Jedro

Sodna razveljavitev disciplinske odločbe sama po sebi še ne pomeni, da je tožena stranka tožniku kršila temeljne človekove pravice in svoboščine in da je zato odškodninsko odgovorna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku zaradi kršitve osebnostnih pravic plačati odškodnino v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2004 do plačila. Na podlagi izvedenih dokazov je presodilo, da ni podana že prva od predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti, t. j. protipravno ravnanje. Tožena stranka zoper tožnika namreč ni podala krive kazenske ovadbe, zgolj razveljavitev izrečenega disciplinskega ukrepa v sodnem postopku pa v konkretni zadevi ne pomeni kršitve človekovih pravic.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), bistvene kršitve iz prvega odstavka citiranega člena, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je v okviru zatrjevanja kršitve osebnostnih pravic skliceval tudi na nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obširno pojasnjuje, da iz listinske dokumentacije (obdolžitve z dne 25. 10. 2004, pisnega delnega zagovora tožnika št. 1, sklepa o izreku disciplinskega ukrepa) izhaja, da pri uvedbi disciplinskega postopka, izreku disciplinske sankcije in pri kazenski ovadbi ni šlo za povsem zakonite postopke, brez elementov zlorabe pravic ter namena škodovati tožniku. Kršen je bil 37. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji), ker je bil tožnikov službeni računalnik odpeljan in pregledan v računalniški družbi brez njegove prisotnosti, tako dobljeni podatki pa uporabljeni v tem postopku – nanje se sklicuje tudi pritožbeno sodišče, čeprav samo ni izvedlo obravnave, prvostopenjsko sodišče pa teh dokazov ni izvajalo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je neutemeljena in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija uveljavlja le pavšalno in je v ničemer ne konkretizira. V tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe zato ni moglo in ni smelo preizkusiti.

8. Revizija zatrjuje, da se je pritožbeno sodišče sklicevalo na dejstva v zvezi s pregledom tožnikovega službenega računalnika, čeprav ni izvedlo glavne obravnave, sodišče prve stopnje pa teh dokazov tudi ni izvedlo. S temi navedbami uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 1. točko 358. člena ZPP, ki pa je lahko podana le v primeru, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker revident ne zatrjuje in ne obrazloži, v čem naj bi očitana kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, obravnavni revizijski očitek ni utemeljen.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Predmet spora je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker naj bi tožena stranka s podajo krive kazenske ovadbe in z disciplinskim postopkom zoper tožnika temu kršila osebnostne pravice in mu povzročila duševne bolečine. Revizijska trditev, da se je tožnik v okviru kršitve osebnostnih pravic skliceval tudi na nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je protispisna. Tudi sicer je ni mogoče upoštevati, ker je usmerjena v izpodbijanje dokazne ocene sodišča o dejstvih, ki naj bi predstavljala škodni dogodek, to pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Temeljne predpostavke odškodninske obveznosti, ki morajo biti podane kumulativno, so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, ter odgovornost povzročitelja škode (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati že prvega od elementov odškodninske obveznosti, t. j. protipravnega ravnanja, zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

12. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da tožnik, ki je imel pravico uporabljati informacijski sistem Ius-info, ni upošteval ustnih opozoril o tem, da naj uporablja ta program v okviru dogovorjenega mesečnega prenosa podatkov. Tožena stranka je zoper njega uvedla disciplinski postopek šele po tem, ko je v letu 2004 že tretjič bistveno prekoračil (za 300 %) dogovorjeni mesečni znesek porabe. Revizija neutemeljeno navaja, da so mu bile s tem grobo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Za uvedbo disciplinskega postopka je imela tožena stranka pravno podlago v 174. členu ZDR. Navedene dejanske okoliščine namreč kažejo na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in zato uvedbo disciplinskega postopka v celoti utemeljujejo, izpodbijana sodba pa tudi ugotavlja, da so vsi postopki med strankama potekali brez namena škodovati tožniku. Revizija navaja, da tožnik ni imel omejitve pri uporabi baze podatkov sistema Ius-info, in da je tožena stranka pričela zoper njega disciplinski postopek, čeprav je vedela, da tožnikovo geslo ni bilo tajno, da se je v sistem dostopalo iz 19 računalnikov in da iz tožnikovega računalnika ni bil zabeležen vstop v bazo. Teh navedb ni mogoče upoštevati, ker pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Disciplinsko odločbo, s katero je bil tožniku izrečen opomin, je sodišče kasneje razveljavilo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma okoliščine, da so se z geslom za dostop do informacijskega sistema Ius-info imele možnost seznaniti tudi druge osebe poleg tožnika, saj je pošto z geslom odprla tajnica tožene stranke. Drugostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da sodna razveljavitev disciplinske odločbe sama po sebi še ne pomeni, da je tožena stranka tožniku kršila temeljne človekove pravice in svoboščine in da je zato odškodninsko odgovorna. O odškodninski odgovornosti za nepremoženjsko škodo, ki naj bi nastala zaradi nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa, bi bilo mogoče govoriti kvečjemu tedaj, če bi bila izdaja nepravilne disciplinske odločbe posledica bodisi naklepnega bodisi nevestnega ravnanja tožene stranke, zaradi katerega bi se morala ta že ob sprejemu odločbe (izreku disciplinskega ukrepa) zavedati, da bo z njeno izdajo tožniku neupravičeno povzročila škodo.(1) Obstoja takšnih okoliščin na strani tožene stranke izpodbijana sodba ne ugotavlja. Iz nje izhaja ravno nasprotno: nezakonito postopanje tožene stranke, ki bi predstavljalo protipravno ravnanje, ni podano, vsi postopki med strankama so potekali brez namena škodovati tožniku in brez šikaniranja, podlage za ugotovitev, da je bil tožnik diskriminiran, pa tudi ni.

14. Revident meni, da kaže na protipravno ravnanje tožene stranke v disciplinskem postopku tudi to, da je ta istega dne, kot je zaradi prekoračitve dogovorjenega mesečnega prenosa podatkov sistema Ius-info tožniku izrekla disciplinsko sankcijo, zoper neznanega storilca podala kazensko ovadbo zaradi vdora v ta sistem - torej ni mogla biti prepričana, da je ravno tožnik prekoračil limit, pa je kljub temu izdala disciplinsko odločbo. Očitek ni utemeljen, saj sta disciplinski in kazenski postopek dva ločena postopka, z različnim predmetom obravnavanja, pravili dokazovanja in sistemom pravnih sredstev. Poleg tega je tožena stranka vložila ovadbo prav na podlagi tožnikovega napotila. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo,(2) da je tožena stranka prijavila kaznivo dejanje vdora v bazo Ius-info na podlagi zahteve pravne službe (v kateri je delal tožnik) in prijavi priložila delni zagovor tožnika, v katerem jo je ta jasno opozoril, da je dolžna storitev kaznivih dejanj prijaviti policiji in državnemu tožilstvu.

15. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka vložila kazensko ovadbo zaradi vdora v sistem Ius-info zoper neznanega storilca in ne zoper tožnika. Ta okoliščina zadošča za presojo, da zoper tožnika ni podala krive kazenske ovadbe in ji zato v zvezi s tem ni mogoče očitati nikakršnega posega v tožnikove osebnostne pravice.

16. Revizija se neutemeljeno sklicuje na kršitev 37. člena URS, ker naj bi bil tožnikov računalnik pregledan s strani T. d.o.o. brez njegove vednosti in prisotnosti. Sodišče je ugotovilo, da je družba T. d.o.o. zavarovala oziroma preslikala podatke iz trdega diska tožnikovega računalnika na CD-ROM na zahtevo policije. Ta postopek torej ni bil izveden na zahtevo tožene stranke, temveč državnega organa, zato bi morebitne kršitve ustavnih pravic v zvezi s pregledom računalnika in iz tega izvirajočo odškodnino za nepremoženjsko škodo tožnik lahko uveljavljal kvečjemu nasproti državi.

17. Z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 300/2008 z dne 25. 5. 2010 idr.

Op. št. (2): Sodišče druge stopnje je takšno dokazno oceno štelo za pravilno in popolno.