Jedro

Ob tem ko je tožnica s sodelavcem odpeljala iz kuhinje tožene stranke živila v skupni vrednosti cca 60 EUR in sta jih s sodelavcem pričela nakladati v njegov osebni avto, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je imelo njeno ravnanje vse znake kaznivega dejanja majhne tatvine iz drugega odstavka 204. člena KZ-1, tako da je bila podana kršitev delovnih obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 26. 2. 2014. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje delovnega razmerja in pravic na njegovi podlagi ter za vrnitev tožnice na delo in povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožnica, ki je pri toženi stranki opravljala delo dietnega kuharja, s protipravno prisvojitvijo posameznih živil iz kuhinje tožene stranke v vrednosti cca 60 EUR huje kršila svoje delovne obveznosti v smislu 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in da je bil podan tudi nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena tega zakona.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita napačno oceno izvedenih dokazov, uveljavljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa utemeljuje s tem, da se je sodišče sklicevalo na pravila tožene stranke o ravnanju z živili, ne da bi bila predložena sodišču v pisni obliki in ne da bi tožena stranka dokazala, da so bili delavci s takimi pravili pisno seznanjeni. Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja v zvezi z ugotovitvijo, da je imelo tožničino ravnanje vse znake kaznivega dejanja tatvine, saj je šlo ob ugotovljeni vrednosti domnevno prisvojenih živil za dejanje majhnega pomena in toženi stranki škoda dejansko ni nastala, tako da ni šlo za ravnanje, ki bi lahko bilo utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je sodišče neutemeljeno ugotovilo, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj pri tem ni upoštevalo vseh okoliščin, pomembnih za tako ugotovitev, predvsem tudi njenega dosedanjega korektnega dela.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Z očitkom napačne dokazne ocene glede njenega ravnanja, ki je bilo razlog za sporno izredno odpoved, tožnica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

8. Presoja sodišča, da tožena stranka v primeru tožničinega ravnanja utemeljeno ni odstopila od svojih načel in pravil, da si živil iz kuhinje zaposleni ne smejo protipravno prilaščati in jih samovoljno odnašati, temelji na izpovedbi zaslišanih prič in zakonite zastopnice tožene stranke. Zato ima glede tega sodba jasne razloge, tako da bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana. Ob navedenih dokazih predložitev takšnih pravil oziroma navodil sodišču v pisni obliki ni bila bistvena (1).

9. Ob tem ko je tožnica s sodelavcem odpeljala iz kuhinje tožene stranke s strani sodišča ugotovljena uporabna živila v skupni vrednosti cca 60 EUR in sta jih s sodelavcem pričela nakladati v njegov osebni avto, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je imelo njeno ravnanje vse znake kaznivega dejanja majhne tatvine iz drugega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), tako da je bila podana kršitev delovnih obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To ravnanje pa je po presoji sodišča tožena stranka hkrati utemeljeno štela za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prepoved škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1), storjeno z naklepom, tudi v smislu 2. alineje prvega odstavka navedenega člena ZDR-1. Tako ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, da je sodišče navedeno ravnanje neutemeljeno štelo za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče je utemeljeno ugotovilo, da je bil v posledici tožničinega ravnanja podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da tožničinega delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. To je sodišče ustrezno obrazložilo predvsem z izgubo zaupanja, upoštevaje pri tem tudi status tožene stranke kot socialnovarstvenega javnega zavoda. Predhodno delo tožnice na drugačno presojo ni moglo vplivati.

11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

(1) Da si tožnica ni smela prilaščati živil iz kuhinje tožene stranke, namenjenih za prehrano njenih oskrbovancev, izhaja že iz osnovne moralne norme o spoštovanju in varovanju lastnine delodajalca in namembnosti spornih živil.