje, povezano s številčnostjo in silovitostjo vbodov (14 vbodov skozi medreberno mišičje, levo prsno votlino, skozi osrčnik in srce v trebušno prepono in jetra) pripisati njegovim subjektivnim lastnostim in stanju v času kaznivega dejanja (iz ugotovitve izvedenca, ki ga povzema pritožba, izhaja, da je obdolženi odreagiral skladno s svojo osebnostno motnjo (impulzivno) in osebnostno spremenjenostjo kot posledico kronične duševne motnje, torej s heteroagresivnim vedenje in dejanjem). To pa potrjuje, da je sodišče prve stopnje obdolženemu očitano kaznivo dejanje, za katerega ga je spoznalo za krivega, pravilno pravno opredelilo.

16. V pritožbi izpostavljene okoliščine, povezane z obdolženčevo duševno boleznijo, osebnostno motnjo, impulzivnostjo, čustveno slabo obvladanostjo in neprilagodljivostjo, so okoliščine, ki jih je v okviru bistveno zmanjšane prištevnosti obdolženega, poleg priznanja in obžalovanja dejanja, nekaznovanosti in okoliščin dejanja, pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine (točka 7 na strani 4 sodbe). Teh okoliščin (izvzeta bistveno zmanjšana prištevnost) ni mogoče ovrednotiti kot posebne olajševalne okoliščine; take jih vidi pritožba, ker v primerjavi z zgoraj ugotovljenimi obteževalnimi okoliščinami niso prevladujoče. Tudi obdolženčeve mladosti (ob storitvi star 24 let), težkega otroštva in življenja z oškodovancem ni mogoče ovrednotiti kot okoliščin, ki bi utemeljevale nižanje izrečene zaporne kazni. Nenazadnje je bil oškodovanec partner obdolženčeve matere, h kateremu sta se preselila, in slednji jima je nudil nov dom, obdolženi pa je nanj posegel na tako krut in surov način med drugim zato, ker ga oškodovanec ni sprejel na željen in pričakovan način. Po oceni pritožbenega sodišča se v sedemletni zaporni kazni, ki jo je izreklo obdolženemu prvostopenjsko sodišče, pravilno odražata teža kaznivega dejanja, ki jo določajo okoliščine v zvezi z dejanjem in storilcem, in krivda obdolženega za storjeno dejanje.

17. Zagovornik obdolženega izreka varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se na njegovo zahtevo še pred pravnomočnostjo sodbe izvršuje na Forenzičnem psihiatričnem oddelku UKC Maribor (ukrep predlagal pritegnjeni izvedenec psihiater Andrej Pišec) v pritožbi ne izpodbija. Obdolženi in zagovornik pa sta na pritožbeni seji pritožbenemu sodišču predlagala premestitev obdolženega v zapor.

18. Takšne odločitve pritožbeno sodišče v okviru pritožbene presoje prvostopenjske sodbe ne more sprejeti. Sodišče prve stopnje je obdolženemu izreklo poleg kazni zapora varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, ker obstajajo pogoji, ki jih zakon zahteva za njegov izrek, to je nevarnost obdolženega, da bo ponovil kaznivo dejanje. Izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja se izvršuje vedno v zdravstvenem zavodu. Sam zakonski okvir sodišču ne daje pravne podlage, da bi sodišče izreklo obdolženemu obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo, ki se bo izvrševalo v zavodu za izvrševanje kazni. Je pa po določbi drugega odstavka 70. a člena KZ-1 sodišče prve stopnje dolžno po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odločiti, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebni. Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, kar je izpadlo iz prvostopenjskega izreka, da se čas, prestan v zdravstvenem zavodu, obdolženemu všteva v čas prestajanja kazni (četrti odstavek 70.a člena KZ-1). Zato dejstvo, da je obdolženemu bil izrečen takšen varnostni ukrep, na višino izrečene zaporne kazni nima prav nobenega vpliva. V obravnavanem primeru, ko je čas zdravljenja krajši od izrečene kazni zapora, se bo obdolženi po zdravljenju lahko napotil na prestajanje še preostale kazni ali se bo pogojno odpustil po pogojih iz četrtega odstavka 70.a člena KZ-1. 19. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obdolženi, ki je pridobil poklicno izobrazbo, nezaposlen, brez dohodkov, brez premoženja, brez otrok ter ga preživlja mati. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP obdolženega oprostilo plačila stroškov postopka s tem rednim pravnim sredstvom, to je sodne takse.

________________ 1 Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje; če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustit. 2 Kaznivo dejanje stori tisti, ki koga ubije na mah, ker gaje brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil.