Jedro

Poleg postavitve ustreznega tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti akta mora tožnik utemeljiti tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, če želi, da je o njej vsebinsko odločeno. Izkazati mora, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist (torej neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bo v primeru uspeha s tožbo izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa). Ne zadošča le možnost ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta.

Pritožničine navedbe o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo zaradi možnosti povračila stroškov davčnega postopka niso utemeljene. Pri tej zatrjevani koristi gre po praksi Vrhovnega sodišča za ekonomski interes, saj se z njo izkazuje le pravovarstvena potreba do stroškov kot stranske posledice odločanja o glavni stvari, ne pa tudi pravovarstvena potreba v odnosu do glavnega predmeta postopka, ki je v tem primeru nemožnost razpolaganja s premoženjem zaradi začasnega zavarovanja. Povedano drugače: če stranka ne izkazuje pravovarstvene potrebe glede glavne stvari, je ne more izkazati niti glede stroškov. Stroški postopka ne pomenijo škode niti v smislu odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnica, saj ne gre za škodo, ki bi izvirala neposredno iz izpodbijanega ukrepa upravnega organa, pač pa so le stranska posledica postopka, v katerem je ta ukrep odrejen. Tega ne morejo spremeniti pritožničine navedbe, da razlogi, zaradi katerih je mogoče izključiti kontrolo odločanja o stroških upravnega spora, ne veljajo tudi za kontrolo odločanja o stroških upravnega postopka, saj v slednjem primeru sodišče nadzira delovanje uprave kot nosilca izvršilne veje oblasti. Vprašanje, katero vejo oblasti se nadzira v konkretnem postopku, po presoji Vrhovnega sodišča ni v vsebinski povezavi z vprašanjem, ali ima stranka za izvedbo določenega postopka tudi pravni interes.

Iz splošne pristojnosti toženke, da začne in vodi davčni postopek, brez konkretizacije okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da redno prihaja oziroma bo v prihodnosti prihajalo do enakovrstnih postopkov pri toženki, ni mogoče sklepati na obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-223/2020-31 (08-530-15), z dne 27. 7. 2021, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-379/2021-3, z dne 22. 10. 2021. Z navedenim sklepom je upravni organ vzpostavil zavarovanje izpolnitve pričakovane davčne obveznosti v višini 1.494.807,98 EUR. Med postopkom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je upravni organ s sklepom št. DT 0610-223/2020-48 z dne 26. 9. 2022 sprostil zavarovanje in s sklepom št. DT 0610-223/2020-49 z dne 17. 10. 2022 ustavil postopek odmere davčne obveznosti, ker ni bilo ugotovljenih nepravilnosti.

2. Tožnica je zato spremenila tožbo iz izpodbojne v ugotovitveno. Menila je, da kasnejša ustavitev davčnega postopka kaže na to, da izpodbijani začasni sklep za zavarovanje sploh ni bil potreben. Svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo je utemeljila s potrebo po ugotovitvi nezakonitosti izpodbijanega sklepa in s tem omejitve razpolaganja z lastnim poslovnim deležem. V primeru uspeha s tožbo bi lahko zahtevala tudi povračilo stroškov davčnega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom. Sklicevala se je na ustavnosodno prakso, po kateri se pravni interes lahko kaže tudi v tem, da v prihodnje pri istem zavezancu ne bi prihajalo do ponovnih tovrstnih odločitev.

3. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da izpodbijani sklep v času svoje veljave za tožnico ni povzročil drugih posledic kot to, da je bila na njenem lastnem deležu v sodnem registru vpisana zastavna pravica, tega pa s to tožbo v nobenem primeru ne more sanirati. Zgolj moralno zadoščenje zaradi ugotovitve nezakonitosti izpodbijanega sklepa po njegovi presoji ne zadošča za obstoj pravnega interesa. Ta ne izhaja niti iz možnosti pridobitve pravice zahtevati povračilo stroškov davčnega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj so stroški postopka stranska posledica odločanja in kot taki ne zadoščajo za obstoj pravnega interesa.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep o zavrženju tožbe vložila pritožbo, v kateri sodišču prve stopnje očita napačno odločitev glede obstoja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Meni, da je potrebno to vprašanje razlagati v luči ustavnosodne prakse, zato ni primerna strogo jezikovna razlaga 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je jasno, da noben upravni akt, ki ne velja več, sam po sebi ne posega v pravni položaj njegovega naslovljenca. Zato 2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1 tudi govori o ugotovitvi nezakonitosti upravnega akta, s katerim "je bilo" poseženo v pritožnikove pravice ali pravne koristi. Meni, da je pri presoji pravnega interesa potrebno upoštevati tudi, da je zatrjevala neskladnost ureditve zavarovanja z Ustavo, zaradi zavrženja pa ne bo mogla materialno izčrpati pravnih sredstev. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče v primerljivih primerih že priznalo pravni interes ter dodaja, da je izpodbijani sklep nedvomno imel posledice zanjo, saj ji je omejeval razpolaganje s premoženjem. Meni tudi, da se stališče sodne prakse o neizkazanosti pravnega interesa zaradi pravice zahtevati povrnitev stroškov nanaša le na stroške v sodnem postopku, sama pa želi povrnitev stroškov davčnega postopka, kar ni primerljiv položaj, saj je naloga sodišč tudi nadzor nad delovanjem uprave. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču ter pridržanje odločitve o stroških do končne odločitve.

5. Toženka je v odgovoru na pritožbo pritrdila stališču prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Poudari, da je tožnica sama na naroku glavne obravnave zatrdila, da v času veljave začasnega zavarovanja ni imela namena razpolagati s predmetnim premoženjem, zato ji ugoditev tožbi ne bi v ničemer izboljšala položaja. Meni, da pravni interes ne izhaja niti iz možnosti povrnitve stroškov upravnega postopka ter dodaja, da se zoper tožnico ne vodi noben postopek več, zato ne obstaja nevarnost bodočega istovrstnega postopka kot razlog za obstoj pravnega interesa. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo pritožničino ugotovitveno tožbo iz razloga pomanjkanja pravnega interesa. Pritožnica obstoj svojega pravnega interesa utemeljuje s tem, da bi bila primeru ugotovitve nezakonitosti izpodbijanega sklepa upravičena do povrnitve stroškov upravnega postopka kot škode, ki ji je nastala zaradi nezakonitega sklepa. Zatrjuje tudi protiustavnost ureditve začasnega zavarovanja davčne obveznosti, glede česar bi ji le vsebinska obravnava tožbe zagotovila pravico do sodnega varstva. Svoj pravni interes vidi tudi v potrebi po preprečitvi tega, da bi pri njej še naprej prihajalo do ponovnih tovrstnih postopkov oziroma odločitev.

8. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je tudi ugotovitvena tožba v upravnem sporu podvržena predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam iz 36. člena ZUS-1, zaradi česar je med drugim potrebno presoditi obstoj pravnega interesa (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Pravni interes za izpodbojno tožbo je v nekaterih primerih lahko enak pravnemu interesu za ugotovitveno tožbo, ni pa to nujno. Tožnik mora zato v vsakem primeru poleg postavitve ustreznega tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti akta utemeljiti tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, če želi, da je o njej vsebinsko odločeno.1 Izkazati mora, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist (torej neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bo v primeru uspeha s tožbo izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa).2 Ne zadošča le možnost ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta.3

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožničine navedbe o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo zaradi možnosti povračila stroškov davčnega postopka niso utemeljene. Pri tej zatrjevani koristi gre po praksi Vrhovnega sodišča za ekonomski interes, saj se z njo izkazuje le pravovarstvena potreba do stroškov kot stranske posledice odločanja o glavni stvari, ne pa tudi pravovarstvena potreba v odnosu do glavnega predmeta postopka, ki je v tem primeru nemožnost razpolaganja s premoženjem zaradi začasnega zavarovanja.4 Povedano drugače: če stranka ne izkazuje pravovarstvene potrebe glede glavne stvari, je ne more izkazati niti glede stroškov. Stroški postopka ne pomenijo škode niti v smislu odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnica,5 saj ne gre za škodo, ki bi izvirala neposredno iz izpodbijanega ukrepa upravnega organa, pač pa so le stranska posledica postopka, v katerem je ta ukrep odrejen. Tega ne morejo spremeniti pritožničine navedbe, da razlogi, zaradi katerih je mogoče izključiti kontrolo odločanja o stroških upravnega spora, ne veljajo tudi za kontrolo odločanja o stroških upravnega postopka, saj v slednjem primeru sodišče nadzira delovanje uprave kot nosilca izvršilne veje oblasti. Vprašanje, katero vejo oblasti se nadzira v konkretnem postopku, po presoji Vrhovnega sodišča ni v vsebinski povezavi z vprašanjem, ali ima stranka za izvedbo določenega postopka tudi pravni interes. Pritožnica v zvezi s tem zatrjuje tudi neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse, vendar navede le eno sodbo prvostopenjskega sodišča, v kateri je bil priznan pravni interes zaradi stroškov upravnega postopka, iz česar ne izhaja, da bi bila sodna praksa glede tega vprašanja ustaljena.

10. Zavrniti je treba tudi pritožničine navedbe o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ker v njej navaja ustavnopravne argumente in ker lahko le sodišče v konkretni zadevi vloži zahtevo za oceno ustavnosti, ob tem pa zavrženje tožbe pomeni, da stranka ne bo mogla materialno izčrpati pravnih sredstev. Odločitev Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnica,6 je s to zadevo primerljiva le na prvi pogled, saj so se ustavnopravni ugovori v tisti zadevi nanašali prav na pravno podlago, ki je pritožniku jemala pravico do sodnega varstva. V obravnavani situaciji ne gre za tak primer, saj pritožnica ne trdi, da zatrjevana neskladnost z Ustavo vpliva na njen dostop do sodnega varstva v zvezi z izpodbijanim sklepom, temveč zatrjuje protiustavnost ureditve zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti kot take. V primeru izpolnjenih procesnih predpostavk za obravnavo ugotovitvene tožbe, glede katerih pritožnica torej ne zatrjuje protiustavnosti, bi prvostopenjsko sodišče moralo vsebinsko obravnavati tudi njene ustavnopravne ugovore. Posledično ugovori glede ustavnosti ureditve zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti sami po sebi ne utemeljujejo pravnega interesa pritožnice za ugotovitveno tožbo.

11. Pritožnica svoj pravni interes utemeljuje še na potrebi po preprečitvi možnosti, da bi v prihodnje pri njej prihajalo do ponovnih tovrstnih odločitev, vendar je navedla le, da lahko toženka zoper njo kadarkoli spet začne kakšen davčni postopek. Toženka sicer ima pristojnost po uradni dolžnosti začeti in voditi davčni postopek, kakršnega je izvedla v tem primeru, vendar iz takšne splošne pristojnosti toženke brez konkretizacije okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da redno prihaja oziroma bo v prihodnosti prihajalo do enakovrstnih postopkov pri toženki, ni mogoče sklepati na obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.7

12. Pritožbene navedbe glede dolžine postopka pred prvostopenjskim sodiščem za odločitev v tej zadevi niso pomembne in bi jih pritožnica lahko uveljavljala kvečjemu s pravnimi sredstvi, namenjenimi varstvu pravice do sojenja v razumnem roku. Vse to pomeni, da razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, niso utemeljeni, Vrhovno sodišče pa ni naletelo na kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča. **K II. točki izreka**

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, 23. točka. 2 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 267/2014 z dne 30. 10. 2014, 8. točka 3 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 250/2005 z dne 23. 2. 2006. 4 Sklep Vrhovnega sodišča G 15/2008 z dne 25. 5. 2010, 14. točka. 5 Odločba Ustavnega sodišča U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011. 6 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 39/2021 z dne 21. 4. 2021. 7 Primerjaj s sklepom Upravnega sodišča I U 270/2011 z dne 6. 12. 2012.