Jedro

Uvedba disciplinskega postopka zaradi domnevne kršitve delovnih obveznosti ter izdaja disciplinske odločbe, s katero je delavcu izrečen opomin, četudi je v nadaljnjem postopku razveljavljena ali spremenjena, še ne pomeni kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin, na podlagi katere bi bil delavec upravičen do odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku z obdolžnim predlogom „obdolžujem kršitev delovnih obveznosti in povzročitev škode“ št. ... z dne 25. 10. 2004, sklepom o izreku ukrepa št. ... z dne 15. 11. 2004 in krivo kazensko ovadbo, grobo kršila temeljne človekove pravice in svoboščine in tožniku namenoma povzročila hude in trajne duševne bolečine, dolžna plačati v roku 15 dni pravično denarno odškodnino v višini 10.000,00 EUR zaradi kršitve osebnostnih pravic, zlasti kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, ki jo je povzročila takratna direktorica tožene stranke S.V.. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zakonite zamudne obresti od dneva nastanka škodnega dogodka in sicer od 25. 10. 2004 dalje do plačila in da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.006,57 EUR v roku 15-ih dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je zahtevek tožnika, da sodišče ugotovi, ali je S.V. (v nadaljevanju: direktorica) kršila osebnostne pravice tožnika kot je razžalitev dobrega imena in časti, kršitev človekovega dostojanstva ter mu za pretrpljene duševne bolečine sodišče prisodi pravično denarno odškodnino. Kršitev teh pravic je direktorica storila s tem, ker je originalni dokument družbe I. „pregled porabe za mesec september 2004“ prikrojila tako, da je bil takšen podlaga za neopravičene obtožbe oziroma šikaniranje, saj je vedela, da se ta dokument ne nanaša na tožnika in da porabe I. tožniku ni omejila. Skupna prekoračena poraba je bila 91.896,00 SIT, prikrojeni dokument, ki se sploh ni nanašal na tožnika pa je uporabila za kazensko ovadbo zoper tožnika. Iz namensko prikrojenega dokumenta so bili izpuščeni tudi ključni podatki kot npr., da se je v bazo podatkov I. pristopalo iz 19. računalnikov, na koncu dokumenta so bile izpuščene tabele oziroma, kot sta ugotovili sodišče in policija, se ta dokument sploh ni nanašal na tožnika. Iz tega je razvidno, da gre v tem primeru za direktni naklep in zaradi tega navedbe v sodbi, da ni elementa protipravnosti oziroma da to ni nedopustno ravnanje, ne držijo. Nedopustno ravnanje je že, če se kršijo moralna načela, ne pa kazenska in druga zakonodaja kot v tem primeru. Prav tako je tožnik v tožbi navajal, da je bil navedeni postopek uveden iz diskriminacijskih razlogov iz 6. člena ZDR, zato bi tožena stranka morala dokazati, da ni šlo za diskriminacijsko obravnavo. Tožniku je tudi nastala škoda, saj nihče ne more trditi, da prikrojeni dokument in kriva kazenska ovadba tožniku ni povzročila škode, saj se ga je obdolžilo za vdor v računalniški sistem po 242. členu Kazenskega zakonika. Prav tako je bil na podlagi prikrojene listine neupravičeno opravljen disciplinski postopek in navedena ravnanja so tožniku škodila tudi v njegovi bodoči karieri. Tožnik se je namreč prijavil za direktorja zavoda v začetku leta 2006 in so mu navedeni postopki in govorice škodovale pri izbiri. Sodbo višjega sodišča je zavod prejel v mesecu avgustu 2006, po končani izbiri za direktorja. Ob izbiri so ti postopki in podatki vzbujali dvom o poštenosti in primernosti tožnika za direktorja zavoda. Višino škode 10.000,00 EUR je ocenil tožnik sam, saj je vsak dan doživljal posledice teh protipravnih ravnanj in je realna glede na pretrpljene duševne bolečine. Počutil se je osramočeno in ponižano ter živel v strahu, ker so ga obtožili za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena triletna zaporna kazen in za tatvino. V času obravnave zadeve na sodišču je bil za tožnika čas negotovosti in strahu pred izgubo službe, ki je trajal od 25. 10. 2004, ko je tožnik s strani direktorice prejel obtožni predlog, do 31. 8. 2006. Dne 30. 8. 2005 je izšla sodba sodišča prve stopnje, ugodna za tožnika, vendar se je direktorica pritožila na višje sodišče in 31. 8. 2006 je izšla sodba višjega sodišča, ugodna za tožnika. Ovadba je bila podana 15. 11. 2004 in sklep je bil izdan 29. 3. 2005. Kazenska ovadba je imela namen pridobiti pravno podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker to ni uspelo, se je v letu 2006 izdelal podoben konstrukt, in sicer s tem, da naj ne bi opravljal svojih delovnih obveznosti. Tožnik je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dobil, vendar je višje sodišče spoznalo to za nezakonito. Meni, da so se mu kršile temeljne človekove pravice, ki so povzročile sram, izogibanje ljudem, neugodno počutje v družino, ogovarjanje sosedov in vaščanov. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita ter pomanjkljivo obrazložena ter nima prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Sodba kot celota je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče še dodaja: Tožena stranka je zoper tožnika vodila disciplinski postopek, v katerem je bil izdan sklep opr. št. ...z dne 15. 11. 2004 o izreku disciplinskega ukrepa opomina, ki ga je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti razveljavilo s sodbo opr. št. Pd 421/2004-19 z dne 30. 8. 2005. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. Pdp 1329/2005-3 pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dne 15. 11. 2004 na Policijsko postajo ... prijavila zoper neznanega storilca kaznivo dejanje vdora v bazo podatkov I.. Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti je s sklepom z dne 29. 3. 2005 kazensko ovadbo zoper tožnika zavrglo, ker navedeno kaznivo dejanje osumljenca ni kaznivo dejanje (A5). Iz citiranega sklepa izhaja, da je direktorica tožene stranke dne 15. 11. 2004 prijavila kaznivo dejanje vdora v bazo podatkov I., ki naj bi bilo izvršeno iz računalnika št. ... in bi ga naj storil neznani storilec. Z zbiranjem obvestil in drugih dokazov je bilo ugotovljeno, da je samo tožnik v mesecu septembru 2004 vstopal v pravno bazo I. preko svojega računalnika v službi in to z uporabniškim imenom ... in s pripadajočo šifro ter je prekoračil dovoljene stroške za prenos podatkov. S strani predstavnikov družbe T.T. d.o.o., ki je vzdrževalec računalniškega sistema pri toženi stranki, je bila zavarovana vsebina zgodovine obiskov spletne strani računalnika, ki ga je uporabljal tožnik. Prav tako je bilo ugotovljeno, da usmerjevalnik oziroma router s strani ponudnika internetnega priključka nima določene stalne IP številke, temveč se le-ta zamenja za vsakih 24 ur in zato se pojavi več IP številk. Družba S. d.o.o. je na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika sporočila, da so bili vsi podatki pod IP številkami, ki se ujemajo s posameznimi dnevi dostopa v računalniško bazo I., vstopani preko šifre ..., ki jo je uporabljala tožena stranka. Iz podatkov so ugotovili, da je edino tožnik dostopal do baz podatkov I. z uporabniškim imenom ... in s pripadajočo šifro iz računalnika, ki ga uporablja v službi. Tako je tudi ostal edini osumljenec za zgoraj navedena kazniva dejanja. Ker pa ni nadzoroval porabe in prenosa podatkov, je prišlo do prekoračitve dovoljenega brezplačnega prenosa podatkov, vendar pa kljub prekoračitvi dovoljenega prenosa, niso bili podani znaki kaznivega dejanja neupravičenega vstopa v informacijski sistem po 1. odstavku 225. člena Kazenskega zakonika, ker je imel osumljeni pravico dostopati do informacijskega sistema, niso pa tudi bili podani znaki kaznivega dejanja vdora v informacijski sistem po 1. odstavku 242. člena Kazenskega zakonika, saj se kaznivo dejanje ni izvrševalo pri gospodarskem poslovanju, zato je bila kazenska ovadba zavržena.

Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila navedena ovadba kriva kazenska ovadba, kar zatrjuje pritožnik in ali so bile tožniku s postopki, ki so med njim in toženo stranko potekali in z akti, ki so bili v njih izdani, kršene temeljne človekove pravice in svoboščine ter je tožnik zaradi tega trpel hude in trajne duševne bolečine ter je zato upravičen do pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz listine „prijava kaznivega dejanja“ s strani tožene stranke z dne 15. 11. 2004 (B3) izhaja, da je direktorica tožene stranke prijavila kaznivo dejanje vdora v bazo podatkov iz tožnikovega računalnika in da je nastala denarna škoda v višini 91.896,00 SIT. Iz navedene listine tudi izhaja, da je tožena stranka podala prijavo zoper neznanega storilca. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka podala krivo kazensko ovadbo, temveč prav nasprotno. Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti je s sklepom z dne 4. 4. 2008 zavrglo kazensko ovadbo z dne 15. 1. 2008, ki jo je tožnik podal zoper direktorico tožene stranke zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe, ker ni bil podan utemeljen sum, da bi osumljena storila očitano ji kaznivo dejanje (A14). Neutemeljeno tožnik v pritožbi ponovno očita toženi stranki in direktorici krivdno odgovornost v postopku izdaje disciplinskega ukrepa opomina. Disciplinska odločitev je bila razveljavljena zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma okoliščine, da so se z geslom za dostop do informacijskega sistema I. imele možnost seznaniti tudi druge osebe poleg tožnika, saj je pošto z geslom odprla tajnica tožene stranke. Zaradi te zmotne presoje, ki pa je po svoji vsebini predstavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pa je sodišče prve stopnje razveljavilo izrečeno disciplinsko sankcijo opomin, pritožbeno sodišče pa je to odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Do razveljavitve disciplinske odločbe tako ni prišlo zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke in tudi ni nobene podlage za zaključek v smeri diskriminacije tožnika. Pritožbeno sodišče se povsem pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni moč očitati krivdne odgovornosti v smeri nezakonitega postopanja ter morebitnega šikaniranja tožnika.

Po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Po splošnih pravilih civilnega prava (po Obligacijskem zakoniku – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) so temelje predpostavke odškodninske odgovornosti protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med prepovedanim škodnim dejanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja. Po 131. členu OZ (o krivdni odgovornosti) mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To pomeni, da je tožena stranka kot odgovorna oseba tista, ki mora zatrjevati in dokazati, da ni ravnala niti naklepno niti z malomarnostjo, torej, da je ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na (dejanski) ugotovitvi, da ravnanje tožene stranke, zaradi katerega naj bi tožniku po njegovem zatrjevanju nastajala škoda, ni niti naklepno niti storjeno s hudo malomarnostjo. Pritožbeno sodišče se s presojo sodišča prve stopnje strinja, da so vsi postopki med pravdnima strankama potekali zakonito in brez namena škodovati tožniku na kakršnikoli način in so tako neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da so mu bile s tem grobo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Sama uvedba disciplinskega postopka ter v njem izdana odločba, četudi je bila v nadaljnjem postopku razveljavljena ali spremenjena, še ne pomeni kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. V konkretnem primeru razveljavitev disciplinskega ukrepa v postopku pred sodiščem zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma okoliščine, da so se z geslom za dostop do informacijskega sistema I. imele možnost seznaniti tudi druge osebe poleg tožnika, ni mogoče enačiti z nedopustnim oziroma protipravnim ravnanjem tožene stranke kot elementom za odškodninsko odgovornost tožene stranke in ne pomeni, da je tožena stranka zoper tožnika protipravno izvedla disciplinski postopek zaradi ravnanja tožnika, ker je že tretjič v letu 2004 močno presegel dogovorjeno mesečno porabo na I. (za 300 %) in ustnih opozoril, da naj uporablja program I. v okviru dogovorjenega mesečnega prenosa podatkov, ni upošteval. Če disciplinski postopek poteka tako, kot je predvideno z ustreznimi predpisi (in v tem primeru je po ugotovitvah sodišča tako tudi potekalo), protipravnosti ni. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za zatrjevane duševne bolečine, ki naj bi jih tožniku povzročil izrečeni disciplinski ukrep. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je tožena stranka podala kazensko ovadbo zoper tožnika, saj iz kazenske ovadbe izhaja, da je podana zoper neznanega storilca. Protispisne so tudi pritožbene navedbe, da je direktorica tožene stranke podala krivo kazensko ovadbo, saj je prav Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti s sklepom z dne 4. 4. 2008 zavrglo kazensko ovadbo, podano s strani tožnika zoper direktorico tožene stranke zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe, z obrazložitvijo, da ni bil podan utemeljen sum, da je osumljena storila ji očitano kaznivo dejanje (A14). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da na strani tožene stranke niso bile podane predpostavke odškodninske odgovornosti za zatrjevano nepremoženjsko škodo v smislu določb 1. odstavka 131. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 184. člena ZDR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).