Jedro

Tožena stranka je tožnici, zaposleni na delovnem mestu „dietni kuhar IV“, očitala, da je iz kuhinje odnesla različne stvari (5 kg starega kruha, 2 PVC 10-litrski vedri bioloških odpadkov, 2 kg limon, 1,5 kg jabolk, ...). Tožena stranka je dokazala, da je tožnica storila očitano kršitev, zato ji je utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 24. 10. 2012, št. ..., z dne 26. 2. 2014 tožene stranke nezakonita in se v celoti razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije kot da ji delovno razmerje ne bi prenehalo, ji za isto obdobje obračunati nadomestilo plače, ki bi ji bila obračunana, če bi v istem obdobju delala, plačati predpisane davke in prispevke in ji izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, v roku 8 dni po izdaji sodbe, do takrat brez obresti, po poteku tega časa pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila, da ne bo izvršbe (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).“

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče bi moralo upoštevati napotila Višjega sodišča v Mariboru (pravilno: Višjega delovnega in socialnega sodišča), izvesti predlagane dokaze pravdnih strank upoštevaje dokazno breme. Sodišče je slepo verjelo pričam tožene stranke, pri čemer je dokazno breme na strani tožene stranke. Morebitno očitano kaznivo dejanje je napačno okvalificirano, šlo bi kvečjemu za znake kaznivega dejanja poneverbe iz 3. v zvezi s 1. odstavkom 209. člena KZ-1. Protispisna je trditev sodišča prve stopnje, da tožnica ni oporekala vsebini seznama. Sodišče zmotno navaja, da je imela tožnica možnost sodelovanja pri sestavi seznama in tehtanju, oziroma da je priča to od nje celo zahtevala. Priča A.A. je na zaslišanju izjavila, da smeti oziroma odpadke vozita zmeraj dva zaposlena. Priča B.B. pa je v svoji izjavi trdila ravno nasprotno. Tožnica je zgolj pomagala sodelavcu C.C. peljati večinoma zapakirane stvari na odpad in zato ni vedela, ne kaj in ne koliko izdelkov je bilo. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča, da če bi tožena stranka ravnala drugače, bi odstopala od svojih načel in ne bi mogla več zagotavljati spoštovanja lastnih pravil. V sodnem spisu teh pravil in dokaza o seznanjenosti zaposlenih pri toženi stranki ni. Tako ni podan zakonski pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa tudi naloži plačilo stroškov postopka. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede očitka, da bi tožena stranka morala v zapisnik protokolirati dejstvo odklonitve, živila pa bi lahko tudi fotografirala in je bil tako rok veljavnosti in seznam nesporen, pa tožena stranka meni, da je neutemeljen. Prepričana je, da je popis stvari, ki sta jih tožnica in sodelavec C.C. odpeljala iz kuhinje zadosten verodostojen dokaz. Trditev, da zapisnik ni bil sestavljen v navzočnosti tožnice, je v nasprotju z ugotovitvami sodišča in celo samo izjavo tožnice, ki je izpovedala, da je bila prisotna, ko je priča B.B. iz škatle jemala stvari in jih popisovala. To dejstvo je potrdil tudi zaslišan policist D.D.. Priča B.B. je tudi pojasnila, zakaj je bil seznam živil sestavljen 2. 2. 2014. Dejstvo, da ga je priča le prepisala doma, ne more vzbujati dvoma v njegovo verodostojnost. Le-to bi lahko tožnica oporekala tako na sami sestavi ročno zapisanega popisa odtujenih živil, pri sestavi katerega je bila prisotna, pri podaji kazenske ovadbe in tudi v samem postopku vodenja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je sodišču posredovala dodatni izjavi prič B.B. in A.A., iz katerih nedvomno izhaja, da sta bili obe prisotni pri popisu živil in bioloških odpadkov, tako tožnica kot C.C. pa pri popisu nista hotela sodelovati, čeprav je bila tožnica prisotna v kuhinji, ko se je popis delal in je to izpovedala tudi na samem naroku 4. 6. 2015, ko je bila zaslišana. Izjavo priče B.B. je zapisal tudi policist D.D., ki je prišel na kraj dogodka. Dejstvo, da tožnica in njen sodelavec C.C., ki sta odtujila prehrambene artikle in biološke odpadke iz kuhinje tožene stranke in popisu le-teh nista hotela sodelovati, jima nikakor ne bi smelo iti v prid, temveč v škodo. Tudi trditev, da je tožnica ves čas postopka prepričljivo zatrjevala, da je zgolj pomagala sodelavcu C.C. peljati večinoma zapakirane stvari na odpad in zato ni vedela ne kaj in ne koliko izdelkov je bilo, je neutemeljena. Tožnica je svoje izjave med postopkom spreminjala in ji že zaradi tega ni moč nakloniti vere. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je eden izmed pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi naveden v 1. odstavku 109. člena ZDR-1. Tožena stranka je obširne navedbe v zvezi s tem podala in jih je sodišče tudi ugotavljalo, tožnica ravnanja niti ni obžalovala in kršitev je bila storjena na škodo varovancev, uporabnikov tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ki navaja, da je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv, oziroma se ga ne da preizkusiti, predvsem pa ni mogoče razbrati, katera so tista odločilna dejstva, ki narekujejo določitev denarnega povračila v višini treh plač, s tem ko izpostavlja, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do posameznih dejstev, ki jih tožnica šteje za odločilna. Izpodbijana sodba vsebuje razloge glede vseh odločilnih dejstev, razlogi sodbe niso v nasprotju in je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, saj je ustrezno in jasno obrazložena. V kolikor je sodišče „slepo verjelo“ le pričam tožene stranke ne gre za bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pač pa gre kvečjemu za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je vse izjave prič preizkusilo s postavljanjem vprašanj, tudi tožnica je to možnost imela, sicer pa jo je v postopku zastopal tudi pooblaščenec sicer vešč prava. Glede na to, da tožnica ni predlagala nobenih drugih dokazov, ki jih sodišče ne bi izvedlo, je sodišče tudi pravilno odločilo.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2014 nezakonita in se razveljavi ter posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Sodišče je v soglasju s strankami povzelo vse dokaze, ki so bili izvedeni v prvem sojenju, ter dopolnilno dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem tožnice in direktorice tožene stranke ter z neposrednim zaslišanjem prič: B.B., A.A. in D.D.. Po tako izvedenih dokazih je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu „dietni kuhar IV“. Tožena stranka je tožnici podala zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), pri čemer je bila tožnici podana izredna odpoved na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker je iz kuhinje odnesla različne stvari, naj bi zagrešila kršitev iz 33., 34. in 37. člena ZDR ter kršila tudi določila pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa ima navedeno dejanje tudi znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj. - KZ-1), pri čemer kaznivo dejanje stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da si jo protipravno prilasti, pri čemer gre v konkretnem primeru za znake majhne tatvine.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje in pravno kvalifikacijo, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa navaja:

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče slepo verjelo pričam tožene stranke, saj je sodišče v ponovljenem postopku povzelo vse dokaze izvedene v prvem sojenju ter dodatno zaslišalo B.B., A.A. in D.D.. Sodišče je raziskalo, kako je dejansko potekal dogodek, ki ga je tožena stranka očitala tožnici in po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnica skupaj z C.C. odnesla iz kuhinje stvari in sicer: star kruh 5 kg, biološke odpadke (pomije - 2 PVC 10 l vedri) in v večji kartonski škatli razna živila, to je 2 kg limon, 1,5 kg jabolk, 1 kg bučk, 1 kg riža, 1 kg zelene mehke solate, 1 kg rdečega radiča, 6 l mleka, 2,5 kg mandarin, 2 kg paradižnika, 0,5 kg paprike, 1 kg čebule, 1,5 kg korenja, 1,5 kg pomaranč, 5 kom 180 g jogurtov, 5 kom 125 g pudingov, 4 kom 110 g skute s sadjem, 2 kg kumar. Sodišče je ugotovilo, da je B.B. ob samem dogodku napisala ročno seznam, nato pa doma seznam prepisala na računalnik, tako da računalniški seznam sestavljen kasneje ne odstopa od ročnega seznama, nenazadnje pa tožnica tudi ni v ničemer navedla, da karkoli iz navedenega seznama ne bi bilo med stvarmi, ki sta jih skupaj z C.C. odnesla iz kuhinje. Ob tehtanju stvari je bila prisotna B.B., ki je popisovala stvari in A.A., hkrati pa je bil prisoten tudi D.D., ki je kot policist zapisal izjavo volje kuhinje B.B.. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj se izjave prič vsebinsko povsem ujemajo. Tožnica je bila tudi prisotna v kuhinji ob tehtanju stvari, pri čemer se je v postopku v svojih izjavah zapletala v protislovnosti, prav tako pa ni mogoče slediti njenim pritožbenim ugovorom, da so bile stvari namenjene za odpad, saj so bile vse primerne za uporabo. Tožnica si je prisvojila stvari iz kuhinje, saj je bila zalotena skupaj z C.C., ko sta stvari nalagala v njegov avto, torej jih nista poskušala peljati na odpad. Pri tem je sodišče tudi ugotovilo, da je odvoz pomij strogo določen. Pomije se odpeljejo na točno določeno mesto, kjer ga prevzame in odvaža točno določeno podjetje.

10. Pritožba tudi povsem zavajajoče navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnica vsebini seznama ni oporekala. Navedeno ne drži, saj je sodišče v točki 13, na katero se sklicuje pritožba ugotovilo, da je bila tožnica prisotna v prostoru, ko se je sestavljal seznam, čeprav ga ni pregledala, na koncu sestavljenega seznama pa je B.B. tudi vprašala, ali ima kdo kaj pripomniti.

11. Sodišče je pravilno štelo, da je izpolnjen pogoj iz 109. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tudi dejstvo, da je bila tožnica dolgoletna, uspešna in neoporečna delavka, ne more vplivati na to, da ji je tožena stranka zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je povsem jasno, da je bilo zaupanje v tožnico popolnoma porušeno. Tožena stranka je tudi navedla, da ne gre prezreti dejstva, da so pri delodajalcu za javni zavod v službi uporabnikov, na škodo katerih so storjena takšna ravnanja, prav tako pa se od javnih uslužbencev zahteva posebna vestnost in skrbnost pri delu, jasno pa tudi je, da je tožena stranka ravnala ustrezno, saj je pri njej v preteklosti že prihajalo do kraj hrane iz kuhinje in so zato delavci že bili sankcionirani. Zaradi navedenega je bil uveden zelo oster nadzor nad poslovanjem kuhinje, delavci tožene stranke so opozorili na to, da ne bodo odgovarjali, če bo nekdo nosil hrano domov in je ne bo dovolj za otroke. Tako je ustrezno stališče sodišča prve stopnje, da če bi tožena stranka ravnala drugače, bi odstopala od svojih načel in ne bi več mogla zagotavljati spoštovanja lastnih pravil. 12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.